Zdaj pa lahko odpreš usta

Kdo bi si mislil, da imam vremena že poln kufer? Poln kufer imam tudi zgodb iz zgodnejšega otroštva Male Miši. Te dni, ko se z Mojim pridno furava vsak za sebe k istemu “šintarju”, sva se danes družno spomnila na najino hčerkico v isti vlogi. Prvič.

Do tistega dne je zobozdravnica zobke enkrat malo pogledala in nato na dveh ali treh obiskih malo premazala. Ta dan pa je bilo potrebno vrtanje. Spremljal jo je ati. In sta mi povedala zgodbico.

Mala Miš je kot vedno bila pripravljena odpreti usta. Zobozdravnica ji je povedala, da danes morata pa vrtati. Naloži malo vate, in prične delati. Po opravljenem delu reče:

“No, Miška, zdaj pa lahko odpreš usta. Da dobim jaz svoj prst nazaj.”

Punčka iz cunj se vrne v porodnišnico

Na lep pomladni dan leta 2002 je prvič pokukala v svet ljubka punčka svetlo modrih oči. Vestni vzgojiteljici naših palčkov sta ukrojili telo, ga sešili in naphali s starimi cunjami. Veliko jih je nastalao tako. Skvačkali sta klobučke, obšili kose blaga za suknje in krilca. Potem smo prišle mame palčkov. Vzele smo pisano volno, sukance in dodatne koščke blaga. Punčke so tako začele dobivati svojo pravo podobo.

Naša punčka je dobila rumene laske, izvezene modre oči h katerim se krasno poda moder klobuček, prelep nasmeh in rdeč šal. V kiklico sem napeljala gumico, pončo sem samo prešila pod pazduhami in na ovratniku. Doma je dobila še copatke, a jih enako kot njena lastnica ni želela nositi in jih je izgubila.

Skoraj leto dni pred punčkinim rojstvom je Mala Miš dobila blazinico v obliki rožice. Poleg je bilo čudovito posvetilo, ki se je po mojem spominu glasilo nekako takole:

“Položi svojo malo glavico na to rožico vsakokrat, ko se boš želela odpočiti od sveta. Naj te greje in varuje.”

Sedaj gre punčka nazaj v svojo porodnišnico. Mala Miš jo je že prerastla, v vrtcu pa so otroci, ki se bodo z njo vsak dan z veseljem ukvarjali. Tam bo našla še eno od svojih stvariteljic, ena pa je že v pokoju.

“Jaz pa delam NEluknjo!”

Zelo pomembno je, kaj in koliko pojedo otroci. Za zdravo rast in razvoj potrebujejo redne obroke in uravnoteženo prehrano. Pri rednih obrokih nismo najbolj pridni. Tistega tipičnega res jutranjega zajtrka skoraj ne poznamo.

Mala Miš že iz zgodnjega otroštva, še iz obdobja dojenja, jasno kaže, da ji hrana takoj po prebujanju ne prija. Tudi za odrasla člana Bande velja, da je košček sadja v ranem jutru dovolj. Družinski zajtrk je torej prestavljen na tam okoli 10.00 ure. Se pa namerava Mala Miš poboljšati. V šoli so opozorili, da so otroci, ki ne jedo jutranjega obroka, precej nedejavni. Dekle se sedaj navaja na jutranjo banano, jabolko, pomarančni sok ali kaj podobnega.

Čez dan nato uspemo nabrati 4 do 5 obrokov, kakor kdaj. Nad uravnoteženo prehrano pa rada izvajam kontrolo predvsem pri kosilu. Ne kompliciram pri kuhani zelenjavi, ki je predvsem vir balasta in rudnin. Največ terorja zganjam pri solati.

“Ti, Miška, ali kaj delaš luknjo v solato?”

“Delam, samo ni luknja. Delam pa tudi NEluknjo.”

“NEluknjo?”

“Ja, v moj trebušček !”

Glej, kak prepih ‘mam!

Otroci danes preveč gledajo televizijo. Preveč časa preždijo za računalniki. In to ni zdravo. Morali bi se več gibati, skakati in se loviti po svežem zraku. Utrjevali bi si kosti, duše in medosebne vezi. Vsak v svojem bunkerju dobivajo krive hrbte, www pogled na svet in očala.

Klub dvema odraslima, ki dobršen del svojega delovnega časa na domu preživita vsak za svojim namiznikom, pri nas doma na srečo ni tako. Dekle mora 2x tedensko na trening. Sicer v telovadnico, a kosti in mišice delajo s polno paro. Za vitamin D poskrbi na kolesu, rolerjih, z nogometno žogo ali trampolinom pri prijatelju, med kozami in še kje. Včasih pa le sede tudi na moj stol pod oknom. Takrat je zanimivo.

Do sedaj je spletkarila in se igračkala kar pod mojo prijavo, danes pa sva le naredili en težak račun še za njo. Mama sitna bi rada, da se dete v tistih redkih trenutkih kloftanja (predvsem po smernih puščicah) kaj nauči. Zato sem ji naročila, naj se kar sama javi kištici, da se če igrat.

“Kaj pa naj kliknem?”

“Imaš tam meni.” Malo išče, klika, pride medo na pomoč (a ne da, Moj?). Vtipka geslo. Čaka.

“In sedaj?”

“Rabiš internet. Zalaufaj, saj znaš.” Išče, z namigom najde napis internet poleg e-ja in klikne. Seveda se ji je napopalo miljon obvestil in vprašanj.

“Mami, mami, na pomoč, glej kak prepih ‘mam!

Sva nastavili vse, kar se je nastaviti dalo in se rešili prepiha. Sedaj smo pri nas vsi zdravi in nobenega ne boli hrbet .

Lupček za v žep

Ko sem si davnega leta kdovekaterega izmislila lupčka za v žep, si nisem mislila, da bodo poljubčki dobili toliko podob, osebnosti in zmogljivosti.

Lupček za v žep je nastal, ko je en od nečakov postal malo sramežljiv in se ni hotel več cmokati s teto. Kljub tej odločitvi je nekako milo gledal ob slovesu, pa sem mu ponudila lupčka za v žep. Je hitro nastavil še drugega. Ob naslednjem obisku so poljubčki leteli po zraku. Postali so nagajivi. Nečakom so sedali na glave, plezali po ličkih, se skrivali za omaro, lezli v ušesa in žgečkali, kakšen pa je celo priletel nazaj k meni.

Danes imajo poljubčki radi jamice, ki jih mama naredi z nosom. Verjetno so potem varnejši pred zdrsom. Še rajši imajo naravne jamice. Recimo nosnice. Ušesa. Popek.

Poljubčki radi nagajajo. Eni, ne vsi. Lezejo v ušesa in nas žgečkajo. Mala Miš takega poredneže zgrabi za rep in ga potegne na svetlo. Drugi zlezejo v nos, da mami kihne in razpihne vse v popku zbrane lupčke. Potem jih Mala Miš posesa v usta in izpihne nazaj na pravo mesto. Pri tem kakšen tudi pobegne. Kadar noče nazaj in ga Mala Miš pobere, jo uščipne. Ga hitro okara, da naj bo priden, da mu ne bo treba v porednostno vas ali še huje – v smeti. Pomaga.

Najboljša teta na svetu!

Ja, to sem jaz. Tako vsaj trdi moj nastniški nečak. Menda zato, ker sem na tumarije.

Seveda, z veseljem. Hvala za vso pomoč pri norčijah, moj najboljši nečak.

P.S. Pa ne okol’ govor’t

P.P.S. Da ne bodo ostali nečaki užaljeni, naj povem, da obstaja tudi najzapeljiveši nečak, najbolj igrivi nečak in najbolj ljubek nečak. Vsak pač ima druge vrline.

P.P.P.S. Ena nečakinja je najbolj sladka.

P.P.P.P.S. Druga nečakinja je najbolj zgovorna.

Velike skrbi malih otrok

Pred našim blokom je zadnji teden vse razkopano. Seveda. Ceste so že dolgo bile potrebne obnove, ki je sedaj v polnem teku. Poleg nove ceste dobimo še neke talne inštalacije za kaj jaz vem vse. In to Malo Miš presneto skrbi.

kaj vse bodo še razkopali?

Že cel teden jo skrbi, zakaj je tu asfalt razrezan. In glej, kaj so storili, sedaj so cesto čisto odrezali. Kako bomo prišli z avtom ven? Tu so ja jarki, tu ne gre! Pa še pri pošti so enako naredili. Kaj pa pri občini? Kako bomo prišli z avtom ven? (A ta dan nismo nikamor nameravali.)

