Ukradenih 15 minut

Te dni nekako ne ujamem sonca. Če bi ga pa že lahko, se moji sinusi ob žvižganju vetra prestrašijo in pričnejo na veliko poskakovati po moji lobanji, kar mi ni nič kaj všeč. Ob dejstvu, da se te dni vsak dan vozim po prekmurskih ravnicah, od koder me vabijo bele preproge, pa kozolce prevračajo moje sanje.

Te bele preproge me mamijo zjutraj, ko so še malo pomrznjene. Mežikajo mi opoldne obsijane od toplega pomladnega sonca. Jaz pa vozim mimo in samo slutim nežno dehteče glavice, ki si pametno kimajo, veselo čebljajo in žvenkjajo v dobri družbi. Malo klepetajo med seboj, malo poslušajo ptičke in čebelice, pogledajo pod seboj, če drobne živalice že pridno zračijo zemljo, nato pa se zopet ozirajo po zraku in poslušajo, če v bližini že kdo brenči.

Da bi vendarle vsaj za trenutek doživela ta klepet, sem danes v trenutku ob cesti ustavila avto in ukradla drobnih 15 minut. Iz obvezne opreme sem vzela fotoaparatek in tole nama je ratalo:

Je to tevje?

Je to tevje?

ne vem imena, je pa zanimiva

ne vem imena, je pa zanimiva

zanimiva družba - zvonček in norica

zanimiva družba - zvonček in norica

bela preproga

bela preproga

Advertisements

Zima odhaja z velikimi koraki

Tu je pustila sledi:

sledi v snegu

tetkine sledi v snegu

Pomlad jo je torej dokončno pregnala. Sedaj lahko iz omar počasi vlačimo pomladno in poletno garderobo. Ali pa morda še raje ne. Vsaj ne jaz. Je bilo že nekajkrat, da sem malo prehitevala, tetka pa se je skrivala za vogalom. Takoj, ko je videla moje početje, je takoj prišla nazaj, nam jo zagodla s snegom ali vsaj z mrzlim zoprnim dežjem. Moje omare še ne bodo doživele sezonskega obračanja. Ziher je kul 😀 .

Posted in narava. Značke: , . 1 Comment »

Vremenska kontrola februar 2009

Februar se je začel sneženo, nadaljeval z močno odjugo in dežjem. Ponekod so reke prestopile bregove na območju vsakoletnih poplav, sprožili so se nekateri plazovi. In to vse v enem tednu!

Kulturni praznik nam je za trenutek prinesel tudi bolj kulturno vreme, da je odvečna voda lahko odtekla. Nato so napovedali mrzlo mrzli mraz in sneg do nižin, ki pa se je nekje po poti do nas izgubil 😦 . Imeli smo cel teden suhega in bolj ali manj sončnega vremena ter prelep vikend.

Sredi naslednjega tedna, malo pred pustom, je zima poskrbela, da je pust v resnici imel delo, da ni kar tako brez veze pohajkoval gor in dol po naši deželi. Tistih nekaj centimetrov snega je tetka dobro zamrznila. A pust je vajen trdega dela 🙂 . Se ga je hitro lotil, tetka zima pa je vsakič sproti hitela nasipavati novo belo odejo. Kar nekaj dni sta se takole prepirala….

Na koncu je pust le zmagal. Vsaj kar se februarskega vremena tiče. Smo še zadnjih nekaj dni imeli suho in razmeroma sončno vreme. Ravno pravo za prve mačice in zvončke.

Originalna napoved je torej zdržala: februar je bil zmeren, a žal ne bel. Belo je bilo le nekaj dni.

Spomladanska gozdna opravila

Potem, ko so me norice spreobrnile, mi še kar ni bilo, da bi se pustila popolnoma odgnati. Proti domu sem se odpravila v velikanskem ovinku. Vrh hriba me je pričakalo milo sončece, zato sem sestopila po osončenem grebenu. Po poti sem videla marsikaj zanimivega.

Opazila sem, da se razpoloženje v gozdu intenzivno spreobrača iz zimskega v pomladno. Malo pod vrhom je kmet že skoraj dokončal podiranje drevja za to zimo. Samo še nekaj debel leži na tleh, ogromno je že pospravljenih.

dva zamudnika

dva zamudnika

V bližini so v skladovnice zložene razsekane debelejše veje in dračje:

kupčki

kupčki

V akcijo je šla tudi neka živalca, ki je temeljito razbrskala listje ob komaj izrastlih noricah:

je bil jazbec?

je bil jazbec?

Slika je nekoliko slaba, a na originalni velikosti se vidi, da je okoli mladih rastlinic temnejši obroč, kjer je živalca odkopala vso suho listje. Po moje je bilo pod listjem kaj slastnega zanjo.

Prvo deževje po odjugi je od nekaterih dreves terjalo svoj davek. Na razmočenem in mehkem terenu so velikani padali kot domine.

dve padli domini

dve padli domini

To sta samo dve drevesi od mnogih, ki so pomolila korenine v zrak. Debla so že odstranili, nekaj vejevja še čaka. V bližini je pod žago plansko padla velikanska bukev. To je vse kar je ostalo od nje:

dolgo so jo rezali

dolgo so jo rezali

Velikanski štor, odrezan trdo pri tleh, sedaj prekrit z žagovino, ima premer približno meter in pol. Lepe deske.

No, nekatera druga drevesa, ki so mehak teren pod koreninami bolje prenesla, pa se že važijo z novo spomladansko obutvijo:

zeleni natikači

zeleni natikači

Posted in narava. Značke: , . 1 Comment »

Norice so me spreobrnile

Po prekmurskih ravnicah se bela barva snega menja z belino zvončkov. Zavidljivo jih opazujem skozi okno avtomobila. Zavidam jim, kako znajo uživati v teh nežnih sončnih žarkih. Mene še vedno zebe, oni pa si igrajo svojo pomladno pesmico. Zato mi je radovednost ukradla nekaj mojega časa in me odpeljala po robu gozda, kjer bi se že lahko kaj dogajalo.

Ob poti sem opazovala sonce, kako se prebija do golih vej in z listnato odejo pokritih gozdnih tal. Oči so mi bezljale kvišku, iskale so nevidne šume pravkar odletelih ptic. Nato so odbrzele proti tlom v iskanju zelenja ali beline. Še nič. Zagledala sem svežo luknjo v deblu. Ptički so imeli kaj zobati. Morda me je zato tista sinička tako vztrajno nadirala 😉 . Sem jo hitro poslikala:

še kakšno leto, pa bo padlo

še kakšno leto, pa bo padlo

Trenutek po tem sem se znašla ob nekih drobnih zelenih šopkih:

skrivajo se

skrivajo se

Ozrla sem se pred sebe – polno jih je. Pogledam levo, desno, vse polno, pogledam nazaj – polno jih je. Za vsakim kupčkom listja je bil šopek močnih zelenih listkov. Sem pogledala še bolje in našla tole:

zvedavo dvignjene glavice

zvedavo dvignjene glavice

Za sliko sem se skoraj vlegla v tla, nato pa sem ugotovila, da bom tako pomendrala celo vrsto malih nadebudnežev. In kako naj sedaj pridem naprej? Ali nazaj? Kam? Vsepovsod okoli mene so iz tal kukale majhne radovedne glavice. So preverjale, če je še sneg 😀 .

V želji, da se jih ognem in jih pustim rasti, zacveteti (in jim takrat pokažem svoj pravi obraz in velike oči Male Miši 😉 ), so me spreobrnile neštetokrat v drugo smer. Ob iskanju varne stopinje sem si skoraj zavozljala noge 🙂 .

Ko sem tako pijano prilezla vrh hriba, sem ugotovila, da bo treba še priti s fotoaparatom na to mesto. Takrat bo na spodnji sliki zopet belo ozadje, a ne od snega 🙂 :

sneg v ozadju

sneg v ozadju