Apikotomija

Enkrat v času mojega odbojkarskega entuziazma smo punce igrale s fanti. Močan servis nasprotnika je prebil moje sklenjene roke in obsedela sem na tleh. Soigralke so me obstopile, fantje so se ustrašili, jaz pa sem vstala in jih potolažila, da je vse uredu. A kot kaže, ni bilo.

Ko se mi je nad zgornjimi sprednjimi zobmi že tretjič naredila gnojna bula, me je moj takrat novi zobozdravnik poslikal. “Kaj ste pa vi delali?” me je vprašal. “Kaj bi delala?” Greva še enkrat na slikanje. “Ja, gospa, korenino zoba imate počeno. Bo treba operirat.”

Šmenta. Ne maram lokalne anestezije. Še posebej je ne maram na zobeh. A je kljub temu sledila apikotomija, kot se posegu strokovno reče.

Na prvem pregledu pri specialistu sem izvedela, da mi mora oskrbeti 4 zobe. Sem pri svojem zobozdravniku to gladko preslišala ali je res tako pameten, da ve, česa mi ne sme povedati? Prijazen zobni kirurg me je potolažil, da velike razlike v posegu ni. Napotil me je k sestri po datum. Sestra gleda po papirjih, po računalniku in vprašujoče izusti: “Prvi april?”

“Tisoč devetstotriinsedemdeset, ja,” ji pritrdim. “Zakaj?”

“No, potem bi pa verjetno raje drug datum poiskali, ne?”

Bi, ga, prosim. In je našla rojstni datum moje pokojne sošolke. Prav.

Na internetu sem si prebrala opis posega na kar nekaj mestih, vendar osebne izpovedi nisem našla nobene. No, pretirano se nisem mučila. Ponavadi se na forumih tako ali tako najdejo zgolj negativne izkušnje, mene pa je bilo že dovolj strah.

V bistvu sem se najbolj bala injekcije v dlesni. Ta je bolela od vsega najbolj. Po preživeti grozi (4 pikeci v dlesen zgoraj in 2 v nebo, ki sta manj bolela) me je iz ordinacije prijazna sestra Anita pospremila v operacijsko sobo. Vmes me je še sterilno ocopatkala in okapcala. Dala mi je razkužilo za usta: “1 minuto fajn žvrkljajte in izpljunite.”

Šluknem vsebino lončka in takoj četrtino popacam po bradi Šment, kako pa naj ustnice skupaj tiščim? Pritisnila sem jih z roko in se smejala, sestra pa z mano vred. Moja zgornja žnablca je visela povsem po svoje.

Anita mi je odgovorila na milijon mojih vprašanj, na katera odgovorov prej sploh nisem želela vedeti. Led je svetovala. Sladoled . Počitek. Dvignjeno vzglavje. Tablete proti bolečinam. Najbolje takoj po posegu, še preden popusti lokalna anestezija. Ko se bo občutek v ustnici vračal, bo pravi čas za tabletko. V danem trenutku je moj občutek še vedno samo popuščal. Zdelo se mi je, da je moje nebo otečeno, da se bom ob požiranju sline zadavila. Sestra me je potolažila, da bo med operacijo sesalček non-stop vklopljen in ne bo treba nič požirati, jaz pa sem si silno želela Magnificent. Žal, sestra ne izpolnjuje glasbenih želja – ni vedela vnaprej.

Potem me je celo pokrila. Le usta in nos so moleli skozi odprtino. Prišel je še en pomočnik, ki izpolnjuje glasbene želje, a poje zgolj faušton. Z reflektorjem me je obsijal, kot da sem model na modni pisti. Pa kaj ne ve, da tako ne morem spati?!

Potem je prišel še doktor, preveril da diham, da me nič ne boli in se lotil krvavega posla. Čutila sem, kako praska pod dlesen in jo odstranjuje od kosti. Bolelo ni nič. Prosil je za skalpel, nato sem čutila, kako je nekaj brizgnilo. “Slrkrlkrkslkrsrk,” je pravil sesalček. V daljavi se je slišala JLo. Ni moj tip.

Nato je bilo zatišje pred nevihto. Oglasila se je mašina - sveder, brusilnik, rezalnik ali kaj jaz vam kaj. In potem sem čutila pritisk na čeljust. Doktor je orodje malo zamenjal za nekaj polavtomatskega, a ko se je trudil in praskal po moji kosti, sem se bala, da se bo reč zlomila Bolelo ni nič. Potem se je mašina selila iz korenine na korenino, kričala je kot najhujši heavy metalci in ugotovila sem, da samo zelo na glas nastavljen mp3 v ušesih bi pomagal. Zdaj se ni slišala niti kakšna nepriljubljena skladba, ki ponavadi kot za nalašč tolče iz ozadja v najbolj neprimernem trenutku. In spati se tudi ni dalo.

Komaj sem uspela vse to zložiti v svoji glavi, je doktor naznanil: “Šivamo”. Čutila sem, kako vleče nit iz ene strani dlesni mimo zoba zkozi na drugo stran. Povsem logično. Odluščeno dlesen je treba dobro fiksirati. Zataknil mi je še vatice pod moje čudno viseče žnabelce in že sem bila prosta kot ptička.

Naslednja dva dni sem se vlekla od zmrzovalnika do postelje, vmes postala pri modrih tabletkah (hudiča, nisem jemala viagre, no) in, če je bila res sila, sem še odtočila. Po navodilu prijazne sestre sem se pred operacijo dobro najedla (3 mehke jajčne oči na blago praženi čebulni posteljici z ocvirkovimi podstavki so zakon), tako da me je lakota začela preganjati šele pozno popoldne.

“Kašasto,” je svetovala sestra Anita. Mlečni zdrob se ni obnesel. Prej viseča, zdaj obilno otečena zgornja žnabelca ni igrala svoje vloge. Zopet je mahedrala po svoje in gris se je le packal po njej. Bila sem kot otročiček, ki se uči jesti na žlico. Na koščke natrgan kruh je bil boljša ideja. Pravzaprav je bilo vredu vse, kar sem po kosih spravila v usta, da le ni bilo pretrdo. Lešniki bi bili bolj slaba izbira, ker bi se lahko zataknili pod dlesen.

Oteklina ni bila strašno huda, se mi zdi. Nekako sem se bala, da bo bolj bolelo, da bo dlje časa trajalo, da oplahne. Tisti teden sem sicer špricala vse svoje siceršnje aktivnosti, a vendar sem peti dan po operaciji že malo ščipala poganjke robidovja na parceli. Strogo čepe, saj sklanjanje nabije pritisk v oteklino.

Danes, osmi dan, so mi odstranili šive. Menda mi je lepo zacelilo. Pa saj se pozna. Sem že gobčna in počnem že skoraj vse, če le imam priložnost podnevi malo počivati z visokim vzglavjem. Hudih prazničnih izletov pa ne načrtujem. Bi bilo vseeno preveč. Še dobro, saj sem povabljena na 3 konce. Če bi šla k enemu, bi se drugima dvema morda zamerila .

No, glavno je, da sem preživela. Naslednjih nekaj tednov bom še malo otečena, kost bo še občutljiva, potem bi se pa morala zarasti. Uspešnost operacije bo znana po pol leta, danes pa izjavljam, da kljub vsemu apikotomija le ni prvoaprilska šala.

Čarovniška mešanica (zima komaj prihaja, a jaz ne kanim varčevati)

Zgodaj spomladi smo čarovnice začele moleti svoje zadnjice kvišku. Zadnji dan oktobra smo družno pregledale svojo bero, se posvetovale in si pripravile recepte za zimo. Zima je komaj pred vrati, virusi pa so se že zmuznili skoznje. Ni bilo druge, kot da jim napovem vojno, podobno lanski.

Se vražički že nekaj dni potikajo naokoli – nič naokoli, kar naselili so se pri meni. Saj ni čudno, ko sem pa skakala po Pomurju gor in dol med množicami vedno novih ljudi. Ne, gripe nimam. Ne pomnim, kdaj sem jo nazadnje imela. Se me prej lotijo tone smrklja, slab glas ali kašelj. Klub zavedanju tega krutega dejstva mi spomladi ni uspelo prepevati med smrekovimi vršički. Še dobro, da imam mamo, ki je naredila krasen sirup.

Te dni sem že posegla po natur antibiotikih. Malo preveč sem bila primorana iti med ljudi, sicer bi čebula pela vsako jutro. Smrdljivo bi bilo biti z mano takrat.

Sem raje posegla po svoji čarovniški mešanici. Te zime ne bi preživela brez Bajtlarjeve čarovnice, ki je bolj pridno kot jaz dajala čuden vtis na travnikih, z ritjo v zrak in škarjami v rokah. Sedaj me redno zalaga s posameznimi sestavinami, jaz pa cumpram (od nje sem se naučila) in trosim malo tega in malo onega ter malo tretjega. Lepo v tankih plasteh, da se vse premeša. Sem porabila že tri take doze letos. Topel čajek je največ, kar lahko naredim za svoje sinuse.

mešanica je skrajno desno, sestavin ne izdam

Koliko korenčkov spraviš v eno roko?

Korenček je zelo zdrav. Pravijo, da je najboljši za oči, saj še nihče ni videl zajca z očali. Resno, korenček slovi po tem, da je rekorder v vsebnosti beta karotena, (Tega sicer vsebujejo vse oranžne zelenjave, tudi buče.), ki je v bistvu neaktivna oz. predhodna oblika vitamina A. Tega potrebujemo za zdrave oči, lepo in sijočo kožo ter močne lase.

Poleg vitamina A vsebuje tudi veliko pektina, kalij, kalcij, železo, vitamin K in folno kislino. Kljub prijetno sladkemu okusu nima velike kalorične vrednosti. (Preberi to, and this, ali to.) Odlična hrana, za nekatere kar posladek.

Posebej je slasten, če ga dobiš domačega, z bio vrta. Potem tekmuješ s hčerko, katera lahko v roki drži več korenčka. Seveda zmaga večja roka, a tudi Mala Miš ni po prazni župi priplavala, je bila močna korenčkova juhica. Evo dokaz:

5 v vsaki roki

tam na sredini je najlepši

v resnici so ogromni

Miselno naravnan zajtrk

Zjutraj je pametno nekaj pametnega pojesti. Še posebej je pametno pojesti nekaj tako pametnega, da bomo potem pametni cel dan. Običajno za tak učinek pojem banano in popijem zeleni čaj. Danes sem kombinacijo še obogatila. S hruško in sirom.

Poznavalci zelenega čaja že veste, da je dober za koncentracijo, za nepoznavalce bom pa vseeno malo razložila. Stres je ponavadi tisti dejavnik, ki nam moti koncentracijo. Mišice so napete, čeprav se tega sploh ne zavedamo. To nam jemlje energijo – kisik gre v mišice, namesto v možgane.

Zeleni čaj vsebuje stari dobri kofein. Tein je le drugo ime za isto snov. In zakaj potem ne bi spili kave, zakaj raje zeleni čaj? Po preveliki dozi kave se človek trese. Tudi klasična doza kave ima hiter, močan in kratek učinek. Kofein udari takoj. Nasprotno zeleni čaj oddaja kofein v manjši dozi dlje časa. Za to poskrbijo čreslovine, ki upočasnjujejo prebavo kofeina. Eterična olja v čaju spodbujajo sposobnost opazovanja, hkrati pa umirjajo telo. Zeleni čaj vsebuje veliko tiamina, vitamina skupine B, ki organizirajo presnovo ogljikovih hidratov - iz bogate banane. S sirom dodaš še dobro mero kalcija.

To je že kdo slišal, da za presnovo in vezavo kalcija na pravo mesto telo potrebuje C vitamin? (Zato pa delajo šumeče tablete  Ca-C.) Malo sem ga dobila iz hruške, kar nekaj pa tudi iz zelenega čaja. Raziskave so pokazale, da je C vitamin v zelenem čaju vezan v taki obliki, da se tudi s prekuhavanjem ne uniči. Zmagovalna kombinacija!

P.S. Znanje o zelenem čaju sem tokrat povzela po knjigi Dr. Jörg Zittlau, Zeleni čaj za zdravje in vitalnost.

P.P.S. Priporočam tudi Čaj, čas za zdaj, Dario Cortese

Ne, ni še konc. Za internetne brskalce so tu linki na Wiki in english, tu je slovenski članek o čaju, malo pa lahko tudi sami poguglate, a ne?

Fantastičen zobozdravnik

Dolga leta so to bile samo sanje. Pred časom sem vseeno našla zame najboljšega zobozdravnika na svetu. Odkar so uvedli naročanje, pridem v čakalnico nekaj minut pred naročeno uro, se mirno vsedem, niti ne izvlečem čtiva in že sem v ordinaciji.

Nazadnje sem prišla na prizorišče 10 minut prezgodaj in si odprla kratko biografijo U2, ki so jo delili v Zagrebu. Hitro v čakalnico prikoraka zobozdravnik in se že od daleč opravičuje, da bo malce za počakat, ker so šli pozno na malico. Vzame kartico in me povpraša, če sem bila na koncertu. Na moje nasmejano kimanje in glasno pritrjevanje odgovori z vprašanjem: Zakaj se pa nisva videla?

Pa to ni nek mladenič, je možakar od svojih 50.

Kasneje je ugotovil, da bom sedaj morda malo bolj sproščeno prihajala k njemu v ordinacijo, ko vem, da smo v istem klubu. K temu bo sicer bolj pripomioglo dejstvo, da mi je povedal skrivno kodo: Če bo bolelo, dvignem levo roko in mi bo dal inekcijo. Inekcija me ponavadi pesjansko boli, a če je preveč, vem za varnostni izhod. Torej upam, da z U2-ji na ušesih ne bom več rabila svojih megalomanskih psihičnih priprav za zobozdravnika. Si bova skupaj pela Beautiful day namesto Stuck in the moment.

Kakšna lahkomiselnost!

Nimam pojma, na kaj sem mislila v tistem trenutku. Zagotovo so bili moji možgani nekje na paši ali pri kakšnem drugem bolj pomembnem opravilu. Vsekakor se niso kaj dosti posvečali trenutni nalogi. Joj, kot da bi lahko to dejanje – pravzaprav NEdejanje – prikrila.

Če dobro pomislim, niti o prikrivanju nisem razmišljala. Hinavska pa nisem. (Upam, da to drži in ni samo v moji domišljiji zraslo .)

Nikakor mi ni jasno, kako to, da sem to delo opravila tako površno. V naši hiši je red. Ponekod je določen prostor za nered, a s hrano in mizo se ne gre igrati. Tu mora biti čistoča na višku, a ne do sijaja. Sijaj ponavadi ustvarijo kemikalije, ki jih ne želimo jesti. Vse posledice preteklih obrokov torej moraš redno, sproti, s čistilom in do faze popolnoma brez čistil počistiti. Tako popolnoma, da bi novorojenčku pustil mizo lizati. Kako sem lahko jaz, ki vsakega ujamem pri nepopolnosti čiščenja mize, mislila, da sama sebe pa ne bom ujela? Takoj sem se nahrulila, se temu primerno odvlekla v kuhinjo in zbrisala še zadnje ostanke čistila.

Potem sem na mizo naložila reklame, škatlo s tal, stare vrečke, škaf za perilo (tudi s tal), … Saj zdaj si malo zmišljujem, a ni redko, da se zgodi prav to. Potem pred naslednjim obrokom mizo seveda zopet zbrišem, do potankosti, do faze “lizanja”. Smiselno?

Manekenke in manekeni zdravega videza

Te dni je tekla kar burna debata o vsečloveški občutljivosti na določeno vrsto lepote. Eni se včasih sekirajo(mo) za komentarje tistih, ki jih nismo vprašali za mnenje, spet drugi kdaj pa kdaj sami najdejo(mo) svoje takoimenovane pomanjkljivosti.

Ne želim reči, da ne bi smeli biti občutljivi na tovrste komentarje ali opažanja. Prav je, da nam je mar svojega videza, ker to pove marsikaj o našem zdravju. Prav je, da poskušamo biti v kondiciji. Prav je, da smo primerno urejeni. Vendar poznam ljudi, ki so v primerni kondiciji, morda boljši kot jaz, a njihove telesne mere tega ne razkrijejo. Njihov nasmeh ti po drugi strani lahko stopi srce in odpre dušo. Poznam tudi take, ki so na videz pravi manekeni, a opešajo po 500 m hoje. Popolnost je za vsakega posameznika drugje, izven vidnega polja, za vsakogar drugačna.

Krivi za to gonjo so pravzaprav mediji in velecenjena modna industrija, ki z verižno reakcijo razpihujeta neke ideale po svetu. Vsi izven teh popolnih mer naj bi imeli dober razlog, da smo nesrečni. Sedaj bom razpihnila povsem zadovoljne manekenke in manekena, katerim je važna le dobra paša, oploditev in močni rogovi, ki ti priborijo primeren položaj v družbi.

Jonu je čistoča je pomembna

Kje je Jon? Se še kar čisti?

Mmm, ribez!

najlepše ritke

hrana za dva

Se vidi, da sva dvojčici?

Za vsak zločin primerna kazen

Da se človek kaj nauči, mora včasih biti strogo kaznovan. Najhuje je, ko ponoviš zločin. Le kako dolgo bo moja kazen zalegla tokrat?

Sedaj sem bila 2 leti dokaj pridna in je bilo strašno lepo. Belo, a lepo. Moja koža pač ni tak čokoladni tip kot moje okušalne brbončice. Imela sem dober načrt za privajanje na sonce, a se tokrat moja trma in zaletavost nista držali niti osnov. Nihče se ni ob pogledu na uro in mojo naramnično opravo niti zdrznil. Jaz sem tisto gredo morala prekopati vsaj sedaj, ne glede na vsa druga opravila, ki so mi ukradla rano jutro, drugače nimam pojma, kdaj jo bom.

Ob prihodu domov mi je bilo že popolnoma jasno, da bo nekaj noči zame bolj jasnih kot temnih. Prioriteta bo poležavanje na trebuhu v čim bolj zravnanem položaju. Neprijetno je kakršnokoli pritiskanje na hrbet, majica mora biti najmehkejša, pretegniti se tudi ne smem preveč. Služim lahko za semafor.

je to barva "kuhan rak"?

Moj me je tolažil, da bo kasneje bolje. Ha, ne pozna on moje kože. Zvečer je šele prav zažarela. Sem hitro zastirala okna, da ne bi mimoidoči pomislili na kakšno čudno reč ob rdeči svetlobi, ki se je širila od nas . Upam, da bo tale kazen sedaj zalegla za malo dlje, po možnosti do konca življenja. Na sonce res ne smeš ob 11.00 in tam ostati do 13:30 v majčki brez rokavov in brez zaščitne kreme. Posledice so lahko hude, tako dolgoročno kot kratkoročno. Minila sta že dva dneva, mene hrbet še vedno skeli, srbi in veže. Bljak.

Zakaj cerkev ne opravi s pedofilijo?

Ves teden me že muči en črv, ki so ga mediji uspešno naselili v naše glave. Mala Miš ima v okvitu priprav na prvo obhajilo pri žuniku skupaj s še eno prijateljico zasebne pevske vaje. Panika! Od začetka tedna dalje, ko mi je to povedala, skrbno opazujem njeno obnašanje. Pozorna sem na morebitno nihanje razpoloženja, nepričakovana nasprotovanja ali kakršen koli odklon od običajnega vedenja. Miška je na srečo vesela in ravno toliko uporniška kot vedno.

V trenutku, ko mi je povedala za zasebne pevske vaje, sem kar zmrznila. Na srečo sem hitro našla prava vprašanja, da sem prikrila svoje dvome in pridobila nekaj informacij. Močno sem se upirala objavi teh miselnih viharjev na blog. Nočem načenjati takih tem. Danes sem pa zopet slišala, da v Sloveniji sumijo na zlorabe v okviru priprav na birmo. Miška se pripravlja na obhajilo…

Cerkev bi lahko v vseh takih primerih drugače reagirala. Saj jih človek še razume, da poskusijo zavarovati svoje delavce, župnike, a na prvem mestu bi vseeno morale biti njihove ovčke, a ne? Če bi cerkev svoje ljudi, ki so jim dokazane kršitve, kaznovala tudi sama, na način, da bi tudi ovčke to videle, bi dosegli dvoje:

1. Pastirji bi bolj razmišljali o tem, kaj se sme in kaj ne in kakšno kazen jim bo vrhovni šef tu spodaj in tam zgoraj naložil. Obnašali bi se bolje.
2. Ovčke bi v splošnem imele večje zaupanje v pastirje in bi jim bolj zaupale in verjele, kadar bi prišlo do lažnih obtožb.

Ljudje pač smo ovčke v resnici. Radi hodimo in blejamo v skupini. Ko se ena prestraši, smo prestrašeni vsi. To nam je prazgodovinski nagon. Povsem normalen vzgib, ki je nas, ljudi, varoval dolga tisočletja in varuje živali, ki živijo v skupini, še dandanes. V okviru tega refleksa tudi ločujemo druge vrste na nevarne in nenevarne. Tekom zgodovine smo se naučili tudi posploševati. Ko se nekdo izkaže za nevarnega, posplošimo to na celotno skupino enakih osebkov. Na ta način so vsi politiki skorumpirani, vsi zdravniki zanič in predobro služijo, vsi podjetniki so tajkuni in vsi managerji tlačijo samo v svoj žep. Na koncu so še vsi župniki pedofili.

To seveda ni res. Tudi cestni delavci niso vsi enaki, med šiviljami so spretne in manj spretne, računovodkinje, komercialisti, knjižničarji, kovinarji in vsi ostali delavci na svetu so si med sebi enakimi različni. Tudi med njimi so lahko izredni, odlični delavci in med njimi tudi najdemo kriminalce. Pri bolj domačih poklicih, stvareh, dejstvih ali pojavih manj posplošujemo, pri manj poznanih posplošujemo bolj. Neznanih stvari nas je bolj strah. Kar nas lahko nekje nekoč osebno prizadene, nas boli toliko bolj, strah ima še večje oči.

Nihče me nikdar ni rešil tega strahu. Kako naj pri vseh novicah, govoricah in medijski gonji sedaj svojega otroka zaupam našemu župniku? Na srečo sem slišala mnogo zgodb sedaj odraslih ljudi, ki jim zaupam. Zgodbe so o našem župniku, ki pri teh ljudeh uživa zaupanje in spoštovanje zaradi vseh svojih dobrih dejanj za njih, ki so takrat bili še otroci. Jaz pa sem kljub temu na preži, če Mala Miška mirno spi. Gledam jo pravkar in spi kot angelček.

Prašna od pete do glave

Po napornem nakupovanju sem obstala sama sredi dnevne sobe in se smilila sama sebi. Na srečo se mi možgani niso do konca skisali. Hitro so našli rešitev. Šport. Kolo ali rolerji? Hm, je pihalo zunaj in sem izbrala rolanje – prvič to sezono. Sram me povozi. Predstavljajte si sram v obliki težkega, polno naloženega tovornjaka, po možnosti z betonskimi elementi, z enako polno naloženo prikolico, kako divja po cesti mimo mravljice. Tak sram me povozi.

Zdaj je bilo treba najti rolerje. Vzela sem v shrambi ta prvega, pogledala številko, ni moj, je od Mojga, in nedolžno po babje sklepala, da to je Njegov par. Torej sem morala malo bolj kopati, prestaviti eno stvar in izpuliti svoje rolerje iz ozke luknje. V copatih in z rolerji v rokah sem končno lahko odkorakala po stopnišču navzdol, da se preobujem in odpeljem prvi zmagi nasproti.

Na hladnih stopnicah sem si pod rit podtaknila copat in presenetljivo lahko obula prvi roler. Bil je številka 42. Ni bil moj. Po babje malo divja sem bila vesela, da si nisem najprej obuja svojega. Odkorakala sem v “trgovino” reklamirat svoj nakup. Pri tem sem se malo drla na police in vso kramo na njih. Segrevanje pa je bilo učinkovito.

Z obema svojima rolerjema na nogah sem se odkotalila preverjati našo novo peš pot. Asfalt je odličen za majhna kolesca, spretni zvozimo tudi slalom med kamenčki, ki se neumorno kotalijo na stezo z vsake strani. Občutek ob rolanju po pločniku, ločenem od ceste, je božanski. Vse do letos tega pri nas nismo poznali drugje, kot na šolskem igrišču. Za kakšno turo sem se morala spraviti na sredino lokalne ceste, ki je bila dovolj široka za 1,5 avtomobila. O hrapavosti asfalta raje sploh ne razpravljam.

Ko sem takole zamišljena premagovala meter za metrom, sem ugotovila, kako je lepo položno. Svoja ramena sem nastavljala blagemu večernemu sončku. Taka pogajanja z njim se mi še najbolj obnesejo, da poleti na morju ne izgledam kot kuhan rak. Počasi sem se bližala koncu asfalta na 750 m razdalje. Vsa prepotena sem opazovala, kakšna bo cesta v daljavi, ko bo enkrat gotova, nakar se je s stranske ceste pripeljal velik tovornjak, za katerim se je dvigal gost oblak cestnega prahu in peska. Refleksi so mi brž naročili pogled na stran in omejitev dihanja. Preživela. Le tuša sem bila krepko potrebna. Če bi samo za trenutek obstala pri miru in ne bi z vso vnemo odrolala do doma, bi se prah na meni zagotovo strdil in obstala bi kot spomenik padlim rolarjem sredi nove sprehajalne poti. Da bi me odstranili, bi morali priti s tistim ta velikim vrtalnim kladivom za beton, ki ga v risankah tako radi uporabijo, da poskakuje naokoli z ubogo paro, ki ga ne more več kontrolirati.

Na srečo sem pravi čas prišla do sape in do tuša.

Šport je uspel, špas tudi

Danes je bil pravi šport špas za tri generacije. Zbrali smo se na šolskem igrišču. Vstopnico smo plačali z odpadnim papirjem.

To je bilo neko čudno plačilo. Tekmovali smo, kdo plača več. Naša familija je bila bolj skromna. Smo bolj revni ljudje in nimamo prostora celo leto zbirati kupov starih časopisov, reklam, katalogov in podobne navlake. Pri nas je nastavljena škatla za odpadni papir in jo spraznimo, ko je polna. Spraznili smo jo dan pred tem, ko smo izvedeli za termin špasnega športa.

V drugih družinah je malo drugače. Očitno imajo dosti prostora in dosti avtomobilov ali pa ogromno prikolico. Pritovorili so kar 351 kg starega papirja. Če je znanka v svoj prtljažnik spravila 52 kg, so ti rabili približno sedemkrat toliko prostora. Morajo biti tudi pravi mišičnjaki, da so vse to zložili najprej v avto, potem na tehtnico in še v keson.

Ob vstopu na prizorišče smo vlekli barvne listke. Po eko himni so nas učiteljice zložile v skupine glede na barvo izvlečenega listka. Skupine smo se podalajale na pot v pet minutnih razmakih. Prve skupine so zamudile veliko zabave. Učiteljice so z igricami poskrbele, da smo se ves čas čakanja prijetno zabavali. Malo smo se spoznavali, peli, plesali in skakali.

Na pohodu je bilo še bolj veselo. Čakalo nas je kar nekaj postaj z različnimi nalogami. Metali smo žogico, peli zajčku, dokazovali poznavanje travniških cvetlic in dreves, risali smo zajčka, igrali smo se pantomimo, hodili po hlodu, se plazili skozi tunel nog in iskali pare. Dobro smo se razmigali in nasmejali. Na cilju nas je čakala še malica in koncert naših šolarjev. Lepo je bilo.

Eko himna

skupine se zbirajo

met žogice

Slavolok narave

tunel se zbira

Je kdo kaj kašljal preteklo zimo?

Pri nas smo imeli eno obdobje velikega kašlja, prečastitega smrklja in gospoda sinusemašilca. Pravzaprav jih je bilo več, tako na obroke. Na srečo smo imeli tudi dobro zalogo smrekovega sirupa. Samo trenutek, da ga še šluknem malo.

Sem že nazaj. Torej, drage čarovnice, mamice, babice in dedki, zdaj je že skrajni čas, da se podamo v akcijo. Po toplih nižinah so smrekovi vršički marsikje že preveliki za nabiranje, ob napovedanem sončku bodo pa še zadnji popki podivjali. Za nabiranje so godni mehki, na otip medeni vršički. Lahko so še precej zaprti, lahko so že zelo dolgi. Dokler jih z lahkoto zgrizete, so vredu. A nikoli jih še niste grizli? A če so sploh za jest? Seveda so za jest. Ne bi iz njih drugače delali zdravila . So močnega, nekoliko grenkega in kislega okusa. C vitamin jim da svoj pečat. In lepo morajo dišati, potem so ta pravi.

Najbolje je, da jih nabirate v sončnem vremenu, tako kot ostale zeli. Obvezno jih polagajte v zračno košaro, saj bi v plastični vrečki oddali znatno količino soka in arome že po poti domov. Po deževnem obdobju je pametno počakati nekaj dni, da se drevesa osušijo. Vodeni vršički nimajo dovolj eteričnih olj in smol (aroma, aroma!), da bi iz njih lahko naredili kakšen omembe vreden izdelek. Na kakovost vpliva tudi natančnejša lokacija obranih smrek. Priporočam nekaj krasotic sredi neokrnjene narave, daleč od mestnega vrveža. V takem okolju se še najbolj hudobna čarovnica blago nasmehne in zapoje Kekčevo pesem.

Nabrane vršičke nato polagamo v velik suh kozarec s širokim grlom, na njih enako debelo plast sladkorja (je lahko rjav, lahko uporabite med). Plasti naj bodo za prst debele. Kozarec napolnite do vrha, zaključite s sladkorjem. Postavite na najbolj sončno polico za približno 3 tedne. Precedite in shranite na suhem in hladnem. Pozimi ali že v jeseni ga šlukcajte po žličkah za večjo odpornost in preganjanje na začetku omenjenih nadlog.

Lani sem ga pripravila 4 litre. Z Malo Mišjo sva do danes pridno porabili 4.75 l sirupa. Z njegovo pomočjo je ona skoraj brez prehlada že od 2. leta starosti, ko je imela začetek bronhitisa. Jaz se branim malo manj uspešno, a vseeno zelo dobro. Če se samo spomnim zime, ko skoraj nisem preživela tedna čila in zdrava. Ne, takrat sirupa nismo imeli.

Jaz smrečje ponavadi polnim v velike Etine kozarce, ki držijo 1 kg rdeče pese, na primer. Iz treh dobro natlačenih kozarcev dobim približno 1 liter sirupa. Odcejene vršičke ponavadi še prelijem z vodo, premešam in ponovno odcedim. Ta sok potem hranim v hladilniku in ga sproti mešam z vodo ter spijem za žejo.

Sedaj samo še čakam na prost dan, ko bom lahko pobegnila v naravo. Jaz, moja košara, glasilke in upam da nihče v bližini . Bom pela tudi kaj takega, kar presega moje glasovne sposobnosti .

Najprej nežen, potem pa divji kot hudiček

Četrtek je, Moj je pred TV-jem. Na srečo več ne gleda tistega hektičnega karakterja ampak nogomet, a moja koncentracija vseeno bezlja nekje naokoli. A o tem hudičku le lahko napišem. Sem ga našla danes na relaksaciji v savni.

Zbrali smo se na programu vrtinčenja zraka. Nič hudega sluteč sem se namestila na srednjo polico. Je prišel mojster Robi, malo razložil o aromi in vmesnem mazanju z ledom in začel mešati. Polil je peč, prijetno vrtinčil, jaz sem se veselo sproščala in po malem potila. Uživala sem, kot že dolgo ne. Mojster je počasi dvigal temperaturo. Vroč zrak, ki ga je razpihoval po savni, me je nežno božal. Nato je še malo polil in povrtinčil ter razdelil led. Joj, kako zelo se je prilegla hladna masaža po vsem telesu. Najbolj so bili tega veseli tisti deli, ki se radi povesijo .

Led je pospešil periferno prekrvavitev. Nato je mojster znova polil. Še enkrat. In na drugi strani enkrat, dvakrat. Šmenta, nisem več štela. Vroč zrak je sedaj težko pritiskal navzdol na oknajpano kožo. Po vsej površini se je naježila. Vročina je pa še kar stala nad nami. Nisem uspela gledati, kaj je mojster tako dolgo čaral. Ko je končno razmešal, so se tokovi vročega zraka mešali s hladnimi in nosili malo olajšanja. Še enkrat je zalil, malo povrtel svojo brisačo nad pečjo, nato pa vsakega ošvrknil z enim hitrim zamahom z brisačo izpod stropa navzdol. Temu se reče Robijeva (hudičeva) sapica.

Mi smo popolnoma zdelani odhajali iz savne, mojster pa je sedel na klopici in se naslajal ob takem razgledu. Kasneje (po dolgem tuširanju pod hladno vodo) sem ga srečala. Morala sem mu povedati, da je najprej prav po gentlemansko nežen, potem pa divji kot hudiček. Se je samo zadovoljno nasmehnil in relek: “Pa tako se to dela!”.

Ne bi se mogla bolj strinjati.

Živahen dan Zemlje v Benediktu

Po Benediktu je danes odmevala Eko himna. Osnovnošolci so imeli zelo koristen in poučen naravoslovni dan. Učili so se skrbeti zase in za planet, na katerem živimo.

Prvo opravilo je bilo čiščenje okolja. Učenci so razdeljeni v skupine obhodili kar široko okolico kraja. Nobene sitnobe ali česa podobnega ni bilo čutiti. Sem delala ob odprtem oknu in jih slišala, kako veselo se počasi vračajo proti šoli.

potke so bolj čiste

To je bilo tudi znamenje, da moram počasi zaključiti z utrujanjem tikovnice in se odeti v kolesarsko opravo. Prvič letos… Sram me povozi!

Z Mojim sva obljubila učiteljicam, da bova kot vešča kolesarja spremljala eno od dveh skupin otrok, ki se pripravljajo na kolesarski izpit. So preverile zakon, ki pravi, da mora biti na 5 otrok 1 spremljevalec. Dve učiteljici, 2 starša in 20 petošolcev smo se odpravili po naši kolesarski stezi. Ta veliki smo si nadeli odsevne brezrokavnike, tako da je afnanje z mojo lepo rožnato z rožicami posuto kolesarsko majčko odpadlo .

gneča na igrišču - kje so čeladarji? iščem čeladarje!

Pred odhodom smo si primerno zategnili čelade. Ko so videli dva starša v popolni bojni opremi s tesno pripetimi čeladami, ni bil to noben problem. Saj kaj pa ti koristi čelada, ki jo malo močnejši vetrc odpihne z glave? Padeš, čelada se sname, čelo pa je za vedno zaznamovano . Vprašajte Malo Miš, kako je, če te čelada dobro varuje. Ve iz izkušenj. In potolčeno čelado bo rada pokazala.

Otroci so od začetka pridno vozili po robu cestišča, kasneje pa jih je njihova nagajivost že malo metala iz smeri. A krotilci hudih zveri se ne damo kar tako. Ko je poknil bič “aaavtooo!”, so bili vsi tam, kjer je treba. Tudi strateško načrtovanje spusta po klancu se je dobro obneslo. Otroci so najprej godrnjali, zakaj mi tu parkiramo in čakamo, nato so pa le vprašali. “Spustili se bomo v manjših skupinah. Lahko se zgodi, da kdo pade in večja skupina se ne uspe pravočasno ustaviti. Potem bi lahko vsi padli.” So hitro poznavalsko in v strahu za celo kožo pokimali. Domov smo prišli brez padcev, brez srčnega infarkta, rdečih ličk in dobre volje.

Kako so se imele druge skupine, ne vem. Še ena skupina je trenirala za kolesarski izpit, a na drugi trasi. Ene pešce smo prehiteli. Na začetku njihove poti so izgledali še dobro. Ne vem, če so to bili tisti, ki so šli na ogled kmetije, ali so šli morda na lov za skritim zakladom. Na nordijsko hojo je zagotovo šla druga skupina, saj so ti bili brez palic. Niti niso bili kandidati za tabornike, saj so bili brez šotora. Da, vse te in še več aktivnosti so imeli danes otroci možnost izbirati.

A za mlade radovedneže, ki jih zanima čebelarjevo delo, pa vem, da so se imeli krasno. Šli so na ogled čebelnjaka. Tam jim je čebelar, oče enega od šolarjev, marsikaj pokazal in razložil. Poiskali so matico, čebeljo kraljico. Videli so, kje se zbira matični mleček. Izvedeli so (upam, da si je Mala Miš dobro zapomnila), da trot matico oplodi 25 m visoko v zraku. In da trota ni več v panju. Oddelal je svoje . Mulčke so pri čebelarju razvajali kot kralje. Postregli so jih z mini pico in jim za domov še dali lonček medu. So si zaslužili, če so zjutraj pobirali smeti in potem še pešačili 2 km v eno in 2 km v drugo smer.

Vedno bolj umeten McDonald’s

V mojih študentskih časih, ko je McDonald’s prišel v Slovenijo in smo imeli vsi velikanske pomisleke glede hitre hrane, so se njihovi managerji krasno znašli. Prišli so kot gostje, strokovnjaki za franšize predavati znanja željnim študentom.

Predstavili so sistem poslovanja in v okviru tega tudi visoke standarde glede nabave surovin in priprave hrane. Seveda so potešili tudi radovednost študentov. Odgovorili so na vsako še tako provokativno vprašanje. Dali so nam dovolj informacij, da smo bili pripravljeni odkorakati do restavracije in tam pustiti nekaj dragocenih takrat še tolarjev.

In ni nam bilo žal. Pravzaprav sem se smejala znanki, ki je vprašala, če ni tam namesto krompirčka samo neka ocvrta kaša. Krompirček je bil boljši kot na marsikateri stojnici. Ocvrt v svežem olju, nikoli masten ali preveč zapečen. Sendviči so bili obloženi z zelenjavo, meso primerno pečeno in začinjeno. Še solato si dobil! Podrli so vse predsodke. Z razcvetom McDonald’s-a so počasi v Mariboru poniknili kioski, kjer si lahko kupil ocvrt krompirček.

Spričo dobre kakovosti hrane v McDonald’s-u smo se kar navadili, da nam nadomesti kosilo, kadar gremo po daljših nakupih. Radi smo poskusili njihove novosti, a vseeno smo si nekako izbrali vsak svojo priljubljeno hrano.

Meni najljubši so dolgo časa bili “nageci”. Ne vem, zakaj so ravno nageci, če pa so oblečeni v skorjico . Torej, Chicken McNuggets so bili v originali res iz piščančjega mesa, oblečeni v klasično moka-jajce-drobtine skorjico. Potem se je nekdo spomnil, da so že dolgočasni in jim to skorjico zamenjal z neko industrijsko mokasto-z-dodatki-bog-ve-kakimi. Bljak.  No, saj sem to še preživela, pa so potem še meso zamenjali za cenejšo bog-ve-iz-česa-vse penasto mešanico. Adijo! Gremo iskat novo priljubljeno jed.

Našla sem, khm, Chickenburger. Iz pravega kosa mesa. Do nekej dni nazaj, ko smo zopet pristali tam. Sem v tem sendviču dobila isto prezačinjeno umetno spenjeno in zgoščeno brozgo. Sem pojedla, ker sem bila lačna. Preveč tečna, da bi šla po kaj drugega. Tisti dan jim nisem več hotela dati kakega dodatnega evrčka. Za nagrado, ker postajajo vedno bolj umetni. Me zanima, iz česa je po novem ribji sendvič, si ga ne upam zaželeti. Upam, da je vsaj sirov še natur, drugače smo ga nasrkali. Vsaj jaz sem ga, ker moja dva banditka pa nimata nič proti .