Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje 😉 . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

  • skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
  • očala na nos ali leče na zrkla
  • pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
  • na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
  • če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
  • zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
  • paprike z ročaji
  • posoda za odpadke
  • posoda za paprikezance
  • limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance 🙂 . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. 😛 Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.

Delovni vikend pri Koroškem bajtlarju

Bajtlarjev biovrt je tudi letos obrodil mnogo sočne zelenjave. Spomladi in poleti si je najel dve ženski za lahkotno uničevanje plevela, sedaj, v jeseni, pa rabi isti dve ženski za spravilo letine.

In nič se ne brani ne Male Miši ne voluharja 😀 . Mala Miš je za pomoč in glavno fotografinjo, voluhar v njegovem vrtu pa poskrbi, da za pobiranje solate in peteršilja ne potrebuješ noža. Voluhar namreč z največjo natančnostjo izbere najbolj zrelo zelenjavo in jo lepo odreže s svojimi ostrimi zobki. Njemu pripada korenina, Bajtlarju pa zelenje. Neugodno je le, če mu pokaže vse zrele korenčke 😀 .

Na našo srečo rdeče pese voluhar še ni označil, buče pa je Bajtlar rešil že pred časom 😛 . Smo imeli kaj vlagati. Medtem ko je Bajtlar pripravljal ogenj na kurišču, sem jaz pobirala peso.

pobiram rdečo peso v bio vrtu

pobiram rdečo peso v bio vrtu

Takole smo jo oprali kar v gajbici z močnim curkom vode.

enostavno, le škornje rabiš

enostavno, le škornje rabiš

Po receptu Tete Mete smo tokrat rdečo peso olupili surovo.

olupili smo jo z nožekom za krompir

olupili smo jo z nožekom za krompir

Z Bajtlerjem sva pri delu prav uživala:

Malo sva rdeča...

Malo sva rdeča...

Rdečo peso sem potem z mojim multisužnjem tako hitro zrezala v kolobarčke, da nihče ni uspel v tem času priti do fotoaparata 🙂 . Potem sva s ta glavno gospodinjo namerili vodo v litrih in prelili preko kolobarčkov. Zadevo sva kuhali zgolj 30 minut.

kuhano za tren oka

kuhano za tren oka

Tiste debele bio bontare bi sicer kuhali polne 3 ure. Pa kdo bi toliko čakal? Veste koliko kostanja, čokolade in peciva bi morali vmes pojesti, koliko kave popiti in kolikokrat bi Mala Miš premagala tri odrasle v spominu? Čakati bi morali, da se pesa še ohladi! Joj, bi jokali 😉 .

Peso smo še vročo zalili s kisom, osolili, posladkali in dodali kumino. Malo pomešali in zopet uporabili dedekov vele izum, lijak iz buče. Za vlaganje pese se je podobno dobro obnesel kot včeraj pri lepem bučnem namazu. Malo pomoči z vilico pa je le bilo potrebne. Vseeno smo brez packanja in brisanja kozarcev solatko zelo hitro pospravili.

Ta zima bo zelo vitaminska 😛 . Spravilo ozimnice je skoraj pri kraju. Podobno enostavno je Bajtlar spravil korenček, in to na dva načina, za grah in fižol smo že sproti poskrbeli, zdaj me zanima še le to, koliko ljudi za dobro voljo bo potrebnih za ribanje zelja in repe 😉 .

Zagotovo pa bo spet veselo ob uničevanju vseh dobrot.