Čebulna terapija

V hladnih jesenskih dneh, ko prva slana beli poljane in sladi kostanje, ko je v zraku vonj po zimi, nas sredi sončnega dne vroč zrak prijetno greje. Topla oblačila postanejo odveč. Na sprehodu jih obesimo čez ramo. Sončnih žarkov se veselimo kot majhni otroci. Morda se z njimi celo veselo zapodimo po travniku…

Takrat nas na senčni strani sprehoda pričaka hladen veter in mraz do kosti. Mraz, ki ga ne občutimo takoj. Mraz, ki se počasi prihuli od zadaj in te potihem objame okrog nog, okrog rok in okrog telesa. Takrat te stisne celega, od znotraj navzven. S seboj prinese razgrete in radožive klice. Premraženo telo zastonj oblačiš, že imajo zabavo. Potrebna je druge vrste terapija.

Klasika je čaj. Med. Smrekov sirup. Miljon stvari v ogromnih količinah. Sem pa povsem po naključju našla še eno učinkovito terapijo. Deluje vsaj pri odmaševanju dihalnih poti. Kuhanje golaža. Tokrat sem imela neko drobno, a divjo čebulo. Sem se povsem razjokala in neprešteto krat obrisala nos že ob lupljenju in razčetverjanju zverinice. Še dobro, da sem se odločila za uporabo multi mašince – če bi to rezala na roke, bi bili še danes lačni, robci bi pošli, vse rolice kuhinjskega in WC papirja tudi in Dindon bi bil poplavljen. Hvala, mama, za vsedelalni stroj.

Advertisements

Je kdo kaj kašljal preteklo zimo?

Pri nas smo imeli eno obdobje velikega kašlja, prečastitega smrklja in gospoda sinusemašilca. Pravzaprav jih je bilo več, tako na obroke. Na srečo smo imeli tudi dobro zalogo smrekovega sirupa. Samo trenutek, da ga še šluknem malo.

Sem že nazaj. Torej, drage čarovnice, mamice, babice in dedki, zdaj je že skrajni čas, da se podamo v akcijo. Po toplih nižinah so smrekovi vršički marsikje že preveliki za nabiranje, ob napovedanem sončku bodo pa še zadnji popki podivjali. Za nabiranje so godni mehki, na otip medeni vršički. Lahko so še precej zaprti, lahko so že zelo dolgi. Dokler jih z lahkoto zgrizete, so vredu. A nikoli jih še niste grizli? A če so sploh za jest? Seveda so za jest. Ne bi iz njih drugače delali zdravila 🙂 . So močnega, nekoliko grenkega in kislega okusa. C vitamin jim da svoj pečat. In lepo morajo dišati, potem so ta pravi.

Najbolje je, da jih nabirate v sončnem vremenu, tako kot ostale zeli. Obvezno jih polagajte v zračno košaro, saj bi v plastični vrečki oddali znatno količino soka in arome že po poti domov. Po deževnem obdobju je pametno počakati nekaj dni, da se drevesa osušijo. Vodeni vršički nimajo dovolj eteričnih olj in smol (aroma, aroma!), da bi iz njih lahko naredili kakšen omembe vreden izdelek. Na kakovost vpliva tudi natančnejša lokacija obranih smrek. Priporočam nekaj krasotic sredi neokrnjene narave, daleč od mestnega vrveža. V takem okolju se še najbolj hudobna čarovnica blago nasmehne in zapoje Kekčevo pesem.

Nabrane vršičke nato polagamo v velik suh kozarec s širokim grlom, na njih enako debelo plast sladkorja (je lahko rjav, lahko uporabite med). Plasti naj bodo za prst debele. Kozarec napolnite do vrha, zaključite s sladkorjem. Postavite na najbolj sončno polico za približno 3 tedne. Precedite in shranite na suhem in hladnem. Pozimi ali že v jeseni ga šlukcajte po žličkah za večjo odpornost in preganjanje na začetku omenjenih nadlog.

Lani sem ga pripravila 4 litre. Z Malo Mišjo sva do danes pridno porabili 4.75 l sirupa. Z njegovo pomočjo je ona skoraj brez prehlada že od 2. leta starosti, ko je imela začetek bronhitisa. Jaz se branim malo manj uspešno, a vseeno zelo dobro. Če se samo spomnim zime, ko skoraj nisem preživela tedna čila in zdrava. Ne, takrat sirupa nismo imeli.

Jaz smrečje ponavadi polnim v velike Etine kozarce, ki držijo 1 kg rdeče pese, na primer. Iz treh dobro natlačenih kozarcev dobim približno 1 liter sirupa. Odcejene vršičke ponavadi še prelijem z vodo, premešam in ponovno odcedim. Ta sok potem hranim v hladilniku in ga sproti mešam z vodo ter spijem za žejo.

Sedaj samo še čakam na prost dan, ko bom lahko pobegnila v naravo. Jaz, moja košara, glasilke in upam da nihče v bližini 😉 . Bom pela tudi kaj takega, kar presega moje glasovne sposobnosti 😀 .

Antibiotiki brez recepta

Po novem ni več potrebe, da bi zaradi prehlada letali okoli zdravnikov. V čakalnici se v vsakem primeru samo dodatno okužimo, zdravnik pa po dolgem čakanju reče: “Lekadol in dosti tekočine.” Bljak. In zakaj ne napiše antibiotika?

Kaj pa jaz vem, če so vsi ti strahovi glede odpornosti bakterij upravičeni. Kako naj zdravnik brez krvne raziskave sploh ve, kako močan antibiotik nam naj da in kakšno količino, da bo ravno prav? To lahko oceni le približno. Bakterije pa po moje tudi sledijo svojemu naravnemu razvoju, ki je dosti hitrejši kot pri ljudeh. Stara znanost je, da se enostavni organizmi hitreje prilagajajo spremembam v okolju in da svoje mutacije tudi lažje preživijo.

Zato sem tako vesela, da sem našla antibiotike širokega spektra, ki se dobijo brez recepta. V bistvu jih vsi poznamo in vsaj nekatere občasno tudi uživamo v taki ali drugačni obliki. Vselej se dobijo v kombinaciji z minerali in vitamini, ki na naše zdravje še dodatno ugodno vplivajo. Jaz sem si danes privoščila dvojno dozo:

antiprehladna bomba

antiprehladna bomba

Skuto s čebulo in peteršiljem. Jutri bom navalila na česen ali pa morda črno redkev. 😀