Užaljena buča

Kdo pravi, da je poljska buča neumna? Buča, sploh če je plemenite krvi, pardon, plemenitega semena, z dobro poznanim poreklom in plemenitim nazivom “Muscade de Provanse”, zelo dobro pozna koledar in običaje. Gorje tistemu, ki nje, mlade in popolnoma otročje, ne obdela kot se spodobi ob pravem času! Moja je začela kazati skrajno uželjeni obrazek, ker je nisem na Noč čarovnic primerno izrezljala.

Muškatna iz Provanse, Užaljena v dno duše

Užaljena v dno duše

Noč čarovnic je že zdavnaj minila, zato sva jo sklenili razvajati malo drugače. Ker ima ta buča rada toploto, sva jo pogreli za vedno. Pri pripravi sladko vročih bučk je prav pridno sodelovala. Mlada, kot je bila, je imela olup in meso še mehko, tako da je bilo lupljenje in mletje pravi užitek. Hop hop hop in že je bila v dveh loncih. 4 kg očiščene in naribane buče nisem spravila v en sam pisker. Malo bolj smo se namatrali s kuhanjem. Mlado in sočno meso je spustilo precej vode, ki sem jo počasi povrela.

Pri pripravi take nezrele najstnice je bolje začimbe prihraniti za na konec, sem ugotovila. Malo soli je že fino dodati na začetku, da se zmes odsoči, nato pa je pametno dokončati po okusu. Voda pač povre, pri tehtanju pa močno vpliva na težo.

Za to v originalu 6 kg težko bučo sem si že ob pobiranju in hvaljenju tu na blogu mislila, da bo dolgo zorela. Zaradi zelo kislega vremena sem bila prisiljena buče pobrati prej, kot bi bilo primerno. Kislo poletje je bilo krivo, da so moje muškatovke začele delati bučke šele v avgustu. Sprva sem bila prepričana, da jih bom zopet kupovala v trgovini, ker ti plodovi ne bodo toliko dozoreli, da bi jih sploh lahko porabila za kaj drugega kot cvrtje. Na moje veliko začudenje so majhne svetlo zelene lisaste bučke postajale vedno večje in temnejše. No, ta kljub vsemu ni dovolj dolgo rastla, da bi dobila za visoko starost potrebno odpornost. Upam, da bo večji sestri to uspelo.

Tekma končana

Ko sva z Mojco iz Akvarija pričeli prijateljsko tekmovati v pridelavi buč, sem bolj slabo slikala in objavljala poročila o razširjanju listov, vitic in plodov. Sem sklenila vse prihraniti za veliki finale.

Vzklile so hitro, v 6 dneh.

Mlade bučke

v ponedeljek zjutraj je bilo pod oknom že krepko zeleno

Sadike so na toplem in pri slabi svetlobi (šment, če imaš tako stanovanje) podivjale, zato sem jih zanesla na parcelo, kjer jih je naslednji teden pral dež. V hladnem vremenu in namočene v slabo narejenem koritu so skoraj zgnile. Malo zdrave pameti me je sračalo in mi reklo, da jim direktno v zemlji slabše ne more več biti. Izpostavljene so bile res že vsemu hudemu.

2 tedna so uboge sadike potrebovale, da so se začele krepiti.

muškatna iz Provanse

muškatna iz Provanse

Nato so pričele rasti.

Bočke so dobile posteljico

Bočke so dobile posteljico

In so rastle. Na novo sem jim postlala, da bodo plodovi na suhem, ko bodo enkrat zrastli. Občudovala sem njihove cvetove.

Prelepi bučni cvetovi

Prelepi bučni cvetovi

In se igrala skrivalnice s plodovi.

Mladi plodovi se radi igrajo skrivalnice

Mladi plodovi se radi igrajo skrivalnice

Tako so se hecali z mano do zadnjega dne svojega bivanja v naravi, se pravi do danes, ko sem po travi na široko razpeljane vitice zvlekla na kompostni kup. Ena majhna prav posebna bučka je zmagala. Naslednje leto spet mižim.

Po enem od zadnjih deževij v septembru sem pobrala večino buč. Saj sem mislila da so vse, a sem še trikrat po tistem prinesla kakšen plod domov. A buče te prve bere sem v kadi oprala in jih stehtala. 42 kg. Če prištejem še 2 že zdavnaj podarjeni, 2 odrezani in ponovno skriti v trati in 2, ki sem ju vsako posebej našla še par dni kasneje, sem pridelala okoli 50 kg buč.

42 kg buč

42 kg buč

Vseh seveda nimam kje skladiščiti, pa sem jih veliko razdelila med prijateljice, 2 pa sta pristali v novi dozi lepega bučnega namaza.

Skladišča so polna

Skladišča so polna

Naslednje leto se mi za buče ni potrebno bolj potruditi, še posebej ne zato, ker je zemlja na njihovem placu celo poletje bila pokrita z zastirko, pod katero je sedaj krasna mehka prst. Le sadik ne bom več vzgajala. Semena bom maja vtaknila direktno v zemljo.

Zamuda in zadnja priložnost

Joj joj joj, seme še ni odposlano! Kljub planiranju je bilo danes dopoldne preveč dela in navdiha, ki sem ga morala izkoristiti. Ura je bila kar naenkrat 16.00, ko nam zaprejo pošto in odpeljejo pošiljke proti Mariboru.

Zato imate sedaj še zadnjo možnost, da si naročite seme slastnih bučk brezplačno na svoj dom. Podrobnosti najdete tu.

Kdo bi sejal bučke?

Pretekli november, ko sem imela zmenek z japonko, me je akvarij nagovarjala, da oddam malo semena. Takoj sem vedela, kako se bo to zgodilo. Časa imate do 21.3.2010 do 24.00 ure nadaljnjega, se pravi nekje do sredine aprila, ko je še primerno sejanje bučk. Naslednji dan sortiram in razpošiljam seme. V komentarju mi morate javiti ime želene bučke, jaz vas bom pa po emajlu vprašala za naslov. Kdor prej pride, prej melje. (Prednost ima edino akvarij.) In ja, lahko si zaželite več vrst semen. Da se bo lažje odločiti, sem pripravila slike, opise in povezave na moje priljubljene recepte.

Na voljo so:

Muškatna iz provanse, sladka zimska buča z usnjatim olupom. Nezrela je temno zelena in občutljiva. Raste v dolgih vrežah in obrodi 2 do 4 plodove. Meso je temno oranžno, debelo in vlaknasto, izredno kakovostno in sladko s sadnimi aromami. Shranjujemo do 8 mesecev. Uporabimo za juhe, peciva, marmelade ali surovo.

muškatna zapeljivka s tančico

muškatna zapeljivka s tančico

Green Hubbard, zimska buča z zelo trdo lupino. Raste v dolgih vrežah, obrodi 4 do 5 plodov. Meso je temno rumeno do oranžno, čvrsto, debelo, finozrnato, zelo kakovostno in sladko.Shranjujemo do 10 mesecev, v idealnih pogojih menda do 3 leta. Uporabimo za juhe, pireje, njoke, rižote ali polnjenje. Odličen je menda za bučni čips. Zagotovo se odlično obnese v pečici in v sladko vročih bučkah, ki jih je zadovoljno jedel še od Mojga ata.  

Zeleni Hubbard

Zeleni Hubbard

Želodova bučka, poletna bučka z občutljivim temno zelenim olupom. Lupina zrele buče se pobarva na oranžno in otrdi. Taka ima sejanja vredno seme. Raste v kratkih vrežah in obrodi 5 do 8 plodov. Meso je bledo rumeno z rahlo oreškasto aromo. Uporabimo jo za pečenje na žaru ali v pečici, svežo za solate in za sladke jedi. Jaz sem mojo pridjala v sladko vroče bučke, se mi pa sline cedijo še po tej jedi. Bo treba počakat.  

želodova bučka

želodova bučka (Acorn Squash)

Hokaido, zimska buča izrazite rdeče barve. Raste v srednje dolgih vrežah, obrodi 5 do 8 plodov. Meso je oranžno, čvrsto, okus rahlo spominja na lešnike. Najboljša je za juhe, pireje, narastke, gratinirane jedi ali kolače. Meni je najbolj všeč popečena ali v omaki.

Hokaido buča

Oranžna japonka

Marjetka po domače, po obliki je Butternut, barva lupine in mesa je najbolj podobna muškatni iz Provanse. Zimska buča hruškaste oblike zraste v srednje dolgih vrežah. Mlada ima svetlo zeleno lupino, zrela bakreno in čvrsto. Meso je oranžno, čvrsto in sladkasto. Pogosto iz nje pripravim omako, prija popečena kot priloga ali samostojna jed, odlična je tudi kot sladica.

pozor na barvne odtenke!

Talna mandarina enormnih razsežnosti ;) po domače, v resnici ena od orjaških buč. Raste v dolgih vrežah. Mlada je rumena, zrela oranžna. Lupina je gladka in tako tanka, da buče ni potrebno lupiti. Meso je oranžno in mehko. Zelo primerna za omake in juhe, s svojo velikostjo poskrbi za vredu zalogo za zamrzovalnik in za shrambo. Odlična je namreč za lepi bučni namaz.

kdo me najde?

Kdor je ne najde, jo bo najlepše videl tu.

Zdaj pa le zapišite svoje želje. Nekaterega semena ni veliko na razpolago, zato pohitite. Mnogo sreče!

Papabučkočinke

Sicer običajna sladica ima pri nas več imen in okusov. Pred letom dni sem vam zaupala, kako naša Mala Miš za malico na plavalni tečaj raje kot sendvič odnese papalapačinke. Te dni, ko sem pripravila slasten bučkin pire, pa sem na novo ustvarila papabučkočinke.

Miški je zopet zadišala priljubljena malica. Po katastrofalno dolgem času sem ji morala željo izpolniti na dan in uro natančno. Dan in ura sta se ujemala z dnevom in uro sveže pripravljenega bučnega pireja. S svojo svežo oranžno barvo me je tako zapeljeval, da sem proti koncu peke v nadev za papalapačinke tresnila tri žlice okusnega barvila, malo dišečega cimeta in zvila še tri papabučkočinke. Prelila sem jih še s pobarvano jajco s smetano, nato pa sem z odprtim nosom in očmi na pecljih čakala ob pečici.

papabučkočinke

papabučkočinke na papalapačinkah

Pravzaprav bi lahko bila kjerkoli. Papabučkočinke so tako prijetno zadišale po celem bloku, da jih je Mala Miš že na dnu stopnišča zvohala. Tiste tri papabučkočinke sva si bratsko razdelili: Miška dve in mama eno. Na srečo so mi še ostale papalapačinke, prelite z bučkočinkovim prelivom. V hladilniku je bila zaloga varno shranjena en cel dan.

Naslednji teden delam novo dozo.

Bučkin pire

Zdaj pa lahko rečem, da sem majstor! Po nekem neuspelem poskusu sem prebrala kar nekaj navodil za pripravo bučnega pireja. Sledili so moji lastni poskusi. Bučo sem kuhala in pekla na dovolj načinov, da lahko vsem povem, kako najlažje pripravite dober bučkin pire.

V mnogih receptih potrebujete suho bučno kašo in to je pravi izziv. Buče pač imajo veliko vode, ki je včasih odveč (manj okusa za sladoled ali pecivo). Napotkov za pripravo pireja se najde veliko, a ta varianta se meni najbolj obnese. S tem postopkom odpade ožemanje že zmlete buče.

Bučo operem, zbrišem in šele nato prerežem. Najprej na pol. Previdno zarežem do notranjega roba mesa, da ne poškodujem preveč semen. Nekatere muškatne buče imajo zelo malo semena in je le-to zelo dragoceno. Bučo nato razrežem na enakomerno debele kose. Ne lupim. Položim na nizek pekač, obložen s peki papirjem. Pečem na blagi temperaturi, okoli 150°C od 20 do 45 minut, odvisno od debeline kosov. Ko jo zlahka prebodem z vilico, je gotova.

Pečeno bučo z žlico izdolbem in kose odcedim. Odložim jih na cedilo in pustim kakšno uro, lahko tudi čez noč, da se ohladijo. Tako osušeno bučo zmeljem s paličnim mešalnikom. Bučni sok porabim za juho ali pa ga kar spijem.

Za takšno suho bučno kašo porabim manj prostora v zamrzovalniku in ohranim polno mero okusa.

Kadar želim bučo uporabiti za posodo, jo s prerezano stranjo navzdol poveznem na pekač. Pečena je, ko postane mehka oziroma gibljiva, če jo s kuhalnico malo podrezamo. Sklede si pač ne želim preluknjati z vilico.

Zdrave semenčice so poskočne

Danes sredi dneva sem prišla do pomemebne ugotovitve: “Kar je čvrsto je zdravo in kar je zdravo je poskočno.” Saj veste, no. Če je kaj na pritisk mehko, se skupaj vleče ali celo seseda, potem je nekaj narobe.

Mehke reči se podajajo, so upogljive, prazne. Čvrste reči ravno nasprotno. Sem imela priložnost opažanje dodobra preizkusiti. Čvrsta semena so kar plesala pod mojimi prsti, skakala naokrog in se veselila življenja, mehka in prazne so nemo obležala vedoč, da bodo zavržena. Potem sem tiste zdrave pobrala po kuhinji, po tleh, jih priložila k drugim, majčkeno manj poskočnim in jih z ljubeznijo umila, popivnala in dala sušit.

Pogledala sem vsa preostala, ki so od življenja že prekipevale. So bila prehitro v akciji. Na toplem so semenčice tako na hitro vzbrstele in pognale prve liske, ki niso mogli do svetlobe…

Kalčki so rastli v vrh buče

Kalčki so rastli v vrh buče

Zelo dobro pa so kalčki vedeli, kje je zgoraj. Rinili so v vrh buče, črpali njene sokove in jo neutrudno luknjali. Vendar mora to biti povsem naravno. V naravi brez pomoči človeka buča ostane pozimi na tleh, tam počasi propade, trdoživo seme pa čaka na toplo in vlažno vreme, tako kot vsa druga semena. Zakaj me torej čudi, da so kalčki skoraj preluknjali bučko in mi jo skoraj pojedli? Take sumljive sadeže bom raje takoj konzervirala. Me že naslednja milo prosi, da jo odrešim :) . Bo šla v rezance :) .

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.