Rogovilim in rinem skozi življenje
 | alcessa on O ja, let’s use it all x… |
 | mikimiska on Z valjarjem na ročna dela |
 | Emeta on Z valjarjem na ročna dela |
 | akvarij on Z valjarjem na ročna dela |
 | Štefan on Z valjarjem na ročna dela |
Moja prijateljica se veliko potepa po svetu. Najraje gre v bivšo Jugo. Tokrat je navdušena prišla iz Črne Gore in s seboj prinesla sladek dar. Prinesla je luknje z Neterve. Mi smo jih pojedli še isti večer. Sama je rekla, da se je čudila, ko so kolegi razlagali, da bodo nakupili cele žaklje. Na koncu se jim je pridružila in na srečo njenih znancev delila naokoli.
Mandarinice z luknjami so bile najboljše, sočne in sladke za vse prste poliznit.
Ženske vemo, kako in kaj se ravna z valjarjem. To pomembno orodje večinoma znamo dobro vzdrževati. Oni dan po invaziji hroščkov v naši kuhinji (je že tako, da Moj ni vedno tako super in da včasih nisva usklajena in nabaviva vsak zvrhan koš moke, ki ji potem preteče rok, zverinice se pa veselijo) sva pa oba razmišljala o dezinsekciji. Vsega!
Moj del (beri: praznjenje omare, metanje v koš, pucanje na polno in zlaganje nazaj) je bil gotov kar hitro po odkritju. Vmes sem skrbno preverila tudi valjar. Je tak z ležaji, da se sam suče. Mafijski je! Le nekaj ni ok – za temeljito čiščenje ga je potrebno razstaviti, sicer bi se lahko v notranjosti ob kovinski osi male zverinice še naprej prosto sprehajale in se množile. In ležaji, se nama je zdelo, tudi ne bi bili ravno navdušeni nad vesoljnim potopom v pomivalnem stroju.
Moj je svoje delo (pomivanje posode) opravil po urniku. Kontrola ni dala povsem želenih rezultatov. Čistoča je bila brezhibna, oblika pa več ne. Se mi je že na daleč zdelo, da je valjar jajčast, pogled od blizu pa je razkril, da je tudi vbočen. Tako:
vidi vidi, špranja je
Zdaj čakam, da mine zima in se stvar posuši. Morda si izbori svoje okrogline in ravnine nazaj.
Moj pa se naj valjarja še naprej boji, saj imam še enega, brezhibnega 
.
Očitno že predolgo blogam. Danes sem pri sebi odkrila resno blogersko deformacijo.
Sploh ne znam več prav brati. Črke se mi same po svoje sestavljajo v nenapisane besede. Na eni od informativnih spletnih strani sem prebrala: “Blogarsko ministrstvo…”. “Kaj? Kaj?” je vršalo skozi moje misli. Tega pa že ni. Še enkrat. “Blogarsko ministrstvo…” V resnici je pisalo:”Bolgarsko ministrstvo za zdravje je razglasilo epidemijo nove gripe”.
Me je kar strah. Sploh ob spoznanju, da nisem zdržala brez in sem morala ugotovitev nujno objaviti na blogu 
.
Danes v tem kislem dežju malo obujam spomine. Nekega manj kislega dne sem namreč imela izredno priložnost opazovati, kako se ozvezdje koze veča, krči in zopet raste, dokler se popolnoma ne razblini. Za vmesno krčenje je običajno kriv kozel, tak ali drugačen.
majcena zvezda
Ozvezdje raste
Vse več je krakov ozvezdja
Zvezdica postane mogočno ozvezdje
Upad ozvezdja
Še malo, pa bo usahnilo
Naša narečja so res hecna! Najhuje pa je, da če si z drugega konca, ti morda sploh ne “potegne”, zakaj te zafrkavajo. Sem pač Korošica v Slovenskih goricah…
Oni dan se mi je zelo mudilo z enega sestanka na drugega in sem rekla: “Letim jaz zdaj. Hvala za vse.” Nakar zaslišim odgovor, ki sem ga zaradi naglice dojela šele na cesti: “Bejž’te rajši, ker po luftu ne bo šlo.”
Seveda ne bo šlo po zraku, Korošci letimo po dveh nogah po tleh, pa je to še vedno bolje, kot da vedno pred nekom bežiš, kot to delajo pri nas in v Prekmurju. Najhujši je bil policaj iz Hotize, ki je pred leti po TV razlagal, kako je lovil enega prebežnika ob meji, in je prebežnik bežal, policaj pa je bežal za njim… Hm, kdo je pa policaja lovil? Pa že rajši po luftu letam skupaj s pticami 
.
Spodvita mačja tačka, njena mehka dlaka in zadovoljno predenje na toplem radiatorju so oznanili začetek kurilne sezone pri moji Taščici.
mehka Mika
Še lepše, kot se je grela Mika, smo se v sončnem popoldnevu greli veliki otroci s prikolicami in otroki ob rezanju, peki in luščenju kostanja. Pravzaprav kostanja ne bi rabili. Potrebovali smo le en izgovor, da se zberemo na kup. V našem kupu je potem glasno in poskočno, naslednji dan pa znajo tudi smejalne mišice čutiti posledice. Kako bo z vetrom in zračenjem, pa še ne vem. Morda je to dober znak.
V hladnih jesenskih dneh, ko prva slana beli poljane in sladi kostanje, ko je v zraku vonj po zimi, nas sredi sončnega dne vroč zrak prijetno greje. Topla oblačila postanejo odveč. Na sprehodu jih obesimo čez ramo. Sončnih žarkov se veselimo kot majhni otroci. Morda se z njimi celo veselo zapodimo po travniku…
Takrat nas na senčni strani sprehoda pričaka hladen veter in mraz do kosti. Mraz, ki ga ne občutimo takoj. Mraz, ki se počasi prihuli od zadaj in te potihem objame okrog nog, okrog rok in okrog telesa. Takrat te stisne celega, od znotraj navzven. S seboj prinese razgrete in radožive klice. Premraženo telo zastonj oblačiš, že imajo zabavo. Potrebna je druge vrste terapija.
Klasika je čaj. Med. Smrekov sirup. Miljon stvari v ogromnih količinah. Sem pa povsem po naključju našla še eno učinkovito terapijo. Deluje vsaj pri odmaševanju dihalnih poti. Kuhanje golaža. Tokrat sem imela neko drobno, a divjo čebulo. Sem se povsem razjokala in neprešteto krat obrisala nos že ob lupljenju in razčetverjanju zverinice. Še dobro, da sem se odločila za uporabo multi mašince – če bi to rezala na roke, bi bili še danes lačni, robci bi pošli, vse rolice kuhinjskega in WC papirja tudi in Dindon bi bil poplavljen. Hvala, mama, za vsedelalni stroj.
Korenček je zelo zdrav. Pravijo, da je najboljši za oči, saj še nihče ni videl zajca z očali. Resno, korenček slovi po tem, da je rekorder v vsebnosti beta karotena, (Tega sicer vsebujejo vse oranžne zelenjave, tudi buče.), ki je v bistvu neaktivna oz. predhodna oblika vitamina A. Tega potrebujemo za zdrave oči, lepo in sijočo kožo ter močne lase.
Poleg vitamina A vsebuje tudi veliko pektina, kalij, kalcij, železo, vitamin K in folno kislino. Kljub prijetno sladkemu okusu nima velike kalorične vrednosti. (Preberi to, and this, ali to.) Odlična hrana, za nekatere kar posladek.
Posebej je slasten, če ga dobiš domačega, z bio vrta. Potem tekmuješ s hčerko, katera lahko v roki drži več korenčka. Seveda zmaga večja roka, a tudi Mala Miš ni po prazni župi priplavala, je bila močna korenčkova juhica. Evo dokaz:
5 v vsaki roki
tam na sredini je najlepši
v resnici so ogromni
Otroci danes preveč gledajo televizijo. Preveč časa preždijo za računalniki. In to ni zdravo. Morali bi se več gibati, skakati in se loviti po svežem zraku. Utrjevali bi si kosti, duše in medosebne vezi. Vsak v svojem bunkerju dobivajo krive hrbte, www pogled na svet in očala.
Klub dvema odraslima, ki dobršen del svojega delovnega časa na domu preživita vsak za svojim namiznikom, pri nas doma na srečo ni tako. Dekle mora 2x tedensko na trening. Sicer v telovadnico, a kosti in mišice delajo s polno paro. Za vitamin D poskrbi na kolesu, rolerjih, z nogometno žogo ali trampolinom pri prijatelju, med kozami in še kje. Včasih pa le sede tudi na moj stol pod oknom. Takrat je zanimivo.
Do sedaj je spletkarila in se igračkala kar pod mojo prijavo, danes pa sva le naredili en težak račun še za njo. Mama sitna bi rada, da se dete v tistih redkih trenutkih kloftanja (predvsem po smernih puščicah) kaj nauči. Zato sem ji naročila, naj se kar sama javi kištici, da se če igrat.
“Kaj pa naj kliknem?”
“Imaš tam meni.” Malo išče, klika, pride medo na pomoč (a ne da, Moj?). Vtipka geslo. Čaka.
“In sedaj?”
“Rabiš internet. Zalaufaj, saj znaš.” Išče, z namigom najde napis internet poleg e-ja in klikne. Seveda se ji je napopalo miljon obvestil in vprašanj.
“Mami, mami, na pomoč, glej kak prepih ‘mam!
Sva nastavili vse, kar se je nastaviti dalo in se rešili prepiha. Sedaj smo pri nas vsi zdravi in nobenega ne boli hrbet .
Včasih v juhi pristane muha. Včasih las. Zame las ni nič hudega, sploh če je bil prekuhan. Muho po navadi frcnem ven. Nič mi ne gre na živce, če je le juha dovolj vroča – se pravi, da je ne morem na hitro pogoltniti. Se mi zdi, da večina neželenih mikroskopskih bub ne preživi, ostale bomo pa že uničili v naravnem procesu obrambe. Malo svinjarije prej koristi kot škodi. Je signal obrambnim linijam, naj se malo spravijo na delo.
Vendar vedno nisem tega mnenja. Danes nisem bila. Zaradi včerajšnjih naporov ob izločanju slabo prežvečenega slastnega na hitro požrtega domačega paradajzka v napačni smeri. Sem moj želodček tako razdražila (presneta požrešnost), da cel večer niti omeniti nisem smela ne hrane in ne pijače. Niti omiljenega čajčeka materine dušice. Je šel gladko – šment, niti približno gladko – preč.
Danes sem papala juhico. Z dosti korenčka. Prvič. In še drugič samo juhico. Na hitro pogreto do jedilne temperature. Popapala do 7 %. So imele sveže odprte zlate krogljice čuden okus. Čudno krogljico. Tako:
bila je huda mravljica
Potem sem juho zamenjala za banano.
Naš dedi je kerlc kot le malo kdo. Olika kot se šika. Je sam svoj zdravnik. Vsega se loti, vse mu rata. Radoveden je kot palček smuk. Potepa se pa ne ravno dosti. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem ugotovila, da je prevozil za njega predolge razdalje in tam pustil na tujem plotu spominek.
porednež
Bil je petek. Sonce je razgrelo ozračje. Starši in otroci smo se zbirali v hladni senčki naše športne dvorane. Učiteljici prve triade sta nas sklicali na popoldansko druženje, da se v miru poslovimo. Prihodnje šolsko leto gredo naši otroci v četrti razred.
Danes smo čisto majčkeno jokali. Tri leta smo se družili. Skupaj smo preživeli prve šolske dni, prve kontrolne naloge in prve otroške ljubezni. Zapišem lahko za našo učiteljico, ki jo poznam, da nam je bila v izredno pomoč. Prisluhniti je znala tako otrokom kot staršem. Obojim je bila v oporo. Otroci so jo vzljubili. Včasih jim je bila kot druga mama. Za vse to smo se ji želeli zahvaliti s praktičnim darilom. Po informacijah moje male vohunke (in nasmehu učiteljice sodeč) ji bo prišlo prav. A vsega ji ne bomo mogli povrniti nikoli, čeprav je sama odgovorila, da smo že.
Zadovoljen nasmeh naše učiteljice Tončke
Naši učiteljici in učiteljica podaljšanega bivanja so nam pripravile enkratno popoldne. Počasi in v miru, da mo lahko klepetali in se družili, smo se odpravili proti Sv. Trem Kraljem. Na sredini stopnic, ki vodijo na vrh, smo se ustavili. Izvedeli smo, da bomo danes našli vsak svoj zaklad. Tak, ki ga morda ne moremo prijeti v roke. In smo šli dalje, proti vrhu.
Za zelo dolgo četico se nas je z veseljem odzvalo na vabilo
Tam za cerkvijo smo se posedli v hladno senčko. Učiteljice niso mogle iz svoje kože in so morale malo spraševati. ;) Starše tudi. Tako smo družno našteli vse lepote našega kraja in narave. Nato smo za spraševanje prišli na vrsto mi, starši. 10 neplašnih nas je dobilo nalepke na hrbet. Ena po ena smo se obračali in vsem po vrsti so se otroci smejali. 
Seveda, predstavljali so si nas v vlogi živali, ki smo jo morali ugotoviti s postavljanjem vprašanj.
Takole so nas označile, tri lisičke učiteljske, otroci pa v smeh!
Tako dobre volje smo bili pripravljeni na igro lepih misli. Normalno, da vse ni nikoli v redu. Seveda znamo starši ponavadi povedati dosti kritik na račun svojih otrok. Tudi otroci znajo povedati kaj slabega o nas. Vendar pa vedno, tudi v takih trenutkih vemo, da nismo samo slabi. In vsak si pri sebi želi, da bi ljudje opazili več dobrega, se mi zdi. Morda si tega ne znamo priznati, a hvala vsakemu godi, čeprav na skrivaj.
Zelo težko je povedati nekaj dobrega o sočloveku. Ugotavljam, da tega nismo navajeni. Učiteljice so igro zelo lepo začele. S svojimi lepimi mislimi so se dotaknile prav posebnih lastnosti svojih sodelavk. Izpostavile so posamezne lastnosti, kot je pripravljenost na pomoč, zanesljivost in dobra volja. Te lastnosti so izrekle osebno, natančno, postavile so jih v situacijo. Nekaterim staršem se je poznalo, da niso bili pripravljeni na tako igro. Poznala se je zgodovina naše vzgoje skozi stoletja, ki je temeljila na popravljanju slabih strani. Iz tega izhaja opažanje in izražanje napak. Redko kdo je imel v življenju priložnost, da bi ga hvalili, kaj šele, da bi mu zelo natančno povedali, kaj je storil dobro. Morda nas je tudi malo sram hvaliti. Mislim, ker če hvališ lastnega otroka, hvališ sebe, z lastno hvalo pa vemo, kaj se godi.
Kljub temu smo starši večinoma radi pohvalili svoje otroke. In otroci so se srečno smehljali, eni pa so sramežljivo prestopicali na mestu. In ob predaji hvale smo predali tudi prejico, ki nas je na koncu zvezala z nešteto vezmi.
Prepletli smo vrvico lepih misli
Vezi so se tkale še dolgo v večer. Ob mešanju skupin za igro pantomime, ob mirnem pohajkovanju po kraju in igranju med dvema ognjema smo se na lahkoten način družili tudi starši, ki se malo manj poznamo. Naslednje leto bomo začeli bolj povezani in to nam bo dalo moč, da bomo premostili četrtošolske težave.
Hvala, drage učiteljice Tončka, Dragica in Barbara!
Po napornem nakupovanju sem obstala sama sredi dnevne sobe in se smilila sama sebi. Na srečo se mi možgani niso do konca skisali. Hitro so našli rešitev. Šport. Kolo ali rolerji? Hm, je pihalo zunaj in sem izbrala rolanje – prvič to sezono. Sram me povozi. Predstavljajte si sram v obliki težkega, polno naloženega tovornjaka, po možnosti z betonskimi elementi, z enako polno naloženo prikolico, kako divja po cesti mimo mravljice. Tak sram me povozi.
Zdaj je bilo treba najti rolerje. Vzela sem v shrambi ta prvega, pogledala številko, ni moj, je od Mojga, in nedolžno po babje sklepala, da to je Njegov par. Torej sem morala malo bolj kopati, prestaviti eno stvar in izpuliti svoje rolerje iz ozke luknje. V copatih in z rolerji v rokah sem končno lahko odkorakala po stopnišču navzdol, da se preobujem in odpeljem prvi zmagi nasproti.
Na hladnih stopnicah sem si pod rit podtaknila copat in presenetljivo lahko obula prvi roler. Bil je številka 42. Ni bil moj. Po babje malo divja sem bila vesela, da si nisem najprej obuja svojega. Odkorakala sem v “trgovino” reklamirat svoj nakup. Pri tem sem se malo drla na police in vso kramo na njih. Segrevanje pa je bilo učinkovito.
Z obema svojima rolerjema na nogah sem se odkotalila preverjati našo novo peš pot. Asfalt je odličen za majhna kolesca, spretni zvozimo tudi slalom med kamenčki, ki se neumorno kotalijo na stezo z vsake strani. Občutek ob rolanju po pločniku, ločenem od ceste, je božanski. Vse do letos tega pri nas nismo poznali drugje, kot na šolskem igrišču. Za kakšno turo sem se morala spraviti na sredino lokalne ceste, ki je bila dovolj široka za 1,5 avtomobila. O hrapavosti asfalta raje sploh ne razpravljam.
Ko sem takole zamišljena premagovala meter za metrom, sem ugotovila, kako je lepo položno. Svoja ramena sem nastavljala blagemu večernemu sončku. Taka pogajanja z njim se mi še najbolj obnesejo, da poleti na morju ne izgledam kot kuhan rak. Počasi sem se bližala koncu asfalta na 750 m razdalje. Vsa prepotena sem opazovala, kakšna bo cesta v daljavi, ko bo enkrat gotova, nakar se je s stranske ceste pripeljal velik tovornjak, za katerim se je dvigal gost oblak cestnega prahu in peska. Refleksi so mi brž naročili pogled na stran in omejitev dihanja. Preživela. Le tuša sem bila krepko potrebna. Če bi samo za trenutek obstala pri miru in ne bi z vso vnemo odrolala do doma, bi se prah na meni zagotovo strdil in obstala bi kot spomenik padlim rolarjem sredi nove sprehajalne poti. Da bi me odstranili, bi morali priti s tistim ta velikim vrtalnim kladivom za beton, ki ga v risankah tako radi uporabijo, da poskakuje naokoli z ubogo paro, ki ga ne more več kontrolirati.
Na srečo sem pravi čas prišla do sape in do tuša.
Po Benediktu je danes odmevala Eko himna. Osnovnošolci so imeli zelo koristen in poučen naravoslovni dan. Učili so se skrbeti zase in za planet, na katerem živimo.
Prvo opravilo je bilo čiščenje okolja. Učenci so razdeljeni v skupine obhodili kar široko okolico kraja. Nobene sitnobe ali česa podobnega ni bilo čutiti. Sem delala ob odprtem oknu in jih slišala, kako veselo se počasi vračajo proti šoli.
potke so bolj čiste
To je bilo tudi znamenje, da moram počasi zaključiti z utrujanjem tikovnice in se odeti v kolesarsko opravo. Prvič letos… Sram me povozi!
Z Mojim sva obljubila učiteljicam, da bova kot vešča kolesarja spremljala eno od dveh skupin otrok, ki se pripravljajo na kolesarski izpit. So preverile zakon, ki pravi, da mora biti na 5 otrok 1 spremljevalec. Dve učiteljici, 2 starša in 20 petošolcev smo se odpravili po naši kolesarski stezi. Ta veliki smo si nadeli odsevne brezrokavnike, tako da je afnanje z mojo lepo rožnato z rožicami posuto kolesarsko majčko odpadlo .
gneča na igrišču - kje so čeladarji? iščem čeladarje!
