Začetki računalništva – še pomnite?

Ravnokar sem zaključila z računalniškim izobraževanjem ene skupine popolnih začetnikov. Začetniki so bili tako popolni, da sem jim sprva morala

· pokazati, kako se računalnik vključi,

· razložiti, da je monitor zgolj televizija in da so “možgani” v škatli;

· pogosto s prstom pokazati, kam naj pogledajo;

· shranjevanje dokumentov enačiti s sobo, v kateri so omare, ki imajo vsaka svoje ime – recimo 3,5 palčna disketa ali Izmenljiv disk

· razložiti, da morajo z miško klikniti, saj dokler se z miško samo vozijo sem in tja po monitorju, je to isto, kot da mahajo s svinčnikom po zraku in bi rade risale.

Da ne bo pomote: Nihče v skupini še ni imel priložnosti sedeti za računalnikom ali opazovati koga pri delu.

Ob tem sem se spomnila svojih lastnih začetkov. Najboljša je prigoda podčrtavanja besedila.

Bilo je v srednji šoli. Končno smo v računalniško učilnico dobili prve PC-je. Do takrat smo se namreč računalništvo učili le na papirju, nekateri pa smo celo imeli doma kakšen ZX Spectrum ali Commodore! PC-ji, torej. Razlika je bila očitna. Vsaj v videzu 🙂, druge takrat nismo zaznali.

V eni od učnih ur smo dobili priložnost, da se usedemo za računalnike. Spoznali smo program za oblikovanje besedila – nimam pojma, kateri. Male tiskane črke, Velike tiskane črke, enter za nove odstavke, za vrstice ne! … Joj, koliko vsega naenkrat in koliko je možnosti!

Potem smo pisali neko besedilo in ga poskusili urediti. In se v nekem trenutku meni zazdi, da bi bilo zelo lepo, če bi tisti dve besedi bili podčrtani.”No, pa dajmo!” Iščem, gledam, raziskujem – nič! Nakar le najdem tam nekje v spodnjem levem kotu tipkovnice eno kratko in eno daljšo črtico na isti tipki. Ja, zmagala, končno sem našla! Hmm, katera pa je prava? Ja, če ni ena, je pa druga, ki jo dobim z ono široko puščico navzgor. Ja, kar smejte se, vsi po vrsti! Saj se tudi jaz!

Seveda že vsi veste, da sem s tem uspela le dorisati črto – najprej na ——— sredini in nato še __________spodaj. Ker ni delovalo, sem preizkusila še tipko Insert. To je šele bil šok…. Zdaj je pa zbrisalo vse, kar sem zapisala. Takrat je moja trma le vprašala sošolca, kaj je potrebno storiti, da besedilo podčrtaš. Sošolec, če to bereš:”Hvala! Rešil si mi življenje. Naj se ti vse dobro povrne. In javi se, ker ne vem več natančno, kdo si bil.”

Ja, podobno kot takrat v srednji šoli se počutim prav zdajle, ko se na novo spoznavam z objavljanjem prispevkov na blog. Zaželite mi srečo, prosim.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: