Ne, maščob pa že nočem kuriti

Na popoldne, ko odpadejo pevske vaje, si moram poiskati primerno opravilo. Recimo, da lahko pregledam e-pošto, ki se mi je nabrala v nenujnih mapah. Obvestila  Facebooka, nekateri blogi in reklame so pravo pbranje. Med njimi sem našla tudi insajderske veganske skrivnosti, na njihovi spletni strani pa tudi Infomertial.

Izraz Infomertial sem povzela kar po avtorju. To so kao informativne reklame. Tip se buni, kako te v marsikateri Infoklami “naserjejo”, prodajajo izdelke za kurjenje maščob z napravami ali pilulo, ki ti lahko prej škodijo kot koristijo, predvsem pa v večini primerov nimajo nobenega pravega učinka. S tem se povsem strinjam. Saj sploh ne vem, zakaj sem poslušala do konca. Naredili so video, za katerega ne veš, kako dolg je (čeprav vmes nekajkrat kao nevsiljivo rečejo čez minuto ali čez 30 sekund), za gledat ni nič, le bereš lahko besedilo, ki ga en tip govori v čudno čudnem tonu.

Na tem vegi blogu je tokrat milijon načinov, da te dobijo na povsem isti video, kjer ti poskusijo prodati sistem, ki pa res deluje! Ja, a res? Takoj kupim . Kakorkoli že, na nekaj koristnega so me pa vseeno spomnili. Na zelje . Na vitamine in minerale. Že zdavnaj načrtovano sem danes opravila. Končno nastaja tabela z vsemi, s posledicami pomanjkanja in njihovimi viri. In zelje?

Zelje je ena od tistih vitamniskih bomb, ki nas zalagajo z vitamini in minerali. Menda pa zelje in druge njegove sorodnice kapusnice (cvetača, brokoli, ohrovt in brstični ohrovt) razgrajujejo škodljive xenoestrogene. Tem smo menda vsak dan izpostavljeni (so v zraku, hrani, čistilih, …) in prepričujejo naše telo, da je v obdobju lakote in naj skladišči vse kar more v rezerve. “Popapaj cvetačo, bori se proti kemikalijam in izgubi trebušček,” bi lahko skrajšali.

Saj so že stari ljudje rekli, da zelje čisti kri.

Ko Moj sliši, kaj bi moral jesti, da bi prej pokuril maščobe na svojem trebuščku, se hitro upre. Prav, saj mi jvšeč takšen kot je. (čeprav bi lahko bil še lepši )

Solata je pošla, kosilo je bilo odlično

Edino, kar smo od današnjega odličnega kosila uspeli poslikati, sem bila jaz. Jaz in ogromna skleda z zadnjimi listki solate in zadnjimi kapljami kisa.

Solate velikanke ni več

Kis izginja v požiralnik

Slikal je Moj. Še dobro, da se je sploh spomnil. Drugače še danes ne bi napisala trika cvrtja, ki sem ga odkrila že pred časom.

S prijateljem se večkrat pogovarjava o hrani. Sladokusca pač. Največ je govora o pripravi hrane. Jaz imam neke svoje kriterije, predvsem zelenjavne, on pa dosti potuje in povrašuje po pripravi mesa. Nekega dne mi je razlagal, kako Slovenci meso mučimo. Pripravljamo ga na prenizki temperaturi in predolgo, potem pa je suho in žilavo. Na to sem se spomnila ob paniranju belega in je preskočila iskra. Sem riskirala in navila fritezo na, ajs, totalka vroče. Zrezke sem ocvrla na brzino. Ko so dobili rjavo barvo, so šli na krožnik. Glej ga zlomka, familija je bila strašno zadovoljna. Danes tudi. Seveda nimam slike, če smo pa požrli v trenutku . Obakrat. Meso je bilo okusno in sočno.

Ko sta moja banditka že pojedla, sem jaz pospravljala še zadnja peresa solate velikanke. Uradno je torej bila sedmič za kosilo, v resnici pa nisem štela. Morebiti je bila celo osmič – ne, devetič, je bolj pravljično .

Blogerska deformacija

Očitno že predolgo blogam. Danes sem pri sebi odkrila resno blogersko deformacijo.

Sploh ne znam več prav brati. Črke se mi same po svoje sestavljajo v nenapisane besede. Na eni od informativnih spletnih strani sem prebrala: “Blogarsko ministrstvo…”. “Kaj? Kaj?” je vršalo skozi moje misli. Tega pa že ni. Še enkrat. “Blogarsko ministrstvo…” V resnici je pisalo:”Bolgarsko ministrstvo za zdravje je razglasilo epidemijo nove gripe”.

Me je kar strah. Sploh ob spoznanju, da nisem zdržala brez in sem morala ugotovitev nujno objaviti na blogu .

Ozvezdje koze se veča

Danes v tem kislem dežju malo obujam spomine. Nekega manj kislega dne sem namreč imela izredno priložnost opazovati, kako se ozvezdje koze veča, krči in zopet raste, dokler se popolnoma ne razblini. Za vmesno krčenje je običajno kriv kozel, tak ali drugačen.

majcena zvezda

Ozvezdje raste

Vse več je krakov ozvezdja

Zvezdica postane mogočno ozvezdje

Upad ozvezdja

Še malo, pa bo usahnilo

Dobro natreniran priložnostni kuhar

V naši hiši kuhamo vsi. Največ mama, se ve. Najmanj zaenkrat še otročiček. Na zlati sredini je moj priložnostni kuhar. Kuha, kadar mame ni doma. Njegova špinača je najboljša na svetu. To skuha tudi takrat, ko mama je doma. Pripravi odlično pico. Nekoč je tudi mlečne hlebčke s sezamom pekel.

Včasih si izmisli kakšno novo kombinacijo. Smukne po nasvet na internet. Pameten. In pri tem upošteva moj izostren izbirčen okus. Moje brbončice ne marajo soli. Kljub priložnostnemu kuhanju so te zahtevne sodnice zadovoljne. Res, dobro je natreniran . Le tako naprej .

Prvo seme se že suši

Letos me je prijela bučomanija nove vrste. Pardon, novih vrst. Najprej sem šla na lov za čajoto. Sem jih uspešno nalovila za celo žlahto nahranit (ker taka pač je) in za seme. Upam, da bo dobro rastla. Nato sem nekega nakupovalnega dne s seboj odnesla Hokaido bučko, nekega drugega nakupovalnega dne pa želodovo bučko.

Hokaidovka je na moji kuhinjski omari pospešeno večala svoje temne lise. Želela si je čim prej v lonec. Danes sem ji željo z veseljem in velikim navdušenjem Male Miši uresničila.

Oranžna japonka

Kdor želi poskrbeti za seme, naj bučo zareže le s konico noža in z njo naredi krog okoli, da semenčice ostanejo cele. Izdolbemo jih z žlico. Stara fora. Potem pa potrpljenje – stvar je mazava ko špeh. Male svetlo rjave in čvrste semenke je treba ena po ena izločiti iz mehke kaše. Na tanko jih razporedimo po krožniku ali neki mreži in na toplo (a ne vroče!) z njimi, da se posušijo. Priporočam dnevno mešanje.

Izdolbena Hokaidovka

Hokaido semenke

Bučo najlažje olupiš z lupilcem za krompir. Je trdobučna ta zadeva. Za ribanje priporočam multimašino. Nadaljni postopek prepuščam domišljiji. Pri nas je tokrat nastala omakica po tem receptu. V tem primeru se bučka prav kašasto razpusti in ker je po svoji strukturi zelo kompaktna in suha, priporočam malo zalivanja z vodo ali juho. Za 2 osebi sem porabila polovičko, ki je očiščena tehtala okoli 400 g. Je pa ta japonkica odlična tudi samo popražena. Ostane hrustljava in ne spušča vode. Izjema je zmrznjena zaloga.

Če jo poskusite surovo, ima rahel okus po lešnikih, kar Japonci še posebej cenijo (jaz pa tudi). Ta okus se najlepše ohrani ravno takrat, ko je na hitro zmehčana in brez dodanih začimb. Soli je tu hitro preveč.

Žal, slike nimam, v vseh teh letih bučkomanije. Vse takoj požrem .

Kontrola – vreme oktobra 2009

Prvi oktober je bil malo hladnejši, drugi je bil nekoliko kisel, nato pa smo imeli lepo, toplo in sončno vreme vse do 9. oktobra, ko se je pričelo oblačiti. Za vikend so napovedali dež.

Napoved se je rahlo uresničila. Pri nas je padlo le malo dežla, največ ponoči. V nedeljo smo imeli okrog poldneva celo nekaj sonca. Nekoliko se je ohladilo, a ne pretirano. Pravi hlad se je privlekel v deželo v ponedeljek. Pri nas smo napovedano deževje dočakali dopoldne. Je že bilo suho in je bil o dobrodošlo, s tem pa se niso strinjali vsi tisti po Sloveniji, ki jih je presenetila toča. Vrhovi najvišjih gora so se odeli v belo. Ja, močno se je ohladilo, ponekod do 10 stopinj. Čez noč in v torek so zopet napovedali veter. Je pihal in ruval drevesa, najbolj na Gorenjskem. Več tu.

Jesen je bila do tega trenutka po besedah ge. Lučke Kajfež Bogataj do tega trenutka pretopla za 6 do 7 stopinj, zato je ta ohladitev toliko bolj očitna, čeprav so temperature ravno po njej bolj primerne za ta letni čas.

Pri nas smo v tem tednu pričakali prvo slano, ki je komaj sedaj posladila kostanj. Jutra in večeri so bili res hladni. Že ob mraku so temperature padle na 4 ali le 3 stopinje nad ničlo, zjutraj pa je slana belila travnike in strehe. Dnevi so bili pretežno sončni s temperaturami okoli 10 stopinj.

Za tretji vikend so meteorologi napovedovali nekaj dežja, a sem se mu na Koroškem spretno izognila. Tistih 23 kapljic, ki so padle čez cel dan, sploh nisem preštela. Je pa bila Dravska dolina zalita, ko sem se v nedeljo zvečer vračala domov v tudi nezmočen Benedikt. Dež nas je zaobšel tudi naslednje dni, je pa privihral k nam veter. V sredo popoldne je že toplo pihalo, zvečer je prav zavijalo okoli vogalov. Pihalo je marsikje po Prekmurju, Štajerskem in Koroškem. Temperature so zopet ponorele. Od slabih 5 čez dan so poskočile na 19! Kot da je najlepša pomlad. V četrtek je od ponovno napovedanega dežja do nas prineslo 63 kapljic.

Sledil je vikend, teden in vikend lepega jesenskega vremena s primernimi temperaturami. Kakor se je oktober bližal koncu, tako so se najnižje jutranje (in večerne) temperature bližale ničli. Slana je postala običajna in listje je dobilo primerne jesenske barve. Ravno prav, da ga lahko drevje odvrže pred napovedanim snegom v prvih dneh novembra.

Ježka spravljata ozimnico

Eden si nosi bučko, drugi asimino.

Solata za 7 kosil

Bil je dopoldne oblačne nedelje. Padlo je 37 dežnih kapljic. Mrzel zrak je dišal po zimi, v hiški pa je domače dišal svež zeliščni čaj. Bil je čas za pripravo kosila.

Krompir je že brbotal na kmečkem štedilniku na drva. Mama me je poslala po solato. Naj poberem tako, ki je bolj slaba, je naročila. Je rekla, naj si vzamem še solato za domov. Tako, da se splača. Ta male naj še rastejo, saj jih bosta z Bajtlarjem kasneje prestavila v toplo gredo. Razgledala sem se po vrtu. Takrat si še nisem mislila, da bom odnesla le ENO solato.

Po natančni kontroli sem pobrala tri sumljive glave. Dve sta šli v celoti pod nož, eno sem samo oskubila zunanjih listov in za naslednjič shranila zdravo sredico. Za sebe sem vzela po navodilih tako solato, ki je že zrela. Doma, po prvem čiščenju, sem ugotovila, da bo za 7 kosil naše mini bande.

po prvem čiščenju

V ozadju se vidi naša friteza in škatla NekegaKakava. To “perje” sem komaj spravila v hladilnik. Po prvem čiščenju je že lažje in za sliko je že tudi spodobna .

Bejž’te rajši, ker po lufu ne bo šlo!

Naša narečja so res hecna! Najhuje pa je, da če si z drugega konca, ti morda sploh ne “potegne”, zakaj te zafrkavajo. Sem pač Korošica v Slovenskih goricah…

Oni dan se mi je zelo mudilo z enega sestanka na drugega in sem rekla: “Letim jaz zdaj. Hvala za vse.” Nakar zaslišim odgovor, ki sem ga zaradi naglice dojela šele na cesti: “Bejž’te rajši, ker po luftu ne bo šlo.”

Seveda ne bo šlo po zraku, Korošci letimo po dveh nogah po tleh, pa je to še vedno bolje, kot da vedno pred nekom bežiš, kot to delajo pri nas in v Prekmurju. Najhujši je bil policaj iz Hotize, ki je pred leti po TV razlagal, kako je lovil enega prebežnika ob meji, in je prebežnik bežal, policaj pa je bežal za njim… Hm, kdo je pa policaja lovil? Pa že rajši po luftu letam skupaj s pticami .

Začetek kurilne sezone

Spodvita mačja tačka, njena mehka dlaka in zadovoljno predenje na toplem radiatorju so oznanili začetek kurilne sezone pri moji Taščici.

mehka Mika

Še lepše, kot se je grela Mika, smo se v sončnem popoldnevu greli veliki otroci s prikolicami in otroki ob rezanju, peki in luščenju kostanja. Pravzaprav kostanja ne bi rabili. Potrebovali smo le en izgovor, da se zberemo na kup. V našem kupu je potem glasno in poskočno, naslednji dan pa znajo tudi smejalne mišice čutiti posledice. Kako bo z vetrom in zračenjem, pa še ne vem. Morda je to dober znak.

Čebulna terapija

V hladnih jesenskih dneh, ko prva slana beli poljane in sladi kostanje, ko je v zraku vonj po zimi, nas sredi sončnega dne vroč zrak prijetno greje. Topla oblačila postanejo odveč. Na sprehodu jih obesimo čez ramo. Sončnih žarkov se veselimo kot majhni otroci. Morda se z njimi celo veselo zapodimo po travniku…

Takrat nas na senčni strani sprehoda pričaka hladen veter in mraz do kosti. Mraz, ki ga ne občutimo takoj. Mraz, ki se počasi prihuli od zadaj in te potihem objame okrog nog, okrog rok in okrog telesa. Takrat te stisne celega, od znotraj navzven. S seboj prinese razgrete in radožive klice. Premraženo telo zastonj oblačiš, že imajo zabavo. Potrebna je druge vrste terapija.

Klasika je čaj. Med. Smrekov sirup. Miljon stvari v ogromnih količinah. Sem pa povsem po naključju našla še eno učinkovito terapijo. Deluje vsaj pri odmaševanju dihalnih poti. Kuhanje golaža. Tokrat sem imela neko drobno, a divjo čebulo. Sem se povsem razjokala in neprešteto krat obrisala nos že ob lupljenju in razčetverjanju zverinice. Še dobro, da sem se odločila za uporabo multi mašince – če bi to rezala na roke, bi bili še danes lačni, robci bi pošli, vse rolice kuhinjskega in WC papirja tudi in Dindon bi bil poplavljen. Hvala, mama, za vsedelalni stroj.

Koruzne hobotnice

Fuzbal je dolgocajtn. Dolgočasen. Brez pravega prigrizka me ne spravite zraven. Ko prigrizka zmanjka, odfrčim. Danes so mi zadišale koruzne hobotnice. Z Mojim sva imela pravi znanstveni preizkus, kako jih res dobro pripraviš. Štedilnik ali mikrovalovna? Visoka ali nizka temperatura?

Posebne variante za mikrovalovno nikoli ne kupim, ker so za moj okus preslane. Vnaprej pripravljenih tudi ne, ker so za moj okus preslane. A ja, isti razlog . Delam jih torej sveže.

V zadnjem času sem jih kar nekajkrat zafušala. Tudi danes sem eno porcijo zavrgla. Nizka temperatura se ne obnese. Mikrovalovna tudi ne kaj prida – so celo mestoma scedile plastično posodico, v kateri jih je Moj delal. In ja, bila je primerna za ta način uporabe.

Torej, za 10 – 15 lepih hobotnic* potrebujete:

• posodo s širokim dnom in visokim robom
• steklen pokrov (za zabavo)
• 1 žlico olja
• srednje močan plamen
• 2 – 3 žlice koruze za pokovko ( dno naj bo pokrito največ do 2/3)

Dokler se koruza še greje, jo je treba malo premešati, (najbolje s tresenjem posode) da se enakomerno segreje. Ko začne pokati, jo lahko nekaj časa pustiš pri miru, otroci bodo veseli prostora pri štedilniku in poskakovanja hobotnic po posodi. Ko se pokanje malo umiri, še na hitro potreseš posodo, da se nerazpočene kroglice posedejo na dno in popokajo, če mislijo. Potem pa hitro z ognja, da se ne posmodijo. Presuješ v skledo s čim bolj navpičnim dnom (da se hobotnice ne razsuvajo po tleh, ko roke brodijo po skledi pred TV ekranom) in soliš po okusu.

Jaz nisem vseh hobotnic prebirala, nekaj jih pa le imam na sliki.

lepe bele koruzne hobotnice

*Ostalo bodo rožice, kakci in podobne oblike. Z malo domišljije se jih ogromno najde.

Manjkajo samo še linki

Po tehtnem premisleku sem našla rešitev. Takšnega tedna, niti enega samega dneva, si ne želim več. Da človek ne ve, kaj bi v usta djal… še prej pa v lonec. Propad kuharske domišljije je proprad družine. Je že Adi Smolar pel (poslušaj), kako je mož k sosedi zaradi hrane hodil. To bi pač bila katastrofa. Zato, dragi gospodje, predrage gospe, sem našla rešitev. Dobro domačo kuhinjo.

Pobrskala sem po mojem kompjuterčku. Že pred leti sem si (omejen čas) sestavljala dnevni jedilnik. V eno mapo si shranjujem vse recepte, ki so mi všeč. Nekaterih še nisem preizkusila, šment. Nekaj izvrstnih idej najdem tudi na blogih in forumih (če se spomnim na njih). Sedaj sem vse zložila v eno tabelico.

vse na enem listu

Vse možne juhe in zakuhe v en stolpec, v drugega glavne jedi, pripadajoče omake in načine priprave, nato pa še vse možne priloge, solate in sladice vsakega v svoj stolpec. Seveda bom še dopolnjevala s svežimi idejami. Manjkajo le še linki na recepte. No, na sliki je še stara verzija, kjer so v zadnjem stolpcu nekatere kombinacije jedi, a je Moj po premisleku ugotovil, kako lušno je kombinirati jedi iz te tabele in da v resnici manjkajo sladice.

No, pa je. Zdaj bo jedel doma.

Nedelja brez kuhalne inspiracije

Je zunaj res siva jesen? Lani sem tačas uživala v tisočerih barvah slovesa narave, uživala sem v jesenski hrani in toploti. Saj ne, da teh stvari letos ne bi bilo, a v tem deževnem vikendu s padcem temperatur je kar naenkrat zakrknila moja domišljija.

Že kakšen teden se mi zdi, da jemo en in isti pocn. Testenine na miljon načinov (sem si že čisto svoje omake izmišljevala), pohano in ocvrt sir. V bistvu sem sama kriva, ko pa hočem vedno ustreči izbirčnemu okusu Mojga. Sem pozabila, da mi je že zdavnaj zagotovil, da bo jedel vse, če ga le ne bom spraševala. No, vse razen bučk, svinjskih bremz in kruhovih cmokov. Meni se pa revež vedno smili, če mu ponujam riž, šmorn ali polento.

Tako je v nedeljo naneslo, da je moja domišljija crknila. Crknila je tudi domišljija Mojga, le Mala Miš je imela svežo zalogo idej. Ona bi jedla bučke! Bi tudi čufte, a ni bilo nikomur za hodit v trgovino po meso. Zmanjkalo. Prav, bi pa kruhove cmoke! Po teh so se tudi meni že dolgo cedile sline. Za njih je bilo vredno odkorakati v trgovino po jajca. (Ja, tudi zmanjkalo , a danes je hladilnik že prepoln vsega.)

Je Mala Miš pobrskala po eni knjigi, po drugi, tretji, četrti, v peti je le našla recept. Jaz sem pobrskala še pri Vale in ocenila, da njene začimbe ne bodo zadovoljile okusa mojega deteta in sem se držala osnove iz Velike šole kuhanja, ki jo premalokrat vzamem v roke.

Tole sva zmešali:

1. 500 g nakockanega belega kruha
2. 125 ml mleka
3. 2 žlici sesekljanega peteršilja (naseckan v zmrzovalniku vedno čaka, a si ne želi biti na tleh, kot se je to zgodilo tokrat)
4. sol, poper
5. 2 razžvrkljani jajci
6. 1 mala čebula (bi lahko bila vesrednje velika), na drobno naseckana, popražena na
7. 30 g surovega masla

Je pa Vale prav povedala, kako je treba cmoke umesiti. Ata bi tudi .

hčerka mesi, ata bi tudi

Hči je sprešala 15 dokaj enako velikih  na oko odmerjenih cmokov primerno knedlaste oblike. Skuhali sva jih, zabelili ena z grumpi druga z majonezo, atu pa sva ponudili pico od prejšnjega večera. Z domačo župco, solatko in sladoledom je to bilo krasno nedeljsko kosilo.