Nisi vprašala

Moj ima (zame) čudno navado. Ne pove, katera je noseča (ali je rodila), kdo ima nov avto, novo službo, da ima brat skoraj gotovo hišo, da je stric v bolnici… On nič ne pove. In ko ga “peglam”, zakaj nič ne pove, mi nedolžno odvrne: “Nisi vprašala…”

Prav, torej moram za vsako malenkost vprašati. Vprašanje “Ali je kaj novega?” ne zadostuje. Grrr.

Oni dan pa se mi je porodilo eno vprašanje. Se mi je že večkrat. A oni dan sem vprašala. In izvedela. In ugotovila, da moram samo vprašati, čeprav se mi zdi še tako trapasto. Ne bo se smejal, samo odgovoril bo. Kot je tokrat. In izvedela sem vse podrobnosti.

Samo sanjate lahko, dragi moji, da vam bom povedala, kaj je bilo. Ga bo treba vprašat. 😀

Advertisements

Prašna od pete do glave

Po napornem nakupovanju sem obstala sama sredi dnevne sobe in se smilila sama sebi. Na srečo se mi možgani niso do konca skisali. Hitro so našli rešitev. Šport. Kolo ali rolerji? Hm, je pihalo zunaj in sem izbrala rolanje – prvič to sezono. Sram me povozi. Predstavljajte si sram v obliki težkega, polno naloženega tovornjaka, po možnosti z betonskimi elementi, z enako polno naloženo prikolico, kako divja po cesti mimo mravljice. Tak sram me povozi.

Zdaj je bilo treba najti rolerje. Vzela sem v shrambi ta prvega, pogledala številko, ni moj, je od Mojga, in nedolžno po babje sklepala, da to je Njegov par. Torej sem morala malo bolj kopati, prestaviti eno stvar in izpuliti svoje rolerje iz ozke luknje. V copatih in z rolerji v rokah sem končno lahko odkorakala po stopnišču navzdol, da se preobujem in odpeljem prvi zmagi nasproti.

Na hladnih stopnicah sem si pod rit podtaknila copat in presenetljivo lahko obula prvi roler. Bil je številka 42. Ni bil moj. Po babje malo divja sem bila vesela, da si nisem najprej obuja svojega. Odkorakala sem v “trgovino” reklamirat svoj nakup. Pri tem sem se malo drla na police in vso kramo na njih. Segrevanje pa je bilo učinkovito.

Z obema svojima rolerjema na nogah sem se odkotalila preverjati našo novo peš pot. Asfalt je odličen za majhna kolesca, spretni zvozimo tudi slalom med kamenčki, ki se neumorno kotalijo na stezo z vsake strani. Občutek ob rolanju po pločniku, ločenem od ceste, je božanski. Vse do letos tega pri nas nismo poznali drugje, kot na šolskem igrišču. Za kakšno turo sem se morala spraviti na sredino lokalne ceste, ki je bila dovolj široka za 1,5 avtomobila. O hrapavosti asfalta raje sploh ne razpravljam.

Ko sem takole zamišljena premagovala meter za metrom, sem ugotovila, kako je lepo položno. Svoja ramena sem nastavljala blagemu večernemu sončku. Taka pogajanja z njim se mi še najbolj obnesejo, da poleti na morju ne izgledam kot kuhan rak. Počasi sem se bližala koncu asfalta na 750 m razdalje. Vsa prepotena sem opazovala, kakšna bo cesta v daljavi, ko bo enkrat gotova, nakar se je s stranske ceste pripeljal velik tovornjak, za katerim se je dvigal gost oblak cestnega prahu in peska. Refleksi so mi brž naročili pogled na stran in omejitev dihanja. Preživela. Le tuša sem bila krepko potrebna. Če bi samo za trenutek obstala pri miru in ne bi z vso vnemo odrolala do doma, bi se prah na meni zagotovo strdil in obstala bi kot spomenik padlim rolarjem sredi nove sprehajalne poti. Da bi me odstranili, bi morali priti s tistim ta velikim vrtalnim kladivom za beton, ki ga v risankah tako radi uporabijo, da poskakuje naokoli z ubogo paro, ki ga ne more več kontrolirati.

Na srečo sem pravi čas prišla do sape in do tuša.

Nevaren tovor

Danes se je proti domu odpravila moja izseljena svakinja z družino. Je prišla domov za praznike. Za Božič. Skoraj 2 letno hčerkico je Božiček zelo uporabno obdaril, zato ni bilo variante, da darila ne bi odpeljali s seboj. V drugo državo. Z vlakom.

2 odrasla in 1 otročiček lahko nesejo omejeno količino kovčkov 🙂 . Torej morajo vsa oblačila, darila in ostalo prtljago spraviti v obstoječe kovčke – dodatni ne pridejo v poštev. Tu nastane problem. Ljubemu svaku ni jasno, kako ženske spravimo en ogromen kup perila v majhen kovček. Saj sem mu poskusila razložiti, pa je poslušal, razmišljal in tuhtal, da se mu je že iz ušes kadilo 😉 . Na koncu je ugotovil, da mora to biti neka čarovnija, ki je moški nikoli ne bodo razumeli. Sem mu dala kar prav 🙂 . In mu pojasnila, da zato pa ne smeta biti s hčerko prisotna pri pakiranju 😀 .

Revež je odšel na pot ves prestrašen, saj po njegovem mnenju nosi s seboj izredno eksploziven tovor. Se še niti ne bi sekiral, če bi vozil samo oblačila. Ob eksploziji bi bilo najhujše zlo to, da se nihče na vlaku ne bi mogel več premikati, ker bi bili vsi založeni – na srečo z mehkimi stvarmi 😀 . Tako pa imajo med prtljago tudi trde stvari, ki ob taki eksploziji 😉 postanejo zelo nevarne. Je že razmišljal, da bi kovčke na vlaku odložili na čisto drugo stran, kot se bodo vsedli. Oni nič krivi 😀 .

Če boste v teh dneh torej brali o kakšni čudni prigodi na vlaku v Italiji, to ni teroristično dejanje! Samo eni familiji je raztreščilo kovčke 😉 .

Očupana!

Ženske, saj veste, kako so moški k nam padli z Marsa? In da so slepi ko kure? In nimajo smisla za podrobnosti?

Moj je danes tako slep, da ne rečem čorav, da je vedel, da grem k frizerju, pa ni nič videl… Mislim… Kot da mu ne razlagam vedno, da me mora pohvaliti 😉 . V nasprotju z njim me je Mala Miš pogledala in rekla:” Mama, ti si bila pri frizerju!”. Srečali sva se v mračni predsobi in je takoj opazila in pohvalila novo frizuro.

Sva malo komentirali, da ati pa nič ne vidi. “A bi moral kaj videti?” … “A to, da si očupana?”

Se izgovarja, da nimam neke drastično nove frizure, da bi opazil. Bi morala biti pobarvana na rdeče, verjetno s tisto živo rdečo barvo, ali pa na blond. “Ampak takrat bi bili pa komentarji drugačni…”, je pomenljivo pripomnil. Ja, blondinkam primerni.

Potem pa hodi okoli mene kot polit cucek, se prilizuje in me boža in hvali mojo frizuro… “Očupana?!?!?!?!”

Bejži od hude ženske, kolikor te nesejo noge! 😉

Ženske držimo skupaj

Ne da ženske držimo skupaj načrtno, mi držimo skupaj instinktivno. In moški ne se pritoževat, da tega niste vedeli. To veste že od nekdaj. To vemo tudi ženske. To vejo, instinktivno, seveda, tudi male ženske.

V Ekuhni mora biti redno na sporedu svež ananas. Ko še nisem imela izostrenega nosu za tak nakup, smo včasih namesto ananasa jedli kakšno čudno kislico. Tako nekako na začetku profesinalne kariere nakupovalke ananasa se je zgodilo, da sem enega prinesla domov.

Ga malo poskladiščim in dozorim, lepo ohladim, očistim, narežem, vmes se na ves glas izrazim, kako je ta fino sočen, postrežem, pokličem bando k mizi – banda pa nič. “Prav, bom pa sama,” se izjasnim na glas. Zapičim košček, ga voham kako diši, gledam kako je sočen, okušalne brbončice mi od veselja plešejo akrobatski rock’n’roll. Mala Miš se pridruži.

Ponovi moj postopek, vriska, Moj pa še vedno nič. Prav. Bova pa sami 😛 .

“Vaaa, kako je ta ananas kisel!”

Mala Miš me pogleda, jaz njo. V trenutku je vedela, da mora pričeti trobiti isto. “Joj, mami, pa tako mi je dišal. Kako je kisel, kakega si to kupila?”

“Žal, Miška, pojej, kolikor ti ustreza…”

Midve se veselo baševa, malo tarnava 😉 , ko se Moj le počasi lenobno obrne: “A nisi rekla, da je sočen?”

“To že, samo je kisel.”

Še malo leži, potem se pa le odloči prihlačati k mizi, počasi napikne en majhen košček, ga gleda, nese v usta, melje in melje ter zabodeno vpraša: “Kaj mu pa manjka?!?!?!?”

“Nič!”

Je spoznal, da sedaj si je pa bogi. Da to je čakal in se bal, kdaj pride ta trenutek. Se samo pogledava, pa že veva, kaj bova ušpičili 😀 .

Hujšanje ali nova garderoba?

Po dolgoletnih izkušnjah nekatere stvari o moških vem. Čisto drugače razmišljajo kot me, ženske. To se pokaže skoraj vsak dan. Posebej se je danes dokazala za resnično ena od domnevnih izmišljotin o moških. Namreč o hujšanju in garderobi.

Najprej vprašanje: Ali so tudi vaši moški nadarjeni za to, da za delo uporabijo najnovejšo trenirko in majico? In obujejo najnovejše pregrešno drage športne copate? V tem se pač udobno počutijo…

No, Moj se je takemu obnašanju delno že odpovedal. Le zakaj? Sem bila dovolj zoprna 🙂 ? Vseeno pa sem zadnjič med perilom, ki sem ga zelo nežno oprala, da se ne bi mečkalo, našla še čisto spodobno majico, popackano z gipsom, barvo in podobno neperljivo nesnago. Potihem sem si nekaj rekla in obesila.

Danes sem pa le vprašala, kaj se je zgodilo, da je usral ravno to majico. Ja, rokavi ga stiskajo. Kar naenkrat. Malo je mišic pridobil… 🙂 ali pa se je majica skrčila v pranju… Saj vseeno, v omari ima dovolj lepih majic.

OK. Je pač moški. In če grejo kile gor, ni nujno, da grejo tudi dol. Je čas za novo garderobo 😀 .