Zloben sneg

Najprej ni nobene sledi o kaki zlobi. Ko prvič v svojem življenju gledaš mehke puhaste koščke vate, ki tiho padajo z neba in nežno pristajajo na mrzlih tleh, je prav zanimivo. Hecno je, ko skozi strešno okno opazuješ okolico.

Prve snežinke se oprimejo travnih bilk na najbolj nemogočih mestih. Hecno se mi zdi, da se na okenskih šipah kmalu raztopijo. Še bolj zanimivo je, ko prepričaš mamo, da ti odpre okno in lahko zkozi pomoliš svojo malo ročico. Najprej mrzel dotik, nato kapljica. Kje je zdaj snežinka? Se je skrila? Zakaj se mi noče pokazati? Ulovim drugo, pa se igra podobno igrico. Prav vse so take. Šok. Snežinke niso tako prijazne, kot je videti na prvi pogled. In še več. Zmočile so mojo risbico, ki je ležala na sedežni poleg mene 😥 .

Z mamo hitro zapreva okno. Gledati je lepše. Kmalu pozabim na sneg. Zaigram se. Potem pa mama hoče, da greva ven. Menda je treba v trgovino. Ja nujno, ja. Po moje tudi. Mi res ni do oblačenja debelega kombinezona, ki me sicer lepo greje v tem mrazu, vendar mi ne pusti migati, kot bi jaz želela. Dobro, bom pustila mami, da me obleče, drugače bo ogenj v strehi.

O čem mi mama razlaga? Sneg? A ja, prej sva ga opazovali… Me prav zanima, kakšen je tako bolj od blizu. Mama pravi, da ga je že dosti. Popelje me po stopnišču navzdol. Ko prispeva na dvorišče, me prevzame vsa belina. Parkirišče, travnik, cesta, vse je izginilo. Avti so beli, drevesa so bela. Čudovito! Pogledam sneg od blizu. Neverjetno, tu se snežinke niso stopile, prav razločno jih vidim, kako so nagrmadene ena vrh druge. Nesramnice, na moji roki se spet topijo 😦 . Hej, na mamini rokavici pa ne! Morda pa ima mama prav, ko pravi, da ostanejo lepe samo na mrzlem. Koračim sem in tja, vsako snežinko posebej hočem pogledati.

Kar naenkrat ugotovim, da me sneg napada! 😥 Splezal mi je na čevlje in noče dol! Na vrh prstkov mi je naredil kapico! Mama, na pomoč! Hitro mi počisti čevlje, a ne pomaga. Takoj, ko naredim dva koraka, se mi zopet vsede na nart. 😥 Mama, mama! Glej! 😥 Sneg je zloben, ne bom hodila po njem, me napada!

“Nekako tako je Mala Miš prvič v svojem življenju doživela sneg.” 😆

One Response to “Zloben sneg”

  1. Moj od emetedindon Says:

    Ja, kje je že to!

    Zdaj pa kakšna dva meseca pred prvimi snežinkami: “Ali, jaz bi se šla smučat!” In ne pomaga razlaga, da brez snega ne bo šlo. Vsak dan ista pesmica: “Ati, kdaj se greva smučat?”.

    No, ko padejo prve snežinke, je vse drugače: “Ati, ati, greva smučat! Ja zdaj takoj!” Ja, bi šla, če ne bi bila ura deset zvečer. Morda pa jutri. 🙂


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: