Gledam polno sobo igrač…

… in vem da ni edina. Vem pa tudi, da je marsikatera otroška soba bolj prazna. Tu se misli razdelijo. In zopet združijo. Nekateri otroci imajo vsega polno in so (menda) srečni, drugi nimajo dobrin in niso srečni. Kar naenkrat so dobrine (beri: igrače) postale sinonim otroške sreče. Ko primerjam prostor, namenjen za igrače Male Miši, in velikost tiste škatle, v kateri sva z bratom skupaj shranjevala najinih par medvedov in kock, se vprašam, kam gre ta svet.

Današnji otroci so izven vsake konkurence za družbo, če ne gledajo Rebelde, če nimajo Barbi hiše ali Spidermana. Pod tem pritiskom jim kupimo igrače, s katerimi se potem tako ali tako ne igrajo. Vsaj ne sami. Samo v družbi vrstnikov. Pod pritiskom. No, k sreči nekaterim še vsaj domišljija dela poleg te plastike. Nekaterim pa žal ne. Samo srkajo TV program ali pa še ta gre mimo njih.

V mojem otroštvu je bilo za srečo otroka potrebno tako malo: potok ali reka v kraju, bližnji gozd in nekaj storžev, travnik in pozimi zamrznjeno močvirje, rokavice in sani. Toliko igric smo se igrali na teh mestih, da na internetu sploh ni dovolj prostora 😉 , da jih opišem! Po cele dneve smo se podili po travnikih in gozdovih, delali jezove v reki, plezali po drevesih, pozimi smo se sankali, drsali s prastarimi drsalkami po zamrznjenih lužah ali pa enostavno tacali in vrtali po snegu.

Kako smo vedeli, kdaj je prava ura za kosilo ali večerjo, več ne vem. Včasih smo tudi zamudili, slišali primerno litanijo 😉 , a starši so večinoma vedeli, kako nas prikličejo domov. Vse dni smo bili na svežem zraku, v dobri družbi, kjer je bila domišljiji in dobrim medčloveškim odnosom odprta pot.

Danes pa otroci gledajo TV program, ki je večinoma na silo sproduciran, nenaraven in poln prepirov, nasilja, zmerjanja, …, vse to pa potem pogosto prenašajo v svojo igro. Tiste družine, ki nimajo ves dan vsak dan vklopljene televizije, so kar malo odpadniške, čudne. Nekako nenavadno prijetno je priti tja na obisk. Nekako čudno neprijetno je priti na obisk tja, kjer je oseba s pilotom v roki car in gostje v drugi vrsti. Le kako to, da se čudim temu svetu in količini igrač? Že kdaj smo ugotovili, da so otroci zrcalna slika staršev.

Ali bomo to kdaj presekali? Z veseljem opažam, da imamo velike možnosti za to. Otroci so radi ustvarjalni, če le imajo dovolj zgleda in motivacije za to. Ko enkrat usvojijo dobro počutje ob tem – pa čeprav jih je včasih potrebno dobesedno prisiliti – so carji, polni energije in idej. In vedno več je otrok (ali se samo Mala Miš druži s takimi?), ki uživajo v svoji otroški igrivosti, radovednosti in živahnosti. In njim konec koncev niti Barbi hiša ali malo občasnega lenarjenja ob risankah ne škodi 🙂 .

Advertisements

2 komentarja to “Gledam polno sobo igrač…”

  1. Penzijonist. Says:

    Se spomnim, da me je nek obiskovalec vprašal, zakaj si pa takoj televizijo ugasnil. To naredim zato, da se lahko kaj pogovorim!

  2. Moj Says:

    Nekdo, ki mi je bil včasih zelo drag, se ni kaj preveč sekiral za naš obisk, amapk je dal svojo najljubšo serijo še bolj na glas, da je lahko slišal.

    Ste opazili preteklik na začetku prvega stavka? Zagotovo ni samo to krivo, da se skoraj ne vidimo več, je pa gotovo pripomoglo k temu.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: