Zamujeno kosilo izpod peke

To nedeljo je bil lep pomladni dan. Prijetno toplo je bilo. Mojo mizo so za spremembo krasile rože. Prejšnji večer je po stanovanju dišalo po nežnih in sladkih kolačkih, dopoldne je dišalo po nežni in slastni peki. Zaradi višje sile, je bila samo polovična porcija. Povabljenca sta žal morala ostati doma. Sedaj sem se odločila, da jima malo delam lušte. Samo za hec. Zamudila sta kosilo izpod peke iz pečice.

jajce ter malo krompirja in zelja

jajce ter malo krompirja in zelja

Mojster, ki me je naučil osnov peke, mi je zagotovil, da tudi v pečici krasno rata, če le imaš stekleno posodo s pokrovom. Jaz jo imam in sem za 3 osebe nametala v posodo vse po spisku:

  • pol majhnega piščanca
  • 1 veliko čebulo
  • 1 ogromen korenček (najbolje je, da je debel, kolikor gre)
  • 3 velike krompirje, olupljene in oprane, vsakega v svojem kosu 😉
  • četrtinko srednje velike zeljne glave v enem kosu
  • jajce s ščepcem rožmarinovih vejic in vršičkom žajbljeve vejice (jajce za zelišča je to)
  • (lahko bi še papriko, cvetačo ali, seveda, bučko 🙂 )

Potem sem

  • solila
  • prelila z mešanico olivnega olja in vode
  • skrbno pokrila
  • postavila v pečico razgreto na ful
  • z zanimanjem opazovala, kdaj bo omakca začela brbotati, kar si v stekleni posodi lahko privoščim

Je rabila kar dobre pol ure, da se je dogajanje pričelo. Naslednjič bom morda jed pokrila šele ob brbotanju omake, da vidim razliko. Med pečenjem sem imela čas še za perilo in kuhanje juhe. Po uri in četrt sem snela pokrov, da je omaka malo povrela in vsebina malo zapekla. V električni pečici morda to ni potrebno. Je pač treba vsake toliko malo televizijo pogledat in oceniti barvo. V 2 urah sprehajanja okoli kuhinje je bilo kosilo gotovo. No, nekaj razlike med pečično in klasično peko je pa le.

Vsebino pekača smo takoj razgrabili. Mala Miš je najbolj planila po bedrci, jaz po zelju, Moj pa po krompirju. Za spodobno fotko ni bilo časa. Preveč je dišalo. Vsem pričakovanjem navkljub je Mala Miš imela še prostor za sladico – bučne kolačke.

Tako, draga povabljenca, nič vama naj ne bo hudo. Naslednjič bo še boljše, kolačke pa tako dobita v petek, čeprav bi vama jih Moj poslal kar po e-pošti.

Zamuda in zadnja priložnost

Joj joj joj, seme še ni odposlano! Kljub planiranju je bilo danes dopoldne preveč dela in navdiha, ki sem ga morala izkoristiti. Ura je bila kar naenkrat 16.00, ko nam zaprejo pošto in odpeljejo pošiljke proti Mariboru.

Zato imate sedaj še zadnjo možnost, da si naročite seme slastnih bučk brezplačno na svoj dom. Podrobnosti najdete tu.

Posted in Ekuhna. Značke: , , . 2 komentarja »

Temu rečem kosilo

Včeraj sem imela veselico. Dopoldne je bila delovna veselica, opoldne pa želodčna. Moj dragi je jedel zunaj, jaz, sama doma, pa sem bila povsem srečna. In sem se razvajala.

Polžki na sadni posteljici

Polžki na sadni posteljici

Zopet sem si privoščila kosilo samo po mojem okusu. Sem že skoraj izbrala bučke, vendar bom počakala na Malo Miš, da jih skupaj uničiva 🙂 . Tokrat sem ustvarila polžke na sadni posteljici.

Za eno osebo sem naribala 1 jabolko, sok 1 pomaranče, v tej mešanici namočila pest naseckanih suhih hrušk in marelic, pridjala nekaj rozin in bučnega semena ter z vilicami zdrobljeno banano (kot v starih časih za malo bebo 🙂 ). Vse sem zmešala kar v krožniku. Kuhane polnozrnate polžke sem nasula na vrh in jih prelila z nežno pogretimi in dobro odcejenimi ocvirki in potrosila s sezamom.

Sadna posteljica

Sadna posteljica

Original recept pravi, da naj bi sadje malo pokuhali, da se poveže v omako. Po godrnjanju mojega očeta oni dan sem morala preizkusiti, če je hladno tudi dobro. Je. Temu rečem njami kosilo. Za vse dni, ko manjka vitaminov in svežine.

Naj bolj zaupam Kitajcem ali Ukrajincem?

Odkar me je Kameleonka okužila s češpljevo kašo, moram tu in tam v trgovino po proso. Navadno sem vzela ta prvega s police. Nato pa sem opazila, da je na voljo kar lepa zbirka zavojčkov. Praviloma en proizvajalec ponuja proso različnih znamk po različnih cenah. Z istim poreklom. Hm?

Naj se nekje pojavi kdo, ki mi bo črno na belem dokazal, da iz ene ogromne države, recimo Ukrajine, eno podjetje k nam pripelje proso različne kakovosti. 3 vagone klase II in 4 vagone klase III. Morda še 1 vagon biološkega prosa? Iz iste države? Ja pa ja! Zrnca v vseh embalažah so enako velika in enake barve.

Razlika v ceni ni majhna (pa čeprav lahko kupim najdražjega in v celem letu ne prihranim 10 EUR, ker jo jem sama 🙂 ), razlika med obema embalažama pa je minimalna. Od kod potem toliko drugačna cena?

Sem preverila še biološko pridelano proso. S Kitajske. Prosim? Zdaj se naj pa odločim, če bolj zaupam Kitajcem, da res ne špricajo, ali pa naj raje zaupam Ukrajincem, da niso vse nesnage nanesli na polja. Iskala sem podatke o kontrolnih inštitucijah na embalaži, a žal nisem našla nič pametnega. Tu bi še najbolj zaupala Nemcem.

Na koncu sem našla še Pomursko proso. Prav, bom raje Slovencem evrčke pustila.

Posted in Ekuhna. Značke: , . 5 komentarjev »

Kdo bi sejal bučke?

Pretekli november, ko sem imela zmenek z japonko, me je akvarij nagovarjala, da oddam malo semena. Takoj sem vedela, kako se bo to zgodilo. Časa imate do 21.3.2010 do 24.00 ure nadaljnjega, se pravi nekje do sredine aprila, ko je še primerno sejanje bučk. Naslednji dan sortiram in razpošiljam seme. V komentarju mi morate javiti ime želene bučke, jaz vas bom pa po emajlu vprašala za naslov. Kdor prej pride, prej melje. (Prednost ima edino akvarij.) In ja, lahko si zaželite več vrst semen. Da se bo lažje odločiti, sem pripravila slike, opise in povezave na moje priljubljene recepte.

Na voljo so:

Muškatna iz provanse, sladka zimska buča z usnjatim olupom. Nezrela je temno zelena in občutljiva. Raste v dolgih vrežah in obrodi 2 do 4 plodove. Meso je temno oranžno, debelo in vlaknasto, izredno kakovostno in sladko s sadnimi aromami. Shranjujemo do 8 mesecev. Uporabimo za juhe, peciva, marmelade ali surovo.

muškatna zapeljivka s tančico

muškatna zapeljivka s tančico

Green Hubbard, zimska buča z zelo trdo lupino. Raste v dolgih vrežah, obrodi 4 do 5 plodov. Meso je temno rumeno do oranžno, čvrsto, debelo, finozrnato, zelo kakovostno in sladko.Shranjujemo do 10 mesecev, v idealnih pogojih menda do 3 leta. Uporabimo za juhe, pireje, njoke, rižote ali polnjenje. Odličen je menda za bučni čips. Zagotovo se odlično obnese v pečici in v sladko vročih bučkah, ki jih je zadovoljno jedel še od Mojga ata.  

Zeleni Hubbard

Zeleni Hubbard

Želodova bučka, poletna bučka z občutljivim temno zelenim olupom. Lupina zrele buče se pobarva na oranžno in otrdi. Taka ima sejanja vredno seme. Raste v kratkih vrežah in obrodi 5 do 8 plodov. Meso je bledo rumeno z rahlo oreškasto aromo. Uporabimo jo za pečenje na žaru ali v pečici, svežo za solate in za sladke jedi. Jaz sem mojo pridjala v sladko vroče bučke, se mi pa sline cedijo še po tej jedi. Bo treba počakat.  

želodova bučka

želodova bučka (Acorn Squash)

Hokaido, zimska buča izrazite rdeče barve. Raste v srednje dolgih vrežah, obrodi 5 do 8 plodov. Meso je oranžno, čvrsto, okus rahlo spominja na lešnike. Najboljša je za juhe, pireje, narastke, gratinirane jedi ali kolače. Meni je najbolj všeč popečena ali v omaki.

Hokaido buča

Oranžna japonka

Marjetka po domače, po obliki je Butternut, barva lupine in mesa je najbolj podobna muškatni iz Provanse. Zimska buča hruškaste oblike zraste v srednje dolgih vrežah. Mlada ima svetlo zeleno lupino, zrela bakreno in čvrsto. Meso je oranžno, čvrsto in sladkasto. Pogosto iz nje pripravim omako, prija popečena kot priloga ali samostojna jed, odlična je tudi kot sladica.

pozor na barvne odtenke!

Talna mandarina enormnih razsežnosti 😉 po domače, v resnici ena od orjaških buč. Raste v dolgih vrežah. Mlada je rumena, zrela oranžna. Lupina je gladka in tako tanka, da buče ni potrebno lupiti. Meso je oranžno in mehko. Zelo primerna za omake in juhe, s svojo velikostjo poskrbi za vredu zalogo za zamrzovalnik in za shrambo. Odlična je namreč za lepi bučni namaz.

kdo me najde?

Kdor je ne najde, jo bo najlepše videl tu.

Zdaj pa le zapišite svoje želje. Nekaterega semena ni veliko na razpolago, zato pohitite. Mnogo sreče!

Kolački z bučami in rozinami

Ti slastni kolački ratajo v prvo. Ni šans, da jih pokvariš. Moraš pa res upoštevati kakšno navodilo glede masla in posode, da se nato ne ubadaš z enakim problemom kot alcessa in jaz. Maslo mora biti res mehko. Najboljše je, da ga ves dan mehčaš na kuhinjskem pultu in mencaš, če bo še danes čas ali ne.

Kolački z bučami in rozinami

Kolački z bučami in rozinami

Ni priporočljivo popoldne oditi od doma, brez da bi človek opozoril  sveže pečenega mlečnega kruha željno familijo, da je maslo tvoje! Se zna zgoditi, da tisto maslo odroma v peka, ti pa čakaš na novo rundo in ni nobenega haska od utrujajočega celodnevnega dela 🙂 .

Kakorkoli, da si lahko privoščiš te slastne kolačke po recetu Ruth Podgornik Reš potrebuješ:

  • 150 g mehkega masla
  • 150 g rjavega sladkorja
  • 1 vanilijev sladkor (uf, pozabila sem nanj, so bili vseeno dobri)
  • 2 jajci
  • 300 g polnozrnate moke
  • 300 g bučnega pireja (moj je bil suh bučni pire)
  • 100 g rozin (jaz sem jih namočila z bučnim sokom – joj, so bile dobre, da jih je Mala Miš kar nekaj sunila), (lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem)
  • 1 žločka pecilnega praška
  • četrt žličke ingverja v prahu
  • četrt žličke nageljnovi žbic v prahu
  • pol žličke naribanega muškatnega oreščka
  • žlička cimeta v prahu
  • 36 – 42 manjših papirnatih posodic

Ves dan mehčano maslo penasto umešaj z vsem sladkorjem. Stvar gre počasi, posoda mora biti primerna – ne preplitva in ne preozka. Moja je bila malo preširoka in sem morala kar naprej zadevo kupčkati na sredino. Ker se zapečena Korošica pač ne da, je maslo moralo vzljubiti sladkor. Ko sta postala kremasta, se mi ni dalo več čarati in sem kar dodala jajci. Po navodilu sem primešala vsako posebej. Nato sem dodala cimet, nageljnove žbice (nisem imela mletih, pa sem kar glavice nageljnovih žbic zdrobila med prsti), muškatnega oreška sem maso malo naribala, ker ga nimamo preveč radi. Ingver sem izpustila. Pa kdo bo hodil posebej zato v trgovino?

Že kakšno uro prej sem zmešala bučni pire, pecilni prašek in polnozrnato moko, saj le-ta rabi svoj čas, da postane mehka in voljna. Zmes sem nekajkrat močno pretlačila. Menda moraš kar trdo s ponozrnato moko, da zrnca pšenice popokajo in spustijo lepek, ki dela testo voljno. Je bila kar gosta mešanica.

Obe kreaciji sem počila skupaj in vztrajno mešala, da se je moka razpustila med maslo. Čisto na koncu sem primešala še namočene rozine. Z žlico sem testo nadevala v model za mufine. Obložila sem ga s papirnatimi posodicami, lahko pa bi tudi vzela po 3 posodice, jih napolnila z maso in pekla na navadnem nizkem pekaču za kekse. Pečeš pri 180 °C 25 – 30 minut. Jaz sem naredila preizkus kot za torto. Enega sem prebodla s “štrik iglo” in ker je bila lepo suha, sem razglasila akcijo kot uspešno.

Napolnila sem en pekač, malo mase je še ostalo. No, če hočeš imeti napihnjene kolačke z gobjim klobukom, porabi vso maso. Moj načrt je vključeval še drugo rundo kolačkov s posebnim dodatkom. Čokoholik je moral preizkusiti, kakšni so ti mufini, če primešaš dve žlici 97 % kakava v prahu. Mala pokušalka je enakega mnenja kot njena mama – njami na celi fronti. 16 kolačkov bo hitro zaključilo svojo kariero in po poročanju mladine bo potrebno vajo ponviti kmalu.

Si že držala rumenjak v roki?

Moja Mala Miš je polna presenečenj. Med vikendom sva imeli kuharski dan in je z navdušenjem pomagala. Pripravili sva zalogo za mamo in morda tudi Malo Miš. Bomo videli. Prvič v življenju je rekla, da je fižol dober. Prvič v življenju je prosila za še eno žlico fazoola. Napo ima svetske recepte. Svaka čast.

A ja, rumenjak.

Mama je nič hudega sluteč sortirala perilo za pranje. Se oglasi deklica, ki je sama panirala cvetačo:

“Mama, a si že kdaj imela rumenjak v roki?”

😯

“Tam me počakaj” sem se drla na ovinek v kuhinjo. Ni pomagalo. Mi je že prišla nasproti z rumenjakom v roki in mi navdušeno razlagala: “Veš, kako je mehek!”

Komaj sem jo prepričala, da se za slikanje spravi nazaj v kuhinjo nad skodelo, kjer bo jajce raztepla.

nenavadna igračka

nenavadna igračka

Takoj, ko sem pospravila fotoaparat, mi je pokazala še rumenjakovo solzico. Prijela ga je z dvema prstoma in dvignila. Žal je pri ponovnem poskusu počil, a imam občutek, da bo pri naslednjem paniranju ponovila vajo.