Prašna od pete do glave

Po napornem nakupovanju sem obstala sama sredi dnevne sobe in se smilila sama sebi. Na srečo se mi možgani niso do konca skisali. Hitro so našli rešitev. Šport. Kolo ali rolerji? Hm, je pihalo zunaj in sem izbrala rolanje – prvič to sezono. Sram me povozi. Predstavljajte si sram v obliki težkega, polno naloženega tovornjaka, po možnosti z betonskimi elementi, z enako polno naloženo prikolico, kako divja po cesti mimo mravljice. Tak sram me povozi.

Zdaj je bilo treba najti rolerje. Vzela sem v shrambi ta prvega, pogledala številko, ni moj, je od Mojga, in nedolžno po babje sklepala, da to je Njegov par. Torej sem morala malo bolj kopati, prestaviti eno stvar in izpuliti svoje rolerje iz ozke luknje. V copatih in z rolerji v rokah sem končno lahko odkorakala po stopnišču navzdol, da se preobujem in odpeljem prvi zmagi nasproti.

Na hladnih stopnicah sem si pod rit podtaknila copat in presenetljivo lahko obula prvi roler. Bil je številka 42. Ni bil moj. Po babje malo divja sem bila vesela, da si nisem najprej obuja svojega. Odkorakala sem v “trgovino” reklamirat svoj nakup. Pri tem sem se malo drla na police in vso kramo na njih. Segrevanje pa je bilo učinkovito.

Z obema svojima rolerjema na nogah sem se odkotalila preverjati našo novo peš pot. Asfalt je odličen za majhna kolesca, spretni zvozimo tudi slalom med kamenčki, ki se neumorno kotalijo na stezo z vsake strani. Občutek ob rolanju po pločniku, ločenem od ceste, je božanski. Vse do letos tega pri nas nismo poznali drugje, kot na šolskem igrišču. Za kakšno turo sem se morala spraviti na sredino lokalne ceste, ki je bila dovolj široka za 1,5 avtomobila. O hrapavosti asfalta raje sploh ne razpravljam.

Ko sem takole zamišljena premagovala meter za metrom, sem ugotovila, kako je lepo položno. Svoja ramena sem nastavljala blagemu večernemu sončku. Taka pogajanja z njim se mi še najbolj obnesejo, da poleti na morju ne izgledam kot kuhan rak. Počasi sem se bližala koncu asfalta na 750 m razdalje. Vsa prepotena sem opazovala, kakšna bo cesta v daljavi, ko bo enkrat gotova, nakar se je s stranske ceste pripeljal velik tovornjak, za katerim se je dvigal gost oblak cestnega prahu in peska. Refleksi so mi brž naročili pogled na stran in omejitev dihanja. Preživela. Le tuša sem bila krepko potrebna. Če bi samo za trenutek obstala pri miru in ne bi z vso vnemo odrolala do doma, bi se prah na meni zagotovo strdil in obstala bi kot spomenik padlim rolarjem sredi nove sprehajalne poti. Da bi me odstranili, bi morali priti s tistim ta velikim vrtalnim kladivom za beton, ki ga v risankah tako radi uporabijo, da poskakuje naokoli z ubogo paro, ki ga ne more več kontrolirati.

Na srečo sem pravi čas prišla do sape in do tuša.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: