Lupček za v žep

Ko sem si davnega leta kdovekaterega izmislila lupčka za v žep, si nisem mislila, da bodo poljubčki dobili toliko podob, osebnosti in zmogljivosti.

Lupček za v žep je nastal, ko je en od nečakov postal malo sramežljiv in se ni hotel več cmokati s teto. Kljub tej odločitvi je nekako milo gledal ob slovesu, pa sem mu ponudila lupčka za v žep. Je hitro nastavil še drugega. Ob naslednjem obisku so poljubčki leteli po zraku. Postali so nagajivi. Nečakom so sedali na glave, plezali po ličkih, se skrivali za omaro, lezli v ušesa in žgečkali, kakšen pa je celo priletel nazaj k meni.

Danes imajo poljubčki radi jamice, ki jih mama naredi z nosom. Verjetno so potem varnejši pred zdrsom. Še rajši imajo naravne jamice. Recimo nosnice. Ušesa. Popek.

Poljubčki radi nagajajo. Eni, ne vsi. Lezejo v ušesa in nas žgečkajo. Mala Miš takega poredneže zgrabi za rep in ga potegne na svetlo. Drugi zlezejo v nos, da mami kihne in razpihne vse v popku zbrane lupčke. Potem jih Mala Miš posesa v usta in izpihne nazaj na pravo mesto. Pri tem kakšen tudi pobegne. Kadar noče nazaj in ga Mala Miš pobere, jo uščipne. Ga hitro okara, da naj bo priden, da mu ne bo treba v porednostno vas ali še huje – v smeti. Pomaga. 🙂

Posted in otroci. Značke: , , , . 1 Comment »

Kesam se!

Resnično se kesam! Sedaj vem, kako ste trpeli z mano v mojem otroštvu, dragi, brat, mama in ata. Sedaj vem, kako je, ko ti eno malo bitje vedno pleše pod nogami, pred televizorjem, ko se samooklicana veleplesalka vrti natančno tam, kjer je najmanj prostora in kjer bi po možnosti morala mama odnesti velik lonec vroče juhe na hlajenje.

Vem tudi, kako je, ko ti ena mala velecenjena pevka prepeva vedno in povsod, tuli poleg radia, poleg televizije, prepeva v času poročil in samozavestno z nultim znanjem tujih jezikov suvereno poje celo vrsto angleških pesmi.

Ja, še se spomnim mojega poskakovanja iz ene sobe v drugo, svoje dolge kikle, ki je plapolala za mano in podirala vse, kar ni bilo pribito na steno. Če še kdo ne ve (ali pa je pozabil), sem si jo včasih dala na glavo in se igrala, da imam prekrasne dolge lase. Takrat je šele vse letelo. Na srečo sem vedela, kdaj moram pričeti pospravljati 🙂 .  Še se spomnim modric, ki sem jih pridelala z zaletavanjem v omare, mizo in stole. Ples je pač včasih divji in nepredvidljiv 🙂 .

In dragi brat, ti si najbolj trpel ob mojem prepevanju v angleščini in verjetno še kakem jeziku. Tvoji možgani so se verjetno kar kisali od hudega 😉 . Samo bežno se še spomnim pripomb, ki si jih tako ali tako izrekel v prazno, ker jih tudi pod razno nisem želela slišati. In jih tudi nisem. Prav malo mi je bilo mar za to, da moja besedila razumem samo jaz. Pa kaj, če je vse skupaj samo spakedravščina najhujše sorte, glavno, da jaz pojem 😀 ! No, pri nas poslušamo tudi španske. Ob vsakem času dneva. Radia sploh ne rabimo. Vse se mi vrača.

Torej, dragi brat, mama in ata, prosim vas odpuščanja za vse trenutke, ko sem vas s svojim žgolenjem in plesanjem po celem stanovanju spravljala ob živce.

😀

P.S. Mala Miš je čisto krasna. Samo včasih je pa res problem, ko si prepeva v trenutku, ko bi se naj pogovarjala s staršema. In danes je celo ugotovila, da morda ni dobro, da pleše ravno pred TV ekranom. Povsem sama. Uh, sem kar ponosna 🙂 .

Vroče snežno poročilo

En divji vikend je pri kraju. V ponedeljek so bile vidne posledice vseh športnih aktivnosti. No, jaz sem jih pravzaprav prespala. Vidne posledice namreč. Moja dva pa sta jih videla: mene, ki sredi popoldneva zadovoljno smrčim 😉 .

O drsanju ste lahko brali v prejšnjem zapisu, danes pa poročam, da je Pisker II dovolj okrogel za smučanje, premore prelep pogled po Dravski dolini in avstrijskih Alpah. Sedežnica za 6 oseb je mehko oblazinjena in ima strehico proti vetru in padavinam. Zame nekaj povsem novega, za stare ase pa verjetno nekaj najbolj običajnega 😎 .

In naš izkupiček?

  • Število mokrih hrbtov: 2
  • Število mokrih kolen: 1 par
  • Število mokrih ritk: 2
  • Število nasmejanih ust: 3 domača in nešteto neznanih
  • Pohorska prvakinja v smučanju navkreber: Mala Miš
  • Zmagovalka v smučanju po hrbtu: V močni konkurenci ene domače in dveh tujih mini smučark je zmagala Mala Miš, ki je edina smučala po hrbtu na smučeh 🙂
  • Piskrova prvakinja v zastarelih smučkah: Emeta
  • Piskrov prvak v zasneževanju: Moj

Ni slaba bera medalj za tako malo bando, a ne! 😉

Jaz pa ljubim Božič!

V nasprotju z marsikatero objavo na blogih te dni lahko izjavim, da ljubim Božič. Pa nisem noben verski fanatik, niti v cerkev ne zahajam drugače kot le silom prilike. Od zakramentov imam le krst, pa še to ne posebej po svoji volji 😉 . Sem se menda nekaj pritoževala takrat 😉 .

Božič pa vseeno ljubim. Dolgo sem tuhtala zakaj. Ob branju različnih prispevkov sem počasi doumela.

Bistvo je v družini.

Iz otroštva imam na predprazničen čas in postavljanje smrečice same lepe spomine. To je bil čas, ko smo se kot družina največ družili. Na letni dopust mnogokrat nismo šli. Poletje smo preživeli na pohodih in piknikih v naravi, vendar je oče velik del dopusta izkoristil za dodaten zaslužek, tako da ni bilo možnosti za en teden neprekinjenega druženja. V zimskem času, v decembru, pa je ta možnost obstajala. In mi smo jo dobro izkoristili.

Peka piškotov za praznike je bila vedno družinsko opravilo. Rezervirali smo dan in si razdelili delo. Z bratom sva s starostjo prevzemala vedno bolj odgovorne naloge. Mama je ponavadi pripravljala testo in skrbela, da so bili keksi ravno prav pečeni 😛 . Oče je bil za tehnična dela (beri: gonil je mašin za kekse delat), z bratom pa sva jih valjala, izrezovala, nalagala na pladnje, ponovno gnetla testo, … Če bi kdo videl našo peko, bi mislil, da imamo eno malo tovarno in pečemo za izvoz. Podobno je bilo s pripravo domačih jušnih rezancev, ki so prav tako nastajali v tem času in se sušili po vseh ravnih površinah v hiši 😀 . Ta domača delitev dela in organizacija, da ni nobeden lenaril, mi je v življenju mnogokrat prišla prav.

Vse pripravljene dobrote je bilo potrebno tudi primerno preizkusiti. Vsako peko keksov posebej, rezance takoj naslednji dan, kvaliteto je bilo potrebno spremljati tudi vse dni do težko pričakovanega praznovanja 😀 .

Skupno smo pripravljali tudi praznično pojedino. Sprva je bil praznik zgolj Novo Leto, kasneje, ko je bilo zopet dovoljeno, še Božič. Vsak je imel svoje delo, praznični narezek smo še posebej skrbno okrasili. Iz klobas smo delali prijazne pisane gosenice, kumare in sir smo zlagali v zanimive oblike ter jih krasili še z drugimi dodatki. Pladenj smo okrasili vsakič v novo podobo. In to je bil najlepši del praznikov: skupno druženje ob sproščenem delu za našo družino.

Krašenje jelke je bil še poseben ritual. Ata je naju z bratom spakiral v gozd, da poiščemo najličnejše drevesce za naš prostor. Mnogokrat smo gazili v globokem snegu, prečesavali to in ono skupinico smrečic ter iskali eno majhno, lepo, ki ne raste na samem. Drevesce na samem je res lepo, a ima tudi velike možnosti, da zraste v visoko lepotico, medtem ko drevesca v skupini zagotovo ne bodo vsa preživela.

Domov smo se vračali že v temi, rdečih lic in nasmejani do ušes. Mama nas je pričakala s toplim čajem in domačimi 🙂 še posebej dišečimi piškoti. Nikoli ne bom vedela, kako je v dobi lesenih nemobilnih telefonov 😉 vedela, kdaj pridemo. Sta imela z očetom dogovor? In zakaj je rabila toliko ur za kuhanje čaja? Le kaj je počela ves ta čas 😉 ? Na toplem smo se kar stopili.

Malo smo polenarili, potem pa smo pričeli pripravljati smrečico in okraske. Prenekateri okrasek sva z bratom izdelala sama iz papirja in mama jih je ponosno obesila na še posebej vidno mesto. Seveda je priprava najinih mojstrovin potekala že kakšen teden prej, ob večerih v dobri družbi. Vsa hiša je bila polna papirnatih snežink, ki sem jih neutrudno izrezovala. Dolge dneve smo čakali na trenutek, da jih lahko obesimo na omare, okna ali pod strop.

Skratka, uživali smo v druženju in drobnih opravilih. In to mi je ostalo. To isto vzdušje “se me drži ko cek (klop)”.Ves čas. Ne glede na vmesno dobo pubertete, odraščanja, na čas, ko se želiš oddaljiti od staršev, to vzdušje je stalnica. Je moje, naše, od Male Miši, še Moj se je pobratil z njim.

Nekaterim se zdi svetohlinstvo, da s tako vnemo praznujem Božič. Da drevesce krasim na Božični večer in nič prej. Da ne maram razkošne večerje ta dan, da želim na Božično jutro tisti poseben zajtrk in odpiranje daril. To je tradicija, izročilo, ki mi ga je prenesel oče, ki je rastel v verni družini. Dan pred praznikom je vse skromno, je delavno, ob polnoči greš k maši, spat in šele naslednje jutro se sme praznovati.

Ko razmišljam dalje, ugotavljam, da bolj živim po cerkvenih merilih, kot marsikdo, ki je v božjem hramu reden gost. Starši so me naučili poštenja, spoštovanja sočloveka, delavnosti, skromnosti in zdrave radovednosti. Le katero boljšo popotnico si še kdo sploh lahko želi?

Verna ali neverna, verjamem v dobroto ljudi, v to, da vsak lahko naredi korak na pozitivno stran, da ljudje potrebujejo zgolj vzpodbudo in oporo v sočloveku. In kaj je praznovanje rojstva Jezusa drugega kot veselje, ker je ljudem dano novo upanje?

Gospod pes ali vzroki ne-bloganja

Ja, temu bi lahko rekli tudi II. svetovna vojna. Kot ste verjetno pogruntali, je bila borba na vse ali nič uspešna. A v vojni ni nikoli ena sama bitka. Napadalci vedno čakajo na svojo priložnost in iščejo šibkosti v varnostnem in obrambnem sistemu okupiranca.

Pri meni se je pojavila velika luknja. Luknja je bila posledica niti ne rahlega pretiravanja. Z delom, ja. Je treba vprašat? 😉 Ja, je bilo potrebno delati tudi ponoči, ali pa predvsem ponoči. Ker pač delam doma, v dvosobni garsonieri. In popoldne, ko je Mala Miš doma, tudi malo rabi mamo in mama tudi ne more, da Male Miši ne bi opazila, če je še tako po mišje tiho in pridna 🙂 . Pa bi veliko dela lahko naredili prej, če se ne bi tik pred z(d)ajci dokončno uskladili o nekaterih pomembnih stvareh. Izgovori? Morda pa pomanjkanje izkušenj…

To luknjo bi se sicer dalo pokrpati s kakšnimi vitaminsko mineralnimi dodatki, če se bi človek le pravi čas spomnil na to. In še vseeno nisem prepričana, če pomagajo pri tako veliki luknji v spanju. Osvajaci so torej našli pot do najranljivejših sistemov.

Vnel se je strašanski boj, kaj boj, mesarsko klanje. Je rastla vročina, da me je zeblo in bolela koža. Jaz pa v savno, na toplo, v paro. Tu imate, barabe male. Da vas pregrejem in ugonobim. Te vročine ne boste preživeli. Potem pa doza tekočine, zelenjave, sadja in spanja. Tri dni.

Pa so šli. Puf, pa jih ni. Ostal je le še gospod pes iz Nemčije. Kaj gospod, pes frdamani! Imam ga po celi spodnji žnabli, v kotu ustnic in celo v nosu. V obeh nosnicah! 😦 Zdaj pa briši nos, če lahko… In ko takole preklinjam, pride Moj in mi pove, da sem njegova 😛 , in potem me še moja Mala Miš tako nežno objame, da je cel svet rožnat 😀 . Hvala, moja bandita, da sta tako zelo moja! 😀