Zima odhaja z velikimi koraki

Tu je pustila sledi:

tetkine sledi v snegu

Pomlad jo je torej dokončno pregnala. Sedaj lahko iz omar počasi vlačimo pomladno in poletno garderobo. Ali pa morda še raje ne. Vsaj ne jaz. Je bilo že nekajkrat, da sem malo prehitevala, tetka pa se je skrivala za vogalom. Takoj, ko je videla moje početje, je takoj prišla nazaj, nam jo zagodla s snegom ali vsaj z mrzlim zoprnim dežjem. Moje omare še ne bodo doživele sezonskega obračanja. Ziher je kul .

Vremenska kontrola februar 2009

Februar se je začel sneženo, nadaljeval z močno odjugo in dežjem. Ponekod so reke prestopile bregove na območju vsakoletnih poplav, sprožili so se nekateri plazovi. In to vse v enem tednu!

Kulturni praznik nam je za trenutek prinesel tudi bolj kulturno vreme, da je odvečna voda lahko odtekla. Nato so napovedali mrzlo mrzli mraz in sneg do nižin, ki pa se je nekje po poti do nas izgubil . Imeli smo cel teden suhega in bolj ali manj sončnega vremena ter prelep vikend.

Sredi naslednjega tedna, malo pred pustom, je zima poskrbela, da je pust v resnici imel delo, da ni kar tako brez veze pohajkoval gor in dol po naši deželi. Tistih nekaj centimetrov snega je tetka dobro zamrznila. A pust je vajen trdega dela . Se ga je hitro lotil, tetka zima pa je vsakič sproti hitela nasipavati novo belo odejo. Kar nekaj dni sta se takole prepirala….

Na koncu je pust le zmagal. Vsaj kar se februarskega vremena tiče. Smo še zadnjih nekaj dni imeli suho in razmeroma sončno vreme. Ravno pravo za prve mačice in zvončke.

Originalna napoved je torej zdržala: februar je bil zmeren, a žal ne bel. Belo je bilo le nekaj dni.

Norice so me spreobrnile

Po prekmurskih ravnicah se bela barva snega menja z belino zvončkov. Zavidljivo jih opazujem skozi okno avtomobila. Zavidam jim, kako znajo uživati v teh nežnih sončnih žarkih. Mene še vedno zebe, oni pa si igrajo svojo pomladno pesmico. Zato mi je radovednost ukradla nekaj mojega časa in me odpeljala po robu gozda, kjer bi se že lahko kaj dogajalo.

Ob poti sem opazovala sonce, kako se prebija do golih vej in z listnato odejo pokritih gozdnih tal. Oči so mi bezljale kvišku, iskale so nevidne šume pravkar odletelih ptic. Nato so odbrzele proti tlom v iskanju zelenja ali beline. Še nič. Zagledala sem svežo luknjo v deblu. Ptički so imeli kaj zobati. Morda me je zato tista sinička tako vztrajno nadirala . Sem jo hitro poslikala:

še kakšno leto, pa bo padlo

Trenutek po tem sem se znašla ob nekih drobnih zelenih šopkih:

skrivajo se

Ozrla sem se pred sebe – polno jih je. Pogledam levo, desno, vse polno, pogledam nazaj – polno jih je. Za vsakim kupčkom listja je bil šopek močnih zelenih listkov. Sem pogledala še bolje in našla tole:

zvedavo dvignjene glavice

Za sliko sem se skoraj vlegla v tla, nato pa sem ugotovila, da bom tako pomendrala celo vrsto malih nadebudnežev. In kako naj sedaj pridem naprej? Ali nazaj? Kam? Vsepovsod okoli mene so iz tal kukale majhne radovedne glavice. So preverjale, če je še sneg .

V želji, da se jih ognem in jih pustim rasti, zacveteti (in jim takrat pokažem svoj pravi obraz in velike oči Male Miši ), so me spreobrnile neštetokrat v drugo smer. Ob iskanju varne stopinje sem si skoraj zavozljala noge .

Ko sem tako pijano prilezla vrh hriba, sem ugotovila, da bo treba še priti s fotoaparatom na to mesto. Takrat bo na spodnji sliki zopet belo ozadje, a ne od snega :

sneg v ozadju

Zloben sneg

Najprej ni nobene sledi o kaki zlobi. Ko prvič v svojem življenju gledaš mehke puhaste koščke vate, ki tiho padajo z neba in nežno pristajajo na mrzlih tleh, je prav zanimivo. Hecno je, ko skozi strešno okno opazuješ okolico.

Prve snežinke se oprimejo travnih bilk na najbolj nemogočih mestih. Hecno se mi zdi, da se na okenskih šipah kmalu raztopijo. Še bolj zanimivo je, ko prepričaš mamo, da ti odpre okno in lahko zkozi pomoliš svojo malo ročico. Najprej mrzel dotik, nato kapljica. Kje je zdaj snežinka? Se je skrila? Zakaj se mi noče pokazati? Ulovim drugo, pa se igra podobno igrico. Prav vse so take. Šok. Snežinke niso tako prijazne, kot je videti na prvi pogled. In še več. Zmočile so mojo risbico, ki je ležala na sedežni poleg mene .

Z mamo hitro zapreva okno. Gledati je lepše. Kmalu pozabim na sneg. Zaigram se. Potem pa mama hoče, da greva ven. Menda je treba v trgovino. Ja nujno, ja. Po moje tudi. Mi res ni do oblačenja debelega kombinezona, ki me sicer lepo greje v tem mrazu, vendar mi ne pusti migati, kot bi jaz želela. Dobro, bom pustila mami, da me obleče, drugače bo ogenj v strehi.

O čem mi mama razlaga? Sneg? A ja, prej sva ga opazovali… Me prav zanima, kakšen je tako bolj od blizu. Mama pravi, da ga je že dosti. Popelje me po stopnišču navzdol. Ko prispeva na dvorišče, me prevzame vsa belina. Parkirišče, travnik, cesta, vse je izginilo. Avti so beli, drevesa so bela. Čudovito! Pogledam sneg od blizu. Neverjetno, tu se snežinke niso stopile, prav razločno jih vidim, kako so nagrmadene ena vrh druge. Nesramnice, na moji roki se spet topijo . Hej, na mamini rokavici pa ne! Morda pa ima mama prav, ko pravi, da ostanejo lepe samo na mrzlem. Koračim sem in tja, vsako snežinko posebej hočem pogledati.

Kar naenkrat ugotovim, da me sneg napada! Splezal mi je na čevlje in noče dol! Na vrh prstkov mi je naredil kapico! Mama, na pomoč! Hitro mi počisti čevlje, a ne pomaga. Takoj, ko naredim dva koraka, se mi zopet vsede na nart. Mama, mama! Glej! Sneg je zloben, ne bom hodila po njem, me napada!

“Nekako tako je Mala Miš prvič v svojem življenju doživela sneg.”

Prepirljivca

Mislim… Zdaj si pa delata delo, zima in pust. Komaj je zima dodobra zamrznila tisto tanko plast snega, ki jo je uspela prejšnji teden nasuti, že jo je pust stopil. Ponoči, ko je pust zganjal norčije in se kasneje utrujen odpravil h kratkemu počitku, je tetka zima izkoristila njegovo nepazljivost in se prikradla nazaj v našo deželo. Naš sosednji breg je zopet pobeljen.

tetka zima se ne da

Me prav zanima, kako dolgo se mislita še takole prepirati .

Pust preganja zimo

Še včeraj so bili vsi travniki pri nas beli, danes pa tole:

adijo sneg!

Za to čudežno izginjanje so gotovo krivi kurenti, ki so včeraj pomagali našim Klapovühom pomagali na njihovem koncertu zganjati norčije. Lumpi!

Kakor napovedujejo vremenarji, se zima nekaj upira, a se mi zdi, da nič ne pomaga. Ponekod že cvetejo zvončki. Zdaj jih grem iskat .

Dobrodošlice

Ta vikend sem doživela kar nekaj prijetnih dobrodošlic. Najprej mi jo je izkazala moja ljuba Peca – enkrat iz Radelj in še enkrat v njeni bližnji okolici:

Peca od še ne čisto od blizu

Če je le količkaj vreme, me večkrat takole pričaka. Imam kar slabo vest, ker že leta nisem stala na njenem vrhu . To bo potrebno kmalu popraviti .

Druga dobrodošlica me je čakala sredi sedaj večinoma golega gozda. Poleti zelena ustvarja bogato senco, sedaj je bukev spustila sonce in z njim toploto na gozdna tla:

bukvica počiva

Potka do mojega cilja mi je postlala tudi z nekaj listja, ko je še vse naokoli sneg:

izvir je stopil sneg

Skrivnost je v vedno vlažnih tleh – na tem mestu je mokro tudi v sušnem obdobju, tako je izvirček stezico uredil po svoje .

Nekdo poseben pa je svoje pričakovanje oznanjal po celem gozdu. Z Malo Mišjo sva že od daleč slišali jokajoče klice ljubih živalic, s katerimi se že predolgo nisva videli. So vzele pot pod noge in nama prišle nasproti:

glasna dobrodošlica

Tokrat so preglasile in premagale celo dedija in bico .

Glasujte za zmagovalca!

Žirija privatne sankaške tekme ima še vedno probleme, zato prosimo za pomoč vse, ki imate 5 minut časa za ogled posnetkov in glasovanje za naj sankaško točko.

V pomešanem vrstnem redu vam predstavljam tekmovalce. Oglejte si jih in jih ocenite brez predsodkov. Kriterij ni pomemben! Izberite vsak svojega favorita in mu dajte glas!

Najprej najmlajša udeleženka v prostem slogu pirueta:

Nato dva, ki malo šmuglata:

Sledi Tjulenjček v slogu kača:

Predzadnjo predstavljamo Edino sankačico:

In za konec Ena Žlehtna v prostem slugu pirueta:

Zdaj takoj glasujte, nujno! Tu spodaj označite izbrano točko in kliknite okrogli rumeni gumb Vote:

Sankaška tekma

V povsem privatni sferi v skritem kotičku Koroške smo za redke privilegirance izvedli specialno sankaško tekmo. Žirija svoje delo še opravlja. Merilo za zmago namreč ni bil čas, kot je to v navadi, ampak umetniški vtis.

Natančnega točkovnika za dodeljevanje odbitnih ali kazenskih točk ni. Štela je vizualna in vokalna izvedba, izkoristek prostora in časa ter vsesplošna ustvarjalnost pri spustih. Vsak je imel na voljo toliko poskusov, kot je sam želel. Edini pogoj je bil, da mora najti zamenjavo pri dokumentiranju izvedenih točk ali vsaj za primerno zaščito dokaznega gradiva. Dodatne probleme predstavlja tudi dejstvo, da so žiranti hkrati tekmovalci.

Morda pa žirijo v bližnji prihodnosti razširimo na vas, dragi bralci…

Nasilni odvzem interneta II.

Šmentano kablovje! A to res mora držati, da ko mačke ni doma, miši plešejo? Komaj so električarji uspeli požagati vsa podrta drevesa, zamenjati preobtežene droge z novimi in zavezati vse žičke in drote, pa smo že spet ostali brez! Človek za 2 dni pete odnese od doma in je že vse narobe! Le kaj je delal spodnji sosed z internetno linijo, da nam je centralo skurilo ?

Ko sem se vračala v ponedeljek zvečer v najhujšem sneženju proti domu, sem imela čas razmišljati o vsem, kar sem doživela na “škijariji”. Seveda, tako sama v toplem avtu, na idilično zasneženi cesti, obdana z belo temo sem se odločila za varno polžjo vožnjo. Snega je bilo toliko, da se v ovinku ni videlo čez sneg v naslednji ovinek, kot recimo v jeseni, ko drevje odvrže svoje listje. Razmere vidljivosti bi lahko bolje primerjala z zaraščeno vijugasto gozdno potjo sredi poletja. Ni šans, da v tistih ovinkih vidiš nasproti vozeče vozilo.

Varna polžja vožnja torej. Časa sem imela dovolj, da malo gledam po mehkih oblinah, ki jih je naravi poklonil sneg. Tudi za kako fotko je bilo dovolj časa, a je z neba padalo nekaj belega, nad čimer fotoaparati menda niso preveč navdušeni. Sem pa toliko bolj veselo v spominu pregledovala filmčke Male Miši na snegu in kar v naprej sem že vedela, kako jo bom pogrešala – no, saj sem v bistvu vedela, da bom pogrešala tudi Mojga, ki je z njo ostal na smučanju. Pa sem se tolažila, da bom doma malo pobrskala po blogih in napisala kako e-pošto (in seveda šla delat itd., ker eni si ne moremo vsega dela prestaviti), vendar me je pričakal popoln internetni mrk. Kaj mrk, mračna doba! Šele danes – po 3 dneh popolnega posta komunikacije spet delujejo.

Zato danes z vami delim malo jeze in veliko veselja ob ponovnem snidenju – predvsem z mojima dvema “banditoma”, pa tudi z vami in preostalim svetom .

Evo, še slikice, ki mi jih je kljub neprestanemu sneženju uspelo posneti:

sneg okrog in okrog

vse belo

pod milim nebom

vračam se

Vroče ledno poročilo

Cela jaz, cela Mala Miš. Do onemoglosti nasmejanih gledalcev: 0. Število slik: 0. Mokra ritka: 1. Mokra kolena: 1 par. Mokre rokavice: 1 par. Moker hrbet: 1 (od znoja). Rdeča lička: 2 para. Nasmejana usta: 2.

Drsalke 1 A . Resnično tople. V klasičnih usnjenih so bili termozokni obvezna oprema, v mojih sicer usnjenih, a nekoliko ojačanih, jih bom zlahka pozabila doma. Led režejo, kot je treba. Stopalo lepo podprejo, po 1 uri drsanja nimam nič klasičnih bolečin v podplatu.

Gneča na blagajni: ogromna. Lahko bi imeli eno blagajno za tiste, ki rabijo samo karto. Tisti, ki rabijo tudi drsalke, morajo tako ali tako počakati na drsalke, mi, ki imamo vso opremo zraven, bi lahko že drsali.

Parkirišče: veliko, udobno in zasvinjano .

Garderoba bi lahko bila opremljena še z obešalniki za odvečne jopice. Zunaj je divji mraz, v dvorani je kar nekaj topleje. Drsalci se med gibanjem ponavadi segrejemo, spotimo, menda je to nekaj naravnega . Torej bi res lahko imeli obešalnike za odvečna oblačila. Omarice na zaklepanje so verjetno utopija.

Na ledu je dovolj prostora . Drsalci večinoma lepo drsajo v krogu, divjakov je relativno malo. Tu in tam se kakšna skupina otrok lovi, a se lepo umikajo ostalim drsalcem. Na sredini je tudi nekaj prostora za drsanja nevešče malčke ali za kakšno afno, ki preizkuša križanje nazaj levo in desno, kakšen samoučni mini poskok ali pirueto. Na obe strani, seveda.

Led je še vedno spolzek. Po besedah Male Miši je na nekaterih mestih preveč spolzek. In zakaj je tako spolzek? Ali res mora biti? No, saj se ga je hitro privadila. Malo sem jo spomnila na rolanje, potem je pa kar naenkrat začelo iti kot po maslu. Pardon, po ledu .

Ozvočenje ni največja katastrofa . Glasbo predvajajo primerno na tiho, da se lahko kaj tudi pogovarjaš . Sporočila po zvočniku sicer opaziš, ampak zgolj zato, ker prijetna glasba utihne, po ušesih pa začne čudno hreščati. Le pogled na uro ti narekuje, da je pravi čas za zaključno žogo. Eh, ne žogo, krog!

Mokrih zoknov: 0 .

Napovednik: Gradovi Kralja Matjaža

V teh dneh je v javnost pricurljala vest, da se bo v Podpeci zopet zidalo. Gradovi za Kralja Matjaža bodo postavljeni zelo hitro. Ne kljub zimi, ampak ravno zaradi zime. Datum je klasičen, zadnji vikend v januarju oziroma 31.1. in 1.2.2009.

Vsi, ki želite biti sproti informirani o Gradovih kralja Matjaža, spremljajte Mežičarja, ki bo gotovo še kaj napisal, nekaj uporabnih informacij pa boste našli predvsem gradbinci na uradni spletni strani, kjer najdete tudi podrobnosti o prijavi svoje ekipe.

Lani je bilo strašno toplo v januarju in so prireditev izpeljali šele konec februarja. Vztrajnost se jim je izplačala. Sem preverila na lastne oči .

Zmagovalci 2009

Neverjetni detajli

Manjkal ni niti zabavni program za velike in male. Med drugim so na prizorišče prišli Selniški pležuharji, ki so dobrohotno posodili svoje prevozno sredstvo in se od srca smejali, ko smo laiki padali v sneg

izkušen pležuhar

Za otroke pa so imeli najetega čarodeja, ki pa ni prišel. Prikazal se je le poštar , ki je brskal po čarovniškem kovčku. Otroškega smeha ni manjkalo.

čarobna paličica je malo čudna

Malo sem se bala obiskati prireditev, saj sem se spomnila na strašansko gnečo predvsem pri vožnji v dolino. Še pred nekaj leti si težko prišel na hrib, saj so na ozki delno poledeneli gorski cesti vozili avtomobili v hrib in navzdol. Na prenekaterem mestu zelo neprijetno in strašljivo. Za povratek domov pa si potreboval veliko časa in potrpljenja zaradi gneče (in tuljenja utrujenih otrok v avtu). Jim pa še nikoli ni zmanjkalo tople hrane ali čaja .

Lani so me prijetno presenetili z urejeno krožno potjo, ki zagotavlja, da se vozila ne srečujejo. No, morda boste naleteli na katerega od domačinov, ki mu je to najbližja pot na domačo višinsko kmetijo. Ob vseh lepih trenutkih iz lanskega leta se sedaj poigravam z mislijo, da bi šla še letos. Morda bi celo gradila s primerno ekipo.