Kaj pa drugače berete ali posilstvo po telefonu

Koga še po telefonu niso napadli z anketo ali prodajo knjig? Ni take osebe v bližini? In prav vsem se zdi izraz “napadli” primeren?

Mene so danes posilili. Po telefonu. In sem si vzela malo časa. Malo. Zanimalo me je, kako dolgo bo moški na drugi strani neprekinjeno mrmral v telefon. Zanimalo me je, če me bo sploh kaj vprašal.

Govoril blebetal je minuto in pol. Razumela sem le, da je od neke časopisne hiše in ima neko ponudbo. Je povedal celo redne cene. Nato me je – zelo nerazumljivo, seveda – vprašal, no pravzaprav je rekel: “Vi ste na Čolnikovem trgu 7, ne?” Ha, je dobil pritrdilen odgovor. Tako kot so ga učili. Stranka naj ti pritrjuje. 😆 Mojstri niso imeli ravno tega v mislih.

No, ko je pričel govoriti dalje, nisem več zdržala. Morala sem ga vprašati, če ve, da me to nič ne zanima.

“A res?” je izustil popolnoma šokirano. In preden sem se mu uspela zahvaliti za klic, je že čvekal dalje. In me vprašal zaslišal: “Kaj pa vi drugače berete?”

tut tut tut

To je vse, kar je še slišal od mene.

Morda sem res bila nesramna. Morda je to bil ubogi študent, katerega njegov novi delodajalec ni poučil o poslovnem bontonu. Točno je vedel, da kliče podjetnike. Točno je vedel, da me kliče že drugič v istem dnevu, saj se 1 uro pred tem nisem oglasila neznani številki. Po ponovnem poskusu sem si rekla, da je pa morda kaj nujnega. Ni se spomnil (ali pa je bil naučen, da se ne sme), da bi preveril, če se lahko pogovarjava. Ni vprašal, če mi lahko predstavi ponudbo. Ni razločno povedal svojega imena. Minuto in pol mi je nerazločno in nepretrgoma razlagal o stvari, ki me ne zanima. Meni se to ni zdelo prijazno. Po prijaznem poskusu, da končam pogovor, me je še zasliševal. Nisem več imela razloga za prijaznost.

Mladi študentje, telefonski tržniki vseh sort, dajte malo upoštevat, da se tako ne dela. Morda boste enkrat ali dvakrat prodali, potem pa vas bodo tudi največje dobričine imele poln kufer. In ne jokat, kako se nič ne proda.

P.S. Obstaja pa neko podjetje, pri katerem se je lepo pogovarjati po telefonu tudi takrat, ko ti kaj prodajajo in brez hude krvi sprejmejo tvojo negativno odločitev. In tam rada kaj kupim.

Zmedena statistika

Danes je statistika za moj blog malo čudna. Enkrat najdem na grafu nevarno oster skok, drugič pa izgleda, kot da je prišel nekdo z motorno žago in vrh odrezal. Nekdo je šaril po številkah, se mi zdi.

Ali je prava številka 176 ...

Ali je prava številka 176 ...

... ali je prava 145?

... ali je prava 145?

Menda se zgodi tudi najboljšim?

Posted in bljak. Značke: , . Leave a Comment »

Štrajk!

Šmenta pa dežnedež! In šmenta vremenska občutljivost ali karkoli že to je. Zdaj takoj moram popraviti nekaj pri tem vremenu. Za drugo leto napovem samo svetle, jasne in sončne dni, ki jih vsake 6 dni prekine en dan poštenega dežja! Potem me naj pa vreme tako lepo uboga, kot do sedaj. Jaz ne morem več…

Naj se že enkrat ulije pošteno dol z neba. Ob tem nedežju in nenehni oblačnosti sredi dneva se meni samo spi. Ne pomagajo hektolitri zelenega in črnega čaja poplaknjeni s hektolitri limonove vode. Od sile, ker moram sedeti za računalnikom in moram, res moram urediti neko tabelo in zbrati in urediti te presnete podatke, ki bi mi naj v prihodnosti prinesli denar (šment, pa sem si rekla, da ne bo nič službenega na tem blogu), sedaj že cepetam in tekam na mestu, da bi si zbistrila misli in ne bi kar kinkala v prazno. Hočem sonce ali konkreten dež ali pa grem na štrajk.

P.S.

Kdor je zgornje razvozlal, ne rabi kave in podobnih substanc 🙂

Take pomoči ne rabim, hvala!

Tako zaradi napredka in še česa sem z novo mašinco nabavila Windows Visto. Sedaj mi ta pametna stvar vsake toliko predlaga, naj kliknem oblaček, da bom rešila težave. To poskuša stroj razložiti meni, skoraj čistemu uporabniku.

Kakšne težave? Meni vse funkcionira. Ali imam virus, pa ne vem? Je kaj v drobovju narobe in bo jutri mašina fuč? Ali kaj? (Na kratko bi lahko rekla tudi WTF? a bi se počutila kot da imam WTF gripo, kot to pravi Sparkica.) Če ne bi imela Mojga (ki se zelo spozna) vsaj kolikor toliko pri roki, bi prestrašeno klicala serviserja, prodajalca in še koga.

No, potem spoznaš, da klikniti tisti oblaček niti ni taka umetnost, je pa večja umetnost pogovorno okno, ki se ti napopa v pomoč. Pove mi, da obstaja rešitev v angleščini, ki je jaz s slovensko verzijo seveda ne bi mešala. Nadalje mi razloži, da pomoči v mojem jeziku ni. Enkrat je to celo novo!

Vau, novo, si mor'š misl't?

Vau, novo, si mor'š misl't?

Hvala, ne rabim. In nova verzija je menda to “pomoč” ukinila in jo oglašujejo kot prednost!? Khm, khm, sem prehlajena, imam WTF gripo!

Bi pojedli juho do konca?

Včasih v juhi pristane muha. Včasih las. Zame las ni nič hudega, sploh če je bil prekuhan. Muho po navadi frcnem ven. Nič mi ne gre na živce, če je le juha dovolj vroča – se pravi, da je ne morem na hitro pogoltniti. Se mi zdi, da večina neželenih mikroskopskih bub ne preživi, ostale bomo pa že uničili v naravnem procesu obrambe. Malo svinjarije prej koristi kot škodi. Je signal obrambnim linijam, naj se malo spravijo na delo.

Vendar vedno nisem tega mnenja. Danes nisem bila. Zaradi včerajšnjih naporov ob izločanju slabo prežvečenega slastnega na hitro požrtega domačega paradajzka v napačni smeri. Sem moj želodček tako razdražila (presneta požrešnost), da cel večer niti omeniti nisem smela ne hrane in ne pijače. Niti omiljenega čajčeka materine dušice. Je šel gladko – šment, niti približno gladko – preč.

Danes sem papala juhico. Z dosti korenčka. Prvič. In še drugič samo juhico. Na hitro pogreto do jedilne temperature. Popapala do 7 %. So imele sveže odprte zlate krogljice čuden okus. Čudno krogljico. Tako:

bila je huda mravljica

bila je huda mravljica

Potem sem juho zamenjala za banano.

Upokojenci nimajo prednosti!

Starejše moramo spoštovati. Tako so nas učili že v osnovni šoli. Kaj pa učijo starejše? Včasih imam namreč občutek, da imajo posebno šolo, kjer jih učijo, da mlajših ni potrebno spoštovati. Vpišejo pa se ob upokojitvi.

V Mariboru vam bodo dijaki in študentje povedali, kako se “omike” brez omike zjutraj prerivajo za mesto na avtobusu. Nič neobičajnega ni, če starejši človek že ob prvem srečanju štirideset letniku reče: “Saj te lahko tikam, ne'” ali pa še tega ne izusti. Kot da to ni človek s svojimi mukami in dosežki. Starejši so tudi mojstri v butanju ljudi z nakupovalnim vozičkom. Komu se še ni zgodilo, da je “starostnik” stopil mimo njega v vrsto čakajočih, kot da je zrak. Kot da drugi nimajo svojih obveznosti, po možnosti službenih. Morda je koga kakšen upokojenec celo pogledal v oči in stopil pred njega. Ali pa primer, ko potrkajo na zdravnikova vrata, si jih odprejo in zmagoslavno pogledajo ostale čakajoče. Slednji se na srečo zadnje čase vračajo v čakalnico s stavkom: “Malo bo za počakat.”

Res je, nekdo me je razkuril. Bil je to zdrav živahen upokojenec, ki je v lekarno prišel po zdravila za ženo. Stala sem v vrsti “zdravila na recept”. Stopil je tik pred mene, glasno pozdravljajoč znanca v vrsti pred mano. Jasno je bilo, da se dela, da me ne vidi. Sem ju pustila, naj čvekata prazne čveke, in opazovala, kako daleč bo šel. Je hotel kar do konca. Pa mu nisem pustila.

Se sprašujem, kaj je razmišljal. Starejši imamo prednost. Starejši sem, saj si ne bo upala nič reči. Starejše je treba spoštovati. Mlada je, naj čaka, ima še prve noge. Mlada je in zdrava, lahko stoji. (U ti pje, nisem lahko stala z vnetim mehurjem!)

 

Morda pa je zato tako na veliko klepetal, da ni slišal svoje vesti.

P.S. Opravičujem se vsem prijaznim starejšim ljudem, ker vas / jih dosti takih poznam. Ta zapis ne leti na vas.

7

Hvala vsem petim, ki ste potrobili, za vaše mnenje. Mimo ste odpeljali brez ustavljanja, zato se pač zahvalim tu. Vedno bolj sem prepričana, da je pravi odgovor 7. Se pač pozna reden trening. 😀

Posted in bljak. Značke: , , , . 1 Comment »