Zajtrk brez salmonele

Kot strela z jasnega (šment, spet sem pri vremenu ) me je pod tušem zadelo vprašanje Mojga: “Jaz bom za zajtrk mehko kuhana jajca. Boš ti tudi?”

“ja, prosim. 2.”

Pridem iz kopalnice, Moj sedi za računalnikom. “Kaj delaš?” ga vprašam. In pravi: “Jajca kuham”. Zavijem vrat na ovinek okoli njega, počutim se že kot žirafa, delam še ovinek okoli hladilnika, da bi ja moj pogled prišel do štedilnika. Vse prazno. Ne slišim plina, ne slišim segrevanja ali vretja vode.

“No, iščem navodila, kako se to sploh skuha ” Saj ni nor, sem si potihem mislila. Jaz jajc na mehko že dolgo nisem skuhala. Sem v kar nekaj zadnjih poskusih pripravila trda .

“Opozarjajo na možnost okužbe s salmonelo, veš. Treba je imeti sveža jajca, največ 7 dni stara.” O salmoneli sva ravno pred kratkim debatirala. Menda je polovica jajc okuženih. Glede na to, da že vse življenje jeva jajca na oko, in sva jedla mehko kuhana jajca, dokler nama sta jih je še mami kuhali , sva zagotovo že zaužila to malo golazen. Večkrat. Najin sklep je, da je očitno problem predvsem to, da hrana s surovimi jajci dlje časa stoji nekje na toplem. Salmonelicam to ustreza in se veselo razmnožujejo, potem jih je pa preveč, da bi se imunski sistem lahko dovolj dobro uprl.

“In kako jih je treba skuhati?”

Prijazno mi je razložil, da je našel več načinov. On je izbral ta pravvega, saj so mu jajčka krasno uspela:

Rumenjak je prav zares mehak! Ratalo!

Jajca je vzel iz hladilnika, jih dal v mrzlo vodo, na srednjem ognju zavrel in odlil vodo. Nobeno jajce ni počilo (meni bi zagotovo). Slastno mehka so bila in brez velikih količin salmonele, sicer zdaj ne bi tega pisala.

O ja, let’s use it all x 2

O ja, tudi pri nas, tako kot na kruhu in vinu ne sme nič v nič . OK, izjema je za eno žlico preveč skuhanega kosila in župa iz kocke, pripravljen kos mesa ali zelenjavno župco pa vedno kdo pohamsa. Kuhamo torej bolj hladilniške ostanke. Čeprav – morda pa vedno kuham ostankarsko?

Današnja rižota je namreč izgledala skoraj popolnoma enaka tisti, ki sem jo prvič naredila iz ostankov. Nam je bila všeč in je sedaj to redna hrana. Spražim čebulo (ali česen) skupaj s korenčkom (če je v zmrzovalniku paketek nakoščkanega mesa, ga dodam), dodam riž, po praženju zalijem in zmečem poleg še ostanke zelenjave – najraje vidim papriko, lahko tudi brokoli, zelje, kar pač je. Začinim s curryjem in malo soli. Vedno je konzerva koruze pri roki, zato na koncu dodam še pol te, drugo polovico poje Mala Miš kot solato.

ostankarsko, a okusno

Danes je še solata bila ostankarska. Jaz sem pojedla zeleno od prejšnjega dne, Mala Miš koruzo (brez kosila, to je ostalo meni za večerjo), Moj pa rdečo papriko.

solatni tris

Višek korenčka sem skuhala v juho. Dodala sem še peteršilj in zeleno v steblu in korenu, malo soli in popra. Začuda je Moj izjavil, da je dobra juha .

Še bolj ostankarska je pri nas mineštra. Vanjo zmešam vse, kar najdem v hladilniku. Na koncu dodam še polovico zamrznjene hrenovke, ki je ostala od bog ve kdaj.

Se bojim, da nam dišijo pomije – prepozno je za cepljenje .

Valjar ni za v pomivalni stroj!

Ženske vemo, kako in kaj se ravna z valjarjem. To pomembno orodje večinoma znamo dobro vzdrževati. Oni dan po invaziji hroščkov v naši kuhinji (je že tako, da Moj ni vedno tako super in da včasih nisva usklajena in nabaviva vsak zvrhan koš moke, ki ji potem preteče rok, zverinice se pa veselijo) sva pa oba razmišljala o dezinsekciji. Vsega!

Moj del (beri: praznjenje omare, metanje v koš, pucanje na polno in zlaganje nazaj) je bil gotov kar hitro po odkritju. Vmes sem skrbno preverila tudi valjar. Je tak z ležaji, da se sam suče. Mafijski je! Le nekaj ni ok – za temeljito čiščenje ga je potrebno razstaviti, sicer bi se lahko v notranjosti ob kovinski osi male zverinice še naprej prosto sprehajale in se množile. In ležaji, se nama je zdelo, tudi ne bi bili ravno navdušeni nad vesoljnim potopom v pomivalnem stroju.

Moj je svoje delo (pomivanje posode) opravil po urniku. Kontrola ni dala povsem želenih rezultatov. Čistoča je bila brezhibna, oblika pa več ne. Se mi je že na daleč zdelo, da je valjar jajčast, pogled od blizu pa je razkril, da je tudi vbočen. Tako:

vidi vidi, špranja je

Zdaj čakam, da mine zima in se stvar posuši. Morda si izbori svoje okrogline in ravnine nazaj.

Moj pa se naj valjarja še naprej boji, saj imam še enega, brezhibnega .

A si ti ziher, da me ne bi dala na blog?

A kdo od bralcev ve, da ti od pretiranega hvaljenja raste špeh (žlauhi, trebušček, zaščitna obloga, air bag in kar je še obilnih izrazov)? Sploh, če te non stop hvali tvoja boljša polovica… kako kuhaš in pomivaš posodo… In potem nastane vprašanje, če je to res še boljša polovica .

Danes smo se ob anansovem zajtrku dogovorili za ekstra gurmansko nedeljsko kosilo. Upoštevali smo želje vsakega člana bande posebej in dobro natreniran priložnostni kuhar se je zopet z veseljem javil. Malo me je mikalo, da ga poslikam pri delu, a sem si premislila. Je opazil, da ga opazujem in hitro vprašal, če ga bom dala na blog.

“O ne, pa ne morem vedno, no! Od tega ti ja špeh raste!”

“Ne, ta mi raste od vseh pic, ki jih pojem !”

A pred kratkim je javno priznal ravno nasprotno!

Ob kosilu, točno ob 12.00, je bil nad svojim delom z razlogom navdušen. Z Malo Mišjo sva zadovoljno mlackali in s polnimi usti nerazločno hvalili jedačo. Takrat se domisli: “A si ti ziher, da me ne bi dala na blog? Glej, kakšno gurmansko kosilo sem skuhal…” Prav, evo slikico:

gurmanska pica

Res je bila gurmanska. Iz polnozrnatega testa, moj kos s koruzo in čebulo, za Malo Miš ekstra doza kečapa in na debelo sira, kot nam je všeč.

Sladko vroče bučke

Sem obljubila, da povem, kako je končal Hubi. Malo kasneje je sedaj .

Hubbard je v svoji notranjosti tako topel, da sem si rekla, naj takšen ostane za vedno. Vsaj do trenutka, ko ga bomo shranili v vlažen temen prostor, kjer se ne bo nikoli več pokvaril, bo pa za energijo ljudi in zemlje. (Požrli ga bomo )

Idejo sem dobila po spletu okoliščin. Po svoji in sposojeni knjigi sem brskala za novim receptom. Lepi bučni namaz je Bajtlar že naredil, jaz pa bi rada en močan argument, da izvedeva blagovno menjavo. Iskala sem kaj okusnega, recimo kislo prilogo h mesu, kosilu namesto solate ali kar za na kruh namazat. Všeč mi je bil nek sladek pekoč recept. V trgovini potem nisem našla vseh sestavin. Rabila bi želirni sladkor v razmerju 2:1, a je bil le 1:1 in 3:1, ki pa je bil pesjansko drag. In že tako sem proti kemiji. V trenutku sem odložila “krafl” nazaj na polico z rezervnim načrtom v glavi. Tako se glasi.

• 1 kg očiščene buče, drobno naribane (multimašina pride prav, ostanke zrežem na roke)
• 1 rdeča paprika, zaseckana ali obdelana skupaj z bučami
• 2 vložena polpekoča feferona (totalka zaseckana)
• 5 cm ingverja, drobno nastrganega
• 4 zvrhane žlice sladkorja
• 2 zravnani žlici soli
• 1 dcl jabolčnega kisa

Sestavine lahko prilagajate okusu, vendar ne priporočam manj začimb zaradi obstojnosti. V bistvu sem vse zmešala v velikem loncu, nato pa počasi počasi na micenem ogenjčku kuhljala, da se je buča zmehčala. Če je zmes bolj gosta, lahko malo zalijemo z vodo. Jaz sem. Še vroče sem napolnila v 4 majhne kozarčke. Je bilo skoraj natančno mase – ostalo je še ravno dovolj za eno malo pokušino na kosu kruha. Kozarčke takoj obrnemo na glavo za par minut, potem pa na klasično počasno hlajenje z njimi. Hladijo naj se dolgo, a to ne bo pomagalo, da bi se res ohladili. Vzete iz hladilnika bodo sladke bučke še vedno vroče .

sladko vroče bučke

Seme se množi

Kot kaže, me je prijela zbirateljska žilica. Včasih sem zbirala radirke, pisma in kamenčke, te dni pa zbiram seme. Prejšnji teden sem poskrbela za japonsko otočanko, danes pa za dve drugi krasotici, ki sta že milo prosili usmiljenja pod nožem.

Lepotna operacija je bila dvojno uspešna.

Prvi si je obdelavo priboril zeleni Hubbard, Hubi po domače. Težak je bil približno 1,5 kg, a v dobrih pogojih jih nabere tudi do 6. Meso ima temno rumeno do oranžno. Debelo in čvrsto meso, po strukturi finozrnato in sladkega okusa je najboljše za juhe, pireje, polnjenje ali rižoto. Menda je krasno za bučni čips (tako trdi Ruth Podgornik Reš v Čarobni svet buč). Morda bom tega delala naslednje leto. V kaj se je tokrat spremenil, malo kasneje.

Zeleni Hubbard

Seme ima nenavadno majhno, a na sredini krepko odebeljeno. Na sliki je še sveže, če se bo suho znantno spremenilo, seveda javim.

namnoženo seme

Poleg je še seme želodove bučke, nekateri ji rečejo tudi hruškovka, v resnici pa obstaja milijon nezapomnljivih imen (podobne sorte, ista oblika, male razlike v uporabi). Spodaj sem v vrsto postavila še seme prejšnji teden obdelane Hokaido buče in ene od velikank, ki si je s svojo obliko pri meni zaslužila ljubkovalno ime talna mandarina.

želodova bučka (Acorn Squash)

Ob nakupu je bila ta 800 gramska lepotička temno zelena z majhno oranžno pego, lupina je bila še mehka. Med dozorevanjem se je vedno bolj lišpala, dobivala je slonovo kožo. Čvrsto meso ima prijeten sladko oreškast okus. Bi jo najraje kar samo na kruh, če ne bi bila rezervirana za kosilo in ozimnico.

Ne, maščob pa že nočem kuriti

Na popoldne, ko odpadejo pevske vaje, si moram poiskati primerno opravilo. Recimo, da lahko pregledam e-pošto, ki se mi je nabrala v nenujnih mapah. Obvestila  Facebooka, nekateri blogi in reklame so pravo pbranje. Med njimi sem našla tudi insajderske veganske skrivnosti, na njihovi spletni strani pa tudi Infomertial.

Izraz Infomertial sem povzela kar po avtorju. To so kao informativne reklame. Tip se buni, kako te v marsikateri Infoklami “naserjejo”, prodajajo izdelke za kurjenje maščob z napravami ali pilulo, ki ti lahko prej škodijo kot koristijo, predvsem pa v večini primerov nimajo nobenega pravega učinka. S tem se povsem strinjam. Saj sploh ne vem, zakaj sem poslušala do konca. Naredili so video, za katerega ne veš, kako dolg je (čeprav vmes nekajkrat kao nevsiljivo rečejo čez minuto ali čez 30 sekund), za gledat ni nič, le bereš lahko besedilo, ki ga en tip govori v čudno čudnem tonu.

Na tem vegi blogu je tokrat milijon načinov, da te dobijo na povsem isti video, kjer ti poskusijo prodati sistem, ki pa res deluje! Ja, a res? Takoj kupim . Kakorkoli že, na nekaj koristnega so me pa vseeno spomnili. Na zelje . Na vitamine in minerale. Že zdavnaj načrtovano sem danes opravila. Končno nastaja tabela z vsemi, s posledicami pomanjkanja in njihovimi viri. In zelje?

Zelje je ena od tistih vitamniskih bomb, ki nas zalagajo z vitamini in minerali. Menda pa zelje in druge njegove sorodnice kapusnice (cvetača, brokoli, ohrovt in brstični ohrovt) razgrajujejo škodljive xenoestrogene. Tem smo menda vsak dan izpostavljeni (so v zraku, hrani, čistilih, …) in prepričujejo naše telo, da je v obdobju lakote in naj skladišči vse kar more v rezerve. “Popapaj cvetačo, bori se proti kemikalijam in izgubi trebušček,” bi lahko skrajšali.

Saj so že stari ljudje rekli, da zelje čisti kri.

Ko Moj sliši, kaj bi moral jesti, da bi prej pokuril maščobe na svojem trebuščku, se hitro upre. Prav, saj mi jvšeč takšen kot je. (čeprav bi lahko bil še lepši )

Solata je pošla, kosilo je bilo odlično

Edino, kar smo od današnjega odličnega kosila uspeli poslikati, sem bila jaz. Jaz in ogromna skleda z zadnjimi listki solate in zadnjimi kapljami kisa.

Solate velikanke ni več

Kis izginja v požiralnik

Slikal je Moj. Še dobro, da se je sploh spomnil. Drugače še danes ne bi napisala trika cvrtja, ki sem ga odkrila že pred časom.

S prijateljem se večkrat pogovarjava o hrani. Sladokusca pač. Največ je govora o pripravi hrane. Jaz imam neke svoje kriterije, predvsem zelenjavne, on pa dosti potuje in povrašuje po pripravi mesa. Nekega dne mi je razlagal, kako Slovenci meso mučimo. Pripravljamo ga na prenizki temperaturi in predolgo, potem pa je suho in žilavo. Na to sem se spomnila ob paniranju belega in je preskočila iskra. Sem riskirala in navila fritezo na, ajs, totalka vroče. Zrezke sem ocvrla na brzino. Ko so dobili rjavo barvo, so šli na krožnik. Glej ga zlomka, familija je bila strašno zadovoljna. Danes tudi. Seveda nimam slike, če smo pa požrli v trenutku . Obakrat. Meso je bilo okusno in sočno.

Ko sta moja banditka že pojedla, sem jaz pospravljala še zadnja peresa solate velikanke. Uradno je torej bila sedmič za kosilo, v resnici pa nisem štela. Morebiti je bila celo osmič – ne, devetič, je bolj pravljično .

Dobro natreniran priložnostni kuhar

V naši hiši kuhamo vsi. Največ mama, se ve. Najmanj zaenkrat še otročiček. Na zlati sredini je moj priložnostni kuhar. Kuha, kadar mame ni doma. Njegova špinača je najboljša na svetu. To skuha tudi takrat, ko mama je doma. Pripravi odlično pico. Nekoč je tudi mlečne hlebčke s sezamom pekel.

