Čisto običajna žlahta

Mojo žlahto vidim enkrat na leto. Nekatere celo dvakrat. Tradicionalno se dobimo na veliko noč še iz let, ko smo bili bratranci in sestrične v plenicah. Eni so že bili malo večji, vsi smo bili vsako leto večji in vsako leto bolj divji. Tako so tete in strici brzinsko ugotovili, da se to “frocovje” samo na svežem zraku učinkovito kroti. In so nas gnali.

Vsako leto smo si ogledovali kakšno drugo koroško znamenitost, dokler ni postal tradicionalen pohod na Brinjevo goro. No, saj sploh ni gora, je le hrib. Koliko je v resnici po planinskih merah ur hoda na vrh, nismo še ugotovili. Tabel ne beremo nikoli, ker se preveč eden z drugim ukvarjamo. Nikoli nismo hodili po JUS-u 😀 .

Sedaj, ko smo že veliki, se sprašujemo, zakaj po poti na ta majhen hrib toliko počivamo. Sem našla logičen odgovor. Za to smo krivi mi, nekoč majhni otroci. Z našimi malimi nogami smo naredili dvakrat ali trikrat toliko korakov kot ta veliki. Logično, da smo morali počivati. Kar naprej smo bili tudi lačni in žejni. Vsak izgovor je dober, da ni treba tako hitro in natančno tja, kot bi odrasli želeli. So morali vedno poskrbeti za primerno popotniško zalogo.

Ko smo otroci malo porastli, pa je bilo že prepozno. Tete in strici so se čisto razvadili. Kar naprej so morali počivati, piti in jesti 😀 , mi pa smo jih naveličano čakali ali izvedli kakšen pobeg na vrh, kjer potem zvona v kapelici nista imela več miru.

Sedaj se je familija povečala. “Frocovje” je zraslo in dobilo podmladek. Zopet ne vemo, koliko minut hoda je na vrh. Smo pa letos postavili rekord. Rekord v počasnosti. Ta zadnji so prilezli do kapelice po dveh urah in pol. Jej, je bilo lušno. Sonček nas je prav razvajal.

In kaj smo počeli vsi, ki smo čakali ta zadnje? Isto kot vsako leto. Katerakoli skupina, ki pride na vrh, se hitro spravi nazaj. Morda se nas bojijo? Morda pa zgolj nimajo prostih klopi. Klopi zasedemo mi. Vendar na njih ne posadimo svojih ritk, na klopeh je odprt šank z velikonočnimi dobrotami. S praznimi trebuščki na tak dan ne kaže naokrog hoditi. Je treba še za pot v dolino nabrati moči. V dolini seveda čaka nova zaloga 😀 .

Taki smo. Povprečni. Eni tanki, drugi okrogli. Eni miniaturni, drugi dolgi do tal. Eni malo sivi, drugi komaj dobivajo lase. In čakamo jih še več. Eni na dveh nogah, drugi na štirih. Eni glasni, tihih ni. Mnogoštevilčni. In vsi brez izjeme se imamo radi.

Nekaj nas manjka...

Še nismo vsi...

Letos nas je kar nekaj manjkalo. Smo raztepeni po celem svetu. Morda nas je nekoliko več kot v običajnem sorodstvu. To mi pač nismo. Smo čisto običajna žlahta, ki pogreša vsakega, ki ne uspe priti.

Advertisements

Razvajena

Prazniki so mimo, zelenjave je bilo obilo, prebava je ta prava, očke so nahranjene, okušalne brbončice zadovoljene, trebušček zadovoljen, a moje čeljusti se nekaj pritožujejo. Nič dela nimajo.

Nekaj bi grizla. Ne vem, če mi kaj konkretnega manjka, ponavadi vem, kaj bi. Recimo čokolado 😀 . Lešnike. Ali pa kekse točno določene vrste. Čokoladne 🙂 . Ali pa mlečni riž. Datlje. Ali pa … Pravijo, da si moraš take lušte potešiti, ker telo točno ve, kaj potrebuje.

No, danes ne ve. Se odločam med študentnfutrom in džankfudom. Sem verjetno samo od praznikov še razvajena. In ker zaloge še niso pošle, bom poskrbela, da se ne bodo pokvarile. Hujšati mi na srečo ni potrebno 😛 .

Čaroben dan

Dan, ki ga nisem načrtovala. Dan, ki sem ga prvotno želela preživeti doma. A v nekem trenutku sta dve prav posebni osebi dobili in realizirali povsem nepričakovano idejo. Pa smo šli na lepše.

Oddih se vsaj kar se otrok tiče ni pričel po naših željah, vendar je na Silvestrovo tudi naš drobiž 😉 prevzelo dobro razpoloženje. Morda 😉 je k temu pripomogla izdelava pisanih trakov in snežink, ki sta jih po kosilu lahko sama zlepila na stene 😀 . Kar naenkrat ni bilo nobenega pritoževanja, negodovanja ali čudnih grimas na obrazih. Te so zamenjali smeh in konstruktivna debata o dolžini posameznega koščka selotejpa in mikrolokaciji te in one snežinke 🙂 . Prav prijetno sta okrasila:

strokoven pogled od spodaj

strokoven pogled od spodaj

Ta veliki smo ob pripravi večerje imeli čas za marsikaj. Za aktivno srkanje kuhanega vina:

vse "v luftu"

vse "v luftu"

Za popoldanski sprehod in opazovanje sončnega zahoda smo od dela odtegnili tudi notranje opremljevalce 😉 :

silvesterski sončni zahod

silvestrski sončni zahod

odsev oblaka

odsev oblaka

Leto se je zaključilo izredno izven vsakega plana, s prijetnim klepetom, poslušanju smeha in petja otrok ter vklopom TV-ja le zaradi odštevanja. Besede ob voščilu so bile skoraj odveč. Naši pogledi in objemi so sporočili več lepih želja, kot jih je mogoče izgovoriti.

Hvala draga prijatelja za čudovit zaključek leta in pričetek novega. Upam, da bo to res leto prijetnega druženja, dobrih debat in rešenih problemov!

Silvester izpod peke

Enostavno in slastno. Popoln obrok v eni posodi. Sedaj poznam recept. Ovčko izpod peke sem samo jedla, silvestersko teletino pa sem tudi pomagala pripraviti. Recept za 6 oseb je naslednji:

  • 1 priden kurjač
  • 6 krompirjev
  • 6 korenčkov
  • pol zeljne glave
  • 2 papriki
  • 4 manjše čebule
  • 3 vejice rožmarina
  • 3 dcl olivnega olja
  • 3 dcl belega suhega vina
  • 3 dcl vode
  • sol
  • 1,5 kg teletine v kosu

1 priden kurjač naj zakuri kamin. Pripraviti mora dobro žerjavico in le izkušnje ter poznavanje dotičnega kamina mu bo pokazalo, koliko časa in drv si mora rezrevirati za pripravo slastne jedače. Za pripovedovanje pomembnih dosežkov v preteklem letu in dobre štose naj si dotični organizira primernega poslušalca in žensko ekipo, ki bo pridno kuhala vino 🙂 ter pripravila ostale sestavine: olupila krompir in čebulo, očistila in razčetverila papriko, zelje ter korenček in vse skupaj z mesom na čelu (ne na svojem čelu 😉 !) nasolila, pridala rožmarin in prelila z vso tekočino.

Izkušen kurjač zadevico pokrije s pokrovom in žerjavico in uživa z veselo družbo približno 3 ure, malo manj izkušen kurjač pa z veselo družbo dela vmesne postanke pri kaminu in kontrolira temperaturo v peki ter izgled in vonj jedi. Na koncu naj bi izgledalo približno takole:

teletina izpod peke

teletina izpod peke

Diši božansko, vsa zelenjava je pečena, nič razpadajoča, polnega okusa in meso se kar topi v ustih 😛 ! Priporočam, da jeste zelo počasi, saj hrana dolgo drži temperaturo in ob vseh mamljivih sline cedečih dražljajih je kar težko, da se ne bi vsaj malo popekli. Ko se to zgodi, naj bo pri roki fino vino za prvo pomoč 🙂 .

Namig za začetnike: kurite 2 uri in pripravite podstavek za peko, saj je tako lažje kontrolirati temperaturo.

pod peko rabiš rezervno žerjavico

pod peko rabiš rezervno žerjavico

Uspešen trening vam želim!

He he he, TV sameva

In jaz pišem na neke porisane pisane prepognjene kartončke, ki jih moram jutri nujno oddati na pošto. Mala Miš pridno pomaga. Ta večer (četrtek je!) moji možgani uživajo 😀 !

Jaz pa ljubim Božič!

V nasprotju z marsikatero objavo na blogih te dni lahko izjavim, da ljubim Božič. Pa nisem noben verski fanatik, niti v cerkev ne zahajam drugače kot le silom prilike. Od zakramentov imam le krst, pa še to ne posebej po svoji volji 😉 . Sem se menda nekaj pritoževala takrat 😉 .

Božič pa vseeno ljubim. Dolgo sem tuhtala zakaj. Ob branju različnih prispevkov sem počasi doumela.

Bistvo je v družini.

Iz otroštva imam na predprazničen čas in postavljanje smrečice same lepe spomine. To je bil čas, ko smo se kot družina največ družili. Na letni dopust mnogokrat nismo šli. Poletje smo preživeli na pohodih in piknikih v naravi, vendar je oče velik del dopusta izkoristil za dodaten zaslužek, tako da ni bilo možnosti za en teden neprekinjenega druženja. V zimskem času, v decembru, pa je ta možnost obstajala. In mi smo jo dobro izkoristili.

Peka piškotov za praznike je bila vedno družinsko opravilo. Rezervirali smo dan in si razdelili delo. Z bratom sva s starostjo prevzemala vedno bolj odgovorne naloge. Mama je ponavadi pripravljala testo in skrbela, da so bili keksi ravno prav pečeni 😛 . Oče je bil za tehnična dela (beri: gonil je mašin za kekse delat), z bratom pa sva jih valjala, izrezovala, nalagala na pladnje, ponovno gnetla testo, … Če bi kdo videl našo peko, bi mislil, da imamo eno malo tovarno in pečemo za izvoz. Podobno je bilo s pripravo domačih jušnih rezancev, ki so prav tako nastajali v tem času in se sušili po vseh ravnih površinah v hiši 😀 . Ta domača delitev dela in organizacija, da ni nobeden lenaril, mi je v življenju mnogokrat prišla prav.

Vse pripravljene dobrote je bilo potrebno tudi primerno preizkusiti. Vsako peko keksov posebej, rezance takoj naslednji dan, kvaliteto je bilo potrebno spremljati tudi vse dni do težko pričakovanega praznovanja 😀 .

Skupno smo pripravljali tudi praznično pojedino. Sprva je bil praznik zgolj Novo Leto, kasneje, ko je bilo zopet dovoljeno, še Božič. Vsak je imel svoje delo, praznični narezek smo še posebej skrbno okrasili. Iz klobas smo delali prijazne pisane gosenice, kumare in sir smo zlagali v zanimive oblike ter jih krasili še z drugimi dodatki. Pladenj smo okrasili vsakič v novo podobo. In to je bil najlepši del praznikov: skupno druženje ob sproščenem delu za našo družino.

Krašenje jelke je bil še poseben ritual. Ata je naju z bratom spakiral v gozd, da poiščemo najličnejše drevesce za naš prostor. Mnogokrat smo gazili v globokem snegu, prečesavali to in ono skupinico smrečic ter iskali eno majhno, lepo, ki ne raste na samem. Drevesce na samem je res lepo, a ima tudi velike možnosti, da zraste v visoko lepotico, medtem ko drevesca v skupini zagotovo ne bodo vsa preživela.

Domov smo se vračali že v temi, rdečih lic in nasmejani do ušes. Mama nas je pričakala s toplim čajem in domačimi 🙂 še posebej dišečimi piškoti. Nikoli ne bom vedela, kako je v dobi lesenih nemobilnih telefonov 😉 vedela, kdaj pridemo. Sta imela z očetom dogovor? In zakaj je rabila toliko ur za kuhanje čaja? Le kaj je počela ves ta čas 😉 ? Na toplem smo se kar stopili.

Malo smo polenarili, potem pa smo pričeli pripravljati smrečico in okraske. Prenekateri okrasek sva z bratom izdelala sama iz papirja in mama jih je ponosno obesila na še posebej vidno mesto. Seveda je priprava najinih mojstrovin potekala že kakšen teden prej, ob večerih v dobri družbi. Vsa hiša je bila polna papirnatih snežink, ki sem jih neutrudno izrezovala. Dolge dneve smo čakali na trenutek, da jih lahko obesimo na omare, okna ali pod strop.

Skratka, uživali smo v druženju in drobnih opravilih. In to mi je ostalo. To isto vzdušje “se me drži ko cek (klop)”.Ves čas. Ne glede na vmesno dobo pubertete, odraščanja, na čas, ko se želiš oddaljiti od staršev, to vzdušje je stalnica. Je moje, naše, od Male Miši, še Moj se je pobratil z njim.

Nekaterim se zdi svetohlinstvo, da s tako vnemo praznujem Božič. Da drevesce krasim na Božični večer in nič prej. Da ne maram razkošne večerje ta dan, da želim na Božično jutro tisti poseben zajtrk in odpiranje daril. To je tradicija, izročilo, ki mi ga je prenesel oče, ki je rastel v verni družini. Dan pred praznikom je vse skromno, je delavno, ob polnoči greš k maši, spat in šele naslednje jutro se sme praznovati.

Ko razmišljam dalje, ugotavljam, da bolj živim po cerkvenih merilih, kot marsikdo, ki je v božjem hramu reden gost. Starši so me naučili poštenja, spoštovanja sočloveka, delavnosti, skromnosti in zdrave radovednosti. Le katero boljšo popotnico si še kdo sploh lahko želi?

Verna ali neverna, verjamem v dobroto ljudi, v to, da vsak lahko naredi korak na pozitivno stran, da ljudje potrebujejo zgolj vzpodbudo in oporo v sočloveku. In kaj je praznovanje rojstva Jezusa drugega kot veselje, ker je ljudem dano novo upanje?

Predpraznična taktika

Dolga leta je moj želodec sovražil tistih nekaj dni od Božiča do Novega leta. Prenajedanje zaradi nuje, da ne užališ gostiteljev, mu ni bilo najbolj pri srcu. Včasih mu tudi ni bilo všeč, da je mojim očem kakšna hrana tako neznansko dišala…

Sedaj uporabljava že uveljavljeno, vmes malo pozabljeno predpraznično taktiko. In deluje. Sva oba zadovoljna 😛 . Takrat, ko se bliža advent (sedaj!), me moj želodec pošlje po nakupih. Ogromno stvari si ogledava, malo kupiva, nikakor pa ne smejo manjkati kislo zelje, limona in klinčki.

December je zeljni čas. Ga uživava enkrat na teden. Če ni zelja, so pa dnevi, ko je na jedilniku samo zelenjava. Tako je moj želodec pripravljen na vsako bitko 😉 . Limona in klinčki so za igranje in dišavo:

ob kuhanem vinu je lepše

ob kuhanem vinu je lepše

Nekaj jih zadiši v domačem kuhanem vinu za zdravo kri v tem prehladnem obdobju, nekaj pa jih napičim v limono:

dišeči okras

dišeči okras

A se vidi našpikana oblika?

Sem ugotovila, da mora doma vedno lepo dišati, da se mojim očem za praznično mizo manj svetijo vse dobrote. Potem tisto, za kar se odločim, res tudi z užitkom pojem. Seveda svoje opravi tudi tretma iz prejšnjega odstavka 🙂 .

Prijetno pričakovanje vam želim, mi se že veselimo 😀 .