Včasih ima Moj dolg jezik in pove kakšno stvar prehitro. Skoraj tako kot jaz v nekaterih drugih trenutkih. Saj ni čudno, če pa se pri meni šola vsak dan . Tako je včeraj prehitro povedal, kje smo se potepali, da smo potovali po 23.910 metrih tunelov. Na sprehodu v tisti okolici sem tudi našla popolnoma neuporaben kamin. Našla sem tudi druge zanimive, nekatere tudi slastne stvaritve narave.
Cvetoč rožmarin v začetku decembra
Južni konec Pašmana in jadrnice "v zraku"
mandarine, ki dozorijo na drevesu so slajše od naših trgovinskih
Nabrali smo božično - novoletno okrasje. Posušene storžke bomo pobarvali v zlato.
zrele in zelene limone
Se bomo še vrnili tja. Poleti, če prej ne, se bomo peljali proti Pašmanu.
Urejam slike in se spomnim dopusta. Letos nam je vreme krasno služilo. V štirih tednih smo imeli 3 krat po malo dežja. Toliko, da smo ga slišali. Vendar smo lahko večkrat poslušali nevihto. Drugi večer sem si vzela 15 minut časa za stanje na ohlajenem zraku. V daljavi je bilo pestro dogajanje. Spomnilo me je na preteklo noč, ko je v hribih za kampom na veliko treskalo. Z mojim trotl ziher topom sem med miljon naškljocanimi našla tudi nekaj uporabnih slik.
Ne želim reči, da ne bi smeli biti občutljivi na tovrste komentarje ali opažanja. Prav je, da nam je mar svojega videza, ker to pove marsikaj o našem zdravju. Prav je, da poskušamo biti v kondiciji. Prav je, da smo primerno urejeni. Vendar poznam ljudi, ki so v primerni kondiciji, morda boljši kot jaz, a njihove telesne mere tega ne razkrijejo. Njihov nasmeh ti po drugi strani lahko stopi srce in odpre dušo. Poznam tudi take, ki so na videz pravi manekeni, a opešajo po 500 m hoje. Popolnost je za vsakega posameznika drugje, izven vidnega polja, za vsakogar drugačna.
Krivi za to gonjo so pravzaprav mediji in velecenjena modna industrija, ki z verižno reakcijo razpihujeta neke ideale po svetu. Vsi izven teh popolnih mer naj bi imeli dober razlog, da smo nesrečni. Sedaj bom razpihnila povsem zadovoljne manekenke in manekena, katerim je važna le dobra paša, oploditev in močni rogovi, ki ti priborijo primeren položaj v družbi.
Moškim gre zelo na bruhuhu, ko slišijo za barvo kivija, petrolej zeleno, zelena meta, barvo kakija (čeprav mi nikoli še ni bilo prav jasno, kako to, da je to odtenek zelene in ne oranžne) in podobne. “A ne more biti enostavno zelena?!?!?” Da ne omenjam reakcij ob marelični barvi …
Stvar je lepo razložena v monokomediji “Jamski človek”. Moški so pač s puščico in lokom skakali naokoli po gozdu v lovljenju mesa za zarod (in seveda so si ostrili navigacijo, zaradi česar si mislijo, da še dandanašnji morajo imeti izostren čut za prostor in bi bilo vprašati za pot skrajno sramotno dejanje), ženske smo pa v celotnem razvoju človeštva skrbele za zelenjavni del prehrane. Tipično, kaj? To večinoma delamo še danes .
Zelenjavni del prehrane zahteva izurjeno oko, ki dobro loči med seboj različne odtenke iste barve. Posledice slabega poznavanja odtenkov in njihovih pomenov so lahko zelo neokusne. Spomnimo se na okus zrele in nezrele jagode, na primer. Slabo ločevanje barv (in ostalih podrobnosti) je lahko tudi usodno. Med užitnim in neužitnim gobanom ni prav velike razlike. Poglejte kdaj v gobarsko knjigo. Tudi zeleni mušnici je podobnih kar nekaj gob.
Ker so odtenki zelene tako pomembni in so mi danes posebej padli v oči, jih pokažem še vam.
mešani gozd spomladi
V mešanem gozdu so sedaj kar velike razlike v odtenkih. To še moški prenesejo: svetlo zelena in temno zelena. Travnik je od daleč zelen, a ko prideš bližje, se pokažejo čisto majhne razlike.
zeleno rumena
Nekatere rožice cvetijo zeleno in imajo kljub temu izstopajoč cvet.
svetlo zelen cvet
Druge pa se rajši igrajo skrivalnice. Če ne veš zelo dobro, kakšne oblike in barve rožico iščeš, lahko prehodiš cel travnik, a je ne najdeš. Ko jo enkrat zagledaš, pa ugotoviš, da si že vse pohodil in ni več primerna za čaj. Taka je tale:
Navadna plahtica
Zelen list in zeleni nastavki za cvet. Ko bo zrastla, bo cvet nekoliko rumenkast. Vendar to še ne reši težave. Skupaj s plahtico zelo rada raste druga rožica s povsem drugačnim cvetom precej enake barve.
Te dni nekako ne ujamem sonca. Če bi ga pa že lahko, se moji sinusi ob žvižganju vetra prestrašijo in pričnejo na veliko poskakovati po moji lobanji, kar mi ni nič kaj všeč. Ob dejstvu, da se te dni vsak dan vozim po prekmurskih ravnicah, od koder me vabijo bele preproge, pa kozolce prevračajo moje sanje.
Te bele preproge me mamijo zjutraj, ko so še malo pomrznjene. Mežikajo mi opoldne obsijane od toplega pomladnega sonca. Jaz pa vozim mimo in samo slutim nežno dehteče glavice, ki si pametno kimajo, veselo čebljajo in žvenkjajo v dobri družbi. Malo klepetajo med seboj, malo poslušajo ptičke in čebelice, pogledajo pod seboj, če drobne živalice že pridno zračijo zemljo, nato pa se zopet ozirajo po zraku in poslušajo, če v bližini že kdo brenči.
Da bi vendarle vsaj za trenutek doživela ta klepet, sem danes v trenutku ob cesti ustavila avto in ukradla drobnih 15 minut. Iz obvezne opreme sem vzela fotoaparatek in tole nama je ratalo:
V nedeljo 8.3.2009 smo v Benediktu v športni dvorani gostili dekleta, ki skoraj ne znajo živeti brez svojih vrtečih se paličic. Za to se moramo zahvaliti Twirling klubu iz Lenarta, ki je prireditev organiziral.
Punce in njihovi trenerji so Benedikt preplavili že v ranem jutru. Prve skupine so že ob 7.00 pričele z ogrevanjem in zadnjimi pripravami na tekmovanje. Kmalu po 9. uri se je tekmovanje pričelo. V pravem športnem duhu so se vse tekmovalke in tekmovalec! predstavili navijačem. Sledili so nagovori, predstavitev sodnic in zaprisega sodnic in tekmovalcev. Še obe himni smo slišali. Vse skupaj je bilo res svečano.
Tekmovanja so se vrstila skozi ves dan. Površnemu gledalcu bi se verjetno po nekaj nastopih stvar zazdela čudna. Opazil bi, da punce delajo bolj ali manj isto ob vedno isti glasbi. Temu se reče obvezni liki. Kdor je v življenju kadarkoli malo plesal (ali pa ima doma malo mažoretko ), pa je lahko hitro opazil razliko med tekmovalkami. Takoj se vidi ali je roka iztegnjena ali skrčena, pod kakim kotom položijo nogo na tla in kako hitro uspe katera vrteti svojo paličico. Tudi vrtenje ne gre le okrog in okrog, temveč se vmes zamenja hod palice na zunanjo ali samo notranjo stran roke, gor dol, pa na komolce, okoli glave in še kje si deklice spretno vrtijo palico. Včasih je sploh ne držijo, ampak jo samo s pravilnim potiskom roke usmerjajo v kroženje.
Vrhunec tekmovanja in končna želja deklet je freesyle. Se pravi, da si izbereš glasbo, potem pa veselo poplesuješ, vrtiš palico in jo mečeš v zrak, medtem pa še po parketu zganjaš različne vragolije, nato seveda palico ujameš. Palice letijo skoraj do stropa! Dekleta so prave carice. Vse.
Najboljše sedaj čaka še finale aprila v Kranju. Neizogibno je, da bodo ene boljše od drugih. To je šport. Pri takih tekmovanjih je najbolj pomembno, da veš, da si pokazal to, kar znaš. Da nimaš slabega dne, da si prepričan vase in lahko sproščeno nastopiš. Zato vsem po vrsti želim, da bodo s svojo izvedbo zadovoljne.
Navdušena sem nad vzdušjem, ki vlada med mažoretkami. Imajo se neizmerno rade in se med seboj vzpodbujajo. So prave prijateljice. Iskreno se veselijo uspeha tekmic in hitro potolažijo razočarano sotrpinko. Med ogrevanjem in med odmori si pomagajo, pokažejo določeno figuro in si medsebojno dajejo navodila, kako jo pravilno izvesti. Človek bi pričakoval, da bodo punce v prostem času odložile palice in se malo posedle, one pa ne, kar vrtijo in vrtijo, da se človeku zvrti .
Vrtenje je težko. Mala Miš mi je nekoč posodila svojo palico. Sem se skoraj ubila . Ona jo sedaj zasuče že zelo lahkotno, a še vedno se ima ogromno za naučiti. Letos še ni tekmovala, je pa ponosno nosila tablo za enega od klubov. Njene slike ali posnetek morda objavim prihodnje leto, tokrat pa objavljam posladek: Prve tri uvrščene v freestyle-u. Me že zanima, katera bo dobila finale…
… po svetu hodim z vašim pismom, nadomeščam strica poštarja, s poštarji je včasih tudi križ. Vedeti pa morate, da bo pismo prav prišlo, kamor je namenjeno!
Se še spomni kdo risanke o marljivem poštnem nabiralniku? Jaz sem se je spomnila danes, ko sem delala malo čistke med svojimi slikami. Sem našla prihajajočo meglo iz zimskih časov in slovo sončka za oblaki.
megla prihaja po dolini
slovo sončka
Sonček bi lahko začel počasi malo bolj radodarno sijati k nam, a ne da?
Easy Riderka mi je naložila malo dela. Predvsem s tuhtanjem, koga naj pa jaz v vodo namočim . Tudi sem že malo pozabila, kako nekoga spretno potunkaš. Ponavadi so bolj drugi mene tunkali. Logična posledica tega je, da sedaj relativno hitro plavam, tečem (Moj temu ne bi rekel hoja) in podobne zadeve . Delo sem imela tudi s slikami. Ali naj štejem mape, kot si jih zložim v Picasi, ali raje po strogem redu? Ali naj štejem samo glavne mape ali tudi podmape? Morda samo podmape, ker v glavnih mapah so samo podmape, slik ni .
Situacijo je razrešila mlada nadebudna smučarka, ki je definitivno doma morala še enkrat preizkusiti vsaj del svoje prve smučarske opreme:
Mežičar, pri katerem izvem vse novice domačega kraja;
Napo, ki je moje gore list in nam daje fenomenalne kuharske nasvete.
Če se radi igrate, se igrajte, če ste še že igrali z nami, ste rešeni, če pa se nočete igrati, me pa lahko mirno kam pošljete . Jaz bom pa kontrolo na vaših blogih definitivno redno in strogo izvajala še naprej .
Navodilo: kaj se dogaja na šesti sliki v šesti mapi s slikami? Določiš 6 srečnežev, ki bodo opravili isto nalogo, in jih o tem obvestiš na njihovem blogu. Zdaj pa veselo na delo!
Prekrasna! Barvita. Neverjetna. Za dušo napolnit. Za sprostitev. Brezplačna. Podolgem času. Zelo kratka. Danes ste jo že zamudili, lahko pa si jo pogledate tu. Sem ulovila nekaj njenih trenutkov.
začelo se je roza
zamolklo roza nadaljevanje
pojavili so se oranžni odtenki
še rumeni
cela paleta barv
bogata rdeča
vedno temnejša paleta
rumeno - roza kontrast
samo še roza odtenki
vijolično slovo
Jutri bo en lep dan. Končno!
P.S. Slike je delal mo trotlziher kanon A520 pod mojo nekontrolirano vnemo neprestanega stiskanja s prstom na sprožilec 40-krat v 10 minutah .
… Končno ! V naši 25m2 majhni (ne veliki) dvosobni garsonjeri je bilo renoviranje precej zahtevna operacija. Stanovanje je povrh vsega v mansardi. To pomeni premikanje pohištva izpod oken na drugo stran prostora.
V vsej majhnosti po takem premiku sploh ni več prostora za premikanje ljudi, razen tam, kjer rabijo prostor delavci. Samoumevno je, da so delavci prišli zamenjati vsa 4 okna naenkrat. Torej je potrebno poskrbeti za prostor po celi mansardi, kajti edino tam so okna. Narediti smo morali dovolj prostora, da so se lahko gibali pod mansardo ne da bi pohodili protiprašno folijo in jo s tem uničili ter spustili prah v omare.
Omare so bile založene z računalniško in jedilno mizo ter stoli. Dostopne samo po zakompliciranem postopku premikanja posameznih kosov pohištva z enega konca na drugega, pa še takrat si lahko odprl le eno krilo vrat . Zato se ne čuditi, da sva bili z Malo Mišjo izgnanki za nekaj dni.
Po vsem prelaganju in zlaganju malo nenavadnih lego kock je naše stanovanje (predvsem kuhinja) le dočakalo svojo končno podobo. Sedaj je Moj tudi našel čas in izbral slike, na katerih je najlepši in najbolj priden delavec pri hiši. Ima še eno malo pomočnico. Za popolno slikovno poročilo klikni to povezavo.
Okna so zamenjana, tako da hrupa s ceste nič več ne slišimo (Morda zaradi avtoceste? Ah, to ni to ), obod oken je primerno obdelan, mansarda na novo pobarvana, kuhinja se kiti z novimi elementi in najpomembnejšo pridobitvijo pomivalnim strojem, ki vse do sedaj pri nas ni našel svojega mesta pod soncem.
Po začetnih težavah s preučevanjem navodil za stroj in iskanjem magične tabletke, po kateri se bo vse bleščalo in bomo kozarce jemali v roke le s sončnimi očali, sem vzpostavila nov red. Nekdo mora stroj napolniti, kdo drug ga bo pa spraznil.
Z Malo Mišjo sva takoj sklenili super pogodbo v obojestransko zadovoljstvo in korist. Ona rada zlaga in sortira stvari, na primer umazano perilo, rada doda pralni prašek in mehčalec v pralni stroj. Edino logično je, da bo z veseljem polnila tudi pomivalni stroj. Sedaj končno nisem več tista oseba v družini, ki ostale člane priganja k skupnemu pospravljanju mize . Jo pa še vedno brišem. Ostane mi tudi pospravljanje čiste posode in kontrola kakovosti opravljenega dela . In seveda kuhanje, da lahko potem kaj pomivamo .
Kljub vsemu pa se moje težave še niso povsem končale. Kriva sem si res povsem sama, ker si nisem (še) določila točnega datuma in rezervirala časa za to. Reorganizacijo kuhinje namreč. Večina najnujnejših piskrčkov je že na svojem novem stalnem mestu, kar nekaj jih pa še čaka. Čim več bi rada dala na isto mesto kot pred prenovo, je pa to fizično nemogoče. Tam, kjer je sedaj pomivalni stroj, so prej bili elementi! Vsak dan vsaj enkrat poskusim kaj vzeti iz neobstoječega elementa ali shraniti prav tja . Manjka mi malo delodiša za zlaganje, sortiranje in razmišljanje, kaj je za nas najbolj praktično in kako bo vse kar najbolj dosegljivo naši mali gospodinji. Naj me že nekdo brcne!
Ups, pa knedle ali kaj podobno slastnega sem še dolžna Mojmu…
"When your friends think smile, they think of you. There is not a day that goes by that you can't find something good about the world and your fellow human."
. Tako je včeraj prehitro povedal, kje smo se potepali, da smo potovali po 23.910 metrih tunelov. Na sprehodu v tisti okolici sem tudi našla popolnoma neuporaben kamin. Našla sem tudi druge zanimive, nekatere tudi slastne stvaritve narave.
…
.
in ni več primerna za čaj. Taka je tale:
.
.
