Zdrave semenčice so poskočne

Danes sredi dneva sem prišla do pomemebne ugotovitve: “Kar je čvrsto je zdravo in kar je zdravo je poskočno.” Saj veste, no. Če je kaj na pritisk mehko, se skupaj vleče ali celo seseda, potem je nekaj narobe.

Mehke reči se podajajo, so upogljive, prazne. Čvrste reči ravno nasprotno. Sem imela priložnost opažanje dodobra preizkusiti. Čvrsta semena so kar plesala pod mojimi prsti, skakala naokrog in se veselila življenja, mehka in prazne so nemo obležala vedoč, da bodo zavržena. Potem sem tiste zdrave pobrala po kuhinji, po tleh, jih priložila k drugim, majčkeno manj poskočnim in jih z ljubeznijo umila, popivnala in dala sušit.

Pogledala sem vsa preostala, ki so od življenja že prekipevale. So bila prehitro v akciji. Na toplem so semenčice tako na hitro vzbrstele in pognale prve liske, ki niso mogli do svetlobe…

Kalčki so rastli v vrh buče

Zelo dobro pa so kalčki vedeli, kje je zgoraj. Rinili so v vrh buče, črpali njene sokove in jo neutrudno luknjali. Vendar mora to biti povsem naravno. V naravi brez pomoči človeka buča ostane pozimi na tleh, tam počasi propade, trdoživo seme pa čaka na toplo in vlažno vreme, tako kot vsa druga semena. Zakaj me torej čudi, da so kalčki skoraj preluknjali bučko in mi jo skoraj pojedli? Take sumljive sadeže bom raje takoj konzervirala. Me že naslednja milo prosi, da jo odrešim . Bo šla v rezance .

Kako praznovati rojstni dan?

Zakaj sploh ljudje praznujemo rojstne dneve? Je ta dan res nekaj posebnega? Nekaterim ni. Nekaterim je. To je vseeno dan, ko se je pričela tvoja zgodba. Če si je vesel, jo tudi na veliko praznuješ. Ali pač ne? Eni smo že taki, da praznujemo bolj  potiho, privat, ker nismo po urniku razpoloženi za veliko gužvo. A ni to ta prava tema dneva. Spoznavam vedno več ljudi, ki znajo s svojim veseljem in navdušenjem ustvariti pravo vzdušje za veliko praznovanje.

Da dobite vpogled v celotno zgodbo, priporočam brskanje od tu v času naprej. Tu je vse tako frišno, kot le Frišno zna. Pričakuje darila, na koncu jih pa deli. Malo je upanja, da bo skrinjica moja, a je tako lepa, in pri meni doma toliko drobnarij brez pravega mesta… Morda mi bo pa kasneje sreča mila. Ne povem, za kaj gre. Preberite. Drugače še takrat zamudim.

 

Lahko noč in pustite moške pri miru nocoj!

Malo sem trapasto gledala, ko se je naš učitelj joge poslovil s temi besedami. Potem je le kliknilo. Res, majkalo mi je danes, preveč natrpan urnik je bil, da bi sploh pomislil kdo na nogomet.

Prav, bom ubogala. Dajte še ve, drage dame . Ali pa naredite pojedino za druščino, kot je to storila jackie že pred časom.

Valjar ni za v pomivalni stroj!

Ženske vemo, kako in kaj se ravna z valjarjem. To pomembno orodje večinoma znamo dobro vzdrževati. Oni dan po invaziji hroščkov v naši kuhinji (je že tako, da Moj ni vedno tako super in da včasih nisva usklajena in nabaviva vsak zvrhan koš moke, ki ji potem preteče rok, zverinice se pa veselijo) sva pa oba razmišljala o dezinsekciji. Vsega!

Moj del (beri: praznjenje omare, metanje v koš, pucanje na polno in zlaganje nazaj) je bil gotov kar hitro po odkritju. Vmes sem skrbno preverila tudi valjar. Je tak z ležaji, da se sam suče. Mafijski je! Le nekaj ni ok – za temeljito čiščenje ga je potrebno razstaviti, sicer bi se lahko v notranjosti ob kovinski osi male zverinice še naprej prosto sprehajale in se množile. In ležaji, se nama je zdelo, tudi ne bi bili ravno navdušeni nad vesoljnim potopom v pomivalnem stroju.

Moj je svoje delo (pomivanje posode) opravil po urniku. Kontrola ni dala povsem želenih rezultatov. Čistoča je bila brezhibna, oblika pa več ne. Se mi je že na daleč zdelo, da je valjar jajčast, pogled od blizu pa je razkril, da je tudi vbočen. Tako:

vidi vidi, špranja je

Zdaj čakam, da mine zima in se stvar posuši. Morda si izbori svoje okrogline in ravnine nazaj.

Moj pa se naj valjarja še naprej boji, saj imam še enega, brezhibnega .

A si ti ziher, da me ne bi dala na blog?

A kdo od bralcev ve, da ti od pretiranega hvaljenja raste špeh (žlauhi, trebušček, zaščitna obloga, air bag in kar je še obilnih izrazov)? Sploh, če te non stop hvali tvoja boljša polovica… kako kuhaš in pomivaš posodo… In potem nastane vprašanje, če je to res še boljša polovica .

Danes smo se ob anansovem zajtrku dogovorili za ekstra gurmansko nedeljsko kosilo. Upoštevali smo želje vsakega člana bande posebej in dobro natreniran priložnostni kuhar se je zopet z veseljem javil. Malo me je mikalo, da ga poslikam pri delu, a sem si premislila. Je opazil, da ga opazujem in hitro vprašal, če ga bom dala na blog.

“O ne, pa ne morem vedno, no! Od tega ti ja špeh raste!”

“Ne, ta mi raste od vseh pic, ki jih pojem !”

A pred kratkim je javno priznal ravno nasprotno!

Ob kosilu, točno ob 12.00, je bil nad svojim delom z razlogom navdušen. Z Malo Mišjo sva zadovoljno mlackali in s polnimi usti nerazločno hvalili jedačo. Takrat se domisli: “A si ti ziher, da me ne bi dala na blog? Glej, kakšno gurmansko kosilo sem skuhal…” Prav, evo slikico:

gurmanska pica

Res je bila gurmanska. Iz polnozrnatega testa, moj kos s koruzo in čebulo, za Malo Miš ekstra doza kečapa in na debelo sira, kot nam je všeč.

Sladko vroče bučke

Sem obljubila, da povem, kako je končal Hubi. Malo kasneje je sedaj .

Hubbard je v svoji notranjosti tako topel, da sem si rekla, naj takšen ostane za vedno. Vsaj do trenutka, ko ga bomo shranili v vlažen temen prostor, kjer se ne bo nikoli več pokvaril, bo pa za energijo ljudi in zemlje. (Požrli ga bomo )

Idejo sem dobila po spletu okoliščin. Po svoji in sposojeni knjigi sem brskala za novim receptom. Lepi bučni namaz je Bajtlar že naredil, jaz pa bi rada en močan argument, da izvedeva blagovno menjavo. Iskala sem kaj okusnega, recimo kislo prilogo h mesu, kosilu namesto solate ali kar za na kruh namazat. Všeč mi je bil nek sladek pekoč recept. V trgovini potem nisem našla vseh sestavin. Rabila bi želirni sladkor v razmerju 2:1, a je bil le 1:1 in 3:1, ki pa je bil pesjansko drag. In že tako sem proti kemiji. V trenutku sem odložila “krafl” nazaj na polico z rezervnim načrtom v glavi. Tako se glasi.

• 1 kg očiščene buče, drobno naribane (multimašina pride prav, ostanke zrežem na roke)
• 1 rdeča paprika, zaseckana ali obdelana skupaj z bučami
• 2 vložena polpekoča feferona (totalka zaseckana)
• 5 cm ingverja, drobno nastrganega
• 4 zvrhane žlice sladkorja
• 2 zravnani žlici soli
• 1 dcl jabolčnega kisa

Sestavine lahko prilagajate okusu, vendar ne priporočam manj začimb zaradi obstojnosti. V bistvu sem vse zmešala v velikem loncu, nato pa počasi počasi na micenem ogenjčku kuhljala, da se je buča zmehčala. Če je zmes bolj gosta, lahko malo zalijemo z vodo. Jaz sem. Še vroče sem napolnila v 4 majhne kozarčke. Je bilo skoraj natančno mase – ostalo je še ravno dovolj za eno malo pokušino na kosu kruha. Kozarčke takoj obrnemo na glavo za par minut, potem pa na klasično počasno hlajenje z njimi. Hladijo naj se dolgo, a to ne bo pomagalo, da bi se res ohladili. Vzete iz hladilnika bodo sladke bučke še vedno vroče .

sladko vroče bučke

Seme se množi

Kot kaže, me je prijela zbirateljska žilica. Včasih sem zbirala radirke, pisma in kamenčke, te dni pa zbiram seme. Prejšnji teden sem poskrbela za japonsko otočanko, danes pa za dve drugi krasotici, ki sta že milo prosili usmiljenja pod nožem.