Včasih si izmisli kakšno novo kombinacijo. Smukne po nasvet na internet. Pameten. In pri tem upošteva moj izostren izbirčen okus. Moje brbončice ne marajo soli. Kljub priložnostnemu kuhanju so te zahtevne sodnice zadovoljne. Res, dobro je natreniran . Le tako naprej .

Prvo seme se že suši

Letos me je prijela bučomanija nove vrste. Pardon, novih vrst. Najprej sem šla na lov za čajoto. Sem jih uspešno nalovila za celo žlahto nahranit (ker taka pač je) in za seme. Upam, da bo dobro rastla. Nato sem nekega nakupovalnega dne s seboj odnesla Hokaido bučko, nekega drugega nakupovalnega dne pa želodovo bučko.

Hokaidovka je na moji kuhinjski omari pospešeno večala svoje temne lise. Želela si je čim prej v lonec. Danes sem ji željo z veseljem in velikim navdušenjem Male Miši uresničila.

Oranžna japonka

Kdor želi poskrbeti za seme, naj bučo zareže le s konico noža in z njo naredi krog okoli, da semenčice ostanejo cele. Izdolbemo jih z žlico. Stara fora. Potem pa potrpljenje – stvar je mazava ko špeh. Male svetlo rjave in čvrste semenke je treba ena po ena izločiti iz mehke kaše. Na tanko jih razporedimo po krožniku ali neki mreži in na toplo (a ne vroče!) z njimi, da se posušijo. Priporočam dnevno mešanje.

Izdolbena Hokaidovka

Hokaido semenke

Bučo najlažje olupiš z lupilcem za krompir. Je trdobučna ta zadeva. Za ribanje priporočam multimašino. Nadaljni postopek prepuščam domišljiji. Pri nas je tokrat nastala omakica po tem receptu. V tem primeru se bučka prav kašasto razpusti in ker je po svoji strukturi zelo kompaktna in suha, priporočam malo zalivanja z vodo ali juho. Za 2 osebi sem porabila polovičko, ki je očiščena tehtala okoli 400 g. Je pa ta japonkica odlična tudi samo popražena. Ostane hrustljava in ne spušča vode. Izjema je zmrznjena zaloga.

Če jo poskusite surovo, ima rahel okus po lešnikih, kar Japonci še posebej cenijo (jaz pa tudi). Ta okus se najlepše ohrani ravno takrat, ko je na hitro zmehčana in brez dodanih začimb. Soli je tu hitro preveč.

Žal, slike nimam, v vseh teh letih bučkomanije. Vse takoj požrem .

Solata za 7 kosil

Bil je dopoldne oblačne nedelje. Padlo je 37 dežnih kapljic. Mrzel zrak je dišal po zimi, v hiški pa je domače dišal svež zeliščni čaj. Bil je čas za pripravo kosila.

Krompir je že brbotal na kmečkem štedilniku na drva. Mama me je poslala po solato. Naj poberem tako, ki je bolj slaba, je naročila. Je rekla, naj si vzamem še solato za domov. Tako, da se splača. Ta male naj še rastejo, saj jih bosta z Bajtlarjem kasneje prestavila v toplo gredo. Razgledala sem se po vrtu. Takrat si še nisem mislila, da bom odnesla le ENO solato.

Po natančni kontroli sem pobrala tri sumljive glave. Dve sta šli v celoti pod nož, eno sem samo oskubila zunanjih listov in za naslednjič shranila zdravo sredico. Za sebe sem vzela po navodilih tako solato, ki je že zrela. Doma, po prvem čiščenju, sem ugotovila, da bo za 7 kosil naše mini bande.

po prvem čiščenju

V ozadju se vidi naša friteza in škatla NekegaKakava. To “perje” sem komaj spravila v hladilnik. Po prvem čiščenju je že lažje in za sliko je že tudi spodobna .

Čebulna terapija

V hladnih jesenskih dneh, ko prva slana beli poljane in sladi kostanje, ko je v zraku vonj po zimi, nas sredi sončnega dne vroč zrak prijetno greje. Topla oblačila postanejo odveč. Na sprehodu jih obesimo čez ramo. Sončnih žarkov se veselimo kot majhni otroci. Morda se z njimi celo veselo zapodimo po travniku…

Takrat nas na senčni strani sprehoda pričaka hladen veter in mraz do kosti. Mraz, ki ga ne občutimo takoj. Mraz, ki se počasi prihuli od zadaj in te potihem objame okrog nog, okrog rok in okrog telesa. Takrat te stisne celega, od znotraj navzven. S seboj prinese razgrete in radožive klice. Premraženo telo zastonj oblačiš, že imajo zabavo. Potrebna je druge vrste terapija.

Klasika je čaj. Med. Smrekov sirup. Miljon stvari v ogromnih količinah. Sem pa povsem po naključju našla še eno učinkovito terapijo. Deluje vsaj pri odmaševanju dihalnih poti. Kuhanje golaža. Tokrat sem imela neko drobno, a divjo čebulo. Sem se povsem razjokala in neprešteto krat obrisala nos že ob lupljenju in razčetverjanju zverinice. Še dobro, da sem se odločila za uporabo multi mašince – če bi to rezala na roke, bi bili še danes lačni, robci bi pošli, vse rolice kuhinjskega in WC papirja tudi in Dindon bi bil poplavljen. Hvala, mama, za vsedelalni stroj.

Koruzne hobotnice

Fuzbal je dolgocajtn. Dolgočasen. Brez pravega prigrizka me ne spravite zraven. Ko prigrizka zmanjka, odfrčim. Danes so mi zadišale koruzne hobotnice. Z Mojim sva imela pravi znanstveni preizkus, kako jih res dobro pripraviš. Štedilnik ali mikrovalovna? Visoka ali nizka temperatura?

Posebne variante za mikrovalovno nikoli ne kupim, ker so za moj okus preslane. Vnaprej pripravljenih tudi ne, ker so za moj okus preslane. A ja, isti razlog . Delam jih torej sveže.

V zadnjem času sem jih kar nekajkrat zafušala. Tudi danes sem eno porcijo zavrgla. Nizka temperatura se ne obnese. Mikrovalovna tudi ne kaj prida – so celo mestoma scedile plastično posodico, v kateri jih je Moj delal. In ja, bila je primerna za ta način uporabe.

Torej, za 10 – 15 lepih hobotnic* potrebujete:

• posodo s širokim dnom in visokim robom
• steklen pokrov (za zabavo)
• 1 žlico olja
• srednje močan plamen
• 2 – 3 žlice koruze za pokovko ( dno naj bo pokrito največ do 2/3)

Dokler se koruza še greje, jo je treba malo premešati, (najbolje s tresenjem posode) da se enakomerno segreje. Ko začne pokati, jo lahko nekaj časa pustiš pri miru, otroci bodo veseli prostora pri štedilniku in poskakovanja hobotnic po posodi. Ko se pokanje malo umiri, še na hitro potreseš posodo, da se nerazpočene kroglice posedejo na dno in popokajo, če mislijo. Potem pa hitro z ognja, da se ne posmodijo. Presuješ v skledo s čim bolj navpičnim dnom (da se hobotnice ne razsuvajo po tleh, ko roke brodijo po skledi pred TV ekranom) in soliš po okusu.

Jaz nisem vseh hobotnic prebirala, nekaj jih pa le imam na sliki.

lepe bele koruzne hobotnice

*Ostalo bodo rožice, kakci in podobne oblike. Z malo domišljije se jih ogromno najde.

Manjkajo samo še linki

Po tehtnem premisleku sem našla rešitev. Takšnega tedna, niti enega samega dneva, si ne želim več. Da človek ne ve, kaj bi v usta djal… še prej pa v lonec. Propad kuharske domišljije je proprad družine. Je že Adi Smolar pel (poslušaj), kako je mož k sosedi zaradi hrane hodil. To bi pač bila katastrofa. Zato, dragi gospodje, predrage gospe, sem našla rešitev. Dobro domačo kuhinjo.

