Od sonca do lune

Bilo je čudovito jutro. Sveže in nežno megleno. Nekateri oblački so imeli oranžne robove. Kavbojke so bile prava izbira kljub želji po krilu. Pod toplo jopico sem se na hladu malo zdrznila. Pa saj pihalo danes ne bo.

Močna rosa je pokrila avto. Kljuka je bila mokra. Šipe so se rosile od zunaj, sem jih brisala kot ob dežju. Nad Lenartom je gostejša megla ležala, kot da se ne bi mogla odločiti, če se naj sploh kam premakne. Jaz sem šla dalje. Na vzhodu so se blago barvali oblaki. V odsevu ogledala so se pojavljali posamični svetli odtenki rožnate. Pridružili so se še oranžne lise. Nato pa kar naenkrat – temno rdeče sonce!

Avtocesta je za nekaj trenutkov dovolila lep razgled. Toliko lep, da sem segla v torbico na sopotnikovem sedežu in izvlekla fotoaparat. Oblaki so se odločili drugače. Zastrli so pogled in mi razložili, da bo shranjen le v moji glavi. Tam bo iz dneva v dan lepši.

Promet je držal z mano. Megla tudi. Počasi je izpuhtela, po nebu nad mano so plavali bolj ali manj strnjeni oblački. Moje misli so prečesavale leteče podobe in utrinke. Ugotavljala sem, da me spremlja nek zajec. Obupno dolgo se že nisem sama podala na pot proti prestolnici. Vendar je nekoč obstajal čas, ko sem vsaj ta glavne ceste prevozila sama in se nisem bala izgubiti. Tudi peš po Ljubljani sem se znašla. Od avtobusne postaje do parlamenta, do Jakopičeve galerije, tromostovja, tržnice ali gradu in še kam sem znala priti. A ta moj zajec se tega ni  želel spomniti. Razmišljal je le o pravem odcepu iz avtoceste na severno obvoznico in naprej proti cilju. Vendar se je ena misel vztrajno izvijala na površje. Ta je vsakokrat dala zajcu deteljo, pa je malo utihnil.

Na cilju sem telefonirala ob odprtem oknu. Bilo je veliko od tal do stropa, a je vseeno okno. Veterc je hladil razgrete misli, glas po telefonu je izpolnil mojo prošnjo. Ena stvar manj. Sedaj lahko v miru polnim glavo z novimi.

Našla sem tudi staro znanko. Veseli me, da se dobro drži, da je v službi bolje.

Našla sem ogromno idej. Takih, že pozabljenih, in nekaj novih.

Na koncu sem zopet našla zajca. Potem sem ga prijela za ušesa, ga postavila na trato parkirišča in se odpeljala v center. Našla s prve. Le parkiranje je bilo čudno. Na zadnje mi je policaj naročil, naj obrnem čez tri pase z dvojno polno črto in zatrdil, da bi to lahko že prej. Prav. Naslednjič bom.

Končno! Zagledam razlog, da sem zajca prepustila tisti trati. In res bi bilo noro, da bi prišla tako blizu, a ne popolnoma… da se ne bi srečali. Ta nasmeh je bil kot balzam, toplejši od sonca. Čvek in malica ob Ljubljanici. Miren kotiček s polnozrnatimi, pisanimi in toplimi sendviči. Sem skoraj predolgo govorila. Jaz sem si pač ta dan morala vzeti prosto, saj nikoli ne veš, kako bo na poti. Nima smisla kaj planirati.

Avto je bil prijetno topel, promet malo gostejši. Ob prepevanju je pot minila v trenutku. V Mariboru me je čakala trgatev. Sonce je bilo toplo, izposojena trenirka in malica tudi. Mošt je sladek, saj so pridne roke potrgale grozdne jagode s pecljev.

Ob večernem hladu sem se dvigala čez hrib in ugotovila, da potujem od sonca do nežne srebrne lune. Ta je še močneje zasvetila, ko sem zaprla vrata našega kulturnega doma in se v spremstvu dveh kolegic končno podala proti domačim vratom. Ko prideš v domači kraj, še ni nujno, da prideš tudi domov. Včasih je pot do doma malo ovinkasta.

6 Responses to “Od sonca do lune”

  1. kameleonka Says:

    O, jaz sem pa nekako spregledala ta post.🙂 In zdaj ko sem prebrala, mi je toplo pri duši. :)) Nič, zdaj pa nazaj delat!

  2. kameleonka Says:

    Ja, sam noge mam pa še vedno mrzle!🙂

  3. kameleonka Says:

    …se nanaša na današnji dan in moje zdravstveno stanje. Ah, tale jesen!

    • Emeta Says:

      A ti tudi? No, meni je čudno vroče in nek cmok se mi je v grlu zataknil. Brezveze!
      Noge pa le zavij v odejico. …ej, kaj pa tvoji dokolenki, ne pomagajo?

  4. kameleonka Says:

    Predvčerjašnjim sem šla po mestu v največjem nalivu – kot nalašč, brez škornjev na nogah. Zdaj pa imam! Ponoči sem delala za kompom (me ni oviralo dejstvo, da ponoči gretje IZKLOPIJO), noge sicer imela na pručki, ampak so še zdaj totalno mrzle. Ah, bo že…


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: