Seme se množi

Kot kaže, me je prijela zbirateljska žilica. Včasih sem zbirala radirke, pisma in kamenčke, te dni pa zbiram seme. Prejšnji teden sem poskrbela za japonsko otočanko, danes pa za dve drugi krasotici, ki sta že milo prosili usmiljenja pod nožem.

Lepotna operacija je bila dvojno uspešna.

Prvi si je obdelavo priboril zeleni Hubbard, Hubi po domače. Težak je bil približno 1,5 kg, a v dobrih pogojih jih nabere tudi do 6. Meso ima temno rumeno do oranžno. Debelo in čvrsto meso, po strukturi finozrnato in sladkega okusa je najboljše za juhe, pireje, polnjenje ali rižoto. Menda je krasno za bučni čips (tako trdi Ruth Podgornik Reš v Čarobni svet buč). Morda bom tega delala naslednje leto. V kaj se je tokrat spremenil, malo kasneje.

Zeleni Hubbard

Zeleni Hubbard

Seme ima nenavadno majhno, a na sredini krepko odebeljeno. Na sliki je še sveže, če se bo suho znantno spremenilo, seveda javim.

namnoženo seme

namnoženo seme

Poleg je še seme želodove bučke, nekateri ji rečejo tudi hruškovka, v resnici pa obstaja milijon nezapomnljivih imen (podobne sorte, ista oblika, male razlike v uporabi). Spodaj sem v vrsto postavila še seme prejšnji teden obdelane Hokaido buče in ene od velikank, ki si je s svojo obliko pri meni zaslužila ljubkovalno ime talna mandarina.

želodova bučka

želodova bučka (Acorn Squash)

Ob nakupu je bila ta 800 gramska lepotička temno zelena z majhno oranžno pego, lupina je bila še mehka. Med dozorevanjem se je vedno bolj lišpala, dobivala je slonovo kožo. Čvrsto meso ima prijeten sladko oreškast okus. Bi jo najraje kar samo na kruh, če ne bi bila rezervirana za kosilo in ozimnico.

Prvo seme se že suši

Letos me je prijela bučomanija nove vrste. Pardon, novih vrst. Najprej sem šla na lov za čajoto. Sem jih uspešno nalovila za celo žlahto nahranit (ker taka pač je) in za seme. Upam, da bo dobro rastla. Nato sem nekega nakupovalnega dne s seboj odnesla Hokaido bučko, nekega drugega nakupovalnega dne pa želodovo bučko.

Hokaidovka je na moji kuhinjski omari pospešeno večala svoje temne lise. Želela si je čim prej v lonec. Danes sem ji željo z veseljem in velikim navdušenjem Male Miši uresničila.

Hokaido buča

Oranžna japonka

Kdor želi poskrbeti za seme, naj bučo zareže le s konico noža in z njo naredi krog okoli, da semenčice ostanejo cele. Izdolbemo jih z žlico. Stara fora. Potem pa potrpljenje – stvar je mazava ko špeh. Male svetlo rjave in čvrste semenke je treba ena po ena izločiti iz mehke kaše. Na tanko jih razporedimo po krožniku ali neki mreži in na toplo (a ne vroče!) z njimi, da se posušijo. Priporočam dnevno mešanje.

Izdolbena Hokaidovka

Izdolbena Hokaidovka

Hokaido semenke

Hokaido semenke

Bučo najlažje olupiš z lupilcem za krompir. Je trdobučna ta zadeva. Za ribanje priporočam multimašino. Nadaljni postopek prepuščam domišljiji. Pri nas je tokrat nastala omakica po tem receptu. V tem primeru se bučka prav kašasto razpusti in ker je po svoji strukturi zelo kompaktna in suha, priporočam malo zalivanja z vodo ali juho. Za 2 osebi sem porabila polovičko, ki je očiščena tehtala okoli 400 g. Je pa ta japonkica odlična tudi samo popražena. Ostane hrustljava in ne spušča vode. Izjema je zmrznjena zaloga.

Če jo poskusite surovo, ima rahel okus po lešnikih, kar Japonci še posebej cenijo (jaz pa tudi). Ta okus se najlepše ohrani ravno takrat, ko je na hitro zmehčana in brez dodanih začimb. Soli je tu hitro preveč.

Žal, slike nimam, v vseh teh letih :) bučkomanije. Vse takoj požrem :lol: .

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.