Lepotna operacija je bila dvojno uspešna.

Prvi si je obdelavo priboril zeleni Hubbard, Hubi po domače. Težak je bil približno 1,5 kg, a v dobrih pogojih jih nabere tudi do 6. Meso ima temno rumeno do oranžno. Debelo in čvrsto meso, po strukturi finozrnato in sladkega okusa je najboljše za juhe, pireje, polnjenje ali rižoto. Menda je krasno za bučni čips (tako trdi Ruth Podgornik Reš v Čarobni svet buč). Morda bom tega delala naslednje leto. V kaj se je tokrat spremenil, malo kasneje.

Zeleni Hubbard

Seme ima nenavadno majhno, a na sredini krepko odebeljeno. Na sliki je še sveže, če se bo suho znantno spremenilo, seveda javim.

namnoženo seme

Poleg je še seme želodove bučke, nekateri ji rečejo tudi hruškovka, v resnici pa obstaja milijon nezapomnljivih imen (podobne sorte, ista oblika, male razlike v uporabi). Spodaj sem v vrsto postavila še seme prejšnji teden obdelane Hokaido buče in ene od velikank, ki si je s svojo obliko pri meni zaslužila ljubkovalno ime talna mandarina.

želodova bučka (Acorn Squash)

Ob nakupu je bila ta 800 gramska lepotička temno zelena z majhno oranžno pego, lupina je bila še mehka. Med dozorevanjem se je vedno bolj lišpala, dobivala je slonovo kožo. Čvrsto meso ima prijeten sladko oreškast okus. Bi jo najraje kar samo na kruh, če ne bi bila rezervirana za kosilo in ozimnico.

Ne, maščob pa že nočem kuriti

Na popoldne, ko odpadejo pevske vaje, si moram poiskati primerno opravilo. Recimo, da lahko pregledam e-pošto, ki se mi je nabrala v nenujnih mapah. Obvestila  Facebooka, nekateri blogi in reklame so pravo pbranje. Med njimi sem našla tudi insajderske veganske skrivnosti, na njihovi spletni strani pa tudi Infomertial.

Izraz Infomertial sem povzela kar po avtorju. To so kao informativne reklame. Tip se buni, kako te v marsikateri Infoklami “naserjejo”, prodajajo izdelke za kurjenje maščob z napravami ali pilulo, ki ti lahko prej škodijo kot koristijo, predvsem pa v večini primerov nimajo nobenega pravega učinka. S tem se povsem strinjam. Saj sploh ne vem, zakaj sem poslušala do konca. Naredili so video, za katerega ne veš, kako dolg je (čeprav vmes nekajkrat kao nevsiljivo rečejo čez minuto ali čez 30 sekund), za gledat ni nič, le bereš lahko besedilo, ki ga en tip govori v čudno čudnem tonu.

Na tem vegi blogu je tokrat milijon načinov, da te dobijo na povsem isti video, kjer ti poskusijo prodati sistem, ki pa res deluje! Ja, a res? Takoj kupim . Kakorkoli že, na nekaj koristnega so me pa vseeno spomnili. Na zelje . Na vitamine in minerale. Že zdavnaj načrtovano sem danes opravila. Končno nastaja tabela z vsemi, s posledicami pomanjkanja in njihovimi viri. In zelje?

Zelje je ena od tistih vitamniskih bomb, ki nas zalagajo z vitamini in minerali. Menda pa zelje in druge njegove sorodnice kapusnice (cvetača, brokoli, ohrovt in brstični ohrovt) razgrajujejo škodljive xenoestrogene. Tem smo menda vsak dan izpostavljeni (so v zraku, hrani, čistilih, …) in prepričujejo naše telo, da je v obdobju lakote in naj skladišči vse kar more v rezerve. “Popapaj cvetačo, bori se proti kemikalijam in izgubi trebušček,” bi lahko skrajšali.

Saj so že stari ljudje rekli, da zelje čisti kri.

Ko Moj sliši, kaj bi moral jesti, da bi prej pokuril maščobe na svojem trebuščku, se hitro upre. Prav, saj mi jvšeč takšen kot je. (čeprav bi lahko bil še lepši )

Solata je pošla, kosilo je bilo odlično

Edino, kar smo od današnjega odličnega kosila uspeli poslikati, sem bila jaz. Jaz in ogromna skleda z zadnjimi listki solate in zadnjimi kapljami kisa.

Solate velikanke ni več

Kis izginja v požiralnik

Slikal je Moj. Še dobro, da se je sploh spomnil. Drugače še danes ne bi napisala trika cvrtja, ki sem ga odkrila že pred časom.

S prijateljem se večkrat pogovarjava o hrani. Sladokusca pač. Največ je govora o pripravi hrane. Jaz imam neke svoje kriterije, predvsem zelenjavne, on pa dosti potuje in povrašuje po pripravi mesa. Nekega dne mi je razlagal, kako Slovenci meso mučimo. Pripravljamo ga na prenizki temperaturi in predolgo, potem pa je suho in žilavo. Na to sem se spomnila ob paniranju belega in je preskočila iskra. Sem riskirala in navila fritezo na, ajs, totalka vroče. Zrezke sem ocvrla na brzino. Ko so dobili rjavo barvo, so šli na krožnik. Glej ga zlomka, familija je bila strašno zadovoljna. Danes tudi. Seveda nimam slike, če smo pa požrli v trenutku . Obakrat. Meso je bilo okusno in sočno.

Ko sta moja banditka že pojedla, sem jaz pospravljala še zadnja peresa solate velikanke. Uradno je torej bila sedmič za kosilo, v resnici pa nisem štela. Morebiti je bila celo osmič – ne, devetič, je bolj pravljično .

Blogerska deformacija

Očitno že predolgo blogam. Danes sem pri sebi odkrila resno blogersko deformacijo.

Sploh ne znam več prav brati. Črke se mi same po svoje sestavljajo v nenapisane besede. Na eni od informativnih spletnih strani sem prebrala: “Blogarsko ministrstvo…”. “Kaj? Kaj?” je vršalo skozi moje misli. Tega pa že ni. Še enkrat. “Blogarsko ministrstvo…” V resnici je pisalo:”Bolgarsko ministrstvo za zdravje je razglasilo epidemijo nove gripe”.

Me je kar strah. Sploh ob spoznanju, da nisem zdržala brez in sem morala ugotovitev nujno objaviti na blogu .

Ozvezdje koze se veča

Danes v tem kislem dežju malo obujam spomine. Nekega manj kislega dne sem namreč imela izredno priložnost opazovati, kako se ozvezdje koze veča, krči in zopet raste, dokler se popolnoma ne razblini. Za vmesno krčenje je običajno kriv kozel, tak ali drugačen.

majcena zvezda

Ozvezdje raste

Vse več je krakov ozvezdja

Zvezdica postane mogočno ozvezdje

Upad ozvezdja

Še malo, pa bo usahnilo

Dobro natreniran priložnostni kuhar

V naši hiši kuhamo vsi. Največ mama, se ve. Najmanj zaenkrat še otročiček. Na zlati sredini je moj priložnostni kuhar. Kuha, kadar mame ni doma. Njegova špinača je najboljša na svetu. To skuha tudi takrat, ko mama je doma. Pripravi odlično pico. Nekoč je tudi mlečne hlebčke s sezamom pekel.

Včasih si izmisli kakšno novo kombinacijo. Smukne po nasvet na internet. Pameten. In pri tem upošteva moj izostren izbirčen okus. Moje brbončice ne marajo soli. Kljub priložnostnemu kuhanju so te zahtevne sodnice zadovoljne. Res, dobro je natreniran . Le tako naprej .

Prvo seme se že suši

Letos me je prijela bučomanija nove vrste. Pardon, novih vrst. Najprej sem šla na lov za čajoto. Sem jih uspešno nalovila za celo žlahto nahranit (ker taka pač je) in za seme. Upam, da bo dobro rastla. Nato sem nekega nakupovalnega dne s seboj odnesla Hokaido bučko, nekega drugega nakupovalnega dne pa želodovo bučko.

Hokaidovka je na moji kuhinjski omari pospešeno večala svoje temne lise. Želela si je čim prej v lonec. Danes sem ji željo z veseljem in velikim navdušenjem Male Miši uresničila.

Oranžna japonka

Kdor želi poskrbeti za seme, naj bučo zareže le s konico noža in z njo naredi krog okoli, da semenčice ostanejo cele. Izdolbemo jih z žlico. Stara fora. Potem pa potrpljenje – stvar je mazava ko špeh. Male svetlo rjave in čvrste semenke je treba ena po ena izločiti iz mehke kaše. Na tanko jih razporedimo po krožniku ali neki mreži in na toplo (a ne vroče!) z njimi, da se posušijo. Priporočam dnevno mešanje.

Izdolbena Hokaidovka

Hokaido semenke

Bučo najlažje olupiš z lupilcem za krompir. Je trdobučna ta zadeva. Za ribanje priporočam multimašino. Nadaljni postopek prepuščam domišljiji. Pri nas je tokrat nastala omakica po tem receptu. V tem primeru se bučka prav kašasto razpusti in ker je po svoji strukturi zelo kompaktna in suha, priporočam malo zalivanja z vodo ali juho. Za 2 osebi sem porabila polovičko, ki je očiščena tehtala okoli 400 g. Je pa ta japonkica odlična tudi samo popražena. Ostane hrustljava in ne spušča vode. Izjema je zmrznjena zaloga.

Če jo poskusite surovo, ima rahel okus po lešnikih, kar Japonci še posebej cenijo (jaz pa tudi). Ta okus se najlepše ohrani ravno takrat, ko je na hitro zmehčana in brez dodanih začimb. Soli je tu hitro preveč.

Žal, slike nimam, v vseh teh letih bučkomanije. Vse takoj požrem .

Kontrola – vreme oktobra 2009

Prvi oktober je bil malo hladnejši, drugi je bil nekoliko kisel, nato pa smo imeli lepo, toplo in sončno vreme vse do 9. oktobra, ko se je pričelo oblačiti. Za vikend so napovedali dež.

Napoved se je rahlo uresničila. Pri nas je padlo le malo dežla, največ ponoči. V nedeljo smo imeli okrog poldneva celo nekaj sonca. Nekoliko se je ohladilo, a ne pretirano. Pravi hlad se je privlekel v deželo v ponedeljek. Pri nas smo napovedano deževje dočakali dopoldne. Je že bilo suho in je bil o dobrodošlo, s tem pa se niso strinjali vsi tisti po Sloveniji, ki jih je presenetila toča. Vrhovi najvišjih gora so se odeli v belo. Ja, močno se je ohladilo, ponekod do 10 stopinj. Čez noč in v torek so zopet napovedali veter. Je pihal in ruval drevesa, najbolj na Gorenjskem. Več tu.

Jesen je bila do tega trenutka po besedah ge. Lučke Kajfež Bogataj do tega trenutka pretopla za 6 do 7 stopinj, zato je ta ohladitev toliko bolj očitna, čeprav so temperature ravno po njej bolj primerne za ta letni čas.

Pri nas smo v tem tednu pričakali prvo slano, ki je komaj sedaj posladila kostanj. Jutra in večeri so bili res hladni. Že ob mraku so temperature padle na 4 ali le 3 stopinje nad ničlo, zjutraj pa je slana belila travnike in strehe. Dnevi so bili pretežno sončni s temperaturami okoli 10 stopinj.

Za tretji vikend so meteorologi napovedovali nekaj dežja, a sem se mu na Koroškem spretno izognila. Tistih 23 kapljic, ki so padle čez cel dan, sploh nisem preštela. Je pa bila Dravska dolina zalita, ko sem se v nedeljo zvečer vračala domov v tudi nezmočen Benedikt. Dež nas je zaobšel tudi naslednje dni, je pa privihral k nam veter. V sredo popoldne je že toplo pihalo, zvečer je prav zavijalo okoli vogalov. Pihalo je marsikje po Prekmurju, Štajerskem in Koroškem. Temperature so zopet ponorele. Od slabih 5 čez dan so poskočile na 19! Kot da je najlepša pomlad. V četrtek je od ponovno napovedanega dežja do nas prineslo 63 kapljic.

Sledil je vikend, teden in vikend lepega jesenskega vremena s primernimi temperaturami. Kakor se je oktober bližal koncu, tako so se najnižje jutranje (in večerne) temperature bližale ničli. Slana je postala običajna in listje je dobilo primerne jesenske barve. Ravno prav, da ga lahko drevje odvrže pred napovedanim snegom v prvih dneh novembra.

Ježka spravljata ozimnico

Eden si nosi bučko, drugi asimino.