Pri nas pa sneži!

Nekaj snežink je padlo že na prvo adventno nedeljo, danes jih je napadalo še malo.

Tako sneži decembra pri nas

Poleg domišljija boste za rezljanje boste potrebovali tole:

Nekaj okroglega, barvnega in ostrega

Za rezanje znežink vedno vzamem različno velike kroge, je lepši pogled na gotovo zbirko na omari in stropu. Papir zložite na ostre robove. Logično, prepogibamo iz sredine (3x, na osmine) in pazimo, da je konica ostra in robovi dobro poravnani. Le tako dobimo enakomeren vzorec. Začetnicam in začetnikom priporočam, da si prve vzorce narišete:

Pobarvano izreži

Počasi se navadiš videti, kaj ostane.

Zložen kristal

Ko snežinko razpiram, njene robove vedno malo upognem v nasprotno stran, da se lepo poravna.

Šolska snežinka

Vsi snežni kristali niso enaki. Le prepričajte se, ko bo pravi sneg pri vas. Dveh enakih snežink ne najdeš. Pri meni tudi ne (razen teh šolskih, s katerimi se že malo afnam ).

Naj dela domišljija!

Sem pridemo z domišljija

Pa da slučajno kdo ne bi mislil, da Mala Miš ne ve, kako se stvari streže.

Mala Miš tudi riše

To je bil prvi poskus z risanjem. Lepo ji je uspelo:

... in izreže

Včeraj in danes je narisala in izrezljala kar nekaj cm snega :

a la Mala Miš

Ah, se bom še malo jaz afnala:

a la mama

prav tako a la mama

P.S. Žal, slike so bolj bljak, svetloba, trotl(ziher) pa to.  

Adventni venček, krožnik ali veja?

Danes je pri nas zagorela prva svečka, čeprav so prve iskre letele naokoli že pred enim tednom. Takrat so se iskrile ideje za letošnje adventno okrasje. Z Malo Mišjo sva popokali vso opremo (storžke vseh sort, lepilo, trakce, žičke in bleščice) na obisk k Emami, alias Bajtlarici. Smo si že lani nekako obljubile, da si bi lahko privoščile skupen rokodelski večer v ta namen.

Prav je prišlo, da smo se tako odločile. Ta petek, ko je bila na vrsti izdelava venčkov v naši ročnodelski skupini, sem žal morala manjkati. Me tri pa smo preživele prijeten večer. Mala Miš je ustvarjala kot že dolgo ne. Pripravila je kartonsko podlogo za v krožnik. Premazala jo je z lepilom in posula z bleščicami, jaz sem lahko zgolj lepila. To je postavila:

Adventni krožnik

Smela sem ji tudi pripraviti osnovo za njen venček za na vrata in ga obdati s travico iz krep papirja. Tu sva si to lahko privoščili, saj na njem nikoli ne bo gorela svečka.

Okras otroške sobe

Slika je žal bolj slaba , fleš je vse barve pobral ne glede na mojo oddaljenost. Bo treba še fotografijo malo naštudirat. Ali pa na sonce počakat .

Svečko je punca po vrhu pobarvala s tekočim voskom, okoli oboda jo je obdala z bleščicam. Jaz sploh vedela nisem, da gre svečka iz posodice. Nisem več mali froc. Šmenta!

Unikatna svečka

Pri babici (moji Taščici) je iz papirja naredila še eno kreacijo, ki bo krasila dedijevo mizo:

Papirnati venček za dedka

Za prihodnje leto že delam nov načrt. Bomo imeli vejček na veji, tak, kot so ga delale moje kolegice, ko sem jaz morala delati. Tak, kot ga je danes dobila moja Taščica. Ne, slike nimam. Pokažem naslednje leto svojega, če ne bo kakšna nova ideja padla.

Z valjarjem na ročna dela

Še dobro, da sta pri naši hiši dva valjarja. Tako sem lahko enega odnesla služit dobremu namenu v kulturni dom. Pozna jesen je tak čas, ko ženske valjarje pogosteje uporabljamo. Včasih tudi v nestandardne namene. V naši skupini ročnih del smo se odločile, da se izurimo v novi spretnosti. Moški, samo brez panike. Nismo trenirale za čas pijančevanj. Smo se učile, kako pripraviti praznični svečnik ali skledico.

Potrebujemo:

• slano testo ali das maso
• folijo
• zelene liste različnih dreves
• nožek
• razbite čaše, ups, steklenice
• toplo lepilo
• barve za steklo
• rokavice
• jajčne kartone
• časopisni papir
• poljubno okrasje (suhe rože, perle, trakce, storžke, …)
• domišljijo

Valjar v svoji funkciji

Za to rabiš mirno roko in potrpljenje

Oblepi ostre robe

Na jajčnikih se lepo posušijo

Rdeča kombinacija s perlicami

Modro rdeč svečnik s steklenim podstavkom

Ob vznožju je suho cvetje

Sladko vroče bučke

Sem obljubila, da povem, kako je končal Hubi. Malo kasneje je sedaj .

Hubbard je v svoji notranjosti tako topel, da sem si rekla, naj takšen ostane za vedno. Vsaj do trenutka, ko ga bomo shranili v vlažen temen prostor, kjer se ne bo nikoli več pokvaril, bo pa za energijo ljudi in zemlje. (Požrli ga bomo )

Idejo sem dobila po spletu okoliščin. Po svoji in sposojeni knjigi sem brskala za novim receptom. Lepi bučni namaz je Bajtlar že naredil, jaz pa bi rada en močan argument, da izvedeva blagovno menjavo. Iskala sem kaj okusnega, recimo kislo prilogo h mesu, kosilu namesto solate ali kar za na kruh namazat. Všeč mi je bil nek sladek pekoč recept. V trgovini potem nisem našla vseh sestavin. Rabila bi želirni sladkor v razmerju 2:1, a je bil le 1:1 in 3:1, ki pa je bil pesjansko drag. In že tako sem proti kemiji. V trenutku sem odložila “krafl” nazaj na polico z rezervnim načrtom v glavi. Tako se glasi.

• 1 kg očiščene buče, drobno naribane (multimašina pride prav, ostanke zrežem na roke)
• 1 rdeča paprika, zaseckana ali obdelana skupaj z bučami
• 2 vložena polpekoča feferona (totalka zaseckana)
• 5 cm ingverja, drobno nastrganega
• 4 zvrhane žlice sladkorja
• 2 zravnani žlici soli
• 1 dcl jabolčnega kisa

Sestavine lahko prilagajate okusu, vendar ne priporočam manj začimb zaradi obstojnosti. V bistvu sem vse zmešala v velikem loncu, nato pa počasi počasi na micenem ogenjčku kuhljala, da se je buča zmehčala. Če je zmes bolj gosta, lahko malo zalijemo z vodo. Jaz sem. Še vroče sem napolnila v 4 majhne kozarčke. Je bilo skoraj natančno mase – ostalo je še ravno dovolj za eno malo pokušino na kosu kruha. Kozarčke takoj obrnemo na glavo za par minut, potem pa na klasično počasno hlajenje z njimi. Hladijo naj se dolgo, a to ne bo pomagalo, da bi se res ohladili. Vzete iz hladilnika bodo sladke bučke še vedno vroče .

sladko vroče bučke

Prvo seme se že suši

Letos me je prijela bučomanija nove vrste. Pardon, novih vrst. Najprej sem šla na lov za čajoto. Sem jih uspešno nalovila za celo žlahto nahranit (ker taka pač je) in za seme. Upam, da bo dobro rastla. Nato sem nekega nakupovalnega dne s seboj odnesla Hokaido bučko, nekega drugega nakupovalnega dne pa želodovo bučko.

Hokaidovka je na moji kuhinjski omari pospešeno večala svoje temne lise. Želela si je čim prej v lonec. Danes sem ji željo z veseljem in velikim navdušenjem Male Miši uresničila.

Oranžna japonka

Kdor želi poskrbeti za seme, naj bučo zareže le s konico noža in z njo naredi krog okoli, da semenčice ostanejo cele. Izdolbemo jih z žlico. Stara fora. Potem pa potrpljenje – stvar je mazava ko špeh. Male svetlo rjave in čvrste semenke je treba ena po ena izločiti iz mehke kaše. Na tanko jih razporedimo po krožniku ali neki mreži in na toplo (a ne vroče!) z njimi, da se posušijo. Priporočam dnevno mešanje.

Izdolbena Hokaidovka

Hokaido semenke

Bučo najlažje olupiš z lupilcem za krompir. Je trdobučna ta zadeva. Za ribanje priporočam multimašino. Nadaljni postopek prepuščam domišljiji. Pri nas je tokrat nastala omakica po tem receptu. V tem primeru se bučka prav kašasto razpusti in ker je po svoji strukturi zelo kompaktna in suha, priporočam malo zalivanja z vodo ali juho. Za 2 osebi sem porabila polovičko, ki je očiščena tehtala okoli 400 g. Je pa ta japonkica odlična tudi samo popražena. Ostane hrustljava in ne spušča vode. Izjema je zmrznjena zaloga.

Če jo poskusite surovo, ima rahel okus po lešnikih, kar Japonci še posebej cenijo (jaz pa tudi). Ta okus se najlepše ohrani ravno takrat, ko je na hitro zmehčana in brez dodanih začimb. Soli je tu hitro preveč.

Žal, slike nimam, v vseh teh letih bučkomanije. Vse takoj požrem .

Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

• skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
• očala na nos ali leče na zrkla
• pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
• na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
• če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
• zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
• paprike z ročaji
• posoda za odpadke
• posoda za paprikezance
• limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.

Polnozrnati marelični cmoki

Polnozrnata moka, bela moka, skuta, jajce, sol, približno 20 marelic, sladkor v kockah in velik pisker vode, olje in drobtine po želji. Žal, natančnih količin nimam. Delam po občutku. Marelic mora biti nekaj več, ker tiste premehke ali pretrde, ki nočejo izročiti svoje koščice, kar pojemo . Polnozrnate in bele moke dam pol – pol. Skute približno 500 g. 1 jajce, sol po občutku. Zgnetem testo, ki se zaradi uporabe grobe polnozrnate moke malo težje sprime in rabi več počitka kot belo. Po pol ure testo pregnetem še enkrat in ga zopet pustim malo lenariti.

Danes sem zopet imela Malo Miš-jo kuharsko pomočnico, ki je v vsakem trenutku dobro izkoristila sprednji par tačk. Med pavzami sva malo pospravljali, malo lenarili in pripravili marelice.

posušene, s sladkorno koščico

Marelice so o dlično umite, saj Mala Miš obožuje packanje pod vodo. Potem jih je še zbrisala, jaz “izkoščila   ” – ok, prav, razkoščičila, Mala Miš pa je vanje nadevala kocke sladkorja. Kakšno je dala tudi vase x: . (In pojedla kalcijev dextro ali kaj že , dozo za odraslega.) Nato je prevzela še foto seanso. Marelice, kača in žimnica so njeno delo.

porcijska kača

Najlepše si razporedim testo, če ga zvijem v kačo in narežem na pravo število kosov. Najprej samo malo pritisnem z nožem, da vidim, kako se izide. Kolikor marelic, toliko cmokov. Seveda obstaja varianta, da naredim v izobilju testa. Takrat iz ostanka naredim njoke in jih zamrznem. Obstaja tudi varianta, da je ogromno testa in preveč marelic. Gredo pa gotovi cmoki na hladno. Prav pridejo, kadar ni časa kuhati. Za viške marelica pa tako vsak ve, da ni straha, da bi se pokvarile .

Marelice potem polagam v posteljice in jih dobro pokrijem, da jih ne bi zeblo.

mareličina žimnica

Nato jih dam v vrelo vodo. Da jih res ne bi zeblo, jih pustim tam kar 20 min. Če so prve spomladanske, bolj slabo zrele, lahko še kakšno minuto dlje. Vendar so občutljive in se nerade pregrejejo. Ne smejo predivje vreti. Podobno kot juha so rade vzrok za prepir. In rade imajo masažo. Njihove postelje – cmoki – uživajo, če že med polaganjem v jakuzi potresamo lonec sem in tja, sicer protestirajo in se zlepijo na dno, marelice pa ves svoj sok od neugodja polulajo v vodo. Marelice, ki smo jih uspešno razvajali, so tesno zavite v svojo pernico. Na krožniku potem od veselja v loku brizgnejo svoj sok naravnost v usta. 

Moj ima malo čudna nagnjenja. On ima rad nagce. Če bi to bile nage babe, bi še nič ne rekla . V bistvu samo ne mara krzna, se mu živalce smilijo. Takole si jih privošči:

nagci za Mojga

tako se dozirata cimet in sladkor

Jaz jih po damsko zavijem v plašč:

knedlci s plaščkom

Mala Miš jih napade vsakih nekaj, zelo rada, veliko. Velika je od takrat, ko prvič rekla: “enci knedi”.

P.S. To sedaj je ta pravo zahvalno kosilo in ne neka kvazi zahvala kot ta tu.

P.P.S. Zahvala gre Mojmu za ves trud s kuhinjo in renoviranjem stanovanja.

Osvežilno poletno kosilo

Kadar sama jem doma, lahko improviziram in testiram novo hrano. Sveža zaloga bio solate mi je dišala, rabila sem še nekaj za zraven. Želodček je rekel krompir, preblisk je rekel čebula. Krasno! Še dobro, da tu in tam naletim na Jamieja Oliverja. On večkrat peče čebulo v pečici in razlaga, kako je sladka.

Danes je obstajala le ena ovira. Pečenje v pečici na vroč poletni dan v garsonjeri pomeni brezplačno in prisilno savnanje na ta dan. Zato smo pri nas doma včasih zelo iznajdljivi – drugače ne gre. Pečenje skrajšamo in prestavimo na štedilnik. Krompir skuham kar v olupku, saj ima tako bolj bogat okus. Kuhanega olupim, narežem na polovičke ali četrtinke in popečem v teflonki, da zlato porjavi. Pri tem je krasno, da ni nič hudega, če se mi olje malo vlije. Tak krompir popije malo olja, višek lahko enostavno odcedim. Paziti je edino potrebno, da ni temperatura pečenja prenizka.

Danes sem skupaj s krompirjem vrgla v teflonko še na tri kose narezano polovico čebule. Pekla sem pokrito. Mešala sem samo s tresenjem posode, da sem obdržala temperaturo. V trenutku, ko mi je bil krompir na pogled všeč, je lepo dišala tudi čebula. Čebula je dovolj pečena takoj, ko postekleni, lahko je tudi malo zapečena in ji nič ne škodi. S to mešanico bi se lepo ujemala tudi kakšna rezina sira. Soli jaz ne rabim, moja dva banditka si solita na krožniku. Zraven sem si privoščila velikansko skledo solate.

Pri ponovitvi takega kosila bom nekaj krompirja zamenjala s čebulo, saj je bil kar naenkrat pustega okusa, potem, ko je zmanjkalo čebule. Čebula je bila sladka in topljiva, nič pekoča, nič grenka in neverjetno dobro se ujema s solato. Morda bom krompir povsem izpustila .

P.S. Slike ni, sem prehitro pospravila na varno .

Ko se mestno dekle odloči za biovrt

… takrat so težave ne vidiku. Mehke razvajene ročice morajo kar naenkrat prijeti za lopato in orati ledino. Vse bi bilo lepo in prav, če bi te roke preteklo poletje in jesen lepo skrbele za že pripravljen vrt.

Lani na pomlad je prišel moj ata in meni, svoji pomehkuženi hčerki prekopal del travnika in uredil dve lični gredici za bučke. Sadike je seveda prinesel s seboj. Takrat sem bila tam za družbo in za komunikacijo s sosedi. Buče so rastle. Med mojim dopustovanjem jih je potolkla toča in prerastla trava, a je bilo še vseeno kar nekaj pridelka. Še pozno v jesen sem pobirala nadzemno kolerabico.

Ta moja gredica je pogrešala eno stvar: redno obnavljanje zastirke. Pod zastirko je zemlja mehkejša, bolj vlažna kot drugod in pleveli pod njo nimajo veselice. Če se že namnožijo, jih zlahka spodrežeš, zastirkko obrneš okoli in nastaviš nadležne korenine soncu. Moje razvajene ročice bi to počele, če bi le glava ne razmišljala toliko o drugih stvareh. Kot posledica tega, se je v zadnjih dneh potrdil rek: “Če je glava nora, celo telo trpi!”.

Trpijo dlani, so žuljave. Trpi hrbet od lopatanja. Trpijo roke, so mišice utrujene. Trpijo kolena, od lopate potolčena. Bljak. Sem trgala in razsekavala travno rušo.

pod najlepšo travo je greda

Zemlja je bila zbita, a ne tako zelo, kot sem sedaj zbita jaz . Prijazna soseda se je ponudila in krasno pognojeno travico pokosila.

zdaj se greda vidi

V trenutku je bilo lepše delati. Pomagala je tudi super lopata, ki mi jo je v te namene izbral Moj. Krasna težka štiharca, ki jo lahko pohodiš, je s svojo težo in sunkom mojih rok pomagala sekati travno rušo, ki je samo z zasajanjem lopate v zemljo ne bi nikdar raztrgala. Te kepe korenin so pristale skupaj s pokošeno travo v zemlji namesto gnoja.

zeleno gnojilo

Greda je lani prejela začetno porcijo dobro predelanega sosedovega gnoja, letos bosta zadostovala zeleno gnojilo in zastirka. Manjka mi le še organizacija košnje in shranjevanja sena za zastirko. Tako izgleda prekopana in zastrta zemlja v biovrtu:

za sajenje pripravljen biovrt

Tam,  kjer sem hotela posaditi bučke, sem zastirko malo razgrnila. Zemljo sem malo zdrobila in izdolbla jamico. Primerno orodje je recimo zidarska kela ali pa “krivli” – tisti, z zavitimi špici, ki se največ uporablja za rahljanje zemlje ob pletju. V jamice sem prestavila sadike, itd. Zastirko sem potegnila čisto blizu mladim rastlinicam.

bučke v gnezdu

Sedaj sem zadovoljna, ker moje bučke že lepo rastejo. Sadike imam domače, očetove. Celo leto smo pridno zbirali seme različnih sort buč. Zanima me, kaj bo nadomestilo cvetove.

Kje je gumb za tiskanje?

Moja stara mašinca je že lep čas milo prosila in jokala, naj ji ne nalagamo več hudega dela. Še bolje bi bilo, če ji nič več ne bi bilo potrebno delati. Maščobne zaloge so že zdavnaj pošle in ob prekinitvi električnega toka je kar obmolknila. Niti programov nisem uspela pozapreti. Revica je bila že popolnoma odvisna od stalnega dotoka sveže hrane.

Te dni smo se je usmilili. Prislužila si je zaslužen pokoj. Sedaj bo kot prava upokojenka služila še zgolj 10 ur tedensko in izvajala lažja opravila. Bo kot babica, ki gre po otroke v vrtec, da malo pomaga staršem. Do interneta bo še zmogla priti, zato se bo v prostem času potepala po svetu in se nič sekirala, če na poti premine ali zbeži z novim ljubimcem (kradljivim).

Kakor se stara mašinca veseli, tako sedaj jaz jokam ob novem stroju. Pravzaprav mi je stroj čisto všeč. Lep, nov, črn, bleščeč, tih HP z mehkimi tipkami. Nič se ne pritožuje ob delu, hitro poskoči na vsak klik. Slika je za kušnit! Bolj jokam zaradi vse programske opreme, ki mi še manjka. Vista je nameščena, se počasi spoznavava. Slike tudi že lahko gledam, le sistem, da jih prenesem iz fotoaparata, moram še usvojiti. Čaka me ponovno nalaganje programa za telefon – dveh programov, pravzaprav. Spet bom rabila navodila za telebane. Tokrat toliko bolj, saj Moj uživa nekje v Italiji, tako da bom brez vsake pomoči. Še bolj telebansko se bom počutila ob nameščanju programa za mp3 predvajalnik, da se bo razumel z mojim novim strojem. Kaj če raje Mojga počakam in se spet nič ne naučim ? Bo bolj enostavno kot pasulj.

Manj enostavna je Vista. So mi skrili neke gumbe. V Wordu je zastarel uporabnik navajen gumbka za tiskanje, na primer. V Visti ga pa nisem našla. Pregledala vse menije, gumbka nikjer. Saj je v mojih mislih že zvonila bližnica ctrl+P, trma pa je silila dalje. Sem pregledala vse, razen tistega smešno oranžnega Windows krogca . Še na desni klik na menijski vrstici sem se spomnila, ugotovila da sedaj je tam celo meni za takšne primere in uspela dodati gumb za hitro tiskanje v vrstico za hitri dostop! Sem pametna, ne? Znam prepisovati nove izraze. Morda si jih tako hitreje udomačim v moje možgane.

Torej, krog ima svoj namen, da veste!

Je kdo kaj kašljal preteklo zimo?

Pri nas smo imeli eno obdobje velikega kašlja, prečastitega smrklja in gospoda sinusemašilca. Pravzaprav jih je bilo več, tako na obroke. Na srečo smo imeli tudi dobro zalogo smrekovega sirupa. Samo trenutek, da ga še šluknem malo.

Sem že nazaj. Torej, drage čarovnice, mamice, babice in dedki, zdaj je že skrajni čas, da se podamo v akcijo. Po toplih nižinah so smrekovi vršički marsikje že preveliki za nabiranje, ob napovedanem sončku bodo pa še zadnji popki podivjali. Za nabiranje so godni mehki, na otip medeni vršički. Lahko so še precej zaprti, lahko so že zelo dolgi. Dokler jih z lahkoto zgrizete, so vredu. A nikoli jih še niste grizli? A če so sploh za jest? Seveda so za jest. Ne bi iz njih drugače delali zdravila . So močnega, nekoliko grenkega in kislega okusa. C vitamin jim da svoj pečat. In lepo morajo dišati, potem so ta pravi.

Najbolje je, da jih nabirate v sončnem vremenu, tako kot ostale zeli. Obvezno jih polagajte v zračno košaro, saj bi v plastični vrečki oddali znatno količino soka in arome že po poti domov. Po deževnem obdobju je pametno počakati nekaj dni, da se drevesa osušijo. Vodeni vršički nimajo dovolj eteričnih olj in smol (aroma, aroma!), da bi iz njih lahko naredili kakšen omembe vreden izdelek. Na kakovost vpliva tudi natančnejša lokacija obranih smrek. Priporočam nekaj krasotic sredi neokrnjene narave, daleč od mestnega vrveža. V takem okolju se še najbolj hudobna čarovnica blago nasmehne in zapoje Kekčevo pesem.

Nabrane vršičke nato polagamo v velik suh kozarec s širokim grlom, na njih enako debelo plast sladkorja (je lahko rjav, lahko uporabite med). Plasti naj bodo za prst debele. Kozarec napolnite do vrha, zaključite s sladkorjem. Postavite na najbolj sončno polico za približno 3 tedne. Precedite in shranite na suhem in hladnem. Pozimi ali že v jeseni ga šlukcajte po žličkah za večjo odpornost in preganjanje na začetku omenjenih nadlog.

Lani sem ga pripravila 4 litre. Z Malo Mišjo sva do danes pridno porabili 4.75 l sirupa. Z njegovo pomočjo je ona skoraj brez prehlada že od 2. leta starosti, ko je imela začetek bronhitisa. Jaz se branim malo manj uspešno, a vseeno zelo dobro. Če se samo spomnim zime, ko skoraj nisem preživela tedna čila in zdrava. Ne, takrat sirupa nismo imeli.

Jaz smrečje ponavadi polnim v velike Etine kozarce, ki držijo 1 kg rdeče pese, na primer. Iz treh dobro natlačenih kozarcev dobim približno 1 liter sirupa. Odcejene vršičke ponavadi še prelijem z vodo, premešam in ponovno odcedim. Ta sok potem hranim v hladilniku in ga sproti mešam z vodo ter spijem za žejo.

Sedaj samo še čakam na prost dan, ko bom lahko pobegnila v naravo. Jaz, moja košara, glasilke in upam da nihče v bližini . Bom pela tudi kaj takega, kar presega moje glasovne sposobnosti .

Pasulj je res ajnfoh ko pasulj

Bil je čas, ko sem z velikim veseljem skuhala pasulj. Več veselja kot talenta, je rekel Moj. Nekaj mu je manjkalo. Pasulju, ne Mojmu . Me je prepričal, da mora nujno biti tisti nališpano bel fižol. Domač menda ni pravi in ne da tako finega okusa.

Tako sem se prvič v življenju odpravila v trgovino po fižol. Kupila sem prvega, ki mi je prišel pod roke. Bel je bil, pisalo je tetovec in lepo je izgledal. Okus pa je imel po, khm, ničemer. Po 12 urnem namakanju sem ga kuhala tri ure, a je bil še vedno trd. Prav, je bil očitno star.

Moja trma mi ni pustila, da pri nas doma ne bi več kuhali pasulja, sploh pa ne po tej fazoolasti objavi našega chefa. Zopet sem se ogledovala po trgovinah za ta belim. Našla sem enega v 500 g embalaži. To je bilo dovolj malo, da sem ga kupila. Danes je končno napočil čas, da ga uporabim.

Včeraj večer sem zrnca namočila, danes pa posrfala še za konkurenčnimi recepti. Ob vpisu gesla pasulj v iskalnik se je kar vsulo zadetkov. Po podrobnem pregledu sem ugotovila skupne imenovalce: čebula, lovor, paprika in sol. Najbolj je opisu enostavno kot pasulj ustrezal ta. V končni fazi sem zopet nekaj naredila po svoje. Peteršilj mi nekako ne diši po pasulju.

300 g fižola sem namakala 10 ur, pobrala plavajoče fižolčke in odcedila. Fižol sem zalila z vodo tako, da je bilo vode za en prst več kot fižola, in postavila na ogenj. Kar med segrevanjem sem dodala 2 naseckani čebuli in 3 lovorjeve liste. Prvič v življenju sem ob zavretju pobirala pene.

Po dobri uri rahlega brbotanja sem dodala0,5 kg prekajene pujskove vratovine, ki se je tam pokuhavala nadaljnih 20 minut. Medtem sem pripravila svetlo prežganje na olivnem olju (iz 4 žlic moke), dodala 2 stroka strtega česna in hitro zalila z vodo. V lončku sem v vodo zamešala žličko ostre in žličko sladke rdeče paprike in vlila v prežganje. Vse skupaj sem dodala fižolu, iz katerega sem že izvlekla meseka. Ker je bilo prežganje z vodo gosto, moji fižolčki pa so imeli preveč prostora za plavanje, sem gostilo razmešala kar s fižolovko (fižolovo juho). Solila sem komaj sedaj, malo popoprala, iztisnila še dobro mero paradižnikove mezge in pokuhala. Pridala sem še narezanega pujseka. Zadevo sem poslala na hiter test čez okušalne brbončice mojstra in to je bilo to.

rdeč, dišeč njamast

Pol smo ga že pojedli, ostalo bo globoko zamrznil moj gospodinjski pomočnik za dan, ko mame ne bo doma.

P.S. Chefov recept bo moral pa počakati na hladnejše dni .

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Včasih, ko imam srečo, je pri nas doma dovolj mirno za likanje in ostala opravila, ki so povezana z umazanimi oblačili. Še bolj poredko imam srečo malo drugače. Vsi smo doma, a so kljub vsemu izpolnjeni vsi pogoji za likanje. Takrat sta Moj in Mala Miš pridna. Lepo mirno sedita, nobene potrebe ne čutita po premikanju po stanovanju. Nista lačna, nista žejna, še za WC jima ni mar. Jaz lahko medtem nemoteno obešam, pobiram, zlagam in likam perilo. Celotno dnevno sobo in jedilno mizo lahko uporabim. Nič ju ne moti, če je je perilo vsepovsod in se še mora malo hladiti. Tudi potrebe po pogovoru z mano ne čutita v takih trenutkih. Brezskrbno lahko poslušam svojo najljubšo glasbo na mp3. Ure in ure lahko takole preživita ob istem opravilu.

Pogled usmeri na monitor!

Poglejmo si od blizu, kaj ju tako zaposluje:

Biljard

Kdo bi si mislil, kakšne vse dobre stranske učinke lahko imajo računalniške igrice.

Na tako prijeten dan lahko ogromno operem in zlikam. Včasih potem Mala Miš opazi, da ima štirioglate oči in ploščati zadnjico, ki noče več sedeti. Takrat opazi likalno desko, vroč likalnik in mamo v akciji. Zadnjič se je spomnila svoje (zelo stare) ideje, da bo pri sedmih letih pričela likati. Ugotovila je, da je že krepko čez 7 in da je to tisti ta pravi dan za prvi preizkus. Izvedli sva malo višinskih prilagoditev pri likalni deski. Po nekaj minutah je moja miška zlikala prvo majico v svojem življenju. Saj ne vem, katera od naju je bolj sijala .

Ob celotedenski pomoči pri pranju perila je Moj doživel presenečenje kot že dolgo ne. Umazano perilo je nenavadno globoko padlo v koš.

Saj likanje je v bistvu čisto sproščujoče

Od ženske ne zahteva pretiranega fizičnega napora, zraven pa lahko poslušaš kakšno izobraževalno oddajo ali poslušaš glasbo. Če imaš v ušesih slušalke, moraš edino na tisto zoprno žičko malo paziti, da je z likalnikom ne scediš. In največje veselje na svetu je, da draga familija hodi naokrog polikana .

Likat je čisto vredu, kadar sem sama doma. V našem malem gnezdecu sem v nasprotnem primeru napoti prav vsem (ups, obema ) ali pa so vsi ( ) napoti meni. Najprej moram preveriti, da Mala Miš ne namerava v svojo sobo ali iz nje. Tudi pod razno ne sme biti nihče lačen. Miza je moja! Gledanje TV-ja odpade, ker se jaz motam pred njim. Samota je torej zakon.

Likat je krasno, če si nočna ptica. Zgornji razlogi in – od kod mi to, če sem čistokrvna korošica? – čisto gorenjsko škrtarjenje.

Likat je lepo, če imaš kaj likat. Za dve ali tri srajčke se mi sploh ne splača, da bi se ubadala z vsemi organizacijskimi problemi. Ko bom kraljica v svoji hiši, me bo v moji delovni sobici vedno čakala deska in dovolj prostora, za odlaganje zlikanega perila. Takrat bom lahko ena po ena likala.

Likat je odlično, če imaš mislo-pisca. Pri meni trenutno stanuje zgolj možganožer, ki mi požre vse koristne ideje, ki se mi podijo po glavi med sicer miselno nezahtevnim opravilom. Raztegni tu, raztegni tam in še kako malenkost za povrh še zaenkrat zmorem. In tisto za povrh bom morala začeti pisati. Naj raje možganožer od lakote crkne!

Likat je cool, dokler je vreme cool. Ko enkrat vreme postane hot, bi pa tisti hot likalnik in sebe raje v hladilnik prestavila, če bi bil dovolj velik. Če bi lahko hodila po mrzli vodi, kot so na zadnji podelitvi Prešernovih nagrad morale baletke, bi bilo tudi vredu. Žal ne živim v bazenu.

Živela pomlad, ker lahko moja dva banditka na kolo naženem, sama pa ob odprtih oknih prakticiram drugo sorto rekreacije .

Zbogom Marjetka!

Moj otročiček je doživel enega težjih trenutkov v svojem življenju. Ločiti se je morala od svoje Marjetke, dišeče muškatne bučke bogate bronaste barve z belim poprhom. Dobila jo je od dedija, da bo pojedla eno odlično sladico, Mala Miš pa jo je vzela za svojo ljubljenko .

ne dam, ne dam, Marjetke ne dam

Konec novembra, ko je dedi velikodušno delil svojo zalogo, je bila Marjetka že velika buča, a je bila vseeno še zelena kot kakšna najstnica. Pri nas je dobila svoj prostor na pultu pod oknom. Na svetlobi in toploti je lepo zorela v okusno muškatno bučo. Zelena barva je počasi izginila, nadomestila jo je temna bakrena. Hkrati z Marjetko so zorela njena semena. Semena so zorela bolj, kot bi si kdo lahko mislil.

Nekatera semena v buči so že vzklila in pognala prave korenine in listke. Mala Miš je kar poskakovala od veselja: “Mlade Marjetke, mami, mlade Marjetke!” Mlade rastlinice brez sonca težko uspevajo, tako so v bučkini sredici bili nekateri poganjki zelo sumljive kakovosti. Ujeli smo zadnji vlak, da jo pojemo. Še malo bi jo zoreli na pultu in ostala bi le še mehka nerazpoznavna gmota.

Semena sem dobro pregledala in ugotovila, kako to gre pri bučki. Najprej iz konice semena požene bel izrastek, ki se bo razvil v korenino.

bučno seme je vzklilo

Ko je kalček dovolj dolg, prileze iz ovoja bučnega semena še par prvih listkov.

listka se bosta osvobodila

Če so pogoji pravi, listka počasi prilezeta iz zemlje, korenina se zarije globoko v zemljo, čez približno 5 mesecev pa lahko pobereš svežo zalogo odličnih buč.

Prijateljica me je vprašala, kje sem zdaj dobila bučo. Buče, ki jih pozna ona, so predvsem cukini, ki imajo kratko življenjsko dobo. To so tako imenovane poletne buče z zelo tankim in občutljivim olupom. So občutljive na udarce in hitro splesnijo ali zgnijejo.

Muškatne buče so kot povsem drug svet. Spadajo v skupino zimskih buč, ki imajo trden olup in na suhem zdržijo do pomladi. Predpogoj je, da dozorijo do konca na matični rastlini. Nezrele buče pojemo prve. Muškatne buče se tudi po okusu močno razlikujejo od večine buč. So sladkega in polnega okusa, odlične za pripravo sladic.

Logično, da smo se krasno posladkali z našo Marjetko. Sem v teh dneh delala različne variante enkrat že opisane sladice. Ugotovila sem, da si to sladico lahko povsem prosto prilagajamo razpoloženju in letnim časom.

Za hladen zimski večer meni zelo ustreza bolj sladka varianta s pečenimi bananami in smetano. Na topel dan prija k bučkam prav vsako sadje. Borovnice, maline, jabolka, kivi, jagode – kar vam srce poželi. Naredi sladico bolj lahko in svežo. Po želji še sladoled, jogurt ali smetana. Včasih sadje in bučo zmariniram v pomarančnem soku. Par ur namakanja je dovolj. Sladkorja skoraj ne dodajam. Morda žličko rjavega. Vedno pa dodam malo cimeta, ki zelo obogati okus buče.

za bučko in bučko ne jedce

In če imate doma izrecne bučko ne jedce, v en del sadja pač ne primešate buč. Te lahko zamrznete v majhnih porcijah. Bodo še prav prišle poleti .

Sedaj se lahko pa še sami igrate. Buča je ta prava tista, ki v trgovini izgleda, kot da je tam za okras.