Bil je dopoldne oblačne nedelje. Padlo je 37 dežnih kapljic. Mrzel zrak je dišal po zimi, v hiški pa je domače dišal svež zeliščni čaj. Bil je čas za pripravo kosila.
Krompir je že brbotal na kmečkem štedilniku na drva. Mama me je poslala po solato. Naj poberem tako, ki je bolj slaba, je naročila. Je rekla, naj si vzamem še solato za domov. Tako, da se splača. Ta male naj še rastejo, saj jih bosta z Bajtlarjem kasneje prestavila v toplo gredo. Razgledala sem se po vrtu. Takrat si še nisem mislila, da bom odnesla le ENO solato.
Po natančni kontroli sem pobrala tri sumljive glave. Dve sta šli v celoti pod nož, eno sem samo oskubila zunanjih listov in za naslednjič shranila zdravo sredico. Za sebe sem vzela po navodilih tako solato, ki je že zrela. Doma, po prvem čiščenju, sem ugotovila, da bo za 7 kosil naše mini bande.
po prvem čiščenju
V ozadju se vidi naša friteza in škatla NekegaKakava. To “perje” sem komaj spravila v hladilnik. Po prvem čiščenju je že lažje 
in za sliko je že tudi spodobna .
november 6, 2009 at 4:52 popoldan
O, to še ni nič. Naš ata je zadnjič iz vrta prinesel kolerabo, ki je imela 5.20kg. Že samo steblo je bilo tako debelo, da si ga komaj držal v rokah. Koleraba velikanka je izgledala kot krepelce od Martina Krpana. “Smrtno nevarna koleraba” sem jo poimenovala – če koga z njo udariš po betici, se le-ta ne zbudi nikoli več!
november 6, 2009 at 5:28 popoldan
A še imate kaj te kolerabe? Pri nas je letos bolj slabo z njo. Kupim skupaj z orožnim listom.
november 8, 2009 at 12:23 am
Hehe, fotr jo ima v špajzi in ni naprodaj.