Rogovilim in rinem skozi življenje
 | Štefan on Napoved vremena za leto 2012 v… |
 | pavle on Sadna muškatna buča |
 | Emeta on Kontrola vremena 2011 – … |
 | sistemak on Kontrola vremena 2011 – … |
| Emeta on Sveže pleskano, ravno prav… |
Že dolgo sem tarča posmeha. Malo zato, ker rada gledam reklame. Malo zato, ker rada kritiziram reklame in se iz njih norčujem. Malo tudi zato, ker jem evrokrem na kruh kot iz reklame.
črno in belo
Mislim – ne mi prodajat neke spiralne mešanice. Iz tistih tankih črt ne moreš ločiti belega in črnega. Ne mi šarit s črno zapackanim nožem po beli kremi. Jaz ne bi oker, jaz bi belo in črno. Najbolje, da sta v ločenih lončkih in se mažeta vsaka s svojim nožem.
U šment, da nisem rasistka 
?
Nekateri predmeti imajo v otroških rokah čudne tendence. Kaj radi postanejo nevarni. Otroška domišljija in njihova neskončna želja po preizkušanju je kriva za to. Zaradi navadne krtače za lase lahko cela družina eno uro išče možne izhode iz nastale situacije.
To vemo vsi, ko mačke ni doma, miši plešejo. Natančno to je storila naša Mala Miš natančno na zadnji dan preteklega leta. Mačkona sta na hitro skočila v trgovino, Mala Miš pa je obljubila, da se bo tačas počesala. Zdaj moram vsem razložiti, da se zelo nerada počeše. Laski jo cukajo. Sicer vedno manj, a vedno je mama vesela, ko Miška z veliko dobre volje obljubi česanje.
Ko sva se vrnila, naju je čakal jok in krtača v laseh. (Neka mama je tedaj zelo preklinjala svojo odločitev, da otroku ponudi nadomestno, okroglo plastično krtačo, namesto, da bi se ustavila v trgovini in nabavilo dodatno krtačo - Miškina krtača je namreč jokala pri babici. To isto krtačo je mama že enkrat nekoč davno vlekla iz svojih las.)
Krtača je tičala na čelu Miškine glave. Bila je popolnoma zagozdena in ni hotela ne naprej in ne nazaj. Z nekimi nenavadnimi pripomočki sem iskala pot vsakega lasu posebej mimo zob krtače in jo uspela premakniti za pol centimetra. Naslednja ideja je bila striženje najbolj zavozlanega pramena las. Ni pomagalo. Nato smo lase dodobra namočili z regeneratorjem. Miški je že vse teklo po čelu in proti očem, kratača je pa kar ždela tam na mestu, kot da se je vrasla.
Po eni uri štrikanja z lasmi se je le Moj alias Medo spomnil rešitve. Lasje ali krtača. Ja, na nov fru fru sem jaz že tudi pomislila, ga omenila, a sva se mu z Miško poskusili izogniti. Na to, da bi novo frizuro dobila krtača, se pa nisva spomnili. Hišni svet je odločil, da krtače ne bo nič sram in dobi frizurco a la balin.
Dve vrsti že manjkata
Še dobro, da ima hišni mojster vedno pravo orodje pri roki (čeprav si včasih mislim, da je obseden z nabavo oradja 
). 5 minut in smo rešili par let frizure. Krtačka na balin je na NEžalost vseh udeležencev nezgode ugotovila, da je pokrita s prastaro plastjo dolgih las in se od sramu odvrgla v smeti. Sklepu hišnega sveta navkljub 
.
Zaključno priporočilo: ne poskušajte tega doma, če pri roki nimate dobrih klešč, s katerimi bi izpulili krtači zobke.
Moj okus je čuden. Tako za oblačila kot za čaj. Nisem ravno navdušena nad sadnimi čaji iz filter vrečke. Sadno rinfuzo ljubim le izjemoma. Pijem domač zeliščni čaj, zeleni čaj (in pod(obne)vrste) ter črni čaj. Vse nesladkane. Redka izjema je črni čaj.
Današnji oblačen dan je že bil take sorte, da sem si zaželela cuker. Polno dozo! V mojo ekstravagantno priljubljeno stekleno skodelico sem si vsula polne 3 žličke.
Čajna in mini žlička
3 zvrhane mini žličke trsnega sladkorja sem vsula v 3 dcl močnega črnega čaja. Katastrofa! Skoraj sem ga preveč sladkala 
Je pa pasal, nisem nič spala popoldne
Našla sem popolnoma neuporaben kamin – vsaj za našo družino. V tem Moj ne bi spekel nič. On ne mara rib.
kamin za ribe
A kdo od bralcev ve, da ti od pretiranega hvaljenja raste špeh (žlauhi, trebušček, zaščitna obloga, air bag in kar je še obilnih izrazov)? Sploh, če te non stop hvali tvoja boljša polovica… kako kuhaš in pomivaš posodo… In potem nastane vprašanje, če je to res še boljša polovica .