Potem je dobila družbo. Z Malim sta tiščala bučki na okno in razglabljala.

“Glej, kako je ta bagerist štorast.”

“In kam je pesek vsipal.”

“Glej, zdaj bo na pločnik zapeljal.”

“In na travo!”

“Glej, kako koplje, da se bo prevrgel!”

“Joj, zdaj je šele pametno vsul zemljo!”

In tako dalje. Potem pa naj še človek dela kaj drugega kot da poka od smeha ob teh dveh starih prekaljenih mačkih.

Poslušaj ogledalo

Že dolgo vem, da so otroci naše ogledalo. Kot najstnica se še nisem prav zavedala pomena tega reka, a kasneje sem začela opazovati starše in otroke, kako se vse zrcali. Ko je začel moj naraščaj laziti naokoli in čebljati prve besede, sem to izkusila še na lastnih ušesih in očeh.

Tako smo v različnih starostih Male Miškice poslušali različne odseve naših prej nezaznanih izrekov:

• hitro je bilo kaj “jooooj” z obvezno roko na čelu,
• imeli smo “katastjofo” za vsako malenkost,
• kadar smo kaj iskali, smo se drli “žooogaaa, kje siii? Tu si!”
• poslušali smo in še poslušamo različne melodije govora Mali Miši dragih oseb.

Malo naivno, kot vedno, nisem pričakovala, da bom v tej starosti doživela še kakšno tako izrazito zrcaljenje. Pa sem oni dan skoraj padla dol, ko je Mala Miš v eni uri prekopirala moje besede.

Nekaj me je zelo “j” kot jezilo. In sem na glas izjavila: “Če bom sedaj malo preklinjala*, je to zato, ker me to tu zelo jezi.” Kasneje se je Mala Miš zaprla v sobo in čez nekaj trenutkov pomolila glavo skozi vrata z besedami: “Mami, če bom sedaj malo preklinjala, je to zato, ker me to tu “j” kot jezi.”

Le od kod mi je to znano?

*Saj ne da bi izjavila kaj sočnega, le kakšen “šmenta”, “pisane rožice” ali če bi bilo res hudo “pisane so rožice v Halozah”.

Misli begajo

Moje roke morajo biti zaposlene. Misli tudi. Vedno. Če ne gre drugače, mi moji vrli možgani predvajajo drugim neslišne posnetke meni ljube glasbe. Ob tem si včasih potihem prepevam, kar je sila nerodno, če sam hodiš po ulici.

Danes sem doma. Sama. Na srečo imam delo. Možgani danes so zaposleni. Še dobro. No, do sedaj sem bila zbrana. Zdaj pa kot kaže lahko za nekaj časa poiščem kaj bolj fizikalnega. Nekaj bolj mamljivega, sproščenega, zabavnega. A ne smem od radia.

Sovražim mali miljon reklam, ki sem jih slišala v zadnje pol ure. Sovražim novice. Ni mi mar za prometni servis niti za novice s Festivala Lent. Še zaključek Folkarta me ne gane preveč. Vsa muzika mi je odveč. Se mi zdi, da se samo nekaj derejo. Vse to zato, ker čakam le na eno novico. Eno kratko obvestilo. Da so otroci srečno prispeli v Punat. Potem bo vse spet dobro.

Olika je dobra za vzgojo

Včasih je še posebej dobro, da si olikan. Lepše vzgajaš otroka. Sploh takrat, ko imaš polna usta in tvoja olika prepreči prehitro in zato burno reakcijo. Ko je grižljaj na varnem, dogodek sploh ni več tako zelo grozen. Potem si pametno tiho in tudi na blogu nič ne šimfaš svojega otroka. Mala Miš je čisto pridna, kadar ima mama polna usta in zgolj trkanje po mizi ne bi izrazilo nič dovolj določenega. To si moram nujno zapomniti!

Lačna!

Na zahtevo Mojga vam razkrijem še eno čudaštvo. Ko sva z Malo Mišjo dolgo skupaj, se lahko zgodita dve stvari. Ali se na bolezen prepirava ali pa družno kaj ušpičiva. Posebna nevarnost obstaja takrat, ko sva lačni.

Tako je v toplica naneslo, da sva lačni prihajali z bazena. Moj je ždel v sobi, za računalnikom. Menda je delal. Naj mu bo, verjamem. Ko sva mu potrkali na vrata, ni slutil, da ga čaka neprekinjeno ponavljanje:

Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit.

Zelo hitro se je spakiral .

Tu pa lahko poslušate original: Mi2, Pojdi z menoj v toplice

Prijazen lev in čuden vonj

Mala Miš je bila na zaključni ekskurziji v naši prestolnici. Ogledali so si živalski vrt. Domov je prišla pozno, jaz še malo bolj pozno. Pravo sliko si bom lahko zato ustvarila šele čez nekaj dni. Prve vtise je tokrat slišal ata, jaz še čakam na mojo porcijo zgodbic in pripetljajev. Nekaj malega sem pa vseeno uspela izvedeti.

Imela je nekaj pritožb čez potovanje, jih bom še raziskala. Medveda ni videla, ker so pri kletki nekaj delali in je bil začasno preseljen. Je pa videla žirafo, ne eno, štiri, pet! Ni mi še jasno, katera številka je prava. Videla je slona. Popravljam: videla je indijsko slonico .

Potem je hitela pospravljati spominke, ki si jih je prinesla s potovanja. Pokazala mi je plišastega leva, obesek za ključe delfinčka in zeleno žabo na kemičnem svinčniku. Kot da bi jaz izbirala . Le nekaj ni bilo prav. Nekaj je smrdelo. Nekaj je zelo smrdelo. Malo sem zaokrožila s pogledom in nosom. Spraševala sem se, če je v bližini Moj, ki se mu noge zelo potijo in ima včasih potem “duhovne” posledice . Gledala sem, če ima Mala Miš nogavice ali copate na nogah, a je bila bosa. Moje noge v domačih copatih v zadnji uri še tudi niso uspele razviti tako močne dišave, pred tem so bile prav spodobno nesmrdljive. Od kod je torej prihajal ta vonj?

Bolj iz mučne ženske radovednosti sem povohala še levčka, ki je ves ta čas nežno plezal po mojem obrazu, me cmokal in nežno ogovarjal. Pričakovala sem vonj po novem, po tovarni. Naduhala sem vonj po dolgo pacanih neumitih nogah. Saj ni čudno, če je Mala Miš svoje nove pridobitve neprodušno zvezala v vrečko skupaj s prepotenimi nogavicami. Če so bili skupaj v vrečki, se bodo pa še skupaj prali.

Sergeja, ta je zate

Posebej zate je ta: Pošilja ti ga Mala Miš. Zraven ti priprada en radosten pozdrav v zameno za tvojega. Si ji polepšala večer. A veš, da je postal njen novi pozdrav v določenih trenutkih? Se bosta morali čim prej spet videti in kaj ušpičiti.

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Včasih, ko imam srečo, je pri nas doma dovolj mirno za likanje in ostala opravila, ki so povezana z umazanimi oblačili. Še bolj poredko imam srečo malo drugače. Vsi smo doma, a so kljub vsemu izpolnjeni vsi pogoji za likanje. Takrat sta Moj in Mala Miš pridna. Lepo mirno sedita, nobene potrebe ne čutita po premikanju po stanovanju. Nista lačna, nista žejna, še za WC jima ni mar. Jaz lahko medtem nemoteno obešam, pobiram, zlagam in likam perilo. Celotno dnevno sobo in jedilno mizo lahko uporabim. Nič ju ne moti, če je je perilo vsepovsod in se še mora malo hladiti. Tudi potrebe po pogovoru z mano ne čutita v takih trenutkih. Brezskrbno lahko poslušam svojo najljubšo glasbo na mp3. Ure in ure lahko takole preživita ob istem opravilu.

Pogled usmeri na monitor!

Poglejmo si od blizu, kaj ju tako zaposluje:

Biljard

Kdo bi si mislil, kakšne vse dobre stranske učinke lahko imajo računalniške igrice.

Na tako prijeten dan lahko ogromno operem in zlikam. Včasih potem Mala Miš opazi, da ima štirioglate oči in ploščati zadnjico, ki noče več sedeti. Takrat opazi likalno desko, vroč likalnik in mamo v akciji. Zadnjič se je spomnila svoje (zelo stare) ideje, da bo pri sedmih letih pričela likati. Ugotovila je, da je že krepko čez 7 in da je to tisti ta pravi dan za prvi preizkus. Izvedli sva malo višinskih prilagoditev pri likalni deski. Po nekaj minutah je moja miška zlikala prvo majico v svojem življenju. Saj ne vem, katera od naju je bolj sijala .

Ob celotedenski pomoči pri pranju perila je Moj doživel presenečenje kot že dolgo ne. Umazano perilo je nenavadno globoko padlo v koš.

Živahen dan Zemlje v Benediktu

Po Benediktu je danes odmevala Eko himna. Osnovnošolci so imeli zelo koristen in poučen naravoslovni dan. Učili so se skrbeti zase in za planet, na katerem živimo.

Prvo opravilo je bilo čiščenje okolja. Učenci so razdeljeni v skupine obhodili kar široko okolico kraja. Nobene sitnobe ali česa podobnega ni bilo čutiti. Sem delala ob odprtem oknu in jih slišala, kako veselo se počasi vračajo proti šoli.

potke so bolj čiste

To je bilo tudi znamenje, da moram počasi zaključiti z utrujanjem tikovnice in se odeti v kolesarsko opravo. Prvič letos… Sram me povozi!

Z Mojim sva obljubila učiteljicam, da bova kot vešča kolesarja spremljala eno od dveh skupin otrok, ki se pripravljajo na kolesarski izpit. So preverile zakon, ki pravi, da mora biti na 5 otrok 1 spremljevalec. Dve učiteljici, 2 starša in 20 petošolcev smo se odpravili po naši kolesarski stezi. Ta veliki smo si nadeli odsevne brezrokavnike, tako da je afnanje z mojo lepo rožnato z rožicami posuto kolesarsko majčko odpadlo .

gneča na igrišču - kje so čeladarji? iščem čeladarje!

Pred odhodom smo si primerno zategnili čelade. Ko so videli dva starša v popolni bojni opremi s tesno pripetimi čeladami, ni bil to noben problem. Saj kaj pa ti koristi čelada, ki jo malo močnejši vetrc odpihne z glave? Padeš, čelada se sname, čelo pa je za vedno zaznamovano . Vprašajte Malo Miš, kako je, če te čelada dobro varuje. Ve iz izkušenj. In potolčeno čelado bo rada pokazala.

Otroci so od začetka pridno vozili po robu cestišča, kasneje pa jih je njihova nagajivost že malo metala iz smeri. A krotilci hudih zveri se ne damo kar tako. Ko je poknil bič “aaavtooo!”, so bili vsi tam, kjer je treba. Tudi strateško načrtovanje spusta po klancu se je dobro obneslo. Otroci so najprej godrnjali, zakaj mi tu parkiramo in čakamo, nato so pa le vprašali. “Spustili se bomo v manjših skupinah. Lahko se zgodi, da kdo pade in večja skupina se ne uspe pravočasno ustaviti. Potem bi lahko vsi padli.” So hitro poznavalsko in v strahu za celo kožo pokimali. Domov smo prišli brez padcev, brez srčnega infarkta, rdečih ličk in dobre volje.

Kako so se imele druge skupine, ne vem. Še ena skupina je trenirala za kolesarski izpit, a na drugi trasi. Ene pešce smo prehiteli. Na začetku njihove poti so izgledali še dobro. Ne vem, če so to bili tisti, ki so šli na ogled kmetije, ali so šli morda na lov za skritim zakladom. Na nordijsko hojo je zagotovo šla druga skupina, saj so ti bili brez palic. Niti niso bili kandidati za tabornike, saj so bili brez šotora. Da, vse te in še več aktivnosti so imeli danes otroci možnost izbirati.

A za mlade radovedneže, ki jih zanima čebelarjevo delo, pa vem, da so se imeli krasno. Šli so na ogled čebelnjaka. Tam jim je čebelar, oče enega od šolarjev, marsikaj pokazal in razložil. Poiskali so matico, čebeljo kraljico. Videli so, kje se zbira matični mleček. Izvedeli so (upam, da si je Mala Miš dobro zapomnila), da trot matico oplodi 25 m visoko v zraku. In da trota ni več v panju. Oddelal je svoje . Mulčke so pri čebelarju razvajali kot kralje. Postregli so jih z mini pico in jim za domov še dali lonček medu. So si zaslužili, če so zjutraj pobirali smeti in potem še pešačili 2 km v eno in 2 km v drugo smer.