Neurje, panika, intuicija in sreča

Neurja so napovedali za danes za SV Slovenijo, torej pri nas. Paniko je zagnal Moj, ki se (očitno ne tako zelo brezskrbno) potepa po Italiji. Izletnike obupno zanima vreme in so našli tudi napoved za naše kraje. Moj je brzinsko izkoristil čudo moderne tehnike, potipkal in me priklical:

“Hej, a ti veš da bo toča?”
“Sem slišala nekaj o neurjih, ja.” (precej mirno)
“Daj avto nekam pod streho postavi, na bencinski servis. Ali pa rajši ne, ne moreš tam nevemkakodolgo viseti. Morda pod kako drevo. Ali pa k sosedom.”
“No, prav. Sem ga nameravala k bloku stisnit do stene, tu v kot, veš.”
“Saj bi bilo vredu, samo če iz Radgone pride, pa ravno po njem tolče.”
“Bom naredila en krog okoli in videla, kaj se da storiti.”

Pa sem šla. Naredila en krog in postavila avto pod drevo, ki je lanski veter preživelo, čeprav se mi je zdelo popolnoma brez veze. Zrak se je že prej ohladil, oblaki tudi niso bili tisti tipični točni oblaki v obliki nakovala in toče ravno nisem pričakovala. Ko sem postavila avto tik ob deblo starega na videz močnega kostanja, smo še z bližnjimi sosedi malo poklepetali. O vetru je tekla beseda. Veter je močna sila in lahko odlomi kakšno vejo. To ti avto popolnoma potolče. Sem se malo tolažila, da sem avto porinila čim bolj ob deblo, kjer velike veje preusmerijo padajoče. Nikoli pa človek ne ve, če bo hujša toča ali veter.

Komaj sem prišla domov, že so se dežne kaplje zgostile, privršal je veter in pol ure so družno bičali naš kraj. Toče ni bilo, niti zrnca. Takoj, ko se je malo razsvetlilo, je poklicala soseda:

“Veš da je ena velika veja na cesti, tvojega avta se sploh ne vidi ven!”
“Uh, pa smo se menili… Zdaj je kar je. Grem pogledat.”
“Pridi, jaz bom tudi.”

Pridem in najdem tole:

če to ni sreča

če to ni sreča

veja je padla zelo blizu

veja je padla zelo blizu

potolčena tablica in napis

potolčena tablica in napis

To je vse. Lahko bi seveda ne bilo nič, če bi avto po svoji intuiciji postavila zgolj ob blok ali ga pustila na parkirišču. Že kdaj sem rekla, da mora ženska vedno zaupati svoji intuiciji!

4 Responses to “Neurje, panika, intuicija in sreča”

  1. Moj od emetedindon Says:

    Čuj ti!

    1. Jaz nisem zganjal panike! Samo povedal sem ti, ker pač niso redki dnevi, ko radio pri nas sploh ne igra in ga posledično nihče ne posluša.

    2. Na idejo o drevesu nisem prišel jaz! Nič meni tega ne obešaj! Nazadnje sem se čisto strinjal z idejo o “stisniti ob blok”.

    3. Še eno tako, pa bom tudi jaz začel pisati blog.

    😡

    • emetadindon Says:

      Jaz sem najin pogovor drugače razumela kot ti. Nikoli ne kličeš domov z izleta, kako naj to drugače razumem kot paniko? In pogovarjala sva se o drevesu, morda ni ravno bila tvoja ideja, a si rekel, naj kar zaokrožim… se spomnim jaz. Moram pa preveriti, v koliko % stanju si bil v trenutku klica 😉 , že vem, kdo mi bo povedal 😉 .

  2. Moj od emetedindon Says:

    Ja, res je, sem rekel, da nekaj pač zgruntaj. Pa si.

    % je bil takrat 0, ker sem vozil 5 duš (in morda še kakšno). Sicer pa nekdo že prav nestrpno pričakuje tvoj klic, ker me mora zatožiti za nekaj drugega …


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: