Potrobi še malo

Imam nekaj idej, zakaj je smiselno na dolgo trobiti rolerki, ko sta sama na cesti:

  1. ker ima poleg peš stezo, na katero striček še v življenju ni stopil in ne ve, da je polna peska (in tudi če bi to opazil, mu ne bi bilo jasno, da se po makedamu ne da rolat);
  2. ker je gluha in ne sliši avtomobila;
  3. ker na prostrani cesti s črto po sredini res ni prostora za prehitevanje;
  4. ker pred sončnim zahodom s kresničko na roki in odsevniki na rolerjih niti približno ni dovolj vidna;
  5. da si bo zapomnila, da z njim ni dobro po isti cesti vozit;
  6. da ji malo pospeši srčni utrip (in morda še smer vožnje, direkcion pod njegova kolesa – meni več ne);
  7. ker ima lepo rit – torej hvala, vzamem to.
Advertisements

V rondoju maš itak prednost!?!?!?!?

Danes sem na poti v Maribor kot običajno peljala via Pesniški rondo. Kot običajno, kadar je dovoz prazen (čeprav za petek to ni običajno 😀 ), sem se v rondo vključevala iz desnega voznega pasu. Kot običajno v takih primerih sem se vključila na zunanji vozni pas. Običajno tu in tam kdo vozi po notranjem pasu krožišča. Tudi danes je.

Običajno bi voznik, ki želi v rondoju menjati pas, vklopil smerni kazalec. Običajno vozniki zapustijo krožišče iz zunajega voznega pasu. Le da se je danes našel en karakter, ki je očitno mnenja, da smernih kazalcev ne potrebuje, da iz notranjega voznega pasu povsem normalno zapustiš rondo, ker če si bil prvi v njem, imaš itak prednost, nore babe, ki pa voznika na notranjem pasu “ne vidijo”, pa na cesti nimajo kaj delati, kaj šele, da bi otroke okoli vozile in naj zato puslušajo divje hupanje, da bodo vsi vedeli, kakšne krave da so 😯 !

P.S. Obe sva OK. Tip zavore očitno zna uporabljati, jaz pa pedalko za plin. Na srečo so se vrteli U2-ji, pa se mi je karakter samo zasmilil 😀 .

Posted in bljak. Značke: , , . 2 komentarja »

Podmornice ne spadajo na cesto!

Tipično za podmornico je, da nima oken. Ima le majhno linico za kukanje. Takšna omejena možnost razgledovanja po cesti naprej in nazaj, po pločniku in prometnih znakih je za promet sila problematična.

Nekateri iz svojih avtomobilov kljub temu naredijo podmornice. Danes zjutraj jih je menda tam v okolici Ptuja kar mrgolelo na cesti, se je potožil poslušalec Radia City. Prav ima. Podmornice na cesto ne spadajo!

Dopuščam možnost, da je današnja slana koga presenetila, da ljudje nis(m)o vstali 5 minut prej, da je koga zeblo v roke, da ni bilo pri roki pripravljenega antifriz razpršilca, … Ob vseh teh težavah se da prav pesjansko službo ali sestanek zamuditi in potem poslušati dretje šefa, dostaviti otroka v šolo malo prepozno in kar je še takih nadlog.

Dajmo pa pomisliti na drugo možnost. Skozi linico ne opazimo otroka, ki se je na poti v šolo spotaknil in padel na cesto. Povozimo ga in mu zlomimo nogo. Ali pa ne vidimo starke, ki prečka cesto. Umre. Kako naj potem živimo sami s sabo?

Rek “rana ura, zlata ura” še enkrat dobi svoj pravi pomen. Malo jutranje telovadbe 😉 na svežem zraku nam bo koristilo v vsakem primeru.

Delo na cesti, prometna signalizacija pa taka…

… da te kar zmrazi. Se sprašujem, če ti delavci, ki peš usmerjajo promet, sploh imajo vozniški izpit. Včasih mahajo tako, kot da koga pozdravljajo, tam daleč nekje ob robu ceste. Zastavice imajo pa tako umazane, da še v lepem sončnem vremenu nisi prav prepričan, če je zelena ali rdeča ali morda kar rjava! Kakšne težave šele imajo tisti, ki so “farbnblind”?

Danes sem naletela na enega super specialista. Peljem jaz iz Murske Sobote proti Radgoni, na pasu v nasprotno smer pa stoji goseničar kopač in koplje po jarku. Nek stric maha tam z neko palico, jaz ga gledam, ni mi jasno, kaj se gre. Nato ugotovim, da je to Stric živi semafor, ki usmerja promet. S palico? Zastavice ni nikjer. Je že odpadla! In kake barve je neobstoječe zastavica? In kaj pomeni tisto kriljenje z rokami vsepovsod po zraku?

Ocenila sem, da se trudi razložiti: “vozi baba, kaj ne vidiš, da ti maham?!?!?” 😉 Nakar takoj za mano skoči na cesto in hiti isto mahati vozilu 100m za mano. Ubogega šoferja, ki se je že približal iz nasprotne smeri in mimo stroja ni nič videl, pa je prepustil njegovi lastni oceni ali peljati ali ne.

Kdo za vraga pusti, ne, kdo za vraga naloži taki osebi usmerjati promet? Še enkrat nisem videla, da bi uporabljali bočno ali čelno postavitev, dvignjeno roko za ustavljanje vozila in podobne splošno veljavne signale, ki jih že vsak prvošolček pozna. Samo nekaj mahajo sem ter tja, ti pa vedi, kaj to predstavlja. Ker mahajo z zeleno in rdečo zastavico popolnoma enako. Groza!

Strahovi neke hčerke

Vsak otrok se najbolj boji izgube svojih staršev. Tako ali drugače. Nekateri se žal s temi strahovi spopadajao že zelo zgodaj. Otroci se pri tem najbolj bojijo(mo) izgube starševske ljubezni.

Nekateri imajo nesrečo in ugotovijo, da njihovi starši zaradi različnih okoliščin niso to, kar bi potrebovali. Ti morajo zelo hitro odrasti in se sami spopasti s svetom kakor vejo in znajo.

Drugi imamo več sreče in lahko starševsko ljubezen uživamo v polni meri od zgodnjega otroštva, skozi dobo odraščanja in tudi v zrelih letih. Včesih se komaj takrat zavemo, kaj sploh pomeni biti starš in kaj pomeni izguba katerega od staršev.

O mojih strahovih, torej…

Po nekaj deževnih dneh je moj oče peljal po gozdni cesti, ki ni ravno utrjena. Pot sicer dobro pozna in ve, da je v mokrem vremenu lahko problematična. A kar se mora, ni teško. In je peljal. Dol. Vse OK. No, sedaj bi pa šli po drugi del materiala. Po tej cesti navzgor. Ko sem slišala, da v gozdu neki avto zelo cvili, sem pohitela na kraj dogajanja.

Tam vidim očeta, ki kot po snegu jemlje zalet. Vzvratno, seveda. Malo na ravnino pa hajdi v hrib. Preden sem ga uspela ustaviti, je že šibal mimo mene po cesti navzdol, z ugasnjenim motorjem (servo ne dela!) in naravnost proti ostremu ovinku.

Sem ga že kar videla, kako pelje naravnost, v drevo, bo sicer preživel, a imel bo polomljena rebra, do najbližjega avta na varni cesti pa je treba peš 15 minut.

Ne vem, če je vedel, kako hitro se bo uspel ustaviti, a zagotovo bo za ta moj strah izvedel tu. Na srečo se je ustavil na koncu ovinka, v gostem robidovju, iz katerega je tudi sam izpeljal. Potem se je le ustavil in se (bledi) hčerki pustil prepričati, da ga po preostalih opravkih odpelje Moj, ki ima avto na trdnem makedamu. Njegov avto pa bomo že rešili, ga obuli v verige, ko se teren malo osuši vsaj od jutranje slane.

Moj strah je tokrat na srečo bil odveč 😀