Kaj pa drugače berete ali posilstvo po telefonu

Koga še po telefonu niso napadli z anketo ali prodajo knjig? Ni take osebe v bližini? In prav vsem se zdi izraz “napadli” primeren?

Mene so danes posilili. Po telefonu. In sem si vzela malo časa. Malo. Zanimalo me je, kako dolgo bo moški na drugi strani neprekinjeno mrmral v telefon. Zanimalo me je, če me bo sploh kaj vprašal.

Govoril blebetal je minuto in pol. Razumela sem le, da je od neke časopisne hiše in ima neko ponudbo. Je povedal celo redne cene. Nato me je – zelo nerazumljivo, seveda – vprašal, no pravzaprav je rekel: “Vi ste na Čolnikovem trgu 7, ne?” Ha, je dobil pritrdilen odgovor. Tako kot so ga učili. Stranka naj ti pritrjuje. Mojstri niso imeli ravno tega v mislih.

No, ko je pričel govoriti dalje, nisem več zdržala. Morala sem ga vprašati, če ve, da me to nič ne zanima.

“A res?” je izustil popolnoma šokirano. In preden sem se mu uspela zahvaliti za klic, je že čvekal dalje. In me vprašal zaslišal: “Kaj pa vi drugače berete?”

tut tut tut

To je vse, kar je še slišal od mene.

Morda sem res bila nesramna. Morda je to bil ubogi študent, katerega njegov novi delodajalec ni poučil o poslovnem bontonu. Točno je vedel, da kliče podjetnike. Točno je vedel, da me kliče že drugič v istem dnevu, saj se 1 uro pred tem nisem oglasila neznani številki. Po ponovnem poskusu sem si rekla, da je pa morda kaj nujnega. Ni se spomnil (ali pa je bil naučen, da se ne sme), da bi preveril, če se lahko pogovarjava. Ni vprašal, če mi lahko predstavi ponudbo. Ni razločno povedal svojega imena. Minuto in pol mi je nerazločno in nepretrgoma razlagal o stvari, ki me ne zanima. Meni se to ni zdelo prijazno. Po prijaznem poskusu, da končam pogovor, me je še zasliševal. Nisem več imela razloga za prijaznost.

Mladi študentje, telefonski tržniki vseh sort, dajte malo upoštevat, da se tako ne dela. Morda boste enkrat ali dvakrat prodali, potem pa vas bodo tudi največje dobričine imele poln kufer. In ne jokat, kako se nič ne proda.

P.S. Obstaja pa neko podjetje, pri katerem se je lepo pogovarjati po telefonu tudi takrat, ko ti kaj prodajajo in brez hude krvi sprejmejo tvojo negativno odločitev. In tam rada kaj kupim.

Zmedena statistika

Danes je statistika za moj blog malo čudna. Enkrat najdem na grafu nevarno oster skok, drugič pa izgleda, kot da je prišel nekdo z motorno žago in vrh odrezal. Nekdo je šaril po številkah, se mi zdi.

Ali je prava številka 176 ...

... ali je prava 145?

Menda se zgodi tudi najboljšim?

Štrajk!

Šmenta pa dežnedež! In šmenta vremenska občutljivost ali karkoli že to je. Zdaj takoj moram popraviti nekaj pri tem vremenu. Za drugo leto napovem samo svetle, jasne in sončne dni, ki jih vsake 6 dni prekine en dan poštenega dežja! Potem me naj pa vreme tako lepo uboga, kot do sedaj. Jaz ne morem več…

Naj se že enkrat ulije pošteno dol z neba. Ob tem nedežju in nenehni oblačnosti sredi dneva se meni samo spi. Ne pomagajo hektolitri zelenega in črnega čaja poplaknjeni s hektolitri limonove vode. Od sile, ker moram sedeti za računalnikom in moram, res moram urediti neko tabelo in zbrati in urediti te presnete podatke, ki bi mi naj v prihodnosti prinesli denar (šment, pa sem si rekla, da ne bo nič službenega na tem blogu), sedaj že cepetam in tekam na mestu, da bi si zbistrila misli in ne bi kar kinkala v prazno. Hočem sonce ali konkreten dež ali pa grem na štrajk.

P.S.

Kdor je zgornje razvozlal, ne rabi kave in podobnih substanc

Take pomoči ne rabim, hvala!

Tako zaradi napredka in še česa sem z novo mašinco nabavila Windows Visto. Sedaj mi ta pametna stvar vsake toliko predlaga, naj kliknem oblaček, da bom rešila težave. To poskuša stroj razložiti meni, skoraj čistemu uporabniku.

Kakšne težave? Meni vse funkcionira. Ali imam virus, pa ne vem? Je kaj v drobovju narobe in bo jutri mašina fuč? Ali kaj? (Na kratko bi lahko rekla tudi WTF? a bi se počutila kot da imam WTF gripo, kot to pravi Sparkica.) Če ne bi imela Mojga (ki se zelo spozna) vsaj kolikor toliko pri roki, bi prestrašeno klicala serviserja, prodajalca in še koga.

No, potem spoznaš, da klikniti tisti oblaček niti ni taka umetnost, je pa večja umetnost pogovorno okno, ki se ti napopa v pomoč. Pove mi, da obstaja rešitev v angleščini, ki je jaz s slovensko verzijo seveda ne bi mešala. Nadalje mi razloži, da pomoči v mojem jeziku ni. Enkrat je to celo novo!

Vau, novo, si mor'š misl't?

Hvala, ne rabim. In nova verzija je menda to “pomoč” ukinila in jo oglašujejo kot prednost!? Khm, khm, sem prehlajena, imam WTF gripo!

Bi pojedli juho do konca?

Včasih v juhi pristane muha. Včasih las. Zame las ni nič hudega, sploh če je bil prekuhan. Muho po navadi frcnem ven. Nič mi ne gre na živce, če je le juha dovolj vroča – se pravi, da je ne morem na hitro pogoltniti. Se mi zdi, da večina neželenih mikroskopskih bub ne preživi, ostale bomo pa že uničili v naravnem procesu obrambe. Malo svinjarije prej koristi kot škodi. Je signal obrambnim linijam, naj se malo spravijo na delo.

Vendar vedno nisem tega mnenja. Danes nisem bila. Zaradi včerajšnjih naporov ob izločanju slabo prežvečenega slastnega na hitro požrtega domačega paradajzka v napačni smeri. Sem moj želodček tako razdražila (presneta požrešnost), da cel večer niti omeniti nisem smela ne hrane in ne pijače. Niti omiljenega čajčeka materine dušice. Je šel gladko – šment, niti približno gladko – preč.

Danes sem papala juhico. Z dosti korenčka. Prvič. In še drugič samo juhico. Na hitro pogreto do jedilne temperature. Popapala do 7 %. So imele sveže odprte zlate krogljice čuden okus. Čudno krogljico. Tako:

bila je huda mravljica

Potem sem juho zamenjala za banano.

Upokojenci nimajo prednosti!

Starejše moramo spoštovati. Tako so nas učili že v osnovni šoli. Kaj pa učijo starejše? Včasih imam namreč občutek, da imajo posebno šolo, kjer jih učijo, da mlajših ni potrebno spoštovati. Vpišejo pa se ob upokojitvi.

V Mariboru vam bodo dijaki in študentje povedali, kako se “omike” brez omike zjutraj prerivajo za mesto na avtobusu. Nič neobičajnega ni, če starejši človek že ob prvem srečanju štirideset letniku reče: “Saj te lahko tikam, ne’” ali pa še tega ne izusti. Kot da to ni človek s svojimi mukami in dosežki. Starejši so tudi mojstri v butanju ljudi z nakupovalnim vozičkom. Komu se še ni zgodilo, da je “starostnik” stopil mimo njega v vrsto čakajočih, kot da je zrak. Kot da drugi nimajo svojih obveznosti, po možnosti službenih. Morda je koga kakšen upokojenec celo pogledal v oči in stopil pred njega. Ali pa primer, ko potrkajo na zdravnikova vrata, si jih odprejo in zmagoslavno pogledajo ostale čakajoče. Slednji se na srečo zadnje čase vračajo v čakalnico s stavkom: “Malo bo za počakat.”

Res je, nekdo me je razkuril. Bil je to zdrav živahen upokojenec, ki je v lekarno prišel po zdravila za ženo. Stala sem v vrsti “zdravila na recept”. Stopil je tik pred mene, glasno pozdravljajoč znanca v vrsti pred mano. Jasno je bilo, da se dela, da me ne vidi. Sem ju pustila, naj čvekata prazne čveke, in opazovala, kako daleč bo šel. Je hotel kar do konca. Pa mu nisem pustila.

Se sprašujem, kaj je razmišljal. Starejši imamo prednost. Starejši sem, saj si ne bo upala nič reči. Starejše je treba spoštovati. Mlada je, naj čaka, ima še prve noge. Mlada je in zdrava, lahko stoji. (U ti pje, nisem lahko stala z vnetim mehurjem!)

 

Morda pa je zato tako na veliko klepetal, da ni slišal svoje vesti.

P.S. Opravičujem se vsem prijaznim starejšim ljudem, ker vas / jih dosti takih poznam. Ta zapis ne leti na vas.

7

Hvala vsem petim, ki ste potrobili, za vaše mnenje. Mimo ste odpeljali brez ustavljanja, zato se pač zahvalim tu. Vedno bolj sem prepričana, da je pravi odgovor 7. Se pač pozna reden trening.

Potrobi še malo

Imam nekaj idej, zakaj je smiselno na dolgo trobiti rolerki, ko sta sama na cesti:

1. ker ima poleg peš stezo, na katero striček še v življenju ni stopil in ne ve, da je polna peska (in tudi če bi to opazil, mu ne bi bilo jasno, da se po makedamu ne da rolat);
2. ker je gluha in ne sliši avtomobila;
3. ker na prostrani cesti s črto po sredini res ni prostora za prehitevanje;
4. ker pred sončnim zahodom s kresničko na roki in odsevniki na rolerjih niti približno ni dovolj vidna;
5. da si bo zapomnila, da z njim ni dobro po isti cesti vozit;
6. da ji malo pospeši srčni utrip (in morda še smer vožnje, direkcion pod njegova kolesa – meni več ne);
7. ker ima lepo rit – torej hvala, vzamem to.

Dolgujem zadetek – nič več

Blogerji se radi igrajo. Igramo. Se opravičujem. Se tudi sprašujem, kako smo prišli ravno na zadetke. Res je te dni loto aktualen, a jaz sem dolžnica že en teden (ali celo več?). Ni aklih . Rada se igram. Aja, sem že rekla ne?

Radovedna losulja želi vedeti, kdaj sem bila v življenju najbolj zadeta. Po moji oceni je to – ni še čas. Ker res moram prej razkriti vse svoje pomembne zadetosti.

• alkohol, študentski dom, 1993, privatna čaga, Moj in Malibu, jaz in Martini Bianco, luškana privatna čaga za 2 do polnoči, kasneje odprta za povabljene – dobra volja, petje, ringlšpil;
• mamila: ne se it z mano mamil. A ne čisto tako kot z losuljo. Ne boste umrli od dolgega časa. Nikoli me ne boste dobili, da bi jih poskusila. Vendatr se zna zgoditi, da bom na dolgo in široko razpoloženju primerno razlagala kakšno filozofijo iz Štoparskega vodnika;
• od hormonov, podobno kot Karmen, le da s četrtinsko dozo;
• strela – enkrat skoraj, a ne tako blizu, kot moja mama eno drevo stran na pol višine Olševe;
• prvi nastop na taboru zborov v Šentvidu pri Stični – neverjetna energija, kolegialnost in dobra volja pevcev kljub peklenski vročini;
• julij 1993, prvi dopust z Mojim, kolesarjenje po Sloveniji. Sva se gledala v rit 2 tedna skupaj in si nisva šla na živce. No, jaz mojemu že malo, sem ga začela zgodaj trenirati. Sem rekla pred odhodom sama pri sebi, da če to preživiva, potem sva za skupaj ;
• 2007, s squash žogico v roko (ali je bila noga, rit morda?), polni šus od Mojga – je peklo, fleka pa nisem imela;
• s kladivom, enkrat v otroštvu, od lastne roke;
• v glavo, pri odbojki – močan servis je prebil moje roke;
• s kuhalnico, od mame, zelo zasluženo, ker sva z bratom grdo nagajala in računala s tem, da bova kazni ušla;
• z lužo, zadeta popolnoma od nog pa vse do vrha glave, ne enkrat, temveč dvakrat;
• v čelo, z otroško puščico, mali sosed je skoraj počil od smeha in mi vsi ostali tudi;
• loto, nikoli.

Ampak najbolj zadeta – za to obstaja točno znan datum. 9.8.2009. Tako vsaj pričakujem. Bom o tej zadetosti še poročala.

Če boš tiho pojedel, ti odpustim

Nikar ne rogovili naokoli tako pozno zvečer. Najbolj sovražim, če me kdo zbudi, jaz pa sem ravnokar zaspala. Malo te še počakam. Me zanima izza katerega vogala se boš prikazal. Bom čisto tiho in pri miru sedela in čakala.

Kaj pa, če bi te šla iskat? Te bom sploh našla? Saj niti ne vem, kje naj začnem. Bom vseeno. Vstanem. Malo mi je vroče. Odidem naokoli, pregledam bližnjo okolico. Nič. Kaj pa, če si v kakšni posebni sobici… Joj, sem te zagledala, a si se izmuznil. Še enkrat. In še enkrat. Sem te dobila?

Verjetno bom to izvedela šele zjutraj. Samo prav zares me ne zbujaj ponoči. Lepo po tihem se najej in spat. Potem ti odpustim.  A pazi se, če se mi lotiš otroka! Ona čuti posledice bolj kot jaz. Komarjev pik srbi ko hudič!

Za kaj porabite 2 uri samote v svojem domu?

Sprašujem se, kaj naj storim, da moja dva banditka v prihodnje ne bosta več izzivala usode. Kako jima pade na pamet skakti okoli vročega likalnika? In kako si lahko ena srčkana Mala Miš izmisli polivati sok po mizi v trenutku, ko so tam že trije kupi sveže zlikanih majčk?

Saj sem imela 45 minut sama zase doma ta dan, vendar so moja logična vezja prišla do rezultata, da jih naj izkoristim za delo. Službene obveznosti so čakale še od petka. Šment je, če delaš doma. Malo vikenda pa vseeno mora biti.

Sok je z mize čudežno izginil, Mala Miš tudi. V kopalnico, je bil že čas. Sem imela že kar slabo vest, saj je skoraj 2 dni ne bom videla. Mojmu tudi kar naenkrat ni bilo na TV-ju nič več zanimivega. Sem torej dovolj glasno pihala in renčala ter dovolj očitno kazala zobe?

Ko sem tako jezno mlela svoje misli, sem ugotovila, da že obupno dolgo nisem 1 ure samote doma izkoristila za branje knjige, ogled filma, pečenje – tako pravo, uživaško, ali kaj podobnega. Mislim na tisto ta pravo uživanje doma, ko odvržeš vse skrbi, se ne obremenjuješ, da čaka perilo ali kar pač že .

Sedaj me zanima, za kaj pa ve, drage bralke, najbolj pogosto izkoristite uro ali dve samote doma?

Kakšna lahkomiselnost!

Nimam pojma, na kaj sem mislila v tistem trenutku. Zagotovo so bili moji možgani nekje na paši ali pri kakšnem drugem bolj pomembnem opravilu. Vsekakor se niso kaj dosti posvečali trenutni nalogi. Joj, kot da bi lahko to dejanje – pravzaprav NEdejanje – prikrila.

Če dobro pomislim, niti o prikrivanju nisem razmišljala. Hinavska pa nisem. (Upam, da to drži in ni samo v moji domišljiji zraslo .)

Nikakor mi ni jasno, kako to, da sem to delo opravila tako površno. V naši hiši je red. Ponekod je določen prostor za nered, a s hrano in mizo se ne gre igrati. Tu mora biti čistoča na višku, a ne do sijaja. Sijaj ponavadi ustvarijo kemikalije, ki jih ne želimo jesti. Vse posledice preteklih obrokov torej moraš redno, sproti, s čistilom in do faze popolnoma brez čistil počistiti. Tako popolnoma, da bi novorojenčku pustil mizo lizati. Kako sem lahko jaz, ki vsakega ujamem pri nepopolnosti čiščenja mize, mislila, da sama sebe pa ne bom ujela? Takoj sem se nahrulila, se temu primerno odvlekla v kuhinjo in zbrisala še zadnje ostanke čistila.

Potem sem na mizo naložila reklame, škatlo s tal, stare vrečke, škaf za perilo (tudi s tal), … Saj zdaj si malo zmišljujem, a ni redko, da se zgodi prav to. Potem pred naslednjim obrokom mizo seveda zopet zbrišem, do potankosti, do faze “lizanja”. Smiselno?

Prijazen lev in čuden vonj

Mala Miš je bila na zaključni ekskurziji v naši prestolnici. Ogledali so si živalski vrt. Domov je prišla pozno, jaz še malo bolj pozno. Pravo sliko si bom lahko zato ustvarila šele čez nekaj dni. Prve vtise je tokrat slišal ata, jaz še čakam na mojo porcijo zgodbic in pripetljajev. Nekaj malega sem pa vseeno uspela izvedeti.

Imela je nekaj pritožb čez potovanje, jih bom še raziskala. Medveda ni videla, ker so pri kletki nekaj delali in je bil začasno preseljen. Je pa videla žirafo, ne eno, štiri, pet! Ni mi še jasno, katera številka je prava. Videla je slona. Popravljam: videla je indijsko slonico .

Potem je hitela pospravljati spominke, ki si jih je prinesla s potovanja. Pokazala mi je plišastega leva, obesek za ključe delfinčka in zeleno žabo na kemičnem svinčniku. Kot da bi jaz izbirala . Le nekaj ni bilo prav. Nekaj je smrdelo. Nekaj je zelo smrdelo. Malo sem zaokrožila s pogledom in nosom. Spraševala sem se, če je v bližini Moj, ki se mu noge zelo potijo in ima včasih potem “duhovne” posledice . Gledala sem, če ima Mala Miš nogavice ali copate na nogah, a je bila bosa. Moje noge v domačih copatih v zadnji uri še tudi niso uspele razviti tako močne dišave, pred tem so bile prav spodobno nesmrdljive. Od kod je torej prihajal ta vonj?

Bolj iz mučne ženske radovednosti sem povohala še levčka, ki je ves ta čas nežno plezal po mojem obrazu, me cmokal in nežno ogovarjal. Pričakovala sem vonj po novem, po tovarni. Naduhala sem vonj po dolgo pacanih neumitih nogah. Saj ni čudno, če je Mala Miš svoje nove pridobitve neprodušno zvezala v vrečko skupaj s prepotenimi nogavicami. Če so bili skupaj v vrečki, se bodo pa še skupaj prali.

Za vsak zločin primerna kazen

Da se človek kaj nauči, mora včasih biti strogo kaznovan. Najhuje je, ko ponoviš zločin. Le kako dolgo bo moja kazen zalegla tokrat?

Sedaj sem bila 2 leti dokaj pridna in je bilo strašno lepo. Belo, a lepo. Moja koža pač ni tak čokoladni tip kot moje okušalne brbončice. Imela sem dober načrt za privajanje na sonce, a se tokrat moja trma in zaletavost nista držali niti osnov. Nihče se ni ob pogledu na uro in mojo naramnično opravo niti zdrznil. Jaz sem tisto gredo morala prekopati vsaj sedaj, ne glede na vsa druga opravila, ki so mi ukradla rano jutro, drugače nimam pojma, kdaj jo bom.

Ob prihodu domov mi je bilo že popolnoma jasno, da bo nekaj noči zame bolj jasnih kot temnih. Prioriteta bo poležavanje na trebuhu v čim bolj zravnanem položaju. Neprijetno je kakršnokoli pritiskanje na hrbet, majica mora biti najmehkejša, pretegniti se tudi ne smem preveč. Služim lahko za semafor.

je to barva "kuhan rak"?

Moj me je tolažil, da bo kasneje bolje. Ha, ne pozna on moje kože. Zvečer je šele prav zažarela. Sem hitro zastirala okna, da ne bi mimoidoči pomislili na kakšno čudno reč ob rdeči svetlobi, ki se je širila od nas . Upam, da bo tale kazen sedaj zalegla za malo dlje, po možnosti do konca življenja. Na sonce res ne smeš ob 11.00 in tam ostati do 13:30 v majčki brez rokavov in brez zaščitne kreme. Posledice so lahko hude, tako dolgoročno kot kratkoročno. Minila sta že dva dneva, mene hrbet še vedno skeli, srbi in veže. Bljak.

Neurje, panika, intuicija in sreča

Neurja so napovedali za danes za SV Slovenijo, torej pri nas. Paniko je zagnal Moj, ki se (očitno ne tako zelo brezskrbno) potepa po Italiji. Izletnike obupno zanima vreme in so našli tudi napoved za naše kraje. Moj je brzinsko izkoristil čudo moderne tehnike, potipkal in me priklical:

“Hej, a ti veš da bo toča?”

“Sem slišala nekaj o neurjih, ja.” (precej mirno)

“Daj avto nekam pod streho postavi, na bencinski servis. Ali pa rajši ne, ne moreš tam nevemkakodolgo viseti. Morda pod kako drevo. Ali pa k sosedom.”

“No, prav. Sem ga nameravala k bloku stisnit do stene, tu v kot, veš.”

“Saj bi bilo vredu, samo če iz Radgone pride, pa ravno po njem tolče.”

“Bom naredila en krog okoli in videla, kaj se da storiti.”

Pa sem šla. Naredila en krog in postavila avto pod drevo, ki je lanski veter preživelo, čeprav se mi je zdelo popolnoma brez veze. Zrak se je že prej ohladil, oblaki tudi niso bili tisti tipični točni oblaki v obliki nakovala in toče ravno nisem pričakovala. Ko sem postavila avto tik ob deblo starega na videz močnega kostanja, smo še z bližnjimi sosedi malo poklepetali. O vetru je tekla beseda. Veter je močna sila in lahko odlomi kakšno vejo. To ti avto popolnoma potolče. Sem se malo tolažila, da sem avto porinila čim bolj ob deblo, kjer velike veje preusmerijo padajoče. Nikoli pa človek ne ve, če bo hujša toča ali veter.

Komaj sem prišla domov, že so se dežne kaplje zgostile, privršal je veter in pol ure so družno bičali naš kraj. Toče ni bilo, niti zrnca. Takoj, ko se je malo razsvetlilo, je poklicala soseda:

“Veš da je ena velika veja na cesti, tvojega avta se sploh ne vidi ven!”

“Uh, pa smo se menili… Zdaj je kar je. Grem pogledat.”

“Pridi, jaz bom tudi.”

Pridem in najdem tole:

če to ni sreča

veja je padla zelo blizu

potolčena tablica in napis

To je vse. Lahko bi seveda ne bilo nič, če bi avto po svoji intuiciji postavila zgolj ob blok ali ga pustila na parkirišču. Že kdaj sem rekla, da mora ženska vedno zaupati svoji intuiciji!