Rom pom pom bum

Čim bolj sneži

ropm pom pom bum,

tem bolj se zdi,

ropm pom pom bum,

tem bolj se zdi,

ropm pom pom bum,

da sneg gre.

In nihče ne ve,

ropm pom pom bum,

kako v noge,

ropm pom pom bum,

kako v noge,

ropm pom pom bum,

me zebe.

A.A. Milne, Medved Pu

Lupček za v žep

Ko sem si davnega leta kdovekaterega izmislila lupčka za v žep, si nisem mislila, da bodo poljubčki dobili toliko podob, osebnosti in zmogljivosti.

Lupček za v žep je nastal, ko je en od nečakov postal malo sramežljiv in se ni hotel več cmokati s teto. Kljub tej odločitvi je nekako milo gledal ob slovesu, pa sem mu ponudila lupčka za v žep. Je hitro nastavil še drugega. Ob naslednjem obisku so poljubčki leteli po zraku. Postali so nagajivi. Nečakom so sedali na glave, plezali po ličkih, se skrivali za omaro, lezli v ušesa in žgečkali, kakšen pa je celo priletel nazaj k meni.

Danes imajo poljubčki radi jamice, ki jih mama naredi z nosom. Verjetno so potem varnejši pred zdrsom. Še rajši imajo naravne jamice. Recimo nosnice. Ušesa. Popek.

Poljubčki radi nagajajo. Eni, ne vsi. Lezejo v ušesa in nas žgečkajo. Mala Miš takega poredneže zgrabi za rep in ga potegne na svetlo. Drugi zlezejo v nos, da mami kihne in razpihne vse v popku zbrane lupčke. Potem jih Mala Miš posesa v usta in izpihne nazaj na pravo mesto. Pri tem kakšen tudi pobegne. Kadar noče nazaj in ga Mala Miš pobere, jo uščipne. Ga hitro okara, da naj bo priden, da mu ne bo treba v porednostno vas ali še huje – v smeti. Pomaga.

7

Hvala vsem petim, ki ste potrobili, za vaše mnenje. Mimo ste odpeljali brez ustavljanja, zato se pač zahvalim tu. Vedno bolj sem prepričana, da je pravi odgovor 7. Se pač pozna reden trening.

Moj rad štrika

Moj rad štrika in znan je po tem, da ima vse pod kontrolo. Vedno. Najbolj znan je po tem, da je veliko štrikal v družbi brata in očeta, ko sta onadva ribe lovila. Tiste iz vode. Menda. Obstaja možnost, da si nisesm vsega natančno zapomnila .

Ata za vodo, namaka. Brat za vodo, namaka. Moj štrika, nič ne namaka. Ata ulovi ribo, brat gre do brata. Najde ga, zamotanega v laks kot da bi Tom ušel iz risanke. Ena zanka na vsakem prstu leve roke, prestopiti ne upa, ker z nogami drži ključni del laksa, tudi grmovje igra pomembno vlogo, trnek med zobmi in izdavi: “Vse je pod kontrolo”.

Ko so nam priklapljali internet, je zopet štrikal. Tokrat je vse dokumentirano:

začetek štrikanja

ne zgleda ravno zadovoljno

vse je pod kontrolo

Ja, saj vem, puloverčka iz tega ne bo. Je pa tokrat imel mir pred bratom in grmovjem. In internet dela.

Straniščna literatura

Nekoč smo poslušali straniščno poezijo. To je bilo v davnih časih, ko je Mala Miš bila še majčkena in je še “govojija”. Največja zabava takrat je bila prepevanje na školjki. Besedila in melodijo si je izmišljevala kar sproti. Včasih je bilo celo za poslušat .

Sedanje dni, po nekem vele dogodku, ima naša družina na radiatorju vedno pripravljeno straniščno literaturo. Za tiste malo daljše potrebe. Ni to literatura, da te s**t pritisne, kot se je izrazil Moj, temveč je to literatura, ob kateri se tako prijetno sprostiš, da se opravek zgodi sam od sebe.

U2 = magnificent

Ta literatura je kar trojno koristna:

1. Sproščanje, vsaj zame;
2. Spoznavaš in treniraš tuj jezik;
3. Skrbiš za dober spomin – šmenta, na kateri strani sem ostala?

Sedaj smo vsi odrajžali, doma so le še pajki

Končno smo dočakali dopust. Tokrat zahvaljujoč svojemu super sproti ažuriranemu seznamu nujnih potrebščin nisem imela nobene potovalne mrzlice. Kufre sem zmetala na kup, spalne vreče tudi.

v nizkem štartu

Iz kuhinje sem v mojo mega škatlo preselila vse po spisku.

za kuhinjo

nujno potrebne drobnarije

Oblačila sem stlačila v kovček, nezmečkljive dobrote v ogromen nahrbtnik, Moj je naložil mize, stole, omaro, šotor (da ne pozabim na šotor!) in še kaj po spisku . Koles ne rabimo dat na seznam, ta so že inštalirana v podzavest, je pa nujen opomnik za čelade, lučke, rokavice in kolesarska oblačila. Vsaj na dopustu smo pridni .

Letos sva se spravljala prav po polžje. Odrinila sva komaj ob 15.00. Neverjetno, a morje je počakalo, šotor je tudi stal pravi čas in že preživel prvi dež. Je pa zato kuhinja prišla na vrsto komaj drugi dan, ko sva našla bolj senčno mesto in se preselila.

prvi v vrsti

Nasmejana lubenica

Bolj sem jo rezala, bolj se je smejala . Mala Miš je bila vse bolj sladka in moj trebušček vse bolj zadovoljen.

Naredila sem vindovse

Take, čisto ta prave. Dvojne. Mnogo dvojnih vindovsov. Sem jih delala skoraj cel popoldne. Se še kar lepo vidi skozi njih.

moji vindovsi

O šipcah pa drugič .

Šef jih je razvajal

Tega šefa imajo sodelavke rade. Ni izjema, da jih razvaja. Dobro mu služijo, pridne so, delavne in z uporabo določenih majčkenih zvijač tudi poslušne delavke. Dobro skrbijo tudi za novinke in novince. Sproti jih učijo pravil obnašanja in hierarhije ter ekipnega duha. Sploh, kadar gre za hrano.

Gazda pride, gremo, hitro!

No, pridi že do ograje.

Kdor prej pride, prej melje.

Ti pa počakaj, požrešneš!

Jaz bi tudi! Pa jaz... Ne mene pozabit!

Čakamo

S polnim gobčkom je tiho.

Je še kaj?

Zdaj je Max na vrsti.

Tatica že sega po skledi.

Zadnji koščki.

Dolgujem zadetek – nič več

Blogerji se radi igrajo. Igramo. Se opravičujem. Se tudi sprašujem, kako smo prišli ravno na zadetke. Res je te dni loto aktualen, a jaz sem dolžnica že en teden (ali celo več?). Ni aklih . Rada se igram. Aja, sem že rekla ne?

Radovedna losulja želi vedeti, kdaj sem bila v življenju najbolj zadeta. Po moji oceni je to – ni še čas. Ker res moram prej razkriti vse svoje pomembne zadetosti.

• alkohol, študentski dom, 1993, privatna čaga, Moj in Malibu, jaz in Martini Bianco, luškana privatna čaga za 2 do polnoči, kasneje odprta za povabljene – dobra volja, petje, ringlšpil;
• mamila: ne se it z mano mamil. A ne čisto tako kot z losuljo. Ne boste umrli od dolgega časa. Nikoli me ne boste dobili, da bi jih poskusila. Vendatr se zna zgoditi, da bom na dolgo in široko razpoloženju primerno razlagala kakšno filozofijo iz Štoparskega vodnika;
• od hormonov, podobno kot Karmen, le da s četrtinsko dozo;
• strela – enkrat skoraj, a ne tako blizu, kot moja mama eno drevo stran na pol višine Olševe;
• prvi nastop na taboru zborov v Šentvidu pri Stični – neverjetna energija, kolegialnost in dobra volja pevcev kljub peklenski vročini;
• julij 1993, prvi dopust z Mojim, kolesarjenje po Sloveniji. Sva se gledala v rit 2 tedna skupaj in si nisva šla na živce. No, jaz mojemu že malo, sem ga začela zgodaj trenirati. Sem rekla pred odhodom sama pri sebi, da če to preživiva, potem sva za skupaj ;
• 2007, s squash žogico v roko (ali je bila noga, rit morda?), polni šus od Mojga – je peklo, fleka pa nisem imela;
• s kladivom, enkrat v otroštvu, od lastne roke;
• v glavo, pri odbojki – močan servis je prebil moje roke;
• s kuhalnico, od mame, zelo zasluženo, ker sva z bratom grdo nagajala in računala s tem, da bova kazni ušla;
• z lužo, zadeta popolnoma od nog pa vse do vrha glave, ne enkrat, temveč dvakrat;
• v čelo, z otroško puščico, mali sosed je skoraj počil od smeha in mi vsi ostali tudi;
• loto, nikoli.

Ampak najbolj zadeta – za to obstaja točno znan datum. 9.8.2009. Tako vsaj pričakujem. Bom o tej zadetosti še poročala.

Mini tečaj valjanja testa

Sedaj boste to znali vsi. Nelepljivo testo rabiš. Če se lepi, ga malo pomokaj. Malo splošči, potem pa začni valjati. Valjaj s primernim in enakomernim pritiskom, da se bo testo vsakokrat malo razlezlo. Pazi, da ne delaš lukenj v testo. Testo ni tvoj mož! Pazi, da ne valjaš po zraku, kot da bi ga božala. Testo ni nebogljeno pišče. Valjaj v različne smeri: na sever, jug, jugovzhod, jugozahod, severozahod, severovzhod in vse vmesne smeri neba. To še Mala Miš zna!

Po treh letih slovo

Bil je petek. Sonce je razgrelo ozračje. Starši in otroci smo se zbirali v hladni senčki naše športne dvorane. Učiteljici prve triade sta nas sklicali na popoldansko druženje, da se v miru poslovimo. Prihodnje šolsko leto gredo naši otroci v četrti razred.

Danes smo čisto majčkeno jokali. Tri leta smo se družili. Skupaj smo preživeli prve šolske dni, prve kontrolne naloge in prve otroške ljubezni. Zapišem lahko za našo učiteljico, ki jo poznam, da nam je bila v izredno pomoč. Prisluhniti je znala tako otrokom kot staršem. Obojim je bila v oporo. Otroci so jo vzljubili. Včasih jim je bila kot druga mama. Za vse to smo se ji želeli zahvaliti s praktičnim darilom. Po informacijah moje male vohunke (in nasmehu učiteljice sodeč) ji bo prišlo prav. A vsega ji ne bomo mogli povrniti nikoli, čeprav je sama odgovorila, da smo že.

Zadovoljen nasmeh naše učiteljice Tončke

Naši učiteljici in učiteljica podaljšanega bivanja so nam pripravile enkratno popoldne. Počasi in v miru, da mo lahko klepetali in se družili, smo se odpravili proti Sv. Trem Kraljem. Na sredini stopnic, ki vodijo na vrh, smo se ustavili. Izvedeli smo, da bomo danes našli vsak svoj zaklad. Tak, ki ga morda ne moremo prijeti v roke. In smo šli dalje, proti vrhu.

Za zelo dolgo četico se nas je z veseljem odzvalo na vabilo

Tam za cerkvijo smo se posedli v hladno senčko. Učiteljice niso mogle iz svoje kože in so morale malo spraševati. ;)  Starše tudi. Tako smo družno našteli vse lepote našega kraja in narave. Nato smo za spraševanje prišli na vrsto mi, starši. 10 neplašnih nas je dobilo nalepke na hrbet. Ena po ena smo se obračali in vsem po vrsti so se otroci smejali. Seveda, predstavljali so si nas v vlogi živali, ki smo jo morali ugotoviti s postavljanjem vprašanj.

Takole so nas označile, tri lisičke učiteljske, otroci pa v smeh!

Tako dobre volje smo bili pripravljeni na igro lepih misli. Normalno, da vse ni nikoli v redu. Seveda znamo starši ponavadi povedati dosti kritik na račun svojih otrok. Tudi otroci znajo povedati kaj slabega o nas. Vendar pa vedno, tudi v takih trenutkih vemo, da nismo samo slabi. In vsak si pri sebi želi, da bi ljudje opazili več dobrega, se mi zdi. Morda si tega ne znamo priznati, a hvala vsakemu godi, čeprav na skrivaj.

Zelo težko je povedati nekaj dobrega o sočloveku. Ugotavljam, da tega nismo navajeni. Učiteljice so igro zelo lepo začele. S svojimi lepimi mislimi so se dotaknile prav posebnih lastnosti svojih sodelavk. Izpostavile so posamezne lastnosti, kot je pripravljenost na pomoč, zanesljivost in dobra volja. Te lastnosti so izrekle osebno, natančno, postavile so jih v situacijo. Nekaterim staršem se je poznalo, da niso bili pripravljeni na tako igro. Poznala se je zgodovina naše vzgoje skozi stoletja, ki je temeljila na popravljanju slabih strani. Iz tega izhaja opažanje in izražanje napak. Redko kdo je imel v življenju priložnost, da bi ga hvalili, kaj šele, da bi mu zelo natančno povedali, kaj je storil dobro. Morda nas je tudi malo sram hvaliti. Mislim, ker če hvališ lastnega otroka, hvališ sebe, z lastno hvalo pa vemo, kaj se godi.

Kljub temu smo starši večinoma radi pohvalili svoje otroke. In otroci so se srečno smehljali, eni pa so sramežljivo prestopicali na mestu. In ob predaji hvale smo predali tudi prejico, ki nas je na koncu zvezala z nešteto vezmi.

Prepletli smo vrvico lepih misli

Vezi so se tkale še dolgo v večer. Ob mešanju skupin za igro pantomime, ob mirnem pohajkovanju po kraju in igranju med dvema ognjema smo se na lahkoten način družili tudi starši, ki se malo manj poznamo. Naslednje leto bomo začeli bolj povezani in to nam bo dalo moč, da bomo premostili četrtošolske težave.

Hvala, drage učiteljice Tončka, Dragica in Barbara!

Čudaki prve vrste

Bila je nedelja. Sonce je sijalo, vetrc je pihljal in mi smo bili dobre volje. Že zgodaj smo vstali. Neverjetno hitro smo pozajtrkovali. Napolnili smo kovčke in se odpravili.

Dolgo smo čakali ta dan. Vse obveznosti zadnjih dni so nas namučile. Pred odhodom smo imeli še ogromno opravkov. Delo je priganjalo naju, starša. Mala Miš je bila že utrujena od vseh popoldanskih aktivnosti med letom. Zaradi njih je celo prestavila praznovanje rojstnega dne. Vsi trije smo bili komaj kaj naenkrat na kupu.

Zato smo se tega dne tako z lahkoto odpravili od doma. Pot pred nami ni bila dolga, a smo vseeno še naredili en postanek. Nekaj nujnega smo še morali nabaviti. Brez tega žal ne gre. Ne moreš v toplice brez kopalk.

Tako veselo že dolgo nismo nakupovali. Po navadi je to za nas pekel. Hitro se začnemo kremžiti, kisati in sitnariti. Vsi. Tokrat je bilo drugače. Prava motivacija je opravila svoje tako močno, da so za nami obračali glave. Enim je bilo morda malo nerodno in so raje pogledali stran. Tu in tam se je kdo celo hihital. Verjetno se je našel kdo, ki si je v polnem nakupovalnem centru zatiskal ušesa, ko smo mi v družinskem zborčku prepevali: »Pojdi z menoj u toplice, bova lepa bova fit, jes bom dobu močne roke,« in smo brez sramu nadaljevali: »ti pa malo manjšo rit!« Z vsem pripadajočim tuljenjem.

Prijazen lev in čuden vonj

Mala Miš je bila na zaključni ekskurziji v naši prestolnici. Ogledali so si živalski vrt. Domov je prišla pozno, jaz še malo bolj pozno. Pravo sliko si bom lahko zato ustvarila šele čez nekaj dni. Prve vtise je tokrat slišal ata, jaz še čakam na mojo porcijo zgodbic in pripetljajev. Nekaj malega sem pa vseeno uspela izvedeti.

Imela je nekaj pritožb čez potovanje, jih bom še raziskala. Medveda ni videla, ker so pri kletki nekaj delali in je bil začasno preseljen. Je pa videla žirafo, ne eno, štiri, pet! Ni mi še jasno, katera številka je prava. Videla je slona. Popravljam: videla je indijsko slonico .

Potem je hitela pospravljati spominke, ki si jih je prinesla s potovanja. Pokazala mi je plišastega leva, obesek za ključe delfinčka in zeleno žabo na kemičnem svinčniku. Kot da bi jaz izbirala . Le nekaj ni bilo prav. Nekaj je smrdelo. Nekaj je zelo smrdelo. Malo sem zaokrožila s pogledom in nosom. Spraševala sem se, če je v bližini Moj, ki se mu noge zelo potijo in ima včasih potem “duhovne” posledice . Gledala sem, če ima Mala Miš nogavice ali copate na nogah, a je bila bosa. Moje noge v domačih copatih v zadnji uri še tudi niso uspele razviti tako močne dišave, pred tem so bile prav spodobno nesmrdljive. Od kod je torej prihajal ta vonj?

Bolj iz mučne ženske radovednosti sem povohala še levčka, ki je ves ta čas nežno plezal po mojem obrazu, me cmokal in nežno ogovarjal. Pričakovala sem vonj po novem, po tovarni. Naduhala sem vonj po dolgo pacanih neumitih nogah. Saj ni čudno, če je Mala Miš svoje nove pridobitve neprodušno zvezala v vrečko skupaj s prepotenimi nogavicami. Če so bili skupaj v vrečki, se bodo pa še skupaj prali.

Ponovno računam…

Računam iz leta v leto. Koliko je 2009 manj tisočdevetsto… Če malo preplonkam od tu, jih znese 106. Zdaj upam, da mi teta Roza (mislim da se piše Skle Roza) ne bo spet nagajala. Za naslednje leto nimam pojma, če bom imela kako dobro sosedo, od katere se da kaj prepisati.

Vendar ta dan, ko jih bom naštela 106, ni danes in ni jutri. Je naslednjo sredo. Razglašam danes, da mi bo vsaj kdo verjel. Da ne bo to tako, kot je bilo 106 let nazaj. Takrat je moj ata bil na orožnih vajah, mama je pod nujno morala zamenjati udobni domek za posteljo in muke v Slovenj Gradcu. En pamž je hotel na svet. In ko je že privekal, se spodobi obvestiti očeta. Na orožnih vajah in na ravno tak dan! Kdo bi le verjel selu? Komandir je bil prepričan, da bi tovariš rad imel malo počitka.

Takšno zgago sem delala že takoj po rojstvu.

Čestitk ne sprejemam prej, kot v četrtek. Sploh pa se me pazite, če bi se kdo v sredo oglasil – ne verjamem nič!