V nasprotju z marsikatero objavo na blogih te dni lahko izjavim, da ljubim Božič. Pa nisem noben verski fanatik, niti v cerkev ne zahajam drugače kot le silom prilike. Od zakramentov imam le krst, pa še to ne posebej po svoji volji 
. Sem se menda nekaj pritoževala takrat .
Božič pa vseeno ljubim. Dolgo sem tuhtala zakaj. Ob branju različnih prispevkov sem počasi doumela.
Bistvo je v družini.
Iz otroštva imam na predprazničen čas in postavljanje smrečice same lepe spomine. To je bil čas, ko smo se kot družina največ družili. Na letni dopust mnogokrat nismo šli. Poletje smo preživeli na pohodih in piknikih v naravi, vendar je oče velik del dopusta izkoristil za dodaten zaslužek, tako da ni bilo možnosti za en teden neprekinjenega druženja. V zimskem času, v decembru, pa je ta možnost obstajala. In mi smo jo dobro izkoristili.
Peka piškotov za praznike je bila vedno družinsko opravilo. Rezervirali smo dan in si razdelili delo. Z bratom sva s starostjo prevzemala vedno bolj odgovorne naloge. Mama je ponavadi pripravljala testo in skrbela, da so bili keksi ravno prav pečeni 
. Oče je bil za tehnična dela (beri: gonil je mašin za kekse delat), z bratom pa sva jih valjala, izrezovala, nalagala na pladnje, ponovno gnetla testo, … Če bi kdo videl našo peko, bi mislil, da imamo eno malo tovarno in pečemo za izvoz. Podobno je bilo s pripravo domačih jušnih rezancev, ki so prav tako nastajali v tem času in se sušili po vseh ravnih površinah v hiši 
. Ta domača delitev dela in organizacija, da ni nobeden lenaril, mi je v življenju mnogokrat prišla prav.
Vse pripravljene dobrote je bilo potrebno tudi primerno preizkusiti. Vsako peko keksov posebej, rezance takoj naslednji dan, kvaliteto je bilo potrebno spremljati tudi vse dni do težko pričakovanega praznovanja .
Skupno smo pripravljali tudi praznično pojedino. Sprva je bil praznik zgolj Novo Leto, kasneje, ko je bilo zopet dovoljeno, še Božič. Vsak je imel svoje delo, praznični narezek smo še posebej skrbno okrasili. Iz klobas smo delali prijazne pisane gosenice, kumare in sir smo zlagali v zanimive oblike ter jih krasili še z drugimi dodatki. Pladenj smo okrasili vsakič v novo podobo. In to je bil najlepši del praznikov: skupno druženje ob sproščenem delu za našo družino.
Krašenje jelke je bil še poseben ritual. Ata je naju z bratom spakiral v gozd, da poiščemo najličnejše drevesce za naš prostor. Mnogokrat smo gazili v globokem snegu, prečesavali to in ono skupinico smrečic ter iskali eno majhno, lepo, ki ne raste na samem. Drevesce na samem je res lepo, a ima tudi velike možnosti, da zraste v visoko lepotico, medtem ko drevesca v skupini zagotovo ne bodo vsa preživela.
Domov smo se vračali že v temi, rdečih lic in nasmejani do ušes. Mama nas je pričakala s toplim čajem in domačimi 
še posebej dišečimi piškoti. Nikoli ne bom vedela, kako je v dobi lesenih nemobilnih telefonov vedela, kdaj pridemo. Sta imela z očetom dogovor? In zakaj je rabila toliko ur za kuhanje čaja? Le kaj je počela ves ta čas ? Na toplem smo se kar stopili.
Malo smo polenarili, potem pa smo pričeli pripravljati smrečico in okraske. Prenekateri okrasek sva z bratom izdelala sama iz papirja in mama jih je ponosno obesila na še posebej vidno mesto. Seveda je priprava najinih mojstrovin potekala že kakšen teden prej, ob večerih v dobri družbi. Vsa hiša je bila polna papirnatih snežink, ki sem jih neutrudno izrezovala. Dolge dneve smo čakali na trenutek, da jih lahko obesimo na omare, okna ali pod strop.
Skratka, uživali smo v druženju in drobnih opravilih. In to mi je ostalo. To isto vzdušje “se me drži ko cek (klop)”.Ves čas. Ne glede na vmesno dobo pubertete, odraščanja, na čas, ko se želiš oddaljiti od staršev, to vzdušje je stalnica. Je moje, naše, od Male Miši, še Moj se je pobratil z njim.
Nekaterim se zdi svetohlinstvo, da s tako vnemo praznujem Božič. Da drevesce krasim na Božični večer in nič prej. Da ne maram razkošne večerje ta dan, da želim na Božično jutro tisti poseben zajtrk in odpiranje daril. To je tradicija, izročilo, ki mi ga je prenesel oče, ki je rastel v verni družini. Dan pred praznikom je vse skromno, je delavno, ob polnoči greš k maši, spat in šele naslednje jutro se sme praznovati.
Ko razmišljam dalje, ugotavljam, da bolj živim po cerkvenih merilih, kot marsikdo, ki je v božjem hramu reden gost. Starši so me naučili poštenja, spoštovanja sočloveka, delavnosti, skromnosti in zdrave radovednosti. Le katero boljšo popotnico si še kdo sploh lahko želi?
Verna ali neverna, verjamem v dobroto ljudi, v to, da vsak lahko naredi korak na pozitivno stran, da ljudje potrebujejo zgolj vzpodbudo in oporo v sočloveku. In kaj je praznovanje rojstva Jezusa drugega kot veselje, ker je ljudem dano novo upanje?
Seveda, predstavljali so si nas v vlogi živali, ki smo jo morali ugotoviti s postavljanjem vprašanj.
. Vprašajte Malo Miš, kako je, če te čelada dobro varuje. Ve iz izkušenj. In potolčeno čelado bo rada pokazala.
