Zamujeno kosilo izpod peke

To nedeljo je bil lep pomladni dan. Prijetno toplo je bilo. Mojo mizo so za spremembo krasile rože. Prejšnji večer je po stanovanju dišalo po nežnih in sladkih kolačkih, dopoldne je dišalo po nežni in slastni peki. Zaradi višje sile, je bila samo polovična porcija. Povabljenca sta žal morala ostati doma. Sedaj sem se odločila, da jima malo delam lušte. Samo za hec. Zamudila sta kosilo izpod peke iz pečice.

jajce ter malo krompirja in zelja

Mojster, ki me je naučil osnov peke, mi je zagotovil, da tudi v pečici krasno rata, če le imaš stekleno posodo s pokrovom. Jaz jo imam in sem za 3 osebe nametala v posodo vse po spisku:

• pol majhnega piščanca
• 1 veliko čebulo
• 1 ogromen korenček (najbolje je, da je debel, kolikor gre)
• 3 velike krompirje, olupljene in oprane, vsakega v svojem kosu
• četrtinko srednje velike zeljne glave v enem kosu
• jajce s ščepcem rožmarinovih vejic in vršičkom žajbljeve vejice (jajce za zelišča je to)
• (lahko bi še papriko, cvetačo ali, seveda, bučko )

Potem sem

• solila
• prelila z mešanico olivnega olja in vode
• skrbno pokrila
• postavila v pečico razgreto na ful
• z zanimanjem opazovala, kdaj bo omakca začela brbotati, kar si v stekleni posodi lahko privoščim

Je rabila kar dobre pol ure, da se je dogajanje pričelo. Naslednjič bom morda jed pokrila šele ob brbotanju omake, da vidim razliko. Med pečenjem sem imela čas še za perilo in kuhanje juhe. Po uri in četrt sem snela pokrov, da je omaka malo povrela in vsebina malo zapekla. V električni pečici morda to ni potrebno. Je pač treba vsake toliko malo televizijo pogledat in oceniti barvo. V 2 urah sprehajanja okoli kuhinje je bilo kosilo gotovo. No, nekaj razlike med pečično in klasično peko je pa le.

Vsebino pekača smo takoj razgrabili. Mala Miš je najbolj planila po bedrci, jaz po zelju, Moj pa po krompirju. Za spodobno fotko ni bilo časa. Preveč je dišalo. Vsem pričakovanjem navkljub je Mala Miš imela še prostor za sladico – bučne kolačke.

Tako, draga povabljenca, nič vama naj ne bo hudo. Naslednjič bo še boljše, kolačke pa tako dobita v petek, čeprav bi vama jih Moj poslal kar po e-pošti.

Temu rečem kosilo

Včeraj sem imela veselico. Dopoldne je bila delovna veselica, opoldne pa želodčna. Moj dragi je jedel zunaj, jaz, sama doma, pa sem bila povsem srečna. In sem se razvajala.

Polžki na sadni posteljici

Zopet sem si privoščila kosilo samo po mojem okusu. Sem že skoraj izbrala bučke, vendar bom počakala na Malo Miš, da jih skupaj uničiva . Tokrat sem ustvarila polžke na sadni posteljici.

Za eno osebo sem naribala 1 jabolko, sok 1 pomaranče, v tej mešanici namočila pest naseckanih suhih hrušk in marelic, pridjala nekaj rozin in bučnega semena ter z vilicami zdrobljeno banano (kot v starih časih za malo bebo ). Vse sem zmešala kar v krožniku. Kuhane polnozrnate polžke sem nasula na vrh in jih prelila z nežno pogretimi in dobro odcejenimi ocvirki in potrosila s sezamom.

Sadna posteljica

Original recept pravi, da naj bi sadje malo pokuhali, da se poveže v omako. Po godrnjanju mojega očeta oni dan sem morala preizkusiti, če je hladno tudi dobro. Je. Temu rečem njami kosilo. Za vse dni, ko manjka vitaminov in svežine.

Kolački z bučami in rozinami

Ti slastni kolački ratajo v prvo. Ni šans, da jih pokvariš. Moraš pa res upoštevati kakšno navodilo glede masla in posode, da se nato ne ubadaš z enakim problemom kot alcessa in jaz. Maslo mora biti res mehko. Najboljše je, da ga ves dan mehčaš na kuhinjskem pultu in mencaš, če bo še danes čas ali ne.

Kolački z bučami in rozinami

Ni priporočljivo popoldne oditi od doma, brez da bi človek opozoril  sveže pečenega mlečnega kruha željno familijo, da je maslo tvoje! Se zna zgoditi, da tisto maslo odroma v peka, ti pa čakaš na novo rundo in ni nobenega haska od utrujajočega celodnevnega dela .

Kakorkoli, da si lahko privoščiš te slastne kolačke po recetu Ruth Podgornik Reš potrebuješ:

• 150 g mehkega masla
• 150 g rjavega sladkorja
• 1 vanilijev sladkor (uf, pozabila sem nanj, so bili vseeno dobri)
• 2 jajci
• 300 g polnozrnate moke
• 300 g bučnega pireja (moj je bil suh bučni pire)
• 100 g rozin (jaz sem jih namočila z bučnim sokom – joj, so bile dobre, da jih je Mala Miš kar nekaj sunila), (lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem)
• 1 žločka pecilnega praška
• četrt žličke ingverja v prahu
• četrt žličke nageljnovi žbic v prahu
• pol žličke naribanega muškatnega oreščka
• žlička cimeta v prahu
• 36 – 42 manjših papirnatih posodic

Ves dan mehčano maslo penasto umešaj z vsem sladkorjem. Stvar gre počasi, posoda mora biti primerna – ne preplitva in ne preozka. Moja je bila malo preširoka in sem morala kar naprej zadevo kupčkati na sredino. Ker se zapečena Korošica pač ne da, je maslo moralo vzljubiti sladkor. Ko sta postala kremasta, se mi ni dalo več čarati in sem kar dodala jajci. Po navodilu sem primešala vsako posebej. Nato sem dodala cimet, nageljnove žbice (nisem imela mletih, pa sem kar glavice nageljnovih žbic zdrobila med prsti), muškatnega oreška sem maso malo naribala, ker ga nimamo preveč radi. Ingver sem izpustila. Pa kdo bo hodil posebej zato v trgovino?

Že kakšno uro prej sem zmešala bučni pire, pecilni prašek in polnozrnato moko, saj le-ta rabi svoj čas, da postane mehka in voljna. Zmes sem nekajkrat močno pretlačila. Menda moraš kar trdo s ponozrnato moko, da zrnca pšenice popokajo in spustijo lepek, ki dela testo voljno. Je bila kar gosta mešanica.

Obe kreaciji sem počila skupaj in vztrajno mešala, da se je moka razpustila med maslo. Čisto na koncu sem primešala še namočene rozine. Z žlico sem testo nadevala v model za mufine. Obložila sem ga s papirnatimi posodicami, lahko pa bi tudi vzela po 3 posodice, jih napolnila z maso in pekla na navadnem nizkem pekaču za kekse. Pečeš pri 180 °C 25 – 30 minut. Jaz sem naredila preizkus kot za torto. Enega sem prebodla s “štrik iglo” in ker je bila lepo suha, sem razglasila akcijo kot uspešno.

Napolnila sem en pekač, malo mase je še ostalo. No, če hočeš imeti napihnjene kolačke z gobjim klobukom, porabi vso maso. Moj načrt je vključeval še drugo rundo kolačkov s posebnim dodatkom. Čokoholik je moral preizkusiti, kakšni so ti mufini, če primešaš dve žlici 97 % kakava v prahu. Mala pokušalka je enakega mnenja kot njena mama – njami na celi fronti. 16 kolačkov bo hitro zaključilo svojo kariero in po poročanju mladine bo potrebno vajo ponviti kmalu.

Domači njoki s česnovo omako

Njoki so iz polnozrnate moke, da ne bo pomote. Ustvarila sem jih načrtno nekega lepega dne ob pripravi mareličnih cmokov. Sledila sem temu receptu tu.

Ko njoke oblikuješ, jih moraš obvezno raztrositi naokoli po kuhinji (ne celi, prav), da se od zunaj malo osušijo. Meni so se nazadnje nekateri, ki so se bolj objemali med sušenjem, sprijeli in sem potem s tistimi zmrznjenimi kepami po pultu tolkla, a ni pomagalo. So se skuhali, a ne enakomerno.

Omaka je bila boljša. Tako dobra, da je očitno ne morem po hitrem postopku skvariti, saj je Moj dovolil, da lahko z njenim okusom eksperimentiram. Takole gre. Na eno osebo vzameš 1 strok strtega (a ne potrtega) česna, ga zadišiš na njami olivnem olju, dodaš ta pravi parmezan (dedc naj ga riba), recimo 1 zvrhano žlico in enako kisle smetane. Pogreješ in odstaviš. Za omakoljubce je lahko večja količina, jasno .

domači njoki s česnovo omako

Poleg solatka po želji. Kosilo za zaposlene .

Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

• skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
• očala na nos ali leče na zrkla
• pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
• na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
• če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
• zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
• paprike z ročaji
• posoda za odpadke
• posoda za paprikezance
• limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.

Polnozrnati marelični cmoki

Polnozrnata moka, bela moka, skuta, jajce, sol, približno 20 marelic, sladkor v kockah in velik pisker vode, olje in drobtine po želji. Žal, natančnih količin nimam. Delam po občutku. Marelic mora biti nekaj več, ker tiste premehke ali pretrde, ki nočejo izročiti svoje koščice, kar pojemo . Polnozrnate in bele moke dam pol – pol. Skute približno 500 g. 1 jajce, sol po občutku. Zgnetem testo, ki se zaradi uporabe grobe polnozrnate moke malo težje sprime in rabi več počitka kot belo. Po pol ure testo pregnetem še enkrat in ga zopet pustim malo lenariti.

Danes sem zopet imela Malo Miš-jo kuharsko pomočnico, ki je v vsakem trenutku dobro izkoristila sprednji par tačk. Med pavzami sva malo pospravljali, malo lenarili in pripravili marelice.

posušene, s sladkorno koščico

Marelice so o dlično umite, saj Mala Miš obožuje packanje pod vodo. Potem jih je še zbrisala, jaz “izkoščila   ” – ok, prav, razkoščičila, Mala Miš pa je vanje nadevala kocke sladkorja. Kakšno je dala tudi vase x: . (In pojedla kalcijev dextro ali kaj že , dozo za odraslega.) Nato je prevzela še foto seanso. Marelice, kača in žimnica so njeno delo.

porcijska kača

Najlepše si razporedim testo, če ga zvijem v kačo in narežem na pravo število kosov. Najprej samo malo pritisnem z nožem, da vidim, kako se izide. Kolikor marelic, toliko cmokov. Seveda obstaja varianta, da naredim v izobilju testa. Takrat iz ostanka naredim njoke in jih zamrznem. Obstaja tudi varianta, da je ogromno testa in preveč marelic. Gredo pa gotovi cmoki na hladno. Prav pridejo, kadar ni časa kuhati. Za viške marelica pa tako vsak ve, da ni straha, da bi se pokvarile .

Marelice potem polagam v posteljice in jih dobro pokrijem, da jih ne bi zeblo.

mareličina žimnica

Nato jih dam v vrelo vodo. Da jih res ne bi zeblo, jih pustim tam kar 20 min. Če so prve spomladanske, bolj slabo zrele, lahko še kakšno minuto dlje. Vendar so občutljive in se nerade pregrejejo. Ne smejo predivje vreti. Podobno kot juha so rade vzrok za prepir. In rade imajo masažo. Njihove postelje – cmoki – uživajo, če že med polaganjem v jakuzi potresamo lonec sem in tja, sicer protestirajo in se zlepijo na dno, marelice pa ves svoj sok od neugodja polulajo v vodo. Marelice, ki smo jih uspešno razvajali, so tesno zavite v svojo pernico. Na krožniku potem od veselja v loku brizgnejo svoj sok naravnost v usta. 

Moj ima malo čudna nagnjenja. On ima rad nagce. Če bi to bile nage babe, bi še nič ne rekla . V bistvu samo ne mara krzna, se mu živalce smilijo. Takole si jih privošči:

nagci za Mojga

tako se dozirata cimet in sladkor

Jaz jih po damsko zavijem v plašč:

knedlci s plaščkom

Mala Miš jih napade vsakih nekaj, zelo rada, veliko. Velika je od takrat, ko prvič rekla: “enci knedi”.

P.S. To sedaj je ta pravo zahvalno kosilo in ne neka kvazi zahvala kot ta tu.

P.P.S. Zahvala gre Mojmu za ves trud s kuhinjo in renoviranjem stanovanja.

Polnozrnati bučni kruhki

Danes so bili za zajtrk. Upam, da bo strokovno oceno podaj še poskusni zajček, po osnovni profesiji pek. V vsej jutranji gneči in naglici, ga nisem uspela niti povprašati.

Sledila sem temu receptu:

• 220 g tekočega bučnega pireja
• 180 g bele pšenične moke
• 180 g polnozrnate pšenične moke
• 25 g kvasa
• 1,5 žličke soli
• žlica surovega masla
• malo mleka za premaz

Sol bi bilo po receptu dati na kvas, da ga raztopi, a me je pek učil, da sol kvas ubije in je ta akcija odpadla. V bučni pire sem najprej zvrnila polnozrnato moko in premešala. Dodala sem še belo moko, sol in zdrobljen kvas ter zmehčano maslo (stopila sem ga v mikrovalovki) in zgnetla testo. Po 15 minutah je bilo lepo rejeno.

po prvem vzhajanju mi je bilo všeč

Iz majhne kepice je nastala mehka napihnjenka. Drugo gnetenje je prevzela Mala Miš in mimogrede ustvarila še veverico:

Mala Miš ima domišljija

Potem sva le zvaljali eno kačo, jo delili in rezali tako dolgo, da sva ustvarili 10 majhnih hlebčkov. Te sva dali počivat na pekač za 25 minut. Sledilo je lepotičenje z mlekom in pečenje na 180 stopinjah približno pol ure. Iz pečice so prilezli ljubki hrustljavi kruhki. Najboljši so bili zvečer, še topli.

zlati kruhki

Od najine dvojne porcije (20 hlebčkov) jih je še nekaj ostalo, a ne bodo več dolgo.

Tekoči bučkin pire narediš tako, da očiščeno bučko (ne cukin ali katero od poletnih buč – vzemi velikanko, muškatno ali podobno bučo čvrstega mesa) skuhaš v pari in zmelješ. Jaz sem to storila že pozimi, ko sem upokojila sladkasto, še ne popolnoma zrelo velikanko. Pire sem zamrznila za zalogo.

Naslednjič bom po vsej verjetnosti poskusila narediti kruhke z malo več bučinega pireja, morda bom to domačo, malo bolj grobo polnozrnato moko malo dlje namakala, večkrat premesila testo, da vidim razliko v kakovosti kruha. Bom poročala o rezultatih.

tekoč bučkin pire

na toplem so še zrastli

Osvežilno poletno kosilo

Kadar sama jem doma, lahko improviziram in testiram novo hrano. Sveža zaloga bio solate mi je dišala, rabila sem še nekaj za zraven. Želodček je rekel krompir, preblisk je rekel čebula. Krasno! Še dobro, da tu in tam naletim na Jamieja Oliverja. On večkrat peče čebulo v pečici in razlaga, kako je sladka.

Danes je obstajala le ena ovira. Pečenje v pečici na vroč poletni dan v garsonjeri pomeni brezplačno in prisilno savnanje na ta dan. Zato smo pri nas doma včasih zelo iznajdljivi – drugače ne gre. Pečenje skrajšamo in prestavimo na štedilnik. Krompir skuham kar v olupku, saj ima tako bolj bogat okus. Kuhanega olupim, narežem na polovičke ali četrtinke in popečem v teflonki, da zlato porjavi. Pri tem je krasno, da ni nič hudega, če se mi olje malo vlije. Tak krompir popije malo olja, višek lahko enostavno odcedim. Paziti je edino potrebno, da ni temperatura pečenja prenizka.

Danes sem skupaj s krompirjem vrgla v teflonko še na tri kose narezano polovico čebule. Pekla sem pokrito. Mešala sem samo s tresenjem posode, da sem obdržala temperaturo. V trenutku, ko mi je bil krompir na pogled všeč, je lepo dišala tudi čebula. Čebula je dovolj pečena takoj, ko postekleni, lahko je tudi malo zapečena in ji nič ne škodi. S to mešanico bi se lepo ujemala tudi kakšna rezina sira. Soli jaz ne rabim, moja dva banditka si solita na krožniku. Zraven sem si privoščila velikansko skledo solate.

Pri ponovitvi takega kosila bom nekaj krompirja zamenjala s čebulo, saj je bil kar naenkrat pustega okusa, potem, ko je zmanjkalo čebule. Čebula je bila sladka in topljiva, nič pekoča, nič grenka in neverjetno dobro se ujema s solato. Morda bom krompir povsem izpustila .

P.S. Slike ni, sem prehitro pospravila na varno .

Pasulj je res ajnfoh ko pasulj

Bil je čas, ko sem z velikim veseljem skuhala pasulj. Več veselja kot talenta, je rekel Moj. Nekaj mu je manjkalo. Pasulju, ne Mojmu . Me je prepričal, da mora nujno biti tisti nališpano bel fižol. Domač menda ni pravi in ne da tako finega okusa.

Tako sem se prvič v življenju odpravila v trgovino po fižol. Kupila sem prvega, ki mi je prišel pod roke. Bel je bil, pisalo je tetovec in lepo je izgledal. Okus pa je imel po, khm, ničemer. Po 12 urnem namakanju sem ga kuhala tri ure, a je bil še vedno trd. Prav, je bil očitno star.

Moja trma mi ni pustila, da pri nas doma ne bi več kuhali pasulja, sploh pa ne po tej fazoolasti objavi našega chefa. Zopet sem se ogledovala po trgovinah za ta belim. Našla sem enega v 500 g embalaži. To je bilo dovolj malo, da sem ga kupila. Danes je končno napočil čas, da ga uporabim.

Včeraj večer sem zrnca namočila, danes pa posrfala še za konkurenčnimi recepti. Ob vpisu gesla pasulj v iskalnik se je kar vsulo zadetkov. Po podrobnem pregledu sem ugotovila skupne imenovalce: čebula, lovor, paprika in sol. Najbolj je opisu enostavno kot pasulj ustrezal ta. V končni fazi sem zopet nekaj naredila po svoje. Peteršilj mi nekako ne diši po pasulju.

300 g fižola sem namakala 10 ur, pobrala plavajoče fižolčke in odcedila. Fižol sem zalila z vodo tako, da je bilo vode za en prst več kot fižola, in postavila na ogenj. Kar med segrevanjem sem dodala 2 naseckani čebuli in 3 lovorjeve liste. Prvič v življenju sem ob zavretju pobirala pene.

Po dobri uri rahlega brbotanja sem dodala0,5 kg prekajene pujskove vratovine, ki se je tam pokuhavala nadaljnih 20 minut. Medtem sem pripravila svetlo prežganje na olivnem olju (iz 4 žlic moke), dodala 2 stroka strtega česna in hitro zalila z vodo. V lončku sem v vodo zamešala žličko ostre in žličko sladke rdeče paprike in vlila v prežganje. Vse skupaj sem dodala fižolu, iz katerega sem že izvlekla meseka. Ker je bilo prežganje z vodo gosto, moji fižolčki pa so imeli preveč prostora za plavanje, sem gostilo razmešala kar s fižolovko (fižolovo juho). Solila sem komaj sedaj, malo popoprala, iztisnila še dobro mero paradižnikove mezge in pokuhala. Pridala sem še narezanega pujseka. Zadevo sem poslala na hiter test čez okušalne brbončice mojstra in to je bilo to.

rdeč, dišeč njamast

Pol smo ga že pojedli, ostalo bo globoko zamrznil moj gospodinjski pomočnik za dan, ko mame ne bo doma.

P.S. Chefov recept bo moral pa počakati na hladnejše dni .

Zbogom Marjetka!

Moj otročiček je doživel enega težjih trenutkov v svojem življenju. Ločiti se je morala od svoje Marjetke, dišeče muškatne bučke bogate bronaste barve z belim poprhom. Dobila jo je od dedija, da bo pojedla eno odlično sladico, Mala Miš pa jo je vzela za svojo ljubljenko .

ne dam, ne dam, Marjetke ne dam

Konec novembra, ko je dedi velikodušno delil svojo zalogo, je bila Marjetka že velika buča, a je bila vseeno še zelena kot kakšna najstnica. Pri nas je dobila svoj prostor na pultu pod oknom. Na svetlobi in toploti je lepo zorela v okusno muškatno bučo. Zelena barva je počasi izginila, nadomestila jo je temna bakrena. Hkrati z Marjetko so zorela njena semena. Semena so zorela bolj, kot bi si kdo lahko mislil.

Nekatera semena v buči so že vzklila in pognala prave korenine in listke. Mala Miš je kar poskakovala od veselja: “Mlade Marjetke, mami, mlade Marjetke!” Mlade rastlinice brez sonca težko uspevajo, tako so v bučkini sredici bili nekateri poganjki zelo sumljive kakovosti. Ujeli smo zadnji vlak, da jo pojemo. Še malo bi jo zoreli na pultu in ostala bi le še mehka nerazpoznavna gmota.

Semena sem dobro pregledala in ugotovila, kako to gre pri bučki. Najprej iz konice semena požene bel izrastek, ki se bo razvil v korenino.

bučno seme je vzklilo

Ko je kalček dovolj dolg, prileze iz ovoja bučnega semena še par prvih listkov.

listka se bosta osvobodila

Če so pogoji pravi, listka počasi prilezeta iz zemlje, korenina se zarije globoko v zemljo, čez približno 5 mesecev pa lahko pobereš svežo zalogo odličnih buč.

Prijateljica me je vprašala, kje sem zdaj dobila bučo. Buče, ki jih pozna ona, so predvsem cukini, ki imajo kratko življenjsko dobo. To so tako imenovane poletne buče z zelo tankim in občutljivim olupom. So občutljive na udarce in hitro splesnijo ali zgnijejo.

Muškatne buče so kot povsem drug svet. Spadajo v skupino zimskih buč, ki imajo trden olup in na suhem zdržijo do pomladi. Predpogoj je, da dozorijo do konca na matični rastlini. Nezrele buče pojemo prve. Muškatne buče se tudi po okusu močno razlikujejo od večine buč. So sladkega in polnega okusa, odlične za pripravo sladic.

Logično, da smo se krasno posladkali z našo Marjetko. Sem v teh dneh delala različne variante enkrat že opisane sladice. Ugotovila sem, da si to sladico lahko povsem prosto prilagajamo razpoloženju in letnim časom.

Za hladen zimski večer meni zelo ustreza bolj sladka varianta s pečenimi bananami in smetano. Na topel dan prija k bučkam prav vsako sadje. Borovnice, maline, jabolka, kivi, jagode – kar vam srce poželi. Naredi sladico bolj lahko in svežo. Po želji še sladoled, jogurt ali smetana. Včasih sadje in bučo zmariniram v pomarančnem soku. Par ur namakanja je dovolj. Sladkorja skoraj ne dodajam. Morda žličko rjavega. Vedno pa dodam malo cimeta, ki zelo obogati okus buče.

za bučko in bučko ne jedce

In če imate doma izrecne bučko ne jedce, v en del sadja pač ne primešate buč. Te lahko zamrznete v majhnih porcijah. Bodo še prav prišle poleti .

Sedaj se lahko pa še sami igrate. Buča je ta prava tista, ki v trgovini izgleda, kot da je tam za okras.

Popoln uspeh

Naneslo je, da sem drugič v življenju samostojno pekla krofe. Do sedaj je mojo familijo z velikim veseljem s temi pustnimi dobrotami razvajala moja Taščica. Neko leto sem imela že vse pripravljeno, celo malo stekleničko ruma sem kupila, kvas je že čakal in moka se je grela, ko je zazvonil telefon. Čez par minut smo se že odpravljali od doma .

Letos je stvar malo drugačna. Smo za konec tedna naplanirali en velikanski nič. Malo domačega delovnega lenarjenja. Krofi so nam pa vseeno dišali. Z Malo Mišjo sva že včeraj napletli načrt, o katerem se Mojmu ni niti sanjalo. Saj sva ga pošiljali v trgovino po marmelado, pa moški kot moški ni razumel namiga . Le tam enkrat po kosilu je začudeno vprašal: “A krofe bomo imeli?”

Sedaj lahko rečem, da smo imeli krofe. Preteklik .

Recept sem tistega rumovskega leta snela iz interneta, original pa menda datira nekje 20 – 25 let nazaj. Seveda sem ga malo poenostavila in dopolnila po zgledu moje taščice. Za 24 krofov gre tako:

• 6 rumenjakov
• 1-3 žlice sladkorja
• 1 vanilin sladkor
• sok ½ limone ali malo limonine lupinice (bio, seveda)
• 8 dag kvasa
• 1/2 l mleka
• 1 dl olja
• 1/2 dl ruma
• 1 kavna žlička soli
• 1 kg moke

Rumenjake in sladkor penasto umešamo, nato dodamo vse tekočine vključno s kvasom. Kvas lahko sicer prej malo vzhajamo, a ni nobene potrebe po tem. Jaz ga nisem. Vse še enkrat na kratko zmiksamo. Dodamo soljeno moko in kar s kuhalnico ugnetemo mehko testo. Naj vzhaja 2-krat ali 3-krat. Nato z rokami ugnetemo za dlan velike kroglice in jih sploščene polagamo na pomokan prt. Jaz jih sploščim kar na prtu, mi lepše ratajo.

Vzhajane krofe cvremo z okroglo stranjo navzdol v olju pri 160 stopinjah, 3 minute pokrite, 3 minute po obračanju odkrite. Med peko je pravi užitek opazovati, kako se še napnejo .

Mala Miš se je najbolj izkazala pri pripravi sestavin. Tehtanje in merjenje decilitrov ji je poseben užitek. Nato se je odpravila na zaslužen počitek . Počivali so kaj hitro tudi krofi:

zdebelili so se

Tako debeljenje je zame pomenilo ponovni premik v kuhinjo. Morala sem preveriti, če tudi jaz znam ravnati z našo novo fritezo . Popekla se nisem, olje ni črno, krapi so se pekli takole:

nova friteza dela čudeže

Ko sem jih pobrala iz tople kopeli, jih je že čakal s servetko obložen krožnik, na katerem so se nežno obrisali in počasi ohladili. Napolnila sem jim trebuščke. Za to sem uporabila domačo jagodno marmelado moje Taščice. Je opasna, ta moja Taščica, a ne?

Nato so se šli pa važit na pladenj. Tako lepe prve runde krofov nisem spekla v sodelovanju z mojo mamo, niti z mojo taščico in je verjetno nikoli več ne bom . Takole so se bleščali:

prvi štirje kerlci

So se prav narcisoidno ogledovali na pladnju . A ne za dolgo, čeprav še zdaj ne vem, kako mi jih je uspelo obvarovati pred Mojim toliko časa, da so se ohladili. Pri mami plane na njih kot hijena na tuj plen . Ko sem krofe postavila na mizo, pa so izginili kot voda v Sahari .

Strokovna ocena je bila: malo premalo slani, majčkeno manj mastni bi lahko bili, končno merilo pa je vendarle količina preostalih krofov.

Naj razjasnim: Ostalo jih je toliko, da jih vsi ne moremo jesti za zajtrk, spekla pa sem jih 13. Ha, spet naša družinska srečna številka!

Sadna muškatna buča

Sladica vseh sladic. Prija poleti s sladoledom in prija pozimi v bolj topli varianti.

Glavna in edina nujna sestavina je lepa, zdrava muškatna buča. Ostale sestavine vzamemo iz domače shrambe po trenutnem navdihu ali silom prilike – kar je nujno treba uničiti . Mi smo tokrat poleg buče uničevali skodelico ameriških borovnic, 2 banani in sladko smetano.

Začeli smo tako:

Pred rezanjem smo bučo nežno pobožali

… jo umili z mlačno vodo in ji povedali, da je res sladka. Tako razpolovljeno smo izdolbli…

... z žlico.

Njena dragocena semena smo skrbno shranili. To je buča, ki ima zelo malo osemenja, zato je 9 velikih zdravih semen lep uspeh:

za nove bučke

Bučo z olupom vred smo spekli v pečici pri 170 stopinjah. Obrnili smo jo s prerezano stranjo navzdol in jo poveznili na peki papir. Čas pečenja je odvisen od velikosti buče. Našo debeluharico smo greli 45 minut. V njenem sladkem soku smo spekli še banane:

v dobri družbi

Še tople banane sem narezala na koščke in jih pokapljala s sokom, ki se je cedil iz buče.

Ko je buča pečena, je kar mehka in nerodna za prestavljanje. Ker sem želela bučino polovico v enem kosu, da jo napolnim s sadjem, sem na eni strani privzdignila peki papir, z vrha pa sem jo pokrila s krožnikom in jo zvrnila nanj. Še toplo bučo sem izdolbla. Z žličko sem izrezala majhne bučne kroglice, jih zložila na krožnik in ohladila.

Bučo sem hladila na balkonu uro in pol. Tudi banane sem shladila. Jih nismo prej pojedli in zahvaljujoč Mali Miši sem jih uspela obvarovati pred glavnim hišnim tatom sladkih sestavin. (Pri peki torte v času pred Malo Mišjo je to bil boj z mlini na veter .) Za nekaj ukradenih bučnih kroglic me pa ob ogromnih količinah le-teh ni skrbelo.

V ohlajeno bučo sem v plasteh nasula pripravljeno sadje, tako da sem dobila pisan vzorec. Zaradi jedilnih muh Male Miši sem sladico do 3/4 prekrila s stepeno sladko smetano, okrasila s prihranjenimi bučnimi kroglicami in pokapljala s sokom, ki ga banane niso spile.

Sladice je bilo skoraj preveč za 4 lačne jedce. Smo jo imeli bolj za večerjo kot za sladico .

sadna muškatna buča

Ko je zmanjkalo bučnih kroglic, smo se lotili kar sklede. Je bila zelooooo sladka! Brez pikice dodanega sladkorja, da ne bo pomote!

Bolj po okusu našega atija bi bila kislejša poletna varianta. Dobimo jo tako, da del sadja in buče zmeljemo s paličnim mešalnikom, premešamo z raztopljenim sladoledom ali ohlajenim mlekom in s tem napolnimo bučo. Seveda dodamo tudi koščke celega sadja po lastnem okusu. Vendar pozor: Tekočega nadeva ne morete naložiti na kup, zato poskrbite, da bo skleda dovolj izdolbena in še vedno dovolj debela, da ne bodo imele največje pojedine hišne živali !

uničena

Popolnoma domač recept

… za polnjenega Hubbard-a.

Ja, moj Hubi je dozorel in dočakal svoj veliki dan. Slovi kot trdobučnež, zato sem ga določila za v pečico. Brskala sem po receptih v svoji knjigi, brskala po netu, vmes naletela še na zacoprane slastne ostanke, malo sem pobrskala po hladilniku in mojem spominu dobre papice, potem pa zmetala na pult:

• Hubija
• cvetačo
• rdeče zelje
• (korenček in čebulo bom dodala naslednjič, morda še nadzemno kolerabico)
• jajce
• skuto
• kislo smetano
• sol
• poper
• parmezan

Trdobučneža sem previdno odrezala tako, da mi je ostala slaba polovica v enem kosu, v notranjosti pa zdrava močna semena (se že sušijo za spomladansko sajenje ).

prerezan...

Sem ga olupila, izdolbla, na koncih naokroglila, na dnu malo sploščila, da se ni zibal kot največji pijanček, in prestavila v pekač, obložen s peki papirjem. To prelepo oranžno skledico sem rahlo posolila, nametala v njo na koščke narezano zelenjavo, malo solila in prelila z zmešanim slanim in popranim jajcem, skuto in kislo smetano. Vse skupaj sem pokrila in hajdi v pečico.

Za pečenje nič temperature šparat! Kar na maksimum za 1 urico. Jaz sem danes pekla 45 minut, pa je bila zelenjava še trda, trdobučnež pa tudi. Ker sem za trdo in hrustljavo, mi je bilo všeč. Za Malo Miš je boljša razmehčana zelenjava, zato je jedla bolj bučo kot kaj drugega. Obstaja opcija, da med peko ne pokriješ, vendar se za moj okus po vrhu prehitro zapeče taka reč.

A parmezan? Sem ga tudi porabila. Malo pred koncem pečenja sem ga posula po vrhu in odprto zapekla do konca. Barva po želji . Našla sem tudi ime te stvaritve: gratinirana zelenjavna bovla.

že prerezana bovla

Je tako dišalo, da sva najprej rezali, šele nato je mama blogerka poskrbela za sliko. Ata pa bučk ne je. Prav, pa zame več ostane!

Polnozrnati medenjaki

Že iz šole je Mala Miš prikorakala pobeljena od moke. Ustvarjali so iz slanega testa. Nasmeh na ustih se ji je še bolj razširil ob mojem vprašanju, če danes pa bova pekli.

Je bila hitro za. Nepričakovano hitro je pojedla in nepričakovano dobro je sodelovala pri celotni ceremoniji. Ji moram še večkrat razložiti, da je ona glavna . Zelo odgovorno je prebrala seznam sestavin, jih poiskala v omari in hladilniku, naložila na pult za kasnejšo uporabo, natehtala v primerne posode in premešala. Hihi, malo je pomagalo, da sem že vnaprej na pamet vedela, katere skledice bodo ta prave, ona pa je vseeno imela občutek, da je šefica. Temu primerno užaljeno se je pritožila, ko sem za vsak slučaj še želela prebrati navodilo za mešanje sestavin. Je tako čudno napisano…

Takole mojstrsko je do grama natančno natehtala 500 g polnozrnate moke, ki jo je pred časom sama namlela .

do grama natančno

Moki je primešala 2 žlički pecilnega praška in mešanico božičnih začimb. 350 g domačega medu in dve jajci (ki ju je sama ubila!) sem lahko zmiksala v penasto mešanico. Dodali sva moko z dodatki, 3 žlice olja, 3 žlice vode in po 80 g zlatih rozin in lešnikov. V originalnem receptu so sicer kandirani pomarančni in limonini olupki, ki pa v naši bandi niso ravno priljubljeni. Tudi lešnike bo Mala Miš izločila in jih dobrohotno prestavila v moja usta .

Mešanico sva kar z vilico zamesili v gosto, lepljivo, temno rjavo packasto kepo, iz katere je po uri in pol počivanja in eni vmesni telovadbi nastalo voljno temno testo. Navodilo je, da naj testo počiva 1 uro v hladilniku, vendar je sama polnozrnata moka malo bolj “trda” za takojšnje delo, kar se je že pokazalo pri peki kruha, pa sem ji čas počivanja malo podaljšala, da se lepek bolje izloči in je testo potem bolj mehko. Se je splačalo.

Po rolanju na lešnik na debelo in izrezovanju z modelčki sva kekse naložili na pekač, prekrit s peki papirjem, jih premazali z raztepenim jajcem in pekli pri 180 stopinjah Celzija (ne pri 180 mačjih stopinjah, npr.) 20 minut. Dišalo je po samem božiču! In dete je tudi bilo pridno kot za božič , da zadovoljne mame sploh ne omenjam . Sploh takrat, ko sem našla pikotek, ki so ga roke moje Male Miši izdelale posebej zame in ga posebej zame obložile z lešniki. Ker lešnikov na mizi ni bilo, predvidevam, da jih je pobrala iz zadnjih ostankov testa in si jih posebej shranila za ta moj piškot.

Po krajši prestrašeni fazi s ponosom izjavljam, da je peka uspela. V tej moji plinski pečici je včasih malo čudna temperatura, pa še kaj dosti ne pečem in jo zato slabše poznam. Če bo interes za pečenje in spravljanje izdelkov v želodček na takšni ravni, kot je bil danes za packarijo, bomo še ponovili. Če bom pa kot ponavadi zopet vse primorana razdeliti, pod nujno vabiti goste in na koncu sama zmašinati, bom tradicijo hitro ukinila.

Pa še slikce o podrobnostih izdelave:

tehtanje medu

umor jajca

za lešnik na debelo

polniva pekač

mmm, so dobri

Lepi bučni namaz

Za vse ljubitelje buč imam en fin način za konzerviranje buč. Ne tistih na vratu, jedilne buče imam v mislih. V starih časih so mame pekle bučno pito, kuhale kompot in podobno, nato so pričele delati nadomestek ajvarja. Danes smo ta recept še izboljšali in dobili lepi bučni namaz.

Za delo rabiš tri odrasle in eno malo pomočnico. Brez skrbi. Večina odraslih je za dobro voljo , mala pomočnica pa za fotografinjo. Namaz se naredi skorajda sam .

Prvega odraslega, po možnosti dedeka, bučnega navdušenca in biovrtnarja pošlješ v shrambo, da določi nekaj lepih kandidatk, jih z moškim občutkom za obline umije in pripravi za nadaljno predelavo. Približno takole:

4 kandidatke, niso mandarine!

Če je deda še dovolj pri močeh, naj te rezance še zmelje. Za eno rundo potrbuješ 4 kg očiščenih naribanih buč.

Ta dedek je še čil in zdrav

Med tem časom ima ena ženska premalo dela. Narezati in blago prepražiti mora 4 velike čebule v 2 dl olja. Potem doda tole:

bučni rezanci

Malo pražimo, srkamo kavico, kuhamo kosilo, se igramo 4 v vrsto, …, pripravimo peklensko mešanico:

peklenska mešanica

Navadni ljudje vzamejo 4 feferone, mi, ki bi radi leteli po zraku brez metle, ki želimo, da se nam ob tem še v najhujšem nalivu iz riti kadi, pa vzamemo 1 ali 2 ta huda čilija, stopnje 7 – 10, 12 strokov česna in za lepoto 2 rdeči papriki.

Peklensko mešanico dodamo med praženjem k do sedaj čisto nedolžnim bučkam.

Bučke nič ne slutijo...

Še malo začinimo (2 žlici soli, 2 žlici sladkorja, 2 dl kisa za vlaganje) in prepražimo, da se sestavine povežejo, pobarvajo, začnejo bučke javkati, kako je vroče od čilija, da ogenj sam ni bil tako hud … Nato odstavimo in ohladimo.

Sedaj je čas za izmišljanje traparij, pregledovanje mojstrskih slik Male Miši, za kosilo, kavico, čajek, čokolado, pecivo, … Ne, prazen žakelj ne stoji pokonci . Pripravimo si tudi zadnji začimbni dodatek, 2 dl olja in 0,5 kg zenfa. Za mešanje tega priporočam metlico za stepanje, dosti potrpljenja, časa je tako ali tako dovolj, in eno malo pomočnico. Vmešamo v ohlajeno (a še vedno hot ) maso.

še senf...

Ker je bila ta glavna ženska že včeraj pridna in je pomila in osušila kozarce, jih lahko sedaj Mala Miš prinese, da jih na 1, 2, 3 napolnimo s pomočjo izuma našega dedeka:

lijak iz buče

Lijak iz buče je čudovita stvar. Zgoraj je lepo širok, da z zajemalko ne rabiš ciljati kozarčka in paziti, da ga ne popackaš. Ima veliko držalo za kakšno tudi bolj okorno roko. Lij je lagodno širok, da goste stvari lepo usmerjeno popadajo točno tja, kamor morajo in nikamor drugam. Pa še 100% natur je. Sem že rekla, da je super?

Kakorkoli že, s tem lijakom je namaz spakiran v 10 minutah. 7 – 8 ta velikih kozarcev. Preden jih zapremo, jih po vrhu še pokapljamo z oljem.

Rok trajanja neznan. Pri nas se nikoli ne pokvari, ker ga jemo na metre . Pravzaprav se mi je lani en kozarec skril v moji ne preveč kakovostni shrambi, v katero poleti prav krasno pripreka sonce in jo segrerje na kakih 38 stopinj. Sem ga mirno popapcala. Je bil kot sveže vložen. Morda zaradi feferonov ?

Pa dober tek k prvemu kmetu po buče