Mežiška pešpot – pot obujanja spominov

Zelo redko imam priložnost, da se sprehodim po Mežici. Po navadi gremo k staršem na vikend in tam najlepše preživimo dan. Kadar pa se dan začne z dežjem in se popoldne prikaže sonce na nebu, se le ponudi priložnost za obujanje spominov po pešpoti, katere širša okolica je včasih bila igrišče moje družbe.

Pot se po domače imenuje pešnga in vodi ob reki Meži. Tu smo se s prijateljicami podile s kolesi, brodile po vodi in se potikale po okoliških travnikih in gozdovih. Lepi časi so to bili. Časi, ko smo naokoli hodili brez ur, nadzora in strahu. Čas, ko smo hodili naokoli samostojno, vse dneve in s polno mero domišljije. Čas, ko starši še niso bili preobremenjeni s službami, kopico materialnih dobrin in pomanjkanjem časa. Res pa je, gospodarstvo je takrat stalo in še kaj drugega je šlo navzkriž, a to ni današnja tema.

V petek je bil za naju z Malo Mišjo prekrasen večer. Njena radovednost se je razvnela do konca in jaz sem uživala ob priklicu vseh lepih trenutkov. Pogledali sva si umetno zgrajen slap ter pene in smeti, ki se v vrtincu nabirajo pod njim. Pokazala sem ji, kje smo se nekoč drsali na Meži. Takrat je bil na mirnem delu kakšnih 20 cm debel led. Dobro smo ga preizkusili, nato pa celo zimo pometali sneg, drsali in igrali hokej. Brez padca enega nadebudnih mladcev seveda ni šlo. Je dobro vedel, da je malo višje led tenek in krhek. Na srečo se je vse dobro izteklo.

Imeli sva tehnično – družbeno raziskovalno uro. Mala Miš je takoj vedela, da tu je pa morala biti nekoč elektrarna. Prišli sva do starega propadajočega jezu, kjer se je svoj čas zbirala voda za nekoliko nižje ležečo elektrarno Rudnika Mežica. Betonski most je še varen za prečkanje in še dolgo bo, železni deli pa hitro propadajo. Od zadnjega barvanja je minilo več let, kot jaz tlačim ta svet. V mojem otroštvu so na enem delu debeli trami še bili celi in tvorili zapornico za vodo. Sedaj so prepereli in žalostno visijo, ujeti v zvito vodilo.

polomljene zapornice

polomljene zapornice

Na ograji sta še zmontirana dva mehanizma za dviganje in spuščanje zapornic. Mala Miš je strokovno pregledala tudi prazne luknje na ostalih delih ograje. Ugotovili sva, da število in razporeditev lukenj ustreza obstoječemu kolesju.

kolesje jeza

kolesje jeza

Ob levem bregu Meže vodi pot, kjer so nekdaj na »šiht« in nazaj domov hodili naši očetje.  Mislim si, da so po izstopu iz jame bili tega zelenja prav veseli. Preživeli so še en dan.

ozka delavska pot

ozka delavska pot

Odlagališče akumulatorjev pod Glančnikom so prav lepo uredili. Nekdaj so tam bili vrtovi, tudi naš. Po zaprtju rudnika so se akumulatorji še kar kopičili in leta 1995 je prišlo do samovžiga, po katerem se je po Mežiški dolini širil strupen dim in smrad še dolgo, predolgo časa. Sedaj je tam urejeno otroško igrišče, deponija je zasajena s travo in nekaj drevesci. Teh bi lahko bilo še več.

igrala na Poleni pod Glančnikom

igrala na Poleni pod Glančnikom

Mala Miš je s svojo igro takoj razkadila mojo nostalgijo, žalost in razmišljanje, koliko svinca in škodljivih kemikalij smo pojedli s tam pridelano zelenjavo. Kaj češ, tedaj nismo vedeli toliko kot danes.

Pogled mi je ušel na desni breg Meže, proti Orešniku.

del nekdanje steze za tek na smučeh

del nekdanje steze za tek na smučeh

Na teh hribih smo smučarji tekači kar nekaj let na noge a veselo tlačili sneg za progo. Spominjam se leta, ko je bilo toliko snega, da smo na hribu pod potjo kar na glavo skakali v sneg! To je bilo veselja. Isti hrib je bil poletno igrišče za izbrano družbo prijateljic. Zanimive skale sredi travnika, majhne zelene kotanje, posamezna drevesa in celoten gozd so polnili domišljijo in našo igro.

Mežo pa smo tako ali tako prekrižarili po dolgem in počez. Kadar smo se proti jeseni prebijali do nje, je po grmovju pokalo. Nedotika je streljala svoja semena kolikor le možno daleč. Mala Miš je strahoma prijela semenski strok in ga počasi, počasi stisnila. Ko je počil in izstrelil semena, je skočila, zavrisnila in rekla »še«. 😆

nedotika

nedotika

od spredaj

od spredaj

Že čisto v mraku sva naredili zadnjo slikico. Nek otrok je razsul bombone.

pisano presenečenje

pisano presenečenje

One Response to “Mežiška pešpot – pot obujanja spominov”

  1. Štefan Says:

    Včasih ajda, sedaj nedotika je rešiteljica naših čebel. Cvetni prah je sedaj dragocenost.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: