Kako lepo diši…

Lepo diši večerni zrak. Vročino nadomesti nežna toplota, ki se s polj in gozdov prikrade med hiše. Takrat me ujame in odpelje. Nataknem rolerje, na ušesa glasbo*, U2, ja, sedaj že tako vsi veste, in odracam preko ceste v obdelavi proti gladkemu novemu asfaltu.

Proti Trotkovi in Ločkemu vrhu vodi lepa nova cesta. Na peš poti je pač kamenje, še vedno, vedno več ga je, zato se opremim s kresničko, čeprav je še svetlo. Bo treba po cesti. Včasih me spremlja Moj, a danes sem sama srkala vse vonjave odhajajočega poletja. In je dišalo…

Dišala je sveže pokošena trava. Odnesla me je na vsakoletne počitnice k teti, na visokogorsko kmetijo. Poletje je tam kratko in grablje sem znala prijeti. V hlevu je bila lačna živina, v kurniku pa moje prijeteljice. Sem se hodila tja igrat, če se nismo bratranci preselili v smejale – ležali z nogami v zrak v sadovnjaku in se režali kot pečeni mački. V malo “zrelejših” letih sva s sestrično obdelovali skrivne teme dolge ure na skrivnih lokacijah. V jeseni smo hodili grabit listje za steljo, kako je dišalo in znova diši danes v mojem spominu.

Malo naprej je dišalo iz hleva. Res. Ni bil to vonj po gnoju. Bil je vonj po oskrbovanih živalih. Sveža trava v samokolnici je verjetno bila za zajčke.

Dišalo je seno, ki ga je stroj pihal na skedenj. Moj spomin je priklical teto, ki je z vilami nagrabila večino sena v vrste, in strica, vedno nagajivega možaka, ki je nabadal seno na špile. Star sistem spravila sena je to bil. Špile je naložil na eno osni voz, katerega je bilo potrebno potegniti v strm breg. Sam ne bi zmogel vleči bremena. Na srečo je bil pri hiši en tak stroj z dolgo zajlo**, ki je rešil zadevo. Sicer mi je stric na čelu tistega prepolno nabasanega voza zgledal, kot da se trudi voz spraviti v dolino, a vendar sta se vedno srečno primajala na vrh. Kadar smo seno spravljali iz spodnjega travnika, smo za signalizacijo bili potrebni kar trije mladunci, da je bratranec vedel, kdaj naj vklopi stroj. Sedaj mi je zadišala še jutranja rosa, tetino kislo mleko, jajca in žganci. Zadišala je soba, v kateri bi morali spati, a smo mnoge noči preklepetali.

Dišal je gozdič, ob katerem vodi delček poti. Dišal je po odpadlem listju, vlagi, življenju. Dišal je po svobodi divjih živali, po golem boju za obstanek. Jej in izogni se plenilcu.

Dišala je koruza na poljih. Požgečkala me je misel na večere, ko smo z družino in prijatelji noreli ob ognju ob reki, pekli koruzo in krompir ter s tlečimi palicami risali kroge po zraku.

Po delu in kmetiji je dišala stara gospa, ki je nesla mleko na odkup. 20 litrov? Samo groba ocena. Ona nima potrebe po športu. Ona dela na kmetiji. To je fitnes za kondicijo, sprostitev in hrano.

Tudi nedotika je dišala. Po smehu in vriskih Male Miši, ki te dni na veliko in z užitkom koristi še zadnje dneve poletnih počitnic.

Ta večer so dišali še avtomobili. Tistih pet🙂 . In niso trobili rolarki sredi ceste.

Dišala je še pizza iz bližnje pizzerije. Ne, hecam se, nisem je zvohala.

*Dragi ata, ne boj se, glasba je dovolj potihem, da slišim govor in avtomobile.

** Dragi ata, ti se gotovo spomniš, kako je stric rekel temu stroju. Daj, napiši v komentar tisto stričevo ime zanj.

4 Responses to “Kako lepo diši…”

  1. alcessa Says:

    Pa res diši vsepovsod. Celo na tvojem blogu.

  2. Štefan Says:

    Tisti enoosni voz je dišal po garah, ašpl pa po starem olju! 🙂


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: