Renoviranje stanovanja končano

… Končno 😀 ! V naši 25m2 majhni 😉 (ne veliki) dvosobni garsonjeri je bilo renoviranje precej zahtevna operacija. Stanovanje je povrh vsega v mansardi. To pomeni premikanje pohištva izpod oken na drugo stran prostora.

V vsej majhnosti po takem premiku sploh ni več prostora za premikanje ljudi, razen tam, kjer rabijo prostor delavci. Samoumevno je, da so delavci prišli zamenjati vsa 4 okna naenkrat. Torej je potrebno poskrbeti za prostor po celi mansardi, kajti edino tam so okna. Narediti smo morali dovolj prostora, da so se lahko gibali pod mansardo ne da bi pohodili protiprašno folijo in jo s tem uničili ter spustili prah v omare.

Omare so bile založene z računalniško in jedilno mizo ter stoli. Dostopne samo po zakompliciranem postopku premikanja posameznih kosov pohištva z enega konca na drugega, pa še takrat si lahko odprl le eno krilo vrat 😦 . Zato se ne čuditi, da sva bili z Malo Mišjo izgnanki za nekaj dni.

Po vsem prelaganju in zlaganju malo nenavadnih lego kock 😉 je naše stanovanje (predvsem kuhinja) le dočakalo svojo končno podobo. Sedaj je Moj tudi našel čas in izbral slike, na katerih je najlepši 🙂 in najbolj priden delavec pri hiši. Ima še eno malo pomočnico. Za popolno slikovno poročilo klikni to povezavo.

Okna so zamenjana, tako da hrupa s ceste nič več ne slišimo 😀 (Morda zaradi avtoceste? Ah, to ni to 😉 ), obod oken je primerno obdelan, mansarda na novo pobarvana, kuhinja se kiti z novimi elementi in najpomembnejšo pridobitvijo pomivalnim strojem, ki vse do sedaj pri nas ni našel svojega mesta pod soncem.

Po začetnih težavah s preučevanjem navodil za stroj in iskanjem magične tabletke, po kateri se bo vse bleščalo in bomo kozarce jemali v roke le s sončnimi očali, sem vzpostavila nov red. Nekdo mora stroj napolniti, kdo drug ga bo pa spraznil.

Z Malo Mišjo sva takoj sklenili super pogodbo v obojestransko zadovoljstvo in korist. Ona rada zlaga in sortira stvari, na primer umazano perilo, rada doda pralni prašek in mehčalec v pralni stroj. Edino logično je, da bo z veseljem polnila tudi pomivalni stroj. Sedaj končno nisem več tista oseba v družini, ki ostale člane priganja k skupnemu pospravljanju mize 🙂 . Jo pa še vedno brišem. Ostane mi tudi pospravljanje čiste posode in kontrola kakovosti opravljenega dela 😉 . In seveda kuhanje, da lahko potem kaj pomivamo 🙂 .

Kljub vsemu pa se moje težave še niso povsem končale. Kriva sem si res povsem sama, ker si nisem (še) določila točnega datuma in rezervirala časa za to. Reorganizacijo kuhinje namreč. Večina najnujnejših piskrčkov je že na svojem novem stalnem mestu, kar nekaj jih pa še čaka. Čim več bi rada dala na isto mesto kot pred prenovo, je pa to fizično nemogoče. Tam, kjer je sedaj pomivalni stroj, so prej bili elementi! Vsak dan vsaj enkrat poskusim kaj vzeti iz neobstoječega elementa ali shraniti prav tja 😀 . Manjka mi malo delodiša za zlaganje, sortiranje in razmišljanje, kaj je za nas najbolj praktično in kako bo vse kar najbolj dosegljivo naši mali gospodinji. Naj me že nekdo brcne!

Ups, pa knedle ali kaj podobno slastnega sem še dolžna Mojmu…

Advertisements

Zaključna gradbena dela

Skoraj je ni gradnje, ki se ne bi zavlekla. Če ne pri zidovih, pa pri finih gradbenih delih. Ali pri nabavi pohištva…

Torej mi ni jasno, kako nismo tega že prej vedeli. Kako se bo zavleklo. Okna so vgrajena, mavčne plošče pritrjene, pod njimi nameščena izolacija. Temeljito. Ne tako po pocarsko, kot je bila v originalu. Folija kar malo za – hm – okras?

Se je Moj res potrudil. Sedaj pa se v tem mini stanovanjecu trudi še z malenkostmi, kot so kitanje prvič, drugič, tretjič, pa jubolin (wtf je tega treba? 😉 ), pa premaz, pa barva, druga barva… Ena po ena. Vmes pa vsakokratno premikanje pohištva. Brez te možnosti in aktivnosti bi bili z Malo Mišjo zopet izgnani. Ah, in še sušenje vsakega nanosa kita in ostalih packarij 😉 . Dolgotrajna zadeva.

Kot da se zaključna gradbena dela že sama po sebi ne vlečejo kot jara kača, nam jo je zagodlo še vreme. Ga mora ravno sedaj narava na veliko pit? Ja, pač je šla po svoje v “lajf”. Samo nam se pa ne suši 😦 !

In kakor Moj čaka, da bo vse suho, zbrušeno, pobarvano, zrezano in sestavljeno, da lahko poslednjič operemo tisto zaprašeno delavsko obleko, tako jaz čakam dokončno rekonstrukcijo kuhinje. In perilico 🙂 . In hudo razmišljam, s čim ga naj potem razvajam. Bi skuhala kaj specialnega, pa mu zagotovo ne bo dišalo.

Najlepše bi bilo, če kje staknem marelice, pa da mu “knedlce” skuham. Bo kar predel. Kaj bo v resnici dobil na krožnik na praznični dan, še ne vem – ali pa samo ne povem, ker bo(š) bral. Saj užitno bo. Obljubim 🙂 .

V kuhinji že diši

V moji kuhinji pa danes tako prijetno diši. Pa nisem jaz ta glavna kuharica. In Mala Miš tudi ne. Niti ni v kuhinji moja mama, niti moja Taščica. V kuhinji je MOŠKI.

V kuhinji je Moj MOŠKI. In tako lepo diši. Sicer bo res še malo trajalo, da bo vse gotovo. Še en dan. Ko pa bo gotovo, bomo pa vsi veseli in nič več lačni. Bom poročala o rezultatih. Že pridno zbiram fotke.

A kaj se kuha dva dni? Kuhinja, seveda. Tako lepo diši po novem 😀

Čokolada

😛 Zakaj za vraga je takoooo dobra? Pa ne kašna sladkorna tablica z 8% kakava (bljak!), pa ne recimo mlečna čokolada z 20% ali 30% kakava. Zame mora biti črna! Črno črna čokolada. Ne jedilna s 40% kakava 😦 in presladkana do 100%.

Ta naj ta boljša, edina užitna in edina ta prava zame je temna čokolada, ki vsebuje vsaj 60% kakava, ali 70% ali 80% kakava. No, pa saj pravim, da mora biti črno črna 😛 .

Katera je pa tebi najbolj všeč?

Mmmmm, sem si lušte naredila, pa grem gledat, če je še kaj ostalo… Rabim doooosti energije te dni za težko koordinacijsko papirnato delo 🙂