Te dni nekako ne ujamem sonca. Če bi ga pa že lahko, se moji sinusi ob žvižganju vetra prestrašijo in pričnejo na veliko poskakovati po moji lobanji, kar mi ni nič kaj všeč. Ob dejstvu, da se te dni vsak dan vozim po prekmurskih ravnicah, od koder me vabijo bele preproge, pa kozolce prevračajo moje sanje.
Te bele preproge me mamijo zjutraj, ko so še malo pomrznjene. Mežikajo mi opoldne obsijane od toplega pomladnega sonca. Jaz pa vozim mimo in samo slutim nežno dehteče glavice, ki si pametno kimajo, veselo čebljajo in žvenkjajo v dobri družbi. Malo klepetajo med seboj, malo poslušajo ptičke in čebelice, pogledajo pod seboj, če drobne živalice že pridno zračijo zemljo, nato pa se zopet ozirajo po zraku in poslušajo, če v bližini že kdo brenči.
Da bi vendarle vsaj za trenutek doživela ta klepet, sem danes v trenutku ob cesti ustavila avto in ukradla drobnih 15 minut. Iz obvezne opreme sem vzela fotoaparatek in tole nama je ratalo:
Je to tevje?
ne vem imena, je pa zanimiva
zanimiva družba - zvonček in norica
bela preproga
marec 12, 2009 at 8:57 popoldan
Heeej heeeeej! pri vas pa je že prava vigred!
Prva slika, mislim da je hostni teloh, značilen za zamočvirjene ravninske gozdove, jaz ga največ vidim ob porečju Mure. Kakšno je tevje, tega sem videl v gozdu pod Sveto trojico, nimam pa še slikanega.
Rumeno pasjo čebulico pa poizkusi slikati v senci, bo manjši odblesk, prvi zvončki pa so sedaj že todi pri nas.