Danes smo se ob anansovem zajtrku dogovorili za ekstra gurmansko nedeljsko kosilo. Upoštevali smo želje vsakega člana bande posebej in dobro natreniran priložnostni kuhar se je zopet z veseljem javil. Malo me je mikalo, da ga poslikam pri delu, a sem si premislila. Je opazil, da ga opazujem in hitro vprašal, če ga bom dala na blog.
“O ne, pa ne morem vedno, no! Od tega ti ja špeh raste!”
“Ne, ta mi raste od vseh pic, ki jih pojem !”
A pred kratkim je javno priznal ravno nasprotno!
Ob kosilu, točno ob 12.00, je bil nad svojim delom z razlogom navdušen. Z Malo Mišjo sva zadovoljno mlackali in s polnimi usti nerazločno hvalili jedačo. Takrat se domisli: “A si ti ziher, da me ne bi dala na blog? Glej, kakšno gurmansko kosilo sem skuhal…” Prav, evo slikico:
gurmanska pica
Res je bila gurmanska. Iz polnozrnatega testa, moj kos s koruzo in čebulo, za Malo Miš ekstra doza kečapa in na debelo sira, kot nam je všeč.
Očitno že predolgo blogam. Danes sem pri sebi odkrila resno blogersko deformacijo.
Sploh ne znam več prav brati. Črke se mi same po svoje sestavljajo v nenapisane besede. Na eni od informativnih spletnih strani sem prebrala: “Blogarsko ministrstvo…”. “Kaj? Kaj?” je vršalo skozi moje misli. Tega pa že ni. Še enkrat. “Blogarsko ministrstvo…” V resnici je pisalo:”Bolgarsko ministrstvo za zdravje je razglasilo epidemijo nove gripe”.
Me je kar strah. Sploh ob spoznanju, da nisem zdržala brez in sem morala ugotovitev nujno objaviti na blogu .
Danes v tem kislem dežju malo obujam spomine. Nekega manj kislega dne sem namreč imela izredno priložnost opazovati, kako se ozvezdje koze veča, krči in zopet raste, dokler se popolnoma ne razblini. Za vmesno krčenje je običajno kriv kozel, tak ali drugačen.
majcena zvezda
Ozvezdje raste
Vse več je krakov ozvezdja
Zvezdica postane mogočno ozvezdje
Upad ozvezdja
Še malo, pa bo usahnilo
Naša narečja so res hecna! Najhuje pa je, da če si z drugega konca, ti morda sploh ne “potegne”, zakaj te zafrkavajo. Sem pač Korošica v Slovenskih goricah…
Oni dan se mi je zelo mudilo z enega sestanka na drugega in sem rekla: “Letim jaz zdaj. Hvala za vse.” Nakar zaslišim odgovor, ki sem ga zaradi naglice dojela šele na cesti: “Bejž’te rajši, ker po luftu ne bo šlo.”
Seveda ne bo šlo po zraku, Korošci letimo po dveh nogah po tleh, pa je to še vedno bolje, kot da vedno pred nekom bežiš, kot to delajo pri nas in v Prekmurju. Najhujši je bil policaj iz Hotize, ki je pred leti po TV razlagal, kako je lovil enega prebežnika ob meji, in je prebežnik bežal, policaj pa je bežal za njim… Hm, kdo je pa policaja lovil? Pa že rajši po luftu letam skupaj s pticami .
V hladnih jesenskih dneh, ko prva slana beli poljane in sladi kostanje, ko je v zraku vonj po zimi, nas sredi sončnega dne vroč zrak prijetno greje. Topla oblačila postanejo odveč. Na sprehodu jih obesimo čez ramo. Sončnih žarkov se veselimo kot majhni otroci. Morda se z njimi celo veselo zapodimo po travniku…
Takrat nas na senčni strani sprehoda pričaka hladen veter in mraz do kosti. Mraz, ki ga ne občutimo takoj. Mraz, ki se počasi prihuli od zadaj in te potihem objame okrog nog, okrog rok in okrog telesa. Takrat te stisne celega, od znotraj navzven. S seboj prinese razgrete in radožive klice. Premraženo telo zastonj oblačiš, že imajo zabavo. Potrebna je druge vrste terapija.
Klasika je čaj. Med. Smrekov sirup. Miljon stvari v ogromnih količinah. Sem pa povsem po naključju našla še eno učinkovito terapijo. Deluje vsaj pri odmaševanju dihalnih poti. Kuhanje golaža. Tokrat sem imela neko drobno, a divjo čebulo. Sem se povsem razjokala in neprešteto krat obrisala nos že ob lupljenju in razčetverjanju zverinice. Še dobro, da sem se odločila za uporabo multi mašince – če bi to rezala na roke, bi bili še danes lačni, robci bi pošli, vse rolice kuhinjskega in WC papirja tudi in Dindon bi bil poplavljen. Hvala, mama, za vsedelalni stroj.
Otroci danes preveč gledajo televizijo. Preveč časa preždijo za računalniki. In to ni zdravo. Morali bi se več gibati, skakati in se loviti po svežem zraku. Utrjevali bi si kosti, duše in medosebne vezi. Vsak v svojem bunkerju dobivajo krive hrbte, www pogled na svet in očala.
Klub dvema odraslima, ki dobršen del svojega delovnega časa na domu preživita vsak za svojim namiznikom, pri nas doma na srečo ni tako. Dekle mora 2x tedensko na trening. Sicer v telovadnico, a kosti in mišice delajo s polno paro. Za vitamin D poskrbi na kolesu, rolerjih, z nogometno žogo ali trampolinom pri prijatelju, med kozami in še kje. Včasih pa le sede tudi na moj stol pod oknom. Takrat je zanimivo.
Do sedaj je spletkarila in se igračkala kar pod mojo prijavo, danes pa sva le naredili en težak račun še za njo. Mama sitna bi rada, da se dete v tistih redkih trenutkih kloftanja (predvsem po smernih puščicah) kaj nauči. Zato sem ji naročila, naj se kar sama javi kištici, da se če igrat.
“Kaj pa naj kliknem?”
“Imaš tam meni.” Malo išče, klika, pride medo na pomoč (a ne da, Moj?). Vtipka geslo. Čaka.
“In sedaj?”
“Rabiš internet. Zalaufaj, saj znaš.” Išče, z namigom najde napis internet poleg e-ja in klikne. Seveda se ji je napopalo miljon obvestil in vprašanj.
“Mami, mami, na pomoč, glej kak prepih ‘mam!
Sva nastavili vse, kar se je nastaviti dalo in se rešili prepiha. Sedaj smo pri nas vsi zdravi in nobenega ne boli hrbet .
Naš dedi je kerlc kot le malo kdo. Olika kot se šika. Je sam svoj zdravnik. Vsega se loti, vse mu rata. Radoveden je kot palček smuk. Potepa se pa ne ravno dosti. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem ugotovila, da je prevozil za njega predolge razdalje in tam pustil na tujem plotu spominek.
porednež
Ko sem si davnega leta kdovekaterega izmislila lupčka za v žep, si nisem mislila, da bodo poljubčki dobili toliko podob, osebnosti in zmogljivosti.
Lupček za v žep je nastal, ko je en od nečakov postal malo sramežljiv in se ni hotel več cmokati s teto. Kljub tej odločitvi je nekako milo gledal ob slovesu, pa sem mu ponudila lupčka za v žep. Je hitro nastavil še drugega. Ob naslednjem obisku so poljubčki leteli po zraku. Postali so nagajivi. Nečakom so sedali na glave, plezali po ličkih, se skrivali za omaro, lezli v ušesa in žgečkali, kakšen pa je celo priletel nazaj k meni.
Danes imajo poljubčki radi jamice, ki jih mama naredi z nosom. Verjetno so potem varnejši pred zdrsom. Še rajši imajo naravne jamice. Recimo nosnice. Ušesa. Popek.
Poljubčki radi nagajajo. Eni, ne vsi. Lezejo v ušesa in nas žgečkajo. Mala Miš takega poredneže zgrabi za rep in ga potegne na svetlo. Drugi zlezejo v nos, da mami kihne in razpihne vse v popku zbrane lupčke. Potem jih Mala Miš posesa v usta in izpihne nazaj na pravo mesto. Pri tem kakšen tudi pobegne. Kadar noče nazaj in ga Mala Miš pobere, jo uščipne. Ga hitro okara, da naj bo priden, da mu ne bo treba v porednostno vas ali še huje – v smeti. Pomaga.
Hvala vsem petim, ki ste potrobili, za vaše mnenje. Mimo ste odpeljali brez ustavljanja, zato se pač zahvalim tu. Vedno bolj sem prepričana, da je pravi odgovor 7. Se pač pozna reden trening.
Imam nekaj idej, zakaj je smiselno na dolgo trobiti rolerki, ko sta sama na cesti:
|
I am a |