Pobrskala sem po mojem kompjuterčku. Že pred leti sem si (omejen čas) sestavljala dnevni jedilnik. V eno mapo si shranjujem vse recepte, ki so mi všeč. Nekaterih še nisem preizkusila, šment. Nekaj izvrstnih idej najdem tudi na blogih in forumih (če se spomnim na njih). Sedaj sem vse zložila v eno tabelico.

vse na enem listu

Vse možne juhe in zakuhe v en stolpec, v drugega glavne jedi, pripadajoče omake in načine priprave, nato pa še vse možne priloge, solate in sladice vsakega v svoj stolpec. Seveda bom še dopolnjevala s svežimi idejami. Manjkajo le še linki na recepte. No, na sliki je še stara verzija, kjer so v zadnjem stolpcu nekatere kombinacije jedi, a je Moj po premisleku ugotovil, kako lušno je kombinirati jedi iz te tabele in da v resnici manjkajo sladice.

No, pa je. Zdaj bo jedel doma.

Nedelja brez kuhalne inspiracije

Je zunaj res siva jesen? Lani sem tačas uživala v tisočerih barvah slovesa narave, uživala sem v jesenski hrani in toploti. Saj ne, da teh stvari letos ne bi bilo, a v tem deževnem vikendu s padcem temperatur je kar naenkrat zakrknila moja domišljija.

Že kakšen teden se mi zdi, da jemo en in isti pocn. Testenine na miljon načinov (sem si že čisto svoje omake izmišljevala), pohano in ocvrt sir. V bistvu sem sama kriva, ko pa hočem vedno ustreči izbirčnemu okusu Mojga. Sem pozabila, da mi je že zdavnaj zagotovil, da bo jedel vse, če ga le ne bom spraševala. No, vse razen bučk, svinjskih bremz in kruhovih cmokov. Meni se pa revež vedno smili, če mu ponujam riž, šmorn ali polento.

Tako je v nedeljo naneslo, da je moja domišljija crknila. Crknila je tudi domišljija Mojga, le Mala Miš je imela svežo zalogo idej. Ona bi jedla bučke! Bi tudi čufte, a ni bilo nikomur za hodit v trgovino po meso. Zmanjkalo. Prav, bi pa kruhove cmoke! Po teh so se tudi meni že dolgo cedile sline. Za njih je bilo vredno odkorakati v trgovino po jajca. (Ja, tudi zmanjkalo , a danes je hladilnik že prepoln vsega.)

Je Mala Miš pobrskala po eni knjigi, po drugi, tretji, četrti, v peti je le našla recept. Jaz sem pobrskala še pri Vale in ocenila, da njene začimbe ne bodo zadovoljile okusa mojega deteta in sem se držala osnove iz Velike šole kuhanja, ki jo premalokrat vzamem v roke.

Tole sva zmešali:

1. 500 g nakockanega belega kruha
2. 125 ml mleka
3. 2 žlici sesekljanega peteršilja (naseckan v zmrzovalniku vedno čaka, a si ne želi biti na tleh, kot se je to zgodilo tokrat)
4. sol, poper
5. 2 razžvrkljani jajci
6. 1 mala čebula (bi lahko bila vesrednje velika), na drobno naseckana, popražena na
7. 30 g surovega masla

Je pa Vale prav povedala, kako je treba cmoke umesiti. Ata bi tudi .

hčerka mesi, ata bi tudi

Hči je sprešala 15 dokaj enako velikih  na oko odmerjenih cmokov primerno knedlaste oblike. Skuhali sva jih, zabelili ena z grumpi druga z majonezo, atu pa sva ponudili pico od prejšnjega večera. Z domačo župco, solatko in sladoledom je to bilo krasno nedeljsko kosilo.