Tako je to z otroci. Vedno mislijo, da morajo že vse obvladati.
Od začetka se od silnega razburjenja “derejo”, kot da bi jih iz kože jemali, ker še ne znajo reči: “Mami, lačen.” ali “Trebuh me boli.” ali “Plenica je pokakana, previj me!”. V prvem letu se nekako navadijo malo manj dreti in malo več povedati. Z lepo besedo se marsikaj doseže, a ne?
Tako je moja ta mala s svojimi 16-timi meseci že obvladala tamalščino. Vsega lajanja, mijavkanja, gaganja in kar je drugih izredno inteligentnih živalskih zvokov je bila že naveličana. Izumila je nekaj sijajnih prilagoditev te naše ljube komplicirane slovenščine. Otrok pri tej starosti pa res že mora obvladati kaj več. In je suvereno povedala, da je doma iz Dindona in da na hrbtu nosi gušuš.
Pa uspešno razumevanje z malčki vam želim!

november 17, 2008 at 9:29 popoldan
[...] sotrpinka v kar nekaj aktivnostih v Dindonu mi je danes prinesla čudovito dišeče in dragoceno darilo. Velik šop svežega peteršilja. Sedaj [...]