Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje 😉 . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

  • skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
  • očala na nos ali leče na zrkla
  • pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
  • na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
  • če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
  • zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
  • paprike z ročaji
  • posoda za odpadke
  • posoda za paprikezance
  • limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance 🙂 . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. 😛 Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.

Delovni vikend pri Koroškem bajtlarju

Bajtlarjev biovrt je tudi letos obrodil mnogo sočne zelenjave. Spomladi in poleti si je najel dve ženski za lahkotno uničevanje plevela, sedaj, v jeseni, pa rabi isti dve ženski za spravilo letine.

In nič se ne brani ne Male Miši ne voluharja 😀 . Mala Miš je za pomoč in glavno fotografinjo, voluhar v njegovem vrtu pa poskrbi, da za pobiranje solate in peteršilja ne potrebuješ noža. Voluhar namreč z največjo natančnostjo izbere najbolj zrelo zelenjavo in jo lepo odreže s svojimi ostrimi zobki. Njemu pripada korenina, Bajtlarju pa zelenje. Neugodno je le, če mu pokaže vse zrele korenčke 😀 .

Na našo srečo rdeče pese voluhar še ni označil, buče pa je Bajtlar rešil že pred časom 😛 . Smo imeli kaj vlagati. Medtem ko je Bajtlar pripravljal ogenj na kurišču, sem jaz pobirala peso.

pobiram rdečo peso v bio vrtu

pobiram rdečo peso v bio vrtu

Takole smo jo oprali kar v gajbici z močnim curkom vode.

enostavno, le škornje rabiš

enostavno, le škornje rabiš

Po receptu Tete Mete smo tokrat rdečo peso olupili surovo.

olupili smo jo z nožekom za krompir

olupili smo jo z nožekom za krompir

Z Bajtlerjem sva pri delu prav uživala:

Malo sva rdeča...

Malo sva rdeča...

Rdečo peso sem potem z mojim multisužnjem tako hitro zrezala v kolobarčke, da nihče ni uspel v tem času priti do fotoaparata 🙂 . Potem sva s ta glavno gospodinjo namerili vodo v litrih in prelili preko kolobarčkov. Zadevo sva kuhali zgolj 30 minut.

kuhano za tren oka

kuhano za tren oka

Tiste debele bio bontare bi sicer kuhali polne 3 ure. Pa kdo bi toliko čakal? Veste koliko kostanja, čokolade in peciva bi morali vmes pojesti, koliko kave popiti in kolikokrat bi Mala Miš premagala tri odrasle v spominu? Čakati bi morali, da se pesa še ohladi! Joj, bi jokali 😉 .

Peso smo še vročo zalili s kisom, osolili, posladkali in dodali kumino. Malo pomešali in zopet uporabili dedekov vele izum, lijak iz buče. Za vlaganje pese se je podobno dobro obnesel kot včeraj pri lepem bučnem namazu. Malo pomoči z vilico pa je le bilo potrebne. Vseeno smo brez packanja in brisanja kozarcev solatko zelo hitro pospravili.

Ta zima bo zelo vitaminska 😛 . Spravilo ozimnice je skoraj pri kraju. Podobno enostavno je Bajtlar spravil korenček, in to na dva načina, za grah in fižol smo že sproti poskrbeli, zdaj me zanima še le to, koliko ljudi za dobro voljo bo potrebnih za ribanje zelja in repe 😉 .

Zagotovo pa bo spet veselo ob uničevanju vseh dobrot.

Lepi bučni namaz

Za vse ljubitelje buč imam en fin način za konzerviranje buč. Ne tistih na vratu, jedilne buče imam v mislih. V starih časih so mame pekle bučno pito, kuhale kompot in podobno, nato so pričele delati nadomestek ajvarja. Danes smo ta recept še izboljšali in dobili lepi bučni namaz.

Za delo rabiš tri odrasle in eno malo pomočnico. Brez skrbi. Večina odraslih je za dobro voljo :), mala pomočnica pa za fotografinjo. Namaz se naredi skorajda sam 😉 .

Prvega odraslega, po možnosti dedeka, bučnega navdušenca in biovrtnarja pošlješ v shrambo, da določi nekaj lepih kandidatk, jih z moškim občutkom za obline umije in pripravi za nadaljno predelavo. Približno takole:

4 kandidatke, niso mandarine!

4 kandidatke, niso mandarine!

Če je deda še dovolj pri močeh, naj te rezance še zmelje. Za eno rundo potrbuješ 4 kg očiščenih naribanih buč.

Ta dedek je še čil in zdrav

Ta dedek je še čil in zdrav

Med tem časom ima ena ženska premalo dela. Narezati in blago prepražiti mora 4 velike čebule v 2 dl olja. Potem doda tole:

bučni rezanci

bučni rezanci

Malo pražimo, srkamo kavico, kuhamo kosilo, se igramo 4 v vrsto, …, pripravimo peklensko mešanico:

peklenska mešanica

peklenska mešanica

Navadni ljudje vzamejo 4 feferone, mi, ki bi radi leteli po zraku brez metle, ki želimo, da se nam ob tem še v najhujšem nalivu iz riti kadi, pa vzamemo 1 ali 2 ta huda čilija, stopnje 7 – 10, 12 strokov česna in za lepoto 2 rdeči papriki.

Peklensko mešanico dodamo med praženjem k do sedaj čisto nedolžnim bučkam.

Bučke nič ne slutijo...

Bučke nič ne slutijo...

Še malo začinimo (2 žlici soli, 2 žlici sladkorja, 2 dl kisa za vlaganje) in prepražimo, da se sestavine povežejo, pobarvajo, začnejo bučke javkati, kako je vroče od čilija, da ogenj sam ni bil tako hud 😉 … Nato odstavimo in ohladimo.

Sedaj je čas za izmišljanje traparij, pregledovanje mojstrskih slik Male Miši, za kosilo, kavico, čajek, čokolado, pecivo, … Ne, prazen žakelj ne stoji pokonci 🙂 . Pripravimo si tudi zadnji začimbni dodatek, 2 dl olja in 0,5 kg zenfa. Za mešanje tega priporočam metlico za stepanje, dosti potrpljenja, časa je tako ali tako dovolj, in eno malo pomočnico. Vmešamo v ohlajeno (a še vedno hot 😛 ) maso.

še senf...

še senf...

Ker je bila ta glavna ženska že včeraj pridna in je pomila in osušila kozarce, jih lahko sedaj Mala Miš prinese, da jih na 1, 2, 3 napolnimo s pomočjo izuma našega dedeka:

lijak iz buče

lijak iz buče

Lijak iz buče je čudovita stvar. Zgoraj je lepo širok, da z zajemalko ne rabiš ciljati kozarčka in paziti, da ga ne popackaš. Ima veliko držalo za kakšno tudi bolj okorno roko. Lij je lagodno širok, da goste stvari lepo usmerjeno popadajo točno tja, kamor morajo in nikamor drugam. Pa še 100% natur je. Sem že rekla, da je super?

Kakorkoli že, s tem lijakom je namaz spakiran v 10 minutah. 7 – 8 ta velikih kozarcev. Preden jih zapremo, jih po vrhu še pokapljamo z oljem.

Rok trajanja neznan. Pri nas se nikoli ne pokvari, ker ga jemo na metre 😛 . Pravzaprav se mi je lani en kozarec skril v moji ne preveč kakovostni shrambi, v katero poleti prav krasno pripreka sonce in jo segrerje na kakih 38 stopinj. Sem ga mirno popapcala. Je bil kot sveže vložen. Morda zaradi feferonov 😉 ?

Pa dober tek k prvemu kmetu po buče 😉