Čisto običajna žlahta

Mojo žlahto vidim enkrat na leto. Nekatere celo dvakrat. Tradicionalno se dobimo na veliko noč še iz let, ko smo bili bratranci in sestrične v plenicah. Eni so že bili malo večji, vsi smo bili vsako leto večji in vsako leto bolj divji. Tako so tete in strici brzinsko ugotovili, da se to “frocovje” samo na svežem zraku učinkovito kroti. In so nas gnali.

Vsako leto smo si ogledovali kakšno drugo koroško znamenitost, dokler ni postal tradicionalen pohod na Brinjevo goro. No, saj sploh ni gora, je le hrib. Koliko je v resnici po planinskih merah ur hoda na vrh, nismo še ugotovili. Tabel ne beremo nikoli, ker se preveč eden z drugim ukvarjamo. Nikoli nismo hodili po JUS-u 😀 .

Sedaj, ko smo že veliki, se sprašujemo, zakaj po poti na ta majhen hrib toliko počivamo. Sem našla logičen odgovor. Za to smo krivi mi, nekoč majhni otroci. Z našimi malimi nogami smo naredili dvakrat ali trikrat toliko korakov kot ta veliki. Logično, da smo morali počivati. Kar naprej smo bili tudi lačni in žejni. Vsak izgovor je dober, da ni treba tako hitro in natančno tja, kot bi odrasli želeli. So morali vedno poskrbeti za primerno popotniško zalogo.

Ko smo otroci malo porastli, pa je bilo že prepozno. Tete in strici so se čisto razvadili. Kar naprej so morali počivati, piti in jesti 😀 , mi pa smo jih naveličano čakali ali izvedli kakšen pobeg na vrh, kjer potem zvona v kapelici nista imela več miru.

Sedaj se je familija povečala. “Frocovje” je zraslo in dobilo podmladek. Zopet ne vemo, koliko minut hoda je na vrh. Smo pa letos postavili rekord. Rekord v počasnosti. Ta zadnji so prilezli do kapelice po dveh urah in pol. Jej, je bilo lušno. Sonček nas je prav razvajal.

In kaj smo počeli vsi, ki smo čakali ta zadnje? Isto kot vsako leto. Katerakoli skupina, ki pride na vrh, se hitro spravi nazaj. Morda se nas bojijo? Morda pa zgolj nimajo prostih klopi. Klopi zasedemo mi. Vendar na njih ne posadimo svojih ritk, na klopeh je odprt šank z velikonočnimi dobrotami. S praznimi trebuščki na tak dan ne kaže naokrog hoditi. Je treba še za pot v dolino nabrati moči. V dolini seveda čaka nova zaloga 😀 .

Taki smo. Povprečni. Eni tanki, drugi okrogli. Eni miniaturni, drugi dolgi do tal. Eni malo sivi, drugi komaj dobivajo lase. In čakamo jih še več. Eni na dveh nogah, drugi na štirih. Eni glasni, tihih ni. Mnogoštevilčni. In vsi brez izjeme se imamo radi.

Nekaj nas manjka...

Še nismo vsi...

Letos nas je kar nekaj manjkalo. Smo raztepeni po celem svetu. Morda nas je nekoliko več kot v običajnem sorodstvu. To mi pač nismo. Smo čisto običajna žlahta, ki pogreša vsakega, ki ne uspe priti.

Advertisements

5 komentarjev to “Čisto običajna žlahta”

  1. easyriderka Says:

    Mi imamo tudi vsako leto žlahta pikink 😀 Sam imamo ga pa vedno zadnji teden v avgustu. In če bi prišli vsi, nas je skor 60 😀 To se samo je je in je 😀 Zboru rečemo HAM 😀

  2. Štefan Says:

    Ja, kam se je pa Bajtlar zgubu? 🙂

  3. emetadindon Says:

    Easyriderka, to ime bi pa tudi nam ustrezalo, HAM 😀 😀 . Imam pa še eno tako, malo večjo žlahto po mami 🙂 .

    Štefan, Bajtlar se vedno kam izgubi, smo že vsi navajeni. Pa še en stric s hordo otrok je šel po svoje 🙂 .

  4. Štefan Says:

    Se letos spet vidimo na Brinjevi gori?

    Rom pom pom – bum.
    rom pom pom – čin,
    nič več ne sneži,
    zaradi dežja se mi mi zdi,
    da je tu prvi april!
    Vse najboljše za tvoj prvi aprill !
    Rom po čin čin – čin,
    čin, či čin,
    vse najboljše za tvoj roistni dan!
    Mene ne zebe,
    mi je toplo pri srcu – čin – čin!

    🙂 🙂 🙂
    🙂 🙂
    🙂


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: