Take pomoči ne rabim, hvala!

Tako zaradi napredka in še česa sem z novo mašinco nabavila Windows Visto. Sedaj mi ta pametna stvar vsake toliko predlaga, naj kliknem oblaček, da bom rešila težave. To poskuša stroj razložiti meni, skoraj čistemu uporabniku.

Kakšne težave? Meni vse funkcionira. Ali imam virus, pa ne vem? Je kaj v drobovju narobe in bo jutri mašina fuč? Ali kaj? (Na kratko bi lahko rekla tudi WTF? a bi se počutila kot da imam WTF gripo, kot to pravi Sparkica.) Če ne bi imela Mojga (ki se zelo spozna) vsaj kolikor toliko pri roki, bi prestrašeno klicala serviserja, prodajalca in še koga.

No, potem spoznaš, da klikniti tisti oblaček niti ni taka umetnost, je pa večja umetnost pogovorno okno, ki se ti napopa v pomoč. Pove mi, da obstaja rešitev v angleščini, ki je jaz s slovensko verzijo seveda ne bi mešala. Nadalje mi razloži, da pomoči v mojem jeziku ni. Enkrat je to celo novo!

Vau, novo, si mor'š misl't?

Hvala, ne rabim. In nova verzija je menda to “pomoč” ukinila in jo oglašujejo kot prednost!? Khm, khm, sem prehlajena, imam WTF gripo!

Bi pojedli juho do konca?

Včasih v juhi pristane muha. Včasih las. Zame las ni nič hudega, sploh če je bil prekuhan. Muho po navadi frcnem ven. Nič mi ne gre na živce, če je le juha dovolj vroča – se pravi, da je ne morem na hitro pogoltniti. Se mi zdi, da večina neželenih mikroskopskih bub ne preživi, ostale bomo pa že uničili v naravnem procesu obrambe. Malo svinjarije prej koristi kot škodi. Je signal obrambnim linijam, naj se malo spravijo na delo.

Vendar vedno nisem tega mnenja. Danes nisem bila. Zaradi včerajšnjih naporov ob izločanju slabo prežvečenega slastnega na hitro požrtega domačega paradajzka v napačni smeri. Sem moj želodček tako razdražila (presneta požrešnost), da cel večer niti omeniti nisem smela ne hrane in ne pijače. Niti omiljenega čajčeka materine dušice. Je šel gladko – šment, niti približno gladko – preč.

Danes sem papala juhico. Z dosti korenčka. Prvič. In še drugič samo juhico. Na hitro pogreto do jedilne temperature. Popapala do 7 %. So imele sveže odprte zlate krogljice čuden okus. Čudno krogljico. Tako:

bila je huda mravljica

Potem sem juho zamenjala za banano.

Upokojenci nimajo prednosti!

Starejše moramo spoštovati. Tako so nas učili že v osnovni šoli. Kaj pa učijo starejše? Včasih imam namreč občutek, da imajo posebno šolo, kjer jih učijo, da mlajših ni potrebno spoštovati. Vpišejo pa se ob upokojitvi.

V Mariboru vam bodo dijaki in študentje povedali, kako se “omike” brez omike zjutraj prerivajo za mesto na avtobusu. Nič neobičajnega ni, če starejši človek že ob prvem srečanju štirideset letniku reče: “Saj te lahko tikam, ne’” ali pa še tega ne izusti. Kot da to ni človek s svojimi mukami in dosežki. Starejši so tudi mojstri v butanju ljudi z nakupovalnim vozičkom. Komu se še ni zgodilo, da je “starostnik” stopil mimo njega v vrsto čakajočih, kot da je zrak. Kot da drugi nimajo svojih obveznosti, po možnosti službenih. Morda je koga kakšen upokojenec celo pogledal v oči in stopil pred njega. Ali pa primer, ko potrkajo na zdravnikova vrata, si jih odprejo in zmagoslavno pogledajo ostale čakajoče. Slednji se na srečo zadnje čase vračajo v čakalnico s stavkom: “Malo bo za počakat.”

Res je, nekdo me je razkuril. Bil je to zdrav živahen upokojenec, ki je v lekarno prišel po zdravila za ženo. Stala sem v vrsti “zdravila na recept”. Stopil je tik pred mene, glasno pozdravljajoč znanca v vrsti pred mano. Jasno je bilo, da se dela, da me ne vidi. Sem ju pustila, naj čvekata prazne čveke, in opazovala, kako daleč bo šel. Je hotel kar do konca. Pa mu nisem pustila.

Se sprašujem, kaj je razmišljal. Starejši imamo prednost. Starejši sem, saj si ne bo upala nič reči. Starejše je treba spoštovati. Mlada je, naj čaka, ima še prve noge. Mlada je in zdrava, lahko stoji. (U ti pje, nisem lahko stala z vnetim mehurjem!)

 

Morda pa je zato tako na veliko klepetal, da ni slišal svoje vesti.

P.S. Opravičujem se vsem prijaznim starejšim ljudem, ker vas / jih dosti takih poznam. Ta zapis ne leti na vas.

7

Hvala vsem petim, ki ste potrobili, za vaše mnenje. Mimo ste odpeljali brez ustavljanja, zato se pač zahvalim tu. Vedno bolj sem prepričana, da je pravi odgovor 7. Se pač pozna reden trening.

Potrobi še malo

Imam nekaj idej, zakaj je smiselno na dolgo trobiti rolerki, ko sta sama na cesti:

1. ker ima poleg peš stezo, na katero striček še v življenju ni stopil in ne ve, da je polna peska (in tudi če bi to opazil, mu ne bi bilo jasno, da se po makedamu ne da rolat);
2. ker je gluha in ne sliši avtomobila;
3. ker na prostrani cesti s črto po sredini res ni prostora za prehitevanje;
4. ker pred sončnim zahodom s kresničko na roki in odsevniki na rolerjih niti približno ni dovolj vidna;
5. da si bo zapomnila, da z njim ni dobro po isti cesti vozit;
6. da ji malo pospeši srčni utrip (in morda še smer vožnje, direkcion pod njegova kolesa – meni več ne);
7. ker ima lepo rit – torej hvala, vzamem to.

Dolgujem zadetek – nič več

Blogerji se radi igrajo. Igramo. Se opravičujem. Se tudi sprašujem, kako smo prišli ravno na zadetke. Res je te dni loto aktualen, a jaz sem dolžnica že en teden (ali celo več?). Ni aklih . Rada se igram. Aja, sem že rekla ne?

Radovedna losulja želi vedeti, kdaj sem bila v življenju najbolj zadeta. Po moji oceni je to – ni še čas. Ker res moram prej razkriti vse svoje pomembne zadetosti.

• alkohol, študentski dom, 1993, privatna čaga, Moj in Malibu, jaz in Martini Bianco, luškana privatna čaga za 2 do polnoči, kasneje odprta za povabljene – dobra volja, petje, ringlšpil;
• mamila: ne se it z mano mamil. A ne čisto tako kot z losuljo. Ne boste umrli od dolgega časa. Nikoli me ne boste dobili, da bi jih poskusila. Vendatr se zna zgoditi, da bom na dolgo in široko razpoloženju primerno razlagala kakšno filozofijo iz Štoparskega vodnika;
• od hormonov, podobno kot Karmen, le da s četrtinsko dozo;
• strela – enkrat skoraj, a ne tako blizu, kot moja mama eno drevo stran na pol višine Olševe;
• prvi nastop na taboru zborov v Šentvidu pri Stični – neverjetna energija, kolegialnost in dobra volja pevcev kljub peklenski vročini;
• julij 1993, prvi dopust z Mojim, kolesarjenje po Sloveniji. Sva se gledala v rit 2 tedna skupaj in si nisva šla na živce. No, jaz mojemu že malo, sem ga začela zgodaj trenirati. Sem rekla pred odhodom sama pri sebi, da če to preživiva, potem sva za skupaj ;
• 2007, s squash žogico v roko (ali je bila noga, rit morda?), polni šus od Mojga – je peklo, fleka pa nisem imela;
• s kladivom, enkrat v otroštvu, od lastne roke;
• v glavo, pri odbojki – močan servis je prebil moje roke;
• s kuhalnico, od mame, zelo zasluženo, ker sva z bratom grdo nagajala in računala s tem, da bova kazni ušla;
• z lužo, zadeta popolnoma od nog pa vse do vrha glave, ne enkrat, temveč dvakrat;
• v čelo, z otroško puščico, mali sosed je skoraj počil od smeha in mi vsi ostali tudi;
• loto, nikoli.

Ampak najbolj zadeta – za to obstaja točno znan datum. 9.8.2009. Tako vsaj pričakujem. Bom o tej zadetosti še poročala.

Če boš tiho pojedel, ti odpustim

Nikar ne rogovili naokoli tako pozno zvečer. Najbolj sovražim, če me kdo zbudi, jaz pa sem ravnokar zaspala. Malo te še počakam. Me zanima izza katerega vogala se boš prikazal. Bom čisto tiho in pri miru sedela in čakala.

Kaj pa, če bi te šla iskat? Te bom sploh našla? Saj niti ne vem, kje naj začnem. Bom vseeno. Vstanem. Malo mi je vroče. Odidem naokoli, pregledam bližnjo okolico. Nič. Kaj pa, če si v kakšni posebni sobici… Joj, sem te zagledala, a si se izmuznil. Še enkrat. In še enkrat. Sem te dobila?

Verjetno bom to izvedela šele zjutraj. Samo prav zares me ne zbujaj ponoči. Lepo po tihem se najej in spat. Potem ti odpustim.  A pazi se, če se mi lotiš otroka! Ona čuti posledice bolj kot jaz. Komarjev pik srbi ko hudič!

Za kaj porabite 2 uri samote v svojem domu?

Sprašujem se, kaj naj storim, da moja dva banditka v prihodnje ne bosta več izzivala usode. Kako jima pade na pamet skakti okoli vročega likalnika? In kako si lahko ena srčkana Mala Miš izmisli polivati sok po mizi v trenutku, ko so tam že trije kupi sveže zlikanih majčk?

Saj sem imela 45 minut sama zase doma ta dan, vendar so moja logična vezja prišla do rezultata, da jih naj izkoristim za delo. Službene obveznosti so čakale še od petka. Šment je, če delaš doma. Malo vikenda pa vseeno mora biti.

Sok je z mize čudežno izginil, Mala Miš tudi. V kopalnico, je bil že čas. Sem imela že kar slabo vest, saj je skoraj 2 dni ne bom videla. Mojmu tudi kar naenkrat ni bilo na TV-ju nič več zanimivega. Sem torej dovolj glasno pihala in renčala ter dovolj očitno kazala zobe?

Ko sem tako jezno mlela svoje misli, sem ugotovila, da že obupno dolgo nisem 1 ure samote doma izkoristila za branje knjige, ogled filma, pečenje – tako pravo, uživaško, ali kaj podobnega. Mislim na tisto ta pravo uživanje doma, ko odvržeš vse skrbi, se ne obremenjuješ, da čaka perilo ali kar pač že .

Sedaj me zanima, za kaj pa ve, drage bralke, najbolj pogosto izkoristite uro ali dve samote doma?

Kakšna lahkomiselnost!

Nimam pojma, na kaj sem mislila v tistem trenutku. Zagotovo so bili moji možgani nekje na paši ali pri kakšnem drugem bolj pomembnem opravilu. Vsekakor se niso kaj dosti posvečali trenutni nalogi. Joj, kot da bi lahko to dejanje – pravzaprav NEdejanje – prikrila.

Če dobro pomislim, niti o prikrivanju nisem razmišljala. Hinavska pa nisem. (Upam, da to drži in ni samo v moji domišljiji zraslo .)

Nikakor mi ni jasno, kako to, da sem to delo opravila tako površno. V naši hiši je red. Ponekod je določen prostor za nered, a s hrano in mizo se ne gre igrati. Tu mora biti čistoča na višku, a ne do sijaja. Sijaj ponavadi ustvarijo kemikalije, ki jih ne želimo jesti. Vse posledice preteklih obrokov torej moraš redno, sproti, s čistilom in do faze popolnoma brez čistil počistiti. Tako popolnoma, da bi novorojenčku pustil mizo lizati. Kako sem lahko jaz, ki vsakega ujamem pri nepopolnosti čiščenja mize, mislila, da sama sebe pa ne bom ujela? Takoj sem se nahrulila, se temu primerno odvlekla v kuhinjo in zbrisala še zadnje ostanke čistila.

Potem sem na mizo naložila reklame, škatlo s tal, stare vrečke, škaf za perilo (tudi s tal), … Saj zdaj si malo zmišljujem, a ni redko, da se zgodi prav to. Potem pred naslednjim obrokom mizo seveda zopet zbrišem, do potankosti, do faze “lizanja”. Smiselno?

Prijazen lev in čuden vonj

Mala Miš je bila na zaključni ekskurziji v naši prestolnici. Ogledali so si živalski vrt. Domov je prišla pozno, jaz še malo bolj pozno. Pravo sliko si bom lahko zato ustvarila šele čez nekaj dni. Prve vtise je tokrat slišal ata, jaz še čakam na mojo porcijo zgodbic in pripetljajev. Nekaj malega sem pa vseeno uspela izvedeti.

Imela je nekaj pritožb čez potovanje, jih bom še raziskala. Medveda ni videla, ker so pri kletki nekaj delali in je bil začasno preseljen. Je pa videla žirafo, ne eno, štiri, pet! Ni mi še jasno, katera številka je prava. Videla je slona. Popravljam: videla je indijsko slonico .

Potem je hitela pospravljati spominke, ki si jih je prinesla s potovanja. Pokazala mi je plišastega leva, obesek za ključe delfinčka in zeleno žabo na kemičnem svinčniku. Kot da bi jaz izbirala . Le nekaj ni bilo prav. Nekaj je smrdelo. Nekaj je zelo smrdelo. Malo sem zaokrožila s pogledom in nosom. Spraševala sem se, če je v bližini Moj, ki se mu noge zelo potijo in ima včasih potem “duhovne” posledice . Gledala sem, če ima Mala Miš nogavice ali copate na nogah, a je bila bosa. Moje noge v domačih copatih v zadnji uri še tudi niso uspele razviti tako močne dišave, pred tem so bile prav spodobno nesmrdljive. Od kod je torej prihajal ta vonj?

Bolj iz mučne ženske radovednosti sem povohala še levčka, ki je ves ta čas nežno plezal po mojem obrazu, me cmokal in nežno ogovarjal. Pričakovala sem vonj po novem, po tovarni. Naduhala sem vonj po dolgo pacanih neumitih nogah. Saj ni čudno, če je Mala Miš svoje nove pridobitve neprodušno zvezala v vrečko skupaj s prepotenimi nogavicami. Če so bili skupaj v vrečki, se bodo pa še skupaj prali.

Za vsak zločin primerna kazen

Da se človek kaj nauči, mora včasih biti strogo kaznovan. Najhuje je, ko ponoviš zločin. Le kako dolgo bo moja kazen zalegla tokrat?

Sedaj sem bila 2 leti dokaj pridna in je bilo strašno lepo. Belo, a lepo. Moja koža pač ni tak čokoladni tip kot moje okušalne brbončice. Imela sem dober načrt za privajanje na sonce, a se tokrat moja trma in zaletavost nista držali niti osnov. Nihče se ni ob pogledu na uro in mojo naramnično opravo niti zdrznil. Jaz sem tisto gredo morala prekopati vsaj sedaj, ne glede na vsa druga opravila, ki so mi ukradla rano jutro, drugače nimam pojma, kdaj jo bom.

Ob prihodu domov mi je bilo že popolnoma jasno, da bo nekaj noči zame bolj jasnih kot temnih. Prioriteta bo poležavanje na trebuhu v čim bolj zravnanem položaju. Neprijetno je kakršnokoli pritiskanje na hrbet, majica mora biti najmehkejša, pretegniti se tudi ne smem preveč. Služim lahko za semafor.

je to barva "kuhan rak"?

Moj me je tolažil, da bo kasneje bolje. Ha, ne pozna on moje kože. Zvečer je šele prav zažarela. Sem hitro zastirala okna, da ne bi mimoidoči pomislili na kakšno čudno reč ob rdeči svetlobi, ki se je širila od nas . Upam, da bo tale kazen sedaj zalegla za malo dlje, po možnosti do konca življenja. Na sonce res ne smeš ob 11.00 in tam ostati do 13:30 v majčki brez rokavov in brez zaščitne kreme. Posledice so lahko hude, tako dolgoročno kot kratkoročno. Minila sta že dva dneva, mene hrbet še vedno skeli, srbi in veže. Bljak.

Neurje, panika, intuicija in sreča

Neurja so napovedali za danes za SV Slovenijo, torej pri nas. Paniko je zagnal Moj, ki se (očitno ne tako zelo brezskrbno) potepa po Italiji. Izletnike obupno zanima vreme in so našli tudi napoved za naše kraje. Moj je brzinsko izkoristil čudo moderne tehnike, potipkal in me priklical:

“Hej, a ti veš da bo toča?”

“Sem slišala nekaj o neurjih, ja.” (precej mirno)

“Daj avto nekam pod streho postavi, na bencinski servis. Ali pa rajši ne, ne moreš tam nevemkakodolgo viseti. Morda pod kako drevo. Ali pa k sosedom.”

“No, prav. Sem ga nameravala k bloku stisnit do stene, tu v kot, veš.”

“Saj bi bilo vredu, samo če iz Radgone pride, pa ravno po njem tolče.”

“Bom naredila en krog okoli in videla, kaj se da storiti.”

Pa sem šla. Naredila en krog in postavila avto pod drevo, ki je lanski veter preživelo, čeprav se mi je zdelo popolnoma brez veze. Zrak se je že prej ohladil, oblaki tudi niso bili tisti tipični točni oblaki v obliki nakovala in toče ravno nisem pričakovala. Ko sem postavila avto tik ob deblo starega na videz močnega kostanja, smo še z bližnjimi sosedi malo poklepetali. O vetru je tekla beseda. Veter je močna sila in lahko odlomi kakšno vejo. To ti avto popolnoma potolče. Sem se malo tolažila, da sem avto porinila čim bolj ob deblo, kjer velike veje preusmerijo padajoče. Nikoli pa človek ne ve, če bo hujša toča ali veter.

Komaj sem prišla domov, že so se dežne kaplje zgostile, privršal je veter in pol ure so družno bičali naš kraj. Toče ni bilo, niti zrnca. Takoj, ko se je malo razsvetlilo, je poklicala soseda:

“Veš da je ena velika veja na cesti, tvojega avta se sploh ne vidi ven!”

“Uh, pa smo se menili… Zdaj je kar je. Grem pogledat.”

“Pridi, jaz bom tudi.”

Pridem in najdem tole:

če to ni sreča

veja je padla zelo blizu

potolčena tablica in napis

To je vse. Lahko bi seveda ne bilo nič, če bi avto po svoji intuiciji postavila zgolj ob blok ali ga pustila na parkirišču. Že kdaj sem rekla, da mora ženska vedno zaupati svoji intuiciji!

Zakaj cerkev ne opravi s pedofilijo?

Ves teden me že muči en črv, ki so ga mediji uspešno naselili v naše glave. Mala Miš ima v okvitu priprav na prvo obhajilo pri žuniku skupaj s še eno prijateljico zasebne pevske vaje. Panika! Od začetka tedna dalje, ko mi je to povedala, skrbno opazujem njeno obnašanje. Pozorna sem na morebitno nihanje razpoloženja, nepričakovana nasprotovanja ali kakršen koli odklon od običajnega vedenja. Miška je na srečo vesela in ravno toliko uporniška kot vedno.

V trenutku, ko mi je povedala za zasebne pevske vaje, sem kar zmrznila. Na srečo sem hitro našla prava vprašanja, da sem prikrila svoje dvome in pridobila nekaj informacij. Močno sem se upirala objavi teh miselnih viharjev na blog. Nočem načenjati takih tem. Danes sem pa zopet slišala, da v Sloveniji sumijo na zlorabe v okviru priprav na birmo. Miška se pripravlja na obhajilo…

Cerkev bi lahko v vseh takih primerih drugače reagirala. Saj jih človek še razume, da poskusijo zavarovati svoje delavce, župnike, a na prvem mestu bi vseeno morale biti njihove ovčke, a ne? Če bi cerkev svoje ljudi, ki so jim dokazane kršitve, kaznovala tudi sama, na način, da bi tudi ovčke to videle, bi dosegli dvoje:

1. Pastirji bi bolj razmišljali o tem, kaj se sme in kaj ne in kakšno kazen jim bo vrhovni šef tu spodaj in tam zgoraj naložil. Obnašali bi se bolje.
2. Ovčke bi v splošnem imele večje zaupanje v pastirje in bi jim bolj zaupale in verjele, kadar bi prišlo do lažnih obtožb.

Ljudje pač smo ovčke v resnici. Radi hodimo in blejamo v skupini. Ko se ena prestraši, smo prestrašeni vsi. To nam je prazgodovinski nagon. Povsem normalen vzgib, ki je nas, ljudi, varoval dolga tisočletja in varuje živali, ki živijo v skupini, še dandanes. V okviru tega refleksa tudi ločujemo druge vrste na nevarne in nenevarne. Tekom zgodovine smo se naučili tudi posploševati. Ko se nekdo izkaže za nevarnega, posplošimo to na celotno skupino enakih osebkov. Na ta način so vsi politiki skorumpirani, vsi zdravniki zanič in predobro služijo, vsi podjetniki so tajkuni in vsi managerji tlačijo samo v svoj žep. Na koncu so še vsi župniki pedofili.

To seveda ni res. Tudi cestni delavci niso vsi enaki, med šiviljami so spretne in manj spretne, računovodkinje, komercialisti, knjižničarji, kovinarji in vsi ostali delavci na svetu so si med sebi enakimi različni. Tudi med njimi so lahko izredni, odlični delavci in med njimi tudi najdemo kriminalce. Pri bolj domačih poklicih, stvareh, dejstvih ali pojavih manj posplošujemo, pri manj poznanih posplošujemo bolj. Neznanih stvari nas je bolj strah. Kar nas lahko nekje nekoč osebno prizadene, nas boli toliko bolj, strah ima še večje oči.

Nihče me nikdar ni rešil tega strahu. Kako naj pri vseh novicah, govoricah in medijski gonji sedaj svojega otroka zaupam našemu župniku? Na srečo sem slišala mnogo zgodb sedaj odraslih ljudi, ki jim zaupam. Zgodbe so o našem župniku, ki pri teh ljudeh uživa zaupanje in spoštovanje zaradi vseh svojih dobrih dejanj za njih, ki so takrat bili še otroci. Jaz pa sem kljub temu na preži, če Mala Miška mirno spi. Gledam jo pravkar in spi kot angelček.

Je res treba sortirati perilo po barvah?

Jao, pojma nimam. S tistim ekstra fensi novim praškom menda ne. A ta hudič babji od Emete rada pere ekološko, s pralnimi oreščki. Potem ločujem perilo po barvah, predvsem rdeče, ker ga imamo veliko (res je, smo družina ta rdečih ). Enake barve perilo je relativno na varnem, se mi je zdelo do sedaj.

posvetljena majčka

Nimam pojma, kako je prišla takšna iz pralnega stroja. Vsa ostala oblačila so tipi topi. Ni bila polita, ni prvič oprana, posvetljena je samo na hrbtni strani. Nekoga bi nekam ugriznila, če bi le vedela koga. In Mala Miš tudi.

Sem ženska in sovražim nakupovanje oblačil

Tekanje po trgovinah je popolna izguba časa. Morda si premislim, če bi ga šteli pod psihofizični trening najhujše vrste. Nekdo mi bo moral vse koristi takšnega treninga podrobno razložiti na dolgo in široko, da se ga bom z veseljem udeležila, drugače ne bo nič!

Morda bi bilo nakupovanje oblačil lahko zabavno, če bi lahko  – ne, ne bi bilo. Vzame preveč dragocenega časa. Mislim, ponavadi človek – jaz – kupuje z namenom. Ali rabiš hlače ali rabiš srajčko ali pač nekaj drugega. Potem tavaš od trgovine do trgovine, da najdeš nekaj pametnega, kar ti (mi ali ji, saj vseeno, z obema je podobno) gre na rit, tam ostane tudi po počepu, ob poskusu sedenja ne žuli in v pasu ne štrli 10 cm stran od hrbta, da se vidi tisto pod hrbtom.

Da vse to ugotoviš, moraš najti kabino. Kabine so ponekod prav prefinjeno skrite. Postavijo jih za vogal, ki je najmanj viden iz vseh koncev trgovine, da stranke zagotovo ne bi našle poti do nje. Bognedaj, da bi kaj označili ali zapisali, kje to sicer lepo urejeno mesto je. Potem bi stranke vlačile oblačila iz obešalnikov in jih pomerjale, oblačila bi se mečkala in uboge trgovke bi jih morale zlagati nazaj na police. V druge sorte trgovinah kabino relativno hitro najdeš, zna pa biti, da si boš želel, da je ne bi. Najprej ugotoviš, da je zaveso skoraj nemogoče zapreti. Po tleh je tako nasmeteno, kot da si ljudje tam počistijo blato s čevljev, preden stopijo v trgovino. Morda samo posesali že niso cel teden, kdo ve. Sprijazniš se in iščeš prostor za torbico in oblačila, ki jih želiš pomeriti. Nula. Ena drobcena kljukica, za katero se bojiš, da ne bo zdržala treh majčk. Kam lahko odložim svoja oblačila? In če sem v garderobi z otrokom, ki mora imeti pod nujno modno revijo ravno danes, ko mu ni, a je to edini dan v tednu, ko imava čas? Blagor meni in huda ura za malo manj sloke ali gibčne mamice. To je ura prisilne telovadbe in stanja v temnem kotu.

V nekaterih bolj modernih trgovinah zelo dobro poskrbijo, da k njim ne bi zahajale napačne sorte strank. Že vhod in razbijanje, ki se razlega daleč naokoli, ti povedo, da se tam odvija neki divji rave party. Pazi se, če ti pogled od daleč pove, da se tu morda kaj primernega najde. Tisto primerno stvar bo treba tudi pomeriti. Ves čas izbiranja in modne revije bo v tvojih ušesih pikal tuc tuc tuc trc trc trc tuc tuc tuc trc trc trc… gre prav do možganov. Šmenta, enako, kot pika glasba, pika tudi obleka s svojimi grobimi šivi. Trgovkam pa se sploh ne kažem več. Nekoč sem jim naivnica zaupala. Drugo mnenje vedno potrebuješ, kadar si v dvomih. Še ena mi ni rekla, da to pa res ni moj model. A je to tako težko? Potem bi mi prinesla kos oblačila, ki JE moj model. Sanje, Ninica, sanje… Sem takrat enkrat kupila napačen model in se nikoli več ne vrnila. Skoraj mi je zmanjkalo trgovin.

Odvračajo me kisli ne-pozdravi trgovk. Teh je v enem nakupovalnem dnevu lahko ogromno. To še posebej pride do izraza, kadar nič ne najdeš in obhodiš cel trgovski center. Tistih 10% prijaznih nasmehov toliko bolj zasije. Vsaj nekaj, če že drugega učinka ni. Rajši bi se ves ta čas sprehajala po soncu, čebljala z Malo Mišjo in se imela krasno.

Včasih rabiš obhajilno obleko. Takrat je cela zgodba še hujša. Dokler se ne odločiš za radikalni korak. Vse se da naročiti po katalogu ali internetu. V miru srebaš kavico ali čajček, malo pogooglaš, polistaš med stranmi in – voila, najdeš pravo stvar. Otroka premeriš po navodilih, klikneš in to je to. Samo še čakamo poštarja .

Žal se bojim, da se bom morala kljub vsemu vedno bolj redno udeleževati tega psihofizičnega treninga. Naše kataloške hiše so vse slabše, vse dražje in čedalje slabše založene. Sem že domislila sistem nakupovanja za naju z Malo Mišjo. Vzeli bova štrikec, vsaka si bo en konec zvezala okoli zapestja. To bova potrebovali, da se ne izgubiva, ker bova navili vsaka svoj mp3 s primerno glasbo in se ne bova slišali. 1 poteg za štrik: pridi sem. 2 potega: poglej to in pokimaj, če ti je všeč. 3 potegi: poiščiva kabino s sistematičnim kroženjem od tu dalje v desno smer.

Če ima kdo pametno idejo, kako spraviti Mojga v trgovino, naj se prosim javi. Če ne bo uspeha, bo po vsej verjetnosti čez eno leto gol hodil po svetu.