Pred odhodom smo si primerno zategnili čelade. Ko so videli dva starša v popolni bojni opremi s tesno pripetimi čeladami, ni bil to noben problem. Saj kaj pa ti koristi čelada, ki jo malo močnejši vetrc odpihne z glave? Padeš, čelada se sname, čelo pa je za vedno zaznamovano 
. Vprašajte Malo Miš, kako je, če te čelada dobro varuje. Ve iz izkušenj. In potolčeno čelado bo rada pokazala.
Otroci so od začetka pridno vozili po robu cestišča, kasneje pa jih je njihova nagajivost že malo metala iz smeri. A krotilci hudih zveri se ne damo kar tako. Ko je poknil bič “aaavtooo!”, so bili vsi tam, kjer je treba. Tudi strateško načrtovanje spusta po klancu se je dobro obneslo. Otroci so najprej godrnjali, zakaj mi tu parkiramo in čakamo, nato so pa le vprašali. “Spustili se bomo v manjših skupinah. Lahko se zgodi, da kdo pade in večja skupina se ne uspe pravočasno ustaviti. Potem bi lahko vsi padli.” So hitro poznavalsko in v strahu za celo kožo pokimali. Domov smo prišli brez padcev, brez srčnega infarkta, rdečih ličk in dobre volje.
Kako so se imele druge skupine, ne vem. Še ena skupina je trenirala za kolesarski izpit, a na drugi trasi. Ene pešce smo prehiteli. Na začetku njihove poti so izgledali še dobro. Ne vem, če so to bili tisti, ki so šli na ogled kmetije, ali so šli morda na lov za skritim zakladom. Na nordijsko hojo je zagotovo šla druga skupina, saj so ti bili brez palic. Niti niso bili kandidati za tabornike, saj so bili brez šotora. Da, vse te in še več aktivnosti so imeli danes otroci možnost izbirati.
A za mlade radovedneže, ki jih zanima čebelarjevo delo, pa vem, da so se imeli krasno. Šli so na ogled čebelnjaka. Tam jim je čebelar, oče enega od šolarjev, marsikaj pokazal in razložil. Poiskali so matico, čebeljo kraljico. Videli so, kje se zbira matični mleček. Izvedeli so (upam, da si je Mala Miš dobro zapomnila), da trot matico oplodi 25 m visoko v zraku. In da trota ni več v panju. Oddelal je svoje . Mulčke so pri čebelarju razvajali kot kralje. Postregli so jih z mini pico in jim za domov še dali lonček medu. So si zaslužili, če so zjutraj pobirali smeti in potem še pešačili 2 km v eno in 2 km v drugo smer.
Pri nas doma smo se namnožili. Kar naenkrat nimamo več prostora v kuhinji in pri mizi. Še malo, pa bomo koga pomendrali. Kar pa je najhuje – bojim se, da kdo od nas umre.
Prav, morda pretiravam, a do sedaj se je to že dvakrat zgodilo. Zimo še nekako preživimo v takem številu, poletje pa nas vodi v pogubo zaradi pomanjkanja svetlobe. In preveč toplote. Nismo vsi tako trpežni. Zato, draga mama in draga taščica (prosim lepo, moja je taščica in ne tašča), pomagajta. Ne bo prvič, da sta vzeli koga v rejo. Vsi pač ne vedo, da je naše malo stanovanjece v mansardi brez okenskih polic in da žal rožice pri meni nimajo dobrih pogojev za uspešno rast.
Prosim vaju torej za skrbništvo nad dvema rožicama. Predlagam, da mama ti poskrbiš za kaktuse, drugi dve pa prepusti moji taščici. Pripombe sprejemam po telefonu, da ne bodo vsi brali, kako se prepiramo . Tele iščejo nov domek:
ko bo vroče, želimo nov domek
|
I am a |
