Bi pojedli juho do konca?

Včasih v juhi pristane muha. Včasih las. Zame las ni nič hudega, sploh če je bil prekuhan. Muho po navadi frcnem ven. Nič mi ne gre na živce, če je le juha dovolj vroča – se pravi, da je ne morem na hitro pogoltniti. Se mi zdi, da večina neželenih mikroskopskih bub ne preživi, ostale bomo pa že uničili v naravnem procesu obrambe. Malo svinjarije prej koristi kot škodi. Je signal obrambnim linijam, naj se malo spravijo na delo.

Vendar vedno nisem tega mnenja. Danes nisem bila. Zaradi včerajšnjih naporov ob izločanju slabo prežvečenega slastnega na hitro požrtega domačega paradajzka v napačni smeri. Sem moj želodček tako razdražila (presneta požrešnost), da cel večer niti omeniti nisem smela ne hrane in ne pijače. Niti omiljenega čajčeka materine dušice. Je šel gladko – šment, niti približno gladko – preč.

Danes sem papala juhico. Z dosti korenčka. Prvič. In še drugič samo juhico. Na hitro pogreto do jedilne temperature. Popapala do 7 %. So imele sveže odprte zlate krogljice čuden okus. Čudno krogljico. Tako:

bila je huda mravljica

bila je huda mravljica

Potem sem juho zamenjala za banano.

2 Responses to “Bi pojedli juho do konca?”

  1. Štefan Says:

    Škoda mesne juhice…


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: