Poslušaj ogledalo

Že dolgo vem, da so otroci naše ogledalo. Kot najstnica se še nisem prav zavedala pomena tega reka, a kasneje sem začela opazovati starše in otroke, kako se vse zrcali. Ko je začel moj naraščaj laziti naokoli in čebljati prve besede, sem to izkusila še na lastnih ušesih in očeh.

Tako smo v različnih starostih Male Miškice poslušali različne odseve naših prej nezaznanih izrekov:

  • hitro je bilo kaj “jooooj” z obvezno roko na čelu,
  • imeli smo “katastjofo” za vsako malenkost,
  • kadar smo kaj iskali, smo se drli “žooogaaa, kje siii? Tu si!”
  • poslušali smo in še poslušamo različne melodije govora Mali Miši dragih oseb.

Malo naivno, kot vedno, nisem pričakovala, da bom v tej starosti doživela še kakšno tako izrazito zrcaljenje. Pa sem oni dan skoraj padla dol, ko je Mala Miš v eni uri prekopirala moje besede.

Nekaj me je zelo “j” kot jezilo. In sem na glas izjavila: “Če bom sedaj malo preklinjala*, je to zato, ker me to tu zelo jezi.” Kasneje se je Mala Miš zaprla v sobo in čez nekaj trenutkov pomolila glavo skozi vrata z besedami: “Mami, če bom sedaj malo preklinjala, je to zato, ker me to tu “j” kot jezi.”

Le od kod mi je to znano?

*Saj ne da bi izjavila kaj sočnega, le kakšen “šmenta”, “pisane rožice” ali če bi bilo res hudo “pisane so rožice v Halozah”.

Posted in otroci. Značke: , , . Leave a Comment »

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: