Bejž’te rajši, ker po lufu ne bo šlo!

Naša narečja so res hecna! Najhuje pa je, da če si z drugega konca, ti morda sploh ne “potegne”, zakaj te zafrkavajo. Sem pač Korošica v Slovenskih goricah…

Oni dan se mi je zelo mudilo z enega sestanka na drugega in sem rekla: “Letim jaz zdaj. Hvala za vse.” Nakar zaslišim odgovor, ki sem ga zaradi naglice dojela šele na cesti: “Bejž’te rajši, ker po luftu ne bo šlo.”

Seveda ne bo šlo po zraku, Korošci letimo po dveh nogah po tleh, pa je to še vedno bolje, kot da vedno pred nekom bežiš, kot to delajo pri nas in v Prekmurju. Najhujši je bil policaj iz Hotize, ki je pred leti po TV razlagal, kako je lovil enega prebežnika ob meji, in je prebežnik bežal, policaj pa je bežal za njim… Hm, kdo je pa policaja lovil? 😀 Pa že rajši po luftu letam skupaj s pticami 🙂 .

Advertisements
Posted in prigode. Značke: , , , . 3 komentarji »

Videla sem, khm, lovko?

Danes po spletu okoliščin med lovci zagledam – lovko? Ne od hobotnice ali kakšne podobne živali. Prav žensko, ki se ukvarja z lovom. Sem brskala po svojem spominu in domišljiji, kako bi naredili drugačno besedo, je nisem našla. In očitno je ni. Preverjeno v SSKJ.

Meni je smešno.

Vredu sem si potolkla ta gleženj…

Naša slovenščina je prelep jezik, čeprav je včasih zelo zamotana in hecna. Bom začela z najbolj svežim primerom:

E: “Vredu sem si potolkla ta moj gleženj!” 😦

Moj: “A to je lahko v redu? Meni to nikoli ni všeč…” 😀 .

Peca leži na slovensko-avstrijski meji – Peca leži? Peca stoji!

Zopet stojimo na semaforju – hm, še nikogar nisem videla, da bi splezal na semafor in potem na njem stal in potem recimo gledal in mahal naokrog.

Ko grem na pot, mi tast reče: “Pa le po pameti.” Pa se mi nekako ne zdi primerno, da bi vozila po pameti. Kaj če jo do kraja povozim in je potem sploh ne bo več?

Nekateri zelo radi gledajo čez okno. Kadar jaz to poskusim, vidim samo zid, pa ni kaj prida zanimiv. Raje pogledam skozi okno.

A gremo na bazen? Ja, pa gremo hoditi po robu bazena. Čeprav je še bolj zanimivo plavati v bazenu.

V šoli bodo naši otroci vzeli poštevanko števila 2. Ni mi jasno, kako bomo sedaj mi računali…

Posebej smo smešni, kadar se čudimo: “Pa ne mi reči, da je že gotovo! “Ja če ti ne smem reči, ti itak ne bom!”

Včasih pa v slovenščini posebej poudarjamo očitne stvari. Na primer:

  • dol mi je padlo – a morda lahko kaj pade gor?
  • gor vstani! Kaj pa, če vstanem dol?

Ste tudi ostali kaj našli?