Zlovešče zavijanje siren

Danes smo jih zopet slišali. Tulilo je tako zlovešče, drugače… Odkar imamo avtocesto pričakujemo, da zavijanja siren ne bomo več slišali tako pogosto, kot smo bili vajeni. Vajeni, a ne imuni.

Tokrat se sirena ni slišala zgolj z glavne ceste. Danes je zvok sirene zavil po naših domačih ulicah, v hrib. Čeprav sem priseljenka, me je nekako stisnilo. Je to že moj kraj, so moji sokrajani. Zagotovo je nekdo, ki ga poznam, danes zelo žalosten.

V tem trenutku sem se ravno odpravljala od doma. Pred blokom srečam gasilski kombi, ki se je ustavil. Hitro zatem mi je na magistralki z vklopljeno modro rotacijsko lučjo nasproti pripeljal zdravniški avto. Takrat sem vedela, da je nekaj v lokalnem okolju hudo narobe.

Gorelo ni. Ni bilo videti ali vonjati dima v bližini. Torej je prometna ali kaka druga nesreča.

Kasneje sva z Malo Mišjo šli na sprehod. Pot naju je vodila mimo gasilskega doma. Možje so čistili opremo. Pozdraviva prvega, ni odgovora. Je bilo bolj glasno in verjetno ni slišal. Morda pa je bil zatopljen v svoje misli… Nato v garaži zagledam znanca. Obrne se in pozdravim. Pomaha, da se slabo sliši, in pristopi k nama. Pohvalim jih, da so pridni, a mrko odvrne:

“Danes bi bilo bolje, da nas ne bi bilo tu.”

“Sem slišala, da ste prej imeli neko silo. Kaj pa je bilo?”

“V gozdu je enega dobilo…”

Besede so mu stežka šle z jezika, čeprav je precej zgovoren in vesel možakar. S težavo pove, da je nanj padlo drevo. Točno čez trebuh. Šele na moje vprašanje bolj kaže z rokami, kot govori, da mu ni bilo pomoči.

Kaj naj bi mu rekla, skrušenemu gasilcu, ki želi ljudem dobro? Ki ga stre, ko nekomu ne more pomagati…

Z Malo Mišjo sva šli dalje. Čeprav je ob pogovoru stala točno poleg mene, sem ji morala vse še enkrat razložiti. Tudi to, da ne vem kdo je umrl, ker je gospoda preveč bolelo govoriti o tem, da bi ga spraševala še dalje. Morda je bil njegov prijatelj, morda ne. A taka stvar v vsakem primeru zelo boli. Da si tam, da lahko samo gledaš, pomagati pa ne moreš več, ker so poškodbe prehude, in lahko le rešiš dostojanstvo pokojnika. Rešiš samo truplo izpod težkega bremena, ki je pokopalo delovnega človeka.

One Response to “Zlovešče zavijanje siren”

  1. Penzijonist. Says:

    Tudi mene stisne pri srcu, kadar čujem gor do Mavče bajte zavijanje sirene. Vem da gredo pomagat, vseeno komu. Da bi zavijanja siren bilo čimmanj!


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: