Zadonela je pesem čričkov in slavčkov

Za marsikoga je prva čričkova pesem v letu nekaj najlepšega in žgolenje slavčka neizmerno očarljivo. Še bolj seže do srca, če je čriček ali slavček tvoj lasten otrok. Moje srce se je kar topilo, ko sem poslušala cele zbore čričkov in slavčkov iz naše okolice na letni reviji otroških in mladinski pevskih zborov iz Benedikta, Jurovskega dola, Lenarta, Svete Ane , Svete Trojice in Voličine. Nekaj utrinkov želim deliti z vami.

Z domačinom že poznanim žarom nam je za uvod zapel zborček otroškega vrtca Benedikt. Ob uvodnih pozdravih so neverjetno tiho in mirno sedeli na odru in čakali svoj trenutek. Kot stari izkušeni mački.

Podobno samozavestno sta pred mikrofon stopili solistki iz Svete Trojice. Ena velika in ena majhna. Mojster jima je nastavil mikrofon na sredinsko višino. Ta velika je odpela svoje, nato pa manjši nastavila mikrofon nižje. Ne vem, če so imeli zmenjeno, a mislim, da ne. Poteza je bila tako pristna, spontana, sladka. Medtem je pel cel zbor, manjša solistka pa je večjo pogledovala in potihem spraševala, če je že čas, da zapoje. Sem se kar malo bala, kako ji bo šlo. A ko je dobila od kolegice znak, da prične, je zapela, da so mi šle dlake pokonci. Niti malo treme ni bilo čuti v glasu. Uspelo ji je!

Ker sama pojem v zboru, so mi te interakcije med pevci še posebej zanimive. Vesela sem, kadar vidim na odru ekipo, ki si pomaga. V nekaterih zborih so se domenili za zibanje po taktu. Rado se zgodi, da se polovica vrste ziba levo, druga polovica pa desno v istem trenutku. Potem se med pevci (ali plesalci na veselici) odvijajo skorajda male vojne. Zakon močnejšega. A ne povsod. Nekateri zborovodje rešijo to tako, da se zibajo z zborom. Potem vsi vedo, katera smer je prava.

Zibanja in plesa je na odrih otroških in mladinski pevskih zborov čedalje več. Vesela sem, da ni več tako, kot v starih časih, ko smo morali stati pri miru, saj smo ja vendar nastopali! S plesom in zibanjem je petje bolj živo. Tudi nekateri  zbori odraslih gredo po isti poti. Le kako bi v to prepričala moje sopevke? Da bi bile morda bolj podobne Perpetuum Jazzile.

Tako so naredili v enem od mladinskih zborov. Žal, nisem prepričana, ali so to bili pevci iz Svete Ane ali so morda bili tisti iz Jurovskega dola. Morda me bo kdo prijazno razsvetlil v komentarju? Bom vesela, hvala.

Torej, peli so afriško pesem, spremljali s primernimi inštrumenti, nakar je vse počasi potihnilo. Po dvorani se je zaslišalo šumenje. Rahlo škrabljanje dežja. Nato so pričele padati večje kaplje in končno se je ulilo, kot se spodobi. Zagrmelo je. Še drugič. In tretjič. Počasi je dež pojenjal. In zaslišala se je Africa (Toto, Prpteuum Jazzile). Nato je zmanjkalo toka. Čisto zares. Obsedeli smo v temi, mikrofoni niso imeli učinka, slišali so se le bobni in utrujeni glasovi pevk in pevcev.

Benedikt se je zopet izkazal. Kot že večkrat pri nas je občinstvo s ploskanjem spodbujalo nastopajoče v stiski. Končno (saj je bila le minuta, a na odru se čas neznansko vleče, če gre kaj narobe) so se zopet oglasili zvočniki in pesem je zazvenela do konca v vsem svojem čaru. Škoda, da nimam posneto. Bi imela dokaz v svojih rokah, da je treba previdno grmeti. No, za tolažbo si oglejte original:

Še tri po mojem izboru, seveda promoviram domačine 🙂

in

in stara koroška, ki je niso peli domačini:

Na YouTube-u si lahko ogledate seveda še več 🙂 Tudi tam slišim na ime Emetadindon. In upam, da bom naslednje leto zopet imela priložnost slišati pevski podmladek.

Advertisements

Zimski pobeg

Od zimskega pobega naše bande je minilo že kar nekaj časa, vendar nekatere stvari moram objaviti. Lokomotive na snegu pred tem še namreč nisem videla. Ta je vozila brezplačno in glasno. Psička v varstvu je skoraj skočila v njo, ko sem snemala ta čudežni pojav, zato se opravičujem, da je posnetek ob koncu malo pretresen.

Posnetka druge pomembne stvari ni. Ne bi bil za v javnost. Ugotovila, sem, zakaj želijo Finci imeti savno zakupljeno polodne in ne zvečer. Popoldne je sneg mehek, zvečer pa po vrhu že pomrzne, kar reže kožo.

Si že držala rumenjak v roki?

Moja Mala Miš je polna presenečenj. Med vikendom sva imeli kuharski dan in je z navdušenjem pomagala. Pripravili sva zalogo za mamo in morda tudi Malo Miš. Bomo videli. Prvič v življenju je rekla, da je fižol dober. Prvič v življenju je prosila za še eno žlico fazoola. Napo ima svetske recepte. Svaka čast.

A ja, rumenjak.

Mama je nič hudega sluteč sortirala perilo za pranje. Se oglasi deklica, ki je sama panirala cvetačo:

“Mama, a si že kdaj imela rumenjak v roki?”

😯

“Tam me počakaj” sem se drla na ovinek v kuhinjo. Ni pomagalo. Mi je že prišla nasproti z rumenjakom v roki in mi navdušeno razlagala: “Veš, kako je mehek!”

Komaj sem jo prepričala, da se za slikanje spravi nazaj v kuhinjo nad skodelo, kjer bo jajce raztepla.

nenavadna igračka

nenavadna igračka

Takoj, ko sem pospravila fotoaparat, mi je pokazala še rumenjakovo solzico. Prijela ga je z dvema prstoma in dvignila. Žal je pri ponovnem poskusu počil, a imam občutek, da bo pri naslednjem paniranju ponovila vajo.

Plesne meglice, Lenart 2010

Otroci so me zopet odpeljali v prelep svet pravljic in domišljije. Plesne zgodbice so prav posebno doživetje. Tisti najmlajši so billi tokrat še posebej zgovorni izrazni.

Preteklo leto so nas v čarobne meglice zavijali pri nas, v Dindonu, ko so mi mrknile baterije. Letos je bila zgodba povsem drugačna. Z rezervo sem bila oborožena do zob. Še snemala sem.

Vrtec v Lenartu je očitno zelo navezan na našo prestolnico, saj so se v njihovih predstavah kar kopičile majhne žabice. Prve so se bale čudnih zvokov, ki so jih prebujali. So skupaj z račkami prespale pri pujskih 🙂 .

Žabec se boji, vrtec Lenart

Žabec se boji, vrtec Lenart

Druge žabice so plavale po lepi modri Donavi.

Žabec je junak, vrtec Lenart

Žabec je junak, vrtec Lenart

Zgodbic je bilo še nešteto. Ne mislim samo tistih, izraženih s plesom. Mislim tudi vse tiste, ki so se danes ob videnem in slišanem pletle po glavah publike. Še svojih ne morem vseh prešteti. A so bile vse mile. Naj se le tako nadaljuje. Če iščeš svoje zgodbice, si oglej moje nebogvekakodobre slike, posnete s tribune. Sanjaj.

Lasje ali krtača?

Nekateri predmeti imajo v otroških rokah čudne tendence. Kaj radi postanejo nevarni. Otroška domišljija in njihova neskončna želja po preizkušanju je kriva za to. Zaradi navadne krtače za lase lahko cela družina eno uro išče možne izhode iz nastale situacije.

To vemo vsi, ko mačke ni doma, miši plešejo. Natančno to je storila naša Mala Miš natančno na zadnji dan preteklega leta. Mačkona sta na hitro skočila v trgovino, Mala Miš pa je obljubila, da se bo tačas počesala. Zdaj moram vsem razložiti, da se zelo nerada počeše. Laski jo cukajo. Sicer vedno manj, a vedno je mama vesela, ko Miška z veliko dobre volje obljubi česanje.

Ko sva se vrnila, naju je čakal jok in krtača v laseh. (Neka mama je tedaj zelo preklinjala svojo odločitev, da otroku ponudi nadomestno, okroglo plastično krtačo, namesto, da bi se ustavila v trgovini in nabavilo dodatno krtačo – Miškina krtača je namreč jokala pri babici. To isto krtačo je mama že enkrat nekoč davno vlekla iz svojih las.)

Krtača je tičala na čelu Miškine glave. Bila je popolnoma zagozdena in ni hotela ne naprej in ne nazaj. Z nekimi nenavadnimi pripomočki sem iskala pot vsakega lasu posebej mimo zob krtače in jo uspela premakniti za pol centimetra. Naslednja ideja je bila striženje najbolj zavozlanega pramena las. Ni pomagalo. Nato smo lase dodobra namočili z regeneratorjem. Miški je že vse teklo po čelu in proti očem, kratača je pa kar ždela tam na mestu, kot da se je vrasla.

Po eni uri štrikanja z lasmi se je le Moj alias Medo spomnil rešitve. Lasje ali krtača. Ja, na nov fru fru sem jaz že tudi pomislila, ga omenila, a sva se mu z Miško poskusili izogniti. Na to, da bi novo frizuro dobila krtača, se pa nisva spomnili. Hišni svet je odločil, da krtače ne bo nič sram in dobi frizurco a la balin.

Dve vrsti že manjkata

Dve vrsti že manjkata

Še dobro, da ima hišni mojster vedno pravo orodje pri roki (čeprav si včasih mislim, da je obseden z nabavo oradja 😀 ). 5 minut in smo rešili par let frizure. Krtačka na balin je na NEžalost vseh udeležencev nezgode ugotovila, da je pokrita s prastaro plastjo dolgih las in se od sramu odvrgla v smeti. Sklepu hišnega sveta navkljub 🙂 .

Zaključno priporočilo: ne poskušajte tega doma, če pri roki nimate dobrih klešč, s katerimi bi izpulili krtači zobke.

Posted in otroci, prigode. Značke: , , . 6 komentarjev »

Zdaj pa lahko odpreš usta

Kdo bi si mislil, da imam vremena že poln kufer? Poln kufer imam tudi zgodb iz zgodnejšega otroštva Male Miši. Te dni, ko se z Mojim pridno furava vsak za sebe k istemu “šintarju”, sva se danes družno spomnila na najino hčerkico v isti vlogi. Prvič.

Do tistega dne je zobozdravnica zobke enkrat malo pogledala in nato na dveh ali treh obiskih malo premazala. Ta dan pa je bilo potrebno vrtanje. Spremljal jo je ati. In sta mi povedala zgodbico.

Mala Miš je kot vedno bila pripravljena odpreti usta. Zobozdravnica ji je povedala, da danes morata pa vrtati. Naloži malo vate, in prične delati. Po opravljenem delu reče:

“No, Miška, zdaj pa lahko odpreš usta. Da dobim jaz svoj prst nazaj.”

😆

Punčka iz cunj se vrne v porodnišnico

Na lep pomladni dan leta 2002 je prvič pokukala v svet ljubka punčka svetlo modrih oči. Vestni vzgojiteljici naših palčkov sta ukrojili telo, ga sešili in naphali s starimi cunjami. Veliko jih je nastalao tako. Skvačkali sta klobučke, obšili kose blaga za suknje in krilca. Potem smo prišle mame palčkov. Vzele smo pisano volno, sukance in dodatne koščke blaga. Punčke so tako začele dobivati svojo pravo podobo.

Naša punčka je dobila rumene laske, izvezene modre oči h katerim se krasno poda moder klobuček, prelep nasmeh in rdeč šal. V kiklico sem napeljala gumico, pončo sem samo prešila pod pazduhami in na ovratniku. Doma je dobila še copatke, a jih enako kot njena lastnica ni želela nositi in jih je izgubila.

IMG_2843

Skoraj leto dni pred punčkinim rojstvom je Mala Miš dobila blazinico v obliki rožice. Poleg je bilo čudovito posvetilo, ki se je po mojem spominu glasilo nekako takole:

“Položi svojo malo glavico na to rožico vsakokrat, ko se boš želela odpočiti od sveta. Naj te greje in varuje.”

Sedaj gre punčka nazaj v svojo porodnišnico. Mala Miš jo je že prerastla, v vrtcu pa so otroci, ki se bodo z njo vsak dan z veseljem ukvarjali. Tam bo našla še eno od svojih stvariteljic, ena pa je že v pokoju.