Po treh letih slovo

Bil je petek. Sonce je razgrelo ozračje. Starši in otroci smo se zbirali v hladni senčki naše športne dvorane. Učiteljici prve triade sta nas sklicali na popoldansko druženje, da se v miru poslovimo. Prihodnje šolsko leto gredo naši otroci v četrti razred.

Danes smo čisto majčkeno jokali. Tri leta smo se družili. Skupaj smo preživeli prve šolske dni, prve kontrolne naloge in prve otroške ljubezni. Zapišem lahko za našo učiteljico, ki jo poznam, da nam je bila v izredno pomoč. Prisluhniti je znala tako otrokom kot staršem. Obojim je bila v oporo. Otroci so jo vzljubili. Včasih jim je bila kot druga mama. Za vse to smo se ji želeli zahvaliti s praktičnim darilom. Po informacijah moje male vohunke (in nasmehu učiteljice sodeč) ji bo prišlo prav. A vsega ji ne bomo mogli povrniti nikoli, čeprav je sama odgovorila, da smo že.

Zadovoljen nasmeh naše učiteljice Tončke

Zadovoljen nasmeh naše učiteljice Tončke

Naši učiteljici in učiteljica podaljšanega bivanja so nam pripravile enkratno popoldne. Počasi in v miru, da mo lahko klepetali in se družili, smo se odpravili proti Sv. Trem Kraljem. Na sredini stopnic, ki vodijo na vrh, smo se ustavili. Izvedeli smo, da bomo danes našli vsak svoj zaklad. Tak, ki ga morda ne moremo prijeti v roke. In smo šli dalje, proti vrhu.

Za zelo dolgo četico se nas je z veseljem odzvalo na vabilo

Za zelo dolgo četico se nas je z veseljem odzvalo na vabilo

Tam za cerkvijo smo se posedli v hladno senčko. Učiteljice niso mogle iz svoje kože in so morale malo spraševati. 😉  Starše tudi. Tako smo družno našteli vse lepote našega kraja in narave. Nato smo za spraševanje prišli na vrsto mi, starši. 10 neplašnih nas je dobilo nalepke na hrbet. Ena po ena smo se obračali in vsem po vrsti so se otroci smejali. 😯 Seveda, predstavljali so si nas v vlogi živali, ki smo jo morali ugotoviti s postavljanjem vprašanj.

Takole so nas označile, tri lisičke učiteljske, otroci pa v smeh!

Takole so nas označile, tri lisičke učiteljske, otroci pa v smeh!

Tako dobre volje smo bili pripravljeni na igro lepih misli. Normalno, da vse ni nikoli v redu. Seveda znamo starši ponavadi povedati dosti kritik na račun svojih otrok. Tudi otroci znajo povedati kaj slabega o nas. Vendar pa vedno, tudi v takih trenutkih vemo, da nismo samo slabi. In vsak si pri sebi želi, da bi ljudje opazili več dobrega, se mi zdi. Morda si tega ne znamo priznati, a hvala vsakemu godi, čeprav na skrivaj.

Zelo težko je povedati nekaj dobrega o sočloveku. Ugotavljam, da tega nismo navajeni. Učiteljice so igro zelo lepo začele. S svojimi lepimi mislimi so se dotaknile prav posebnih lastnosti svojih sodelavk. Izpostavile so posamezne lastnosti, kot je pripravljenost na pomoč, zanesljivost in dobra volja. Te lastnosti so izrekle osebno, natančno, postavile so jih v situacijo. Nekaterim staršem se je poznalo, da niso bili pripravljeni na tako igro. Poznala se je zgodovina naše vzgoje skozi stoletja, ki je temeljila na popravljanju slabih strani. Iz tega izhaja opažanje in izražanje napak. Redko kdo je imel v življenju priložnost, da bi ga hvalili, kaj šele, da bi mu zelo natančno povedali, kaj je storil dobro. Morda nas je tudi malo sram hvaliti. Mislim, ker če hvališ lastnega otroka, hvališ sebe, z lastno hvalo pa vemo, kaj se godi.

Kljub temu smo starši večinoma radi pohvalili svoje otroke. In otroci so se srečno smehljali, eni pa so sramežljivo prestopicali na mestu. In ob predaji hvale smo predali tudi prejico, ki nas je na koncu zvezala z nešteto vezmi.

Prepletli smo vrvico lepih misli

Prepletli smo vrvico lepih misli

Vezi so se tkale še dolgo v večer. Ob mešanju skupin za igro pantomime, ob mirnem pohajkovanju po kraju in igranju med dvema ognjema smo se na lahkoten način družili tudi starši, ki se malo manj poznamo. Naslednje leto bomo začeli bolj povezani in to nam bo dalo moč, da bomo premostili četrtošolske težave.

Hvala, drage učiteljice Tončka, Dragica in Barbara!

Advertisements

7 Responses to “Po treh letih slovo”

  1. Tončka Says:

    Zahvalila bi se spodbudnim besedam, saj vedno znova ugotavljam, da sem se prav odločila glede poklica, ki je bila moja želja že iz otroških let.
    Tudi danes po petindvajsetih letih še vedno pravim: ” Zelo sem vesela, ker sem učiteljica”
    Posebno še je lepo, če imaš tri leta generacijo, kot je sedanji 3.a, ki imajo zlate starše, s katerimi se lahko vse dogovoriš. Vsem skupaj bi se zahvalila za tri prijetna, zabavna in tudi zame poučna leta.
    Mojim učencem pa svetujem: Bodite še naprej takšni in uspešni boste!”

    Vaša učiteljica Tončka

  2. akvarij Says:

    Kako si to lepo napisala! Tudi naša hčerka gre po počitnicah v četrti in tudi mi smo imeli ZLATO učiteljico, res zlato. In močno držimo pesti, da bo septembra ravno ona razredničarka našega prvošolčka.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: