Zajtrk brez salmonele

Kot strela z jasnega (šment, spet sem pri vremenu 😆 ) me je pod tušem zadelo vprašanje Mojga: “Jaz bom za zajtrk mehko kuhana jajca. Boš ti tudi?”

😯

“ja, prosim. 2.”

Pridem iz kopalnice, Moj sedi za računalnikom. “Kaj delaš?” ga vprašam. In pravi: “Jajca kuham”. Zavijem vrat na ovinek okoli njega, počutim se že kot žirafa, delam še ovinek okoli hladilnika, da bi ja moj pogled prišel do štedilnika. Vse prazno. Ne slišim plina, ne slišim segrevanja ali vretja vode. 😯

“No, iščem navodila, kako se to sploh skuha 🙂 ” Saj ni nor, sem si potihem mislila. Jaz jajc na mehko že dolgo nisem skuhala. Sem v kar nekaj zadnjih poskusih pripravila trda 😆 .

“Opozarjajo na možnost okužbe s salmonelo, veš. Treba je imeti sveža jajca, največ 7 dni stara.” O salmoneli sva ravno pred kratkim debatirala. Menda je polovica jajc okuženih. Glede na to, da že vse življenje jeva jajca na oko, in sva jedla mehko kuhana jajca, dokler nama sta jih je še mami kuhali 😆 , sva zagotovo že zaužila to malo golazen. Večkrat. Najin sklep je, da je očitno problem predvsem to, da hrana s surovimi jajci dlje časa stoji nekje na toplem. Salmonelicam to ustreza in se veselo razmnožujejo, potem jih je pa preveč, da bi se imunski sistem lahko dovolj dobro uprl.

“In kako jih je treba skuhati?”

Prijazno mi je razložil, da je našel več načinov. On je izbral ta pravvega, saj so mu jajčka krasno uspela:

Rumenjak je prav zares mehak! Ratalo!

Rumenjak je prav zares mehak! Ratalo!

Jajca je vzel iz hladilnika, jih dal v mrzlo vodo, na srednjem ognju zavrel in odlil vodo. Nobeno jajce ni počilo (meni bi zagotovo). Slastno mehka so bila in brez velikih količin salmonele, sicer zdaj ne bi tega pisala.

Domači njoki s česnovo omako

Njoki so iz polnozrnate moke, da ne bo pomote. Ustvarila sem jih načrtno nekega lepega dne ob pripravi mareličnih cmokov. Sledila sem temu receptu tu.

Ko njoke oblikuješ, jih moraš obvezno raztrositi naokoli po kuhinji (ne celi, prav), da se od zunaj malo osušijo. Meni so se nazadnje nekateri, ki so se bolj objemali med sušenjem, sprijeli in sem potem s tistimi zmrznjenimi kepami po pultu tolkla, a ni pomagalo. So se skuhali, a ne enakomerno.

Omaka je bila boljša. Tako dobra, da je očitno ne morem po hitrem postopku skvariti, saj je Moj dovolil, da lahko z njenim okusom eksperimentiram. Takole gre. Na eno osebo vzameš 1 strok strtega (a ne potrtega) česna, ga zadišiš na njami olivnem olju, dodaš ta pravi parmezan (dedc naj ga riba), recimo 1 zvrhano žlico in enako kisle smetane. Pogreješ in odstaviš. Za omakoljubce je lahko večja količina, jasno 🙂 .

domači njoki s česnovo omako

domači njoki s česnovo omako

Poleg solatka po želji. Kosilo za zaposlene 😀 .

Miselno naravnan zajtrk

Zjutraj je pametno nekaj pametnega pojesti. Še posebej je pametno pojesti nekaj tako pametnega, da bomo potem pametni cel dan. Običajno za tak učinek pojem banano in popijem zeleni čaj. Danes sem kombinacijo še obogatila. S hruško in sirom.

Poznavalci zelenega čaja že veste, da je dober za koncentracijo, za nepoznavalce bom pa vseeno malo razložila. Stres je ponavadi tisti dejavnik, ki nam moti koncentracijo. Mišice so napete, čeprav se tega sploh ne zavedamo. To nam jemlje energijo – kisik gre v mišice, namesto v možgane.

Zeleni čaj vsebuje stari dobri kofein. Tein je le drugo ime za isto snov. In zakaj potem ne bi spili kave, zakaj raje zeleni čaj? Po preveliki dozi kave se človek trese. Tudi klasična doza kave ima hiter, močan in kratek učinek. Kofein udari takoj. Nasprotno zeleni čaj oddaja kofein v manjši dozi dlje časa. Za to poskrbijo čreslovine, ki upočasnjujejo prebavo kofeina. Eterična olja v čaju spodbujajo sposobnost opazovanja, hkrati pa umirjajo telo. Zeleni čaj vsebuje veliko tiamina, vitamina skupine B, ki organizirajo presnovo ogljikovih hidratov – iz bogate banane. S sirom dodaš še dobro mero kalcija.

To je že kdo slišal, da za presnovo in vezavo kalcija na pravo mesto telo potrebuje C vitamin? (Zato pa delajo šumeče tablete  Ca-C.) Malo sem ga dobila iz hruške, kar nekaj pa tudi iz zelenega čaja. Raziskave so pokazale, da je C vitamin v zelenem čaju vezan v taki obliki, da se tudi s prekuhavanjem ne uniči. Zmagovalna kombinacija!

P.S. Znanje o zelenem čaju sem tokrat povzela po knjigi Dr. Jörg Zittlau, Zeleni čaj za zdravje in vitalnost.

P.P.S. Priporočam tudi Čaj, čas za zdaj, Dario Cortese

Ne, ni še konc. Za internetne brskalce so tu linki na Wiki in english, tu je slovenski članek o čaju, malo pa lahko tudi sami poguglate, a ne?

Šef jih je razvajal

Tega šefa imajo sodelavke rade. Ni izjema, da jih razvaja. Dobro mu služijo, pridne so, delavne in z uporabo določenih majčkenih zvijač tudi poslušne delavke. Dobro skrbijo tudi za novinke in novince. Sproti jih učijo pravil obnašanja in hierarhije ter ekipnega duha. Sploh, kadar gre za hrano.

Gazda pride, gremo, hitro!

Gazda pride, gremo, hitro!

No, pridi že do ograje.

No, pridi že do ograje.

Kdor prej pride, prej melje.

Kdor prej pride, prej melje.

Ti pa počakaj, požrešneš!

Ti pa počakaj, požrešneš!

Jaz bi tudi! Pa jaz... Ne mene pozabit!

Jaz bi tudi! Pa jaz... Ne mene pozabit!

Čakamo

Čakamo

S polnim gobčkom je tiho.

S polnim gobčkom je tiho.

Je še kaj?

Je še kaj?

Zdaj je Max na vrsti.

Zdaj je Max na vrsti.

Tatica že sega po skledi.

Tatica že sega po skledi.

Zadnji koščki.

Zadnji koščki.

Lačna!

Na zahtevo Mojga vam razkrijem še eno čudaštvo. Ko sva z Malo Mišjo dolgo skupaj, se lahko zgodita dve stvari. Ali se na bolezen prepirava ali pa družno kaj ušpičiva. Posebna nevarnost obstaja takrat, ko sva lačni.

Tako je v toplica naneslo, da sva lačni prihajali z bazena. Moj je ždel v sobi, za računalnikom. Menda je delal. Naj mu bo, verjamem. Ko sva mu potrkali na vrata, ni slutil, da ga čaka neprekinjeno ponavljanje:

Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Lačni sva! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit. Gremo zdaj! Pojdi z nama na kosilo, bomo siti bomo fit. Bova dobli močne boke, ti pa malo večjo rit.

Zelo hitro se je spakiral 😀 .

Tu pa lahko poslušate original: Mi2, Pojdi z menoj v toplice

Osvežilno poletno kosilo

Kadar sama jem doma, lahko improviziram in testiram novo hrano. Sveža zaloga bio solate mi je dišala, rabila sem še nekaj za zraven. Želodček je rekel krompir, preblisk je rekel čebula. Krasno! Še dobro, da tu in tam naletim na Jamieja Oliverja. On večkrat peče čebulo v pečici in razlaga, kako je sladka.

Danes je obstajala le ena ovira. Pečenje v pečici na vroč poletni dan v garsonjeri pomeni brezplačno in prisilno savnanje na ta dan. Zato smo pri nas doma včasih zelo iznajdljivi – drugače ne gre. Pečenje skrajšamo in prestavimo na štedilnik. Krompir skuham kar v olupku, saj ima tako bolj bogat okus. Kuhanega olupim, narežem na polovičke ali četrtinke in popečem v teflonki, da zlato porjavi. Pri tem je krasno, da ni nič hudega, če se mi olje malo vlije. Tak krompir popije malo olja, višek lahko enostavno odcedim. Paziti je edino potrebno, da ni temperatura pečenja prenizka.

Danes sem skupaj s krompirjem vrgla v teflonko še na tri kose narezano polovico čebule. Pekla sem pokrito. Mešala sem samo s tresenjem posode, da sem obdržala temperaturo. V trenutku, ko mi je bil krompir na pogled všeč, je lepo dišala tudi čebula. Čebula je dovolj pečena takoj, ko postekleni, lahko je tudi malo zapečena in ji nič ne škodi. S to mešanico bi se lepo ujemala tudi kakšna rezina sira. Soli jaz ne rabim, moja dva banditka si solita na krožniku. Zraven sem si privoščila velikansko skledo solate.

Pri ponovitvi takega kosila bom nekaj krompirja zamenjala s čebulo, saj je bil kar naenkrat pustega okusa, potem, ko je zmanjkalo čebule. Čebula je bila sladka in topljiva, nič pekoča, nič grenka in neverjetno dobro se ujema s solato. Morda bom krompir povsem izpustila 😛 .

P.S. Slike ni, sem prehitro pospravila na varno 🙂 .

Vedno bolj umeten McDonald’s

V mojih študentskih časih, ko je McDonald’s prišel v Slovenijo in smo imeli vsi velikanske pomisleke glede hitre hrane, so se njihovi managerji krasno znašli. Prišli so kot gostje, strokovnjaki za franšize predavati znanja željnim študentom.

Predstavili so sistem poslovanja in v okviru tega tudi visoke standarde glede nabave surovin in priprave hrane. Seveda so potešili tudi radovednost študentov. Odgovorili so na vsako še tako provokativno vprašanje. Dali so nam dovolj informacij, da smo bili pripravljeni odkorakati do restavracije in tam pustiti nekaj dragocenih takrat še tolarjev.

In ni nam bilo žal. Pravzaprav sem se smejala znanki, ki je vprašala, če ni tam namesto krompirčka samo neka ocvrta kaša. Krompirček je bil boljši kot na marsikateri stojnici. Ocvrt v svežem olju, nikoli masten ali preveč zapečen. Sendviči so bili obloženi z zelenjavo, meso primerno pečeno in začinjeno. Še solato si dobil! Podrli so vse predsodke. Z razcvetom McDonald’s-a so počasi v Mariboru poniknili kioski, kjer si lahko kupil ocvrt krompirček.

Spričo dobre kakovosti hrane v McDonald’s-u smo se kar navadili, da nam nadomesti kosilo, kadar gremo po daljših nakupih. Radi smo poskusili njihove novosti, a vseeno smo si nekako izbrali vsak svojo priljubljeno hrano.

Meni najljubši so dolgo časa bili “nageci”. Ne vem, zakaj so ravno nageci, če pa so oblečeni v skorjico 😉 . Torej, Chicken McNuggets so bili v originali res iz piščančjega mesa, oblečeni v klasično moka-jajce-drobtine skorjico. Potem se je nekdo spomnil, da so že dolgočasni in jim to skorjico zamenjal z neko industrijsko mokasto-z-dodatki-bog-ve-kakimi. Bljak.  No, saj sem to še preživela, pa so potem še meso zamenjali za cenejšo bog-ve-iz-česa-vse penasto mešanico. Adijo! Gremo iskat novo priljubljeno jed.

Našla sem, khm, Chickenburger. Iz pravega kosa mesa. Do nekej dni nazaj, ko smo zopet pristali tam. Sem v tem sendviču dobila isto prezačinjeno umetno spenjeno in zgoščeno brozgo. Sem pojedla, ker sem bila lačna. Preveč tečna, da bi šla po kaj drugega. Tisti dan jim nisem več hotela dati kakega dodatnega evrčka. Za nagrado, ker postajajo vedno bolj umetni. Me zanima, iz česa je po novem ribji sendvič, si ga ne upam zaželeti. Upam, da je vsaj sirov še natur, drugače smo ga nasrkali. Vsaj jaz sem ga, ker moja dva banditka pa nimata nič proti 😦 .