Kot pišče baterijske reje…

Na pričetku zime je tako malo lepih dni, pa še takrat se počutim kot pišče baterijske reje. Sonce lahko samo sanjam. Sem edina?

Mislim, zjutraj še po mraku in megli šibam nekam v Prlekijo ali Pomurje. Skoraj pri cilju mi direktno v oči posijejo trije žarki sonca. Obnašajo se kot največje barabe na svetu 😉 . A sem jih vseeno vesela 😀 . Potem ždim v zaprtem prostoru pod umetno lučjo, ker brez tega se nič ne vidi ne brati in ne pisati 😦 . Ko lahko odpeketam proti domu, se skozi šipo avtomobila spogledujem s soncem (če imam to srečo) in sanjam, kako bi jo lahko sama ali v družbi mahnila na kakšen sprehodek.

A hitro me zadene kladivo realnosti. Prazne trebuščke je potrebno napolniti s toplo hrano. Prazna vreča ne stoji pokonci! Predvsem moja ne 🙂 . Tačas da se napapcamo, je zunaj že trda tema, mi pa zopet pristanemo pod umetno lučjo kot piščanci za zakol. In ko tako mine celoten teden, željno pričakujem vikend, da vsaj malo pomolim nos iz kletke.

Upam, da bo tokratna vremenska napoved zdržala. Če že ne bo snežilo pri nas, naj vsaj ne lije z neba, da jo mahnem na Koroško, pozdravim Max-a in malo zadiham. V nasprotnem primeru bom pa še za vikend trenirala jutranje zračenje mojega nosu ob zaledenelih avtomobilskih šipah. Iz principa! 😉

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: