Užaljena buča

Kdo pravi, da je poljska buča neumna? Buča, sploh če je plemenite krvi, pardon, plemenitega semena, z dobro poznanim poreklom in plemenitim nazivom “Muscade de Provanse”, zelo dobro pozna koledar in običaje. Gorje tistemu, ki nje, mlade in popolnoma otročje, ne obdela kot se spodobi ob pravem času! Moja je začela kazati skrajno uželjeni obrazek, ker je nisem na Noč čarovnic primerno izrezljala.

Užaljena v dno duše

Noč čarovnic je že zdavnaj minila, zato sva jo sklenili razvajati malo drugače. Ker ima ta buča rada toploto, sva jo pogreli za vedno. Pri pripravi sladko vročih bučk je prav pridno sodelovala. Mlada, kot je bila, je imela olup in meso še mehko, tako da je bilo lupljenje in mletje pravi užitek. Hop hop hop in že je bila v dveh loncih. 4 kg očiščene in naribane buče nisem spravila v en sam pisker. Malo bolj smo se namatrali s kuhanjem. Mlado in sočno meso je spustilo precej vode, ki sem jo počasi povrela.

Pri pripravi take nezrele najstnice je bolje začimbe prihraniti za na konec, sem ugotovila. Malo soli je že fino dodati na začetku, da se zmes odsoči, nato pa je pametno dokončati po okusu. Voda pač povre, pri tehtanju pa močno vpliva na težo.

Za to v originalu 6 kg težko bučo sem si že ob pobiranju in hvaljenju tu na blogu mislila, da bo dolgo zorela. Zaradi zelo kislega vremena sem bila prisiljena buče pobrati prej, kot bi bilo primerno. Kislo poletje je bilo krivo, da so moje muškatovke začele delati bučke šele v avgustu. Sprva sem bila prepričana, da jih bom zopet kupovala v trgovini, ker ti plodovi ne bodo toliko dozoreli, da bi jih sploh lahko porabila za kaj drugega kot cvrtje. Na moje veliko začudenje so majhne svetlo zelene lisaste bučke postajale vedno večje in temnejše. No, ta kljub vsemu ni dovolj dolgo rastla, da bi dobila za visoko starost potrebno odpornost. Upam, da bo večji sestri to uspelo.

Malo jagod

Letos spomladi, ko smo začeli po naši zemljici z največjim veseljem nabirati in mljackati gozdne jagode, kasneje pa še kopati in delati teraso za vrt, me je prešinila krasna ideja. Tam, ob bučah, kjer sem zemljo zastirala s suhim senom, da bi bučke na suhem zorele v jeseni, bo prava zemlja za jagode.

Na srečo me je poleti, ko sem opazovala razraščanje buč, srečala pamet. Jagode rabijo ločeno gredico. In sem prosila prijateljico za par sadikic. In hkrati še drugo. V par dneh sta me zasuli, tako da imam sedaj tri gredice polne jagod. Skupaj preko 60 sadik. Če sem dobro sadila, bo spomladi veselo.

Tako sem storila:

Spodnjo plast senene zastirke, ki je tam počivala celo poletje in je že pošteno preperevala, sem zmešala z zemljo pod njo. Sadike sem vtaknila v to mešanico in obdala s suhim senom z vrhnjega dela zastirke. Nato sem pošteno zalivala. 2 dni sama, nato pa je namesto mene zalival dež. V sredo popoldne, ko se je po nekaj dneh zopet prikazalo sonce, so sadike kar žarele. Upam torej na praznik jagod.

Tekma končana

Ko sva z Mojco iz Akvarija pričeli prijateljsko tekmovati v pridelavi buč, sem bolj slabo slikala in objavljala poročila o razširjanju listov, vitic in plodov. Sem sklenila vse prihraniti za veliki finale.

Vzklile so hitro, v 6 dneh.

v ponedeljek zjutraj je bilo pod oknom že krepko zeleno

Sadike so na toplem in pri slabi svetlobi (šment, če imaš tako stanovanje) podivjale, zato sem jih zanesla na parcelo, kjer jih je naslednji teden pral dež. V hladnem vremenu in namočene v slabo narejenem koritu so skoraj zgnile. Malo zdrave pameti me je sračalo in mi reklo, da jim direktno v zemlji slabše ne more več biti. Izpostavljene so bile res že vsemu hudemu.

2 tedna so uboge sadike potrebovale, da so se začele krepiti.

muškatna iz Provanse

Nato so pričele rasti.

Bočke so dobile posteljico

In so rastle. Na novo sem jim postlala, da bodo plodovi na suhem, ko bodo enkrat zrastli. Občudovala sem njihove cvetove.

Prelepi bučni cvetovi

In se igrala skrivalnice s plodovi.

Mladi plodovi se radi igrajo skrivalnice

Tako so se hecali z mano do zadnjega dne svojega bivanja v naravi, se pravi do danes, ko sem po travi na široko razpeljane vitice zvlekla na kompostni kup. Ena majhna prav posebna bučka je zmagala. Naslednje leto spet mižim.

Po enem od zadnjih deževij v septembru sem pobrala večino buč. Saj sem mislila da so vse, a sem še trikrat po tistem prinesla kakšen plod domov. A buče te prve bere sem v kadi oprala in jih stehtala. 42 kg. Če prištejem še 2 že zdavnaj podarjeni, 2 odrezani in ponovno skriti v trati in 2, ki sem ju vsako posebej našla še par dni kasneje, sem pridelala okoli 50 kg buč.

42 kg buč

Vseh seveda nimam kje skladiščiti, pa sem jih veliko razdelila med prijateljice, 2 pa sta pristali v novi dozi lepega bučnega namaza.

Skladišča so polna

Naslednje leto se mi za buče ni potrebno bolj potruditi, še posebej ne zato, ker je zemlja na njihovem placu celo poletje bila pokrita z zastirko, pod katero je sedaj krasna mehka prst. Le sadik ne bom več vzgajala. Semena bom maja vtaknila direktno v zemljo.

Travni zid – the wall

Naša parcelica je vedno manj osamljena. Do letošnje pomladi smo tja hodili na sprehod, poslikat kakšnega pajka, sedem krat na leto pogledat bučke (od sajenja do ploda ) in to je bilo vse. Tedaj pa je Moj dobil preblisk: “Bom naredil terase, na roke jih bom kopal. To mi bo telovadba.”  

Jaz, pametno bitje, sem mu šla pomagat. Zato imamo sedaj steno naše terase ponekod stopničasto. 

stopničast zid

Moj je z lopato rezal kocke zemlje s travno rušo, jaz sem jih zlagala eno ob drugo, vrsto na vrsto. Ko ni hodil v kontrolo, sem ga biksala. Zidala sem vijugast in stopničast zid. Za razliko od mene je Moj zidal, kot da bi imel že vsaj 3 leta prakse. 

Če se gora ne prestavi, se mora prestaviti Moj. Začel mi je rezati kocke malo postrani, izdal je nov pravilnik o sestavljanju ter redno nadzoroval izvajanje del z novimi materiali in delo smo zgledno dokončali še pred odhodom na dopust. 

gladek zid

Poseben izziv je bilo zidanje kota. Tu se je moj izkazal s svojimi geometričnimi sposobnostmi.

kot na roke delane terase

prva terasa v zadnji fazi izgradnje

Tej steni se dobro vidi, kje smo jo začeli zidati in kje smo jo končali. Na srečo je neravnine že sedaj obilno preraslo vso rastje, ki sva ga presadila skupaj s travno rušo. The Wall sedaj cveti in diši. Ponekod se je zemlja iz nerodno zloženih lego kock posula, a je to kvečjemu dobro, saj se je na tistih mestih morala izravnati.

Prvotni plan je bil drugačen, a sedaj je tu posejana travica. Jej, kako smo jo zalivali! Bučke in solata nikoli niso bile deležne tolikšne skrbi in pozornosti mojega dragega. Spričo odsotnosti zbiralnika deževnice smo vodo na parcelo vozili v kanistrih, od avta po hribu navzdol pa smo krepili mišice na rokah. Upam, da bo travica zimo dobro preživela in bomo lahko spomladi naredili otvoritveni piknik.

Sedaj je v delu nova terasa. Za vrt. Nič nisem gnjavila. Kar sam se je javil. In pridno vztraja, čeprav jaz tiščim glavo v materino dušico, medtem ko on koplje. Morda pa se je spomnil, da bom posadila tudi krompir. Vsaj tega mi bo menda pomagal zalivati, sedaj, ko zbiramo deževnico.

Žal, svežih fotk ni. Verjetno zato, ker v tem aprilskem vremenu izkoristim vsak sonček za tiščanje glave v materino dušico.

Razposlano, posejano

Včeraj zvečer sem ob gledanju filma posejala bučke. Ne, nimam televizije v kleti. Kleti sploh nimam. Tudi na hodniku ni takšnih naprav. Sem se šla mini vrtnarko kar v svoji pisarni.

pisarna, jedilnica in ustvarjalni kotiček v enem

Kaj pa naj človek drugega stori, če ima miceno garsonjero za 3 osebe . Se je treba znajti.

Ker je naša utica za orodje še vedno v zgolj dveh dimenzijah in še nima kje stati, nimam prostora za dobro zbirko vrtnega orodja. Manjka mi med drugim tudi manjša lopatka za presajanje in podobna opravila. Saj bi moj ata rekel, da naj uporabim zidarsko kelo, a se je moj dragi nekaj pritoževal, ko sem  mu omenila to možnost. Bilo je nekaj v stilu, da jo še rabi. Prav. Sem vzela največjo žlico iz kuhinje in je nalogo lopatke odlično opravila.

Jogurtove lončke se na dnu preluknjala. Na zunanji rob sem zapisala ime bučk. Nato sem jih napolnila z zemljo, vanjo vtaknila po 3 semena in lončke postavila v večje plastične posode, kamor se bo odtekala odvečna voda od zalivanja. S temi večjimi posodami bom sadike lažje premikala. Ko bodo zrasli že pravi listi (nazobčani), bom sadike utrjevala. Prenesla jih bom na okno stopnišča, če bo pa preveč hladno zunaj, recimo, da bi bila nevarnost zmrzali, bodo prišle nazaj na svoje staro mesto, na kuhinjski pult pod oknom.

Sedaj pa čakam. Približno teden dni bo trajalo, da vzklijejo.

Berem, da na prve listke čaka tudi Akvarij. Sedaj me zanima, kateri bodo bučke lepše raste. Verjetno njej.  Na vrtu zagotovo ima cev za zalivanje. Jaz nisem prepričana, da bomo na naši parceli še to leto imeli posodo za zbiranje deževnice. Morda pa le.

Tudi druga dekleta so mi javila, da je seme srečno prispelo. Naj vam lepo raste! Če je še kje kakšen zamudnik, ki bi imel seme za sejanje buč, pa se še lahko javi. Nekje v sredini maja se še lahko sejejo na prosto. Če bo zemlja dobro pripravljena, če bo dovolj toplo, bodo lepo rastle. Na voljo je še vso seme, le Hubbarda je zmanjkalo.

Sveže pleskano, ravno prav pečeno

Tokrat sem vedela, kako se ravna s pečico.

Iz slanega testa za posebno osebo

In testo je tudi ubogalo.

Venček za jačka

Dišeč bučni džem

Moja v jeseni nabavljena ljubica je prekrasno dozorela. Tisto malo zelene se je prebarvalo v lepo bakreno barvo. Z vrha omare me je žicala že celo zimo. Zapeljivo me je gledala, mi dišala in svoje prelepe obline prefinjeno zavijala v tančico.

muškatna zapeljivka s tančico

Potem je le napočil čas, da ji ustrežem. Najprej sem jo nežno umila in obrisala. Zmenili sva se, da bova delili na pol. Na pol gre ona, na pol gre iz nje pripravljena zaloga. Za pol že veste, kako je bilo, za pol izveste danes.

oranžna torta

Takole sva se narebrali. Z nožkom za lupljenje sem njeno rahlo čvrsto povrhnjico zlahka odstranila iz okroglin. Multimašina nama je pomagala pri pripravi bučnih rezancev. Na srečo moja ljubica ni bila tako obilna kot Bajtlarjeva, sicer bi še njega potrebovali za to opravilo.

Po navdihu Ruth Podgornik Reš in po nekaj testiranjih, kateri okusi se podajo k sladki bučki, sem ustvarila marmeladni zvarek, za katerega potrebuješ:

• 1 kg bučnih rezancev, po možnosti iz muškatne buče,
• sok 1 obilne pomaranče,
• naribana lupinica 1 bio limone
• sok tiste iste bio limone
• 100 g sladkorja

Vse skupaj počiš v velik pisker in malo pokuhaš, da se buča zmehča. Ni treba na veliko mešati, sok naredi svoje. Nato vzameš paličnjaka in mu naložiš delo. Naj skup spravi fino gladko maso. Jaz sem pustila še malo kašato, za grickat, da se mi ne bo Moj smejal, zakaj marmelado grizem, tako kot se mi smeji, ko grizem rezance v juhi . Paličnjak se menda z zelo vročimi stvarmi ne razume posebej krasno, zato sem jaz kašo ohladila in nato zmleto zopet segrevala. No, tu pa moraš biti s kuhalnico ves čas na preži. Ni počitka. Temperatura na plošči naj raje ne divja preveč, sicer zna stvar svareče oranžne barve oddajati tudi svareče vonjave. Če jih bo preveč, bo tudi okus svareč .

Dišeč bučni džem

Če ti rata, še toplo spakiraj v kozarčke. Če preveč teče, dodaj želin, pa bo. Menda je navodilo na vrečki.

Navodilo za uporabo:

• skrij pred otroki
• namaži na kruh
• poči na vrh sadne kupe
• posuj s cimetom
• pojej z žlico namesto evrokrema
• pojej z žlico namesto sladoleda
• naredi novo dozo
• posadi muškatne buče na svoj vrt

Kolački z bučami in rozinami

Ti slastni kolački ratajo v prvo. Ni šans, da jih pokvariš. Moraš pa res upoštevati kakšno navodilo glede masla in posode, da se nato ne ubadaš z enakim problemom kot alcessa in jaz. Maslo mora biti res mehko. Najboljše je, da ga ves dan mehčaš na kuhinjskem pultu in mencaš, če bo še danes čas ali ne.

Kolački z bučami in rozinami

Ni priporočljivo popoldne oditi od doma, brez da bi človek opozoril  sveže pečenega mlečnega kruha željno familijo, da je maslo tvoje! Se zna zgoditi, da tisto maslo odroma v peka, ti pa čakaš na novo rundo in ni nobenega haska od utrujajočega celodnevnega dela .

Kakorkoli, da si lahko privoščiš te slastne kolačke po recetu Ruth Podgornik Reš potrebuješ:

• 150 g mehkega masla
• 150 g rjavega sladkorja
• 1 vanilijev sladkor (uf, pozabila sem nanj, so bili vseeno dobri)
• 2 jajci
• 300 g polnozrnate moke
• 300 g bučnega pireja (moj je bil suh bučni pire)
• 100 g rozin (jaz sem jih namočila z bučnim sokom – joj, so bile dobre, da jih je Mala Miš kar nekaj sunila), (lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem)
• 1 žločka pecilnega praška
• četrt žličke ingverja v prahu
• četrt žličke nageljnovi žbic v prahu
• pol žličke naribanega muškatnega oreščka
• žlička cimeta v prahu
• 36 – 42 manjših papirnatih posodic

Ves dan mehčano maslo penasto umešaj z vsem sladkorjem. Stvar gre počasi, posoda mora biti primerna – ne preplitva in ne preozka. Moja je bila malo preširoka in sem morala kar naprej zadevo kupčkati na sredino. Ker se zapečena Korošica pač ne da, je maslo moralo vzljubiti sladkor. Ko sta postala kremasta, se mi ni dalo več čarati in sem kar dodala jajci. Po navodilu sem primešala vsako posebej. Nato sem dodala cimet, nageljnove žbice (nisem imela mletih, pa sem kar glavice nageljnovih žbic zdrobila med prsti), muškatnega oreška sem maso malo naribala, ker ga nimamo preveč radi. Ingver sem izpustila. Pa kdo bo hodil posebej zato v trgovino?

Že kakšno uro prej sem zmešala bučni pire, pecilni prašek in polnozrnato moko, saj le-ta rabi svoj čas, da postane mehka in voljna. Zmes sem nekajkrat močno pretlačila. Menda moraš kar trdo s ponozrnato moko, da zrnca pšenice popokajo in spustijo lepek, ki dela testo voljno. Je bila kar gosta mešanica.

Obe kreaciji sem počila skupaj in vztrajno mešala, da se je moka razpustila med maslo. Čisto na koncu sem primešala še namočene rozine. Z žlico sem testo nadevala v model za mufine. Obložila sem ga s papirnatimi posodicami, lahko pa bi tudi vzela po 3 posodice, jih napolnila z maso in pekla na navadnem nizkem pekaču za kekse. Pečeš pri 180 °C 25 – 30 minut. Jaz sem naredila preizkus kot za torto. Enega sem prebodla s “štrik iglo” in ker je bila lepo suha, sem razglasila akcijo kot uspešno.

Napolnila sem en pekač, malo mase je še ostalo. No, če hočeš imeti napihnjene kolačke z gobjim klobukom, porabi vso maso. Moj načrt je vključeval še drugo rundo kolačkov s posebnim dodatkom. Čokoholik je moral preizkusiti, kakšni so ti mufini, če primešaš dve žlici 97 % kakava v prahu. Mala pokušalka je enakega mnenja kot njena mama – njami na celi fronti. 16 kolačkov bo hitro zaključilo svojo kariero in po poročanju mladine bo potrebno vajo ponviti kmalu.

Bučkin pire

Zdaj pa lahko rečem, da sem majstor! Po nekem neuspelem poskusu sem prebrala kar nekaj navodil za pripravo bučnega pireja. Sledili so moji lastni poskusi. Bučo sem kuhala in pekla na dovolj načinov, da lahko vsem povem, kako najlažje pripravite dober bučkin pire.

V mnogih receptih potrebujete suho bučno kašo in to je pravi izziv. Buče pač imajo veliko vode, ki je včasih odveč (manj okusa za sladoled ali pecivo). Napotkov za pripravo pireja se najde veliko, a ta varianta se meni najbolj obnese. S tem postopkom odpade ožemanje že zmlete buče.

Bučo operem, zbrišem in šele nato prerežem. Najprej na pol. Previdno zarežem do notranjega roba mesa, da ne poškodujem preveč semen. Nekatere muškatne buče imajo zelo malo semena in je le-to zelo dragoceno. Bučo nato razrežem na enakomerno debele kose. Ne lupim. Položim na nizek pekač, obložen s peki papirjem. Pečem na blagi temperaturi, okoli 150°C od 20 do 45 minut, odvisno od debeline kosov. Ko jo zlahka prebodem z vilico, je gotova.

Pečeno bučo z žlico izdolbem in kose odcedim. Odložim jih na cedilo in pustim kakšno uro, lahko tudi čez noč, da se ohladijo. Tako osušeno bučo zmeljem s paličnim mešalnikom. Bučni sok porabim za juho ali pa ga kar spijem.

Za takšno suho bučno kašo porabim manj prostora v zamrzovalniku in ohranim polno mero okusa.

Kadar želim bučo uporabiti za posodo, jo s prerezano stranjo navzdol poveznem na pekač. Pečena je, ko postane mehka oziroma gibljiva, če jo s kuhalnico malo podrezamo. Sklede si pač ne želim preluknjati z vilico.

Pri nas pa sneži!

Nekaj snežink je padlo že na prvo adventno nedeljo, danes jih je napadalo še malo.

Tako sneži decembra pri nas

Poleg domišljija boste za rezljanje boste potrebovali tole:

Nekaj okroglega, barvnega in ostrega

Za rezanje znežink vedno vzamem različno velike kroge, je lepši pogled na gotovo zbirko na omari in stropu. Papir zložite na ostre robove. Logično, prepogibamo iz sredine (3x, na osmine) in pazimo, da je konica ostra in robovi dobro poravnani. Le tako dobimo enakomeren vzorec. Začetnicam in začetnikom priporočam, da si prve vzorce narišete:

Pobarvano izreži

Počasi se navadiš videti, kaj ostane.

Zložen kristal

Ko snežinko razpiram, njene robove vedno malo upognem v nasprotno stran, da se lepo poravna.

Šolska snežinka

Vsi snežni kristali niso enaki. Le prepričajte se, ko bo pravi sneg pri vas. Dveh enakih snežink ne najdeš. Pri meni tudi ne (razen teh šolskih, s katerimi se že malo afnam ).

Naj dela domišljija!

Sem pridemo z domišljija

Pa da slučajno kdo ne bi mislil, da Mala Miš ne ve, kako se stvari streže.

Mala Miš tudi riše

To je bil prvi poskus z risanjem. Lepo ji je uspelo:

... in izreže

Včeraj in danes je narisala in izrezljala kar nekaj cm snega :

a la Mala Miš

Ah, se bom še malo jaz afnala:

a la mama

prav tako a la mama

P.S. Žal, slike so bolj bljak, svetloba, trotl(ziher) pa to.  

Adventni venček, krožnik ali veja?

Danes je pri nas zagorela prva svečka, čeprav so prve iskre letele naokoli že pred enim tednom. Takrat so se iskrile ideje za letošnje adventno okrasje. Z Malo Mišjo sva popokali vso opremo (storžke vseh sort, lepilo, trakce, žičke in bleščice) na obisk k Emami, alias Bajtlarici. Smo si že lani nekako obljubile, da si bi lahko privoščile skupen rokodelski večer v ta namen.

Prav je prišlo, da smo se tako odločile. Ta petek, ko je bila na vrsti izdelava venčkov v naši ročnodelski skupini, sem žal morala manjkati. Me tri pa smo preživele prijeten večer. Mala Miš je ustvarjala kot že dolgo ne. Pripravila je kartonsko podlogo za v krožnik. Premazala jo je z lepilom in posula z bleščicami, jaz sem lahko zgolj lepila. To je postavila:

Adventni krožnik

Smela sem ji tudi pripraviti osnovo za njen venček za na vrata in ga obdati s travico iz krep papirja. Tu sva si to lahko privoščili, saj na njem nikoli ne bo gorela svečka.

Okras otroške sobe

Slika je žal bolj slaba , fleš je vse barve pobral ne glede na mojo oddaljenost. Bo treba še fotografijo malo naštudirat. Ali pa na sonce počakat .

Svečko je punca po vrhu pobarvala s tekočim voskom, okoli oboda jo je obdala z bleščicam. Jaz sploh vedela nisem, da gre svečka iz posodice. Nisem več mali froc. Šmenta!

Unikatna svečka

Pri babici (moji Taščici) je iz papirja naredila še eno kreacijo, ki bo krasila dedijevo mizo:

Papirnati venček za dedka

Za prihodnje leto že delam nov načrt. Bomo imeli vejček na veji, tak, kot so ga delale moje kolegice, ko sem jaz morala delati. Tak, kot ga je danes dobila moja Taščica. Ne, slike nimam. Pokažem naslednje leto svojega, če ne bo kakšna nova ideja padla.

Z valjarjem na ročna dela

Še dobro, da sta pri naši hiši dva valjarja. Tako sem lahko enega odnesla služit dobremu namenu v kulturni dom. Pozna jesen je tak čas, ko ženske valjarje pogosteje uporabljamo. Včasih tudi v nestandardne namene. V naši skupini ročnih del smo se odločile, da se izurimo v novi spretnosti. Moški, samo brez panike. Nismo trenirale za čas pijančevanj. Smo se učile, kako pripraviti praznični svečnik ali skledico.

Potrebujemo:

• slano testo ali das maso
• folijo
• zelene liste različnih dreves
• nožek
• razbite čaše, ups, steklenice
• toplo lepilo
• barve za steklo
• rokavice
• jajčne kartone
• časopisni papir
• poljubno okrasje (suhe rože, perle, trakce, storžke, …)
• domišljijo

Valjar v svoji funkciji

Za to rabiš mirno roko in potrpljenje

Oblepi ostre robe

Na jajčnikih se lepo posušijo

Rdeča kombinacija s perlicami

Modro rdeč svečnik s steklenim podstavkom

Ob vznožju je suho cvetje

Sladko vroče bučke

Sem obljubila, da povem, kako je končal Hubi. Malo kasneje je sedaj .

Hubbard je v svoji notranjosti tako topel, da sem si rekla, naj takšen ostane za vedno. Vsaj do trenutka, ko ga bomo shranili v vlažen temen prostor, kjer se ne bo nikoli več pokvaril, bo pa za energijo ljudi in zemlje. (Požrli ga bomo )

Idejo sem dobila po spletu okoliščin. Po svoji in sposojeni knjigi sem brskala za novim receptom. Lepi bučni namaz je Bajtlar že naredil, jaz pa bi rada en močan argument, da izvedeva blagovno menjavo. Iskala sem kaj okusnega, recimo kislo prilogo h mesu, kosilu namesto solate ali kar za na kruh namazat. Všeč mi je bil nek sladek pekoč recept. V trgovini potem nisem našla vseh sestavin. Rabila bi želirni sladkor v razmerju 2:1, a je bil le 1:1 in 3:1, ki pa je bil pesjansko drag. In že tako sem proti kemiji. V trenutku sem odložila “krafl” nazaj na polico z rezervnim načrtom v glavi. Tako se glasi.

• 1 kg očiščene buče, drobno naribane (multimašina pride prav, ostanke zrežem na roke)
• 1 rdeča paprika, zaseckana ali obdelana skupaj z bučami
• 2 vložena polpekoča feferona (totalka zaseckana)
• 5 cm ingverja, drobno nastrganega
• 4 zvrhane žlice sladkorja
• 2 zravnani žlici soli
• 1 dcl jabolčnega kisa

Sestavine lahko prilagajate okusu, vendar ne priporočam manj začimb zaradi obstojnosti. V bistvu sem vse zmešala v velikem loncu, nato pa počasi počasi na micenem ogenjčku kuhljala, da se je buča zmehčala. Če je zmes bolj gosta, lahko malo zalijemo z vodo. Jaz sem. Še vroče sem napolnila v 4 majhne kozarčke. Je bilo skoraj natančno mase – ostalo je še ravno dovolj za eno malo pokušino na kosu kruha. Kozarčke takoj obrnemo na glavo za par minut, potem pa na klasično počasno hlajenje z njimi. Hladijo naj se dolgo, a to ne bo pomagalo, da bi se res ohladili. Vzete iz hladilnika bodo sladke bučke še vedno vroče .

sladko vroče bučke

Prvo seme se že suši

Letos me je prijela bučomanija nove vrste. Pardon, novih vrst. Najprej sem šla na lov za čajoto. Sem jih uspešno nalovila za celo žlahto nahranit (ker taka pač je) in za seme. Upam, da bo dobro rastla. Nato sem nekega nakupovalnega dne s seboj odnesla Hokaido bučko, nekega drugega nakupovalnega dne pa želodovo bučko.

Hokaidovka je na moji kuhinjski omari pospešeno večala svoje temne lise. Želela si je čim prej v lonec. Danes sem ji željo z veseljem in velikim navdušenjem Male Miši uresničila.

Oranžna japonka

Kdor želi poskrbeti za seme, naj bučo zareže le s konico noža in z njo naredi krog okoli, da semenčice ostanejo cele. Izdolbemo jih z žlico. Stara fora. Potem pa potrpljenje – stvar je mazava ko špeh. Male svetlo rjave in čvrste semenke je treba ena po ena izločiti iz mehke kaše. Na tanko jih razporedimo po krožniku ali neki mreži in na toplo (a ne vroče!) z njimi, da se posušijo. Priporočam dnevno mešanje.

Izdolbena Hokaidovka

Hokaido semenke

Bučo najlažje olupiš z lupilcem za krompir. Je trdobučna ta zadeva. Za ribanje priporočam multimašino. Nadaljni postopek prepuščam domišljiji. Pri nas je tokrat nastala omakica po tem receptu. V tem primeru se bučka prav kašasto razpusti in ker je po svoji strukturi zelo kompaktna in suha, priporočam malo zalivanja z vodo ali juho. Za 2 osebi sem porabila polovičko, ki je očiščena tehtala okoli 400 g. Je pa ta japonkica odlična tudi samo popražena. Ostane hrustljava in ne spušča vode. Izjema je zmrznjena zaloga.

Če jo poskusite surovo, ima rahel okus po lešnikih, kar Japonci še posebej cenijo (jaz pa tudi). Ta okus se najlepše ohrani ravno takrat, ko je na hitro zmehčana in brez dodanih začimb. Soli je tu hitro preveč.

Žal, slike nimam, v vseh teh letih bučkomanije. Vse takoj požrem .

Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

• skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
• očala na nos ali leče na zrkla
• pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
• na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
• če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
• zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
• paprike z ročaji
• posoda za odpadke
• posoda za paprikezance
• limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.