Kje je gumb za tiskanje?

Moja stara mašinca je že lep čas milo prosila in jokala, naj ji ne nalagamo več hudega dela. Še bolje bi bilo, če ji nič več ne bi bilo potrebno delati. Maščobne zaloge so že zdavnaj pošle in ob prekinitvi električnega toka je kar obmolknila. Niti programov nisem uspela pozapreti. Revica je bila že popolnoma odvisna od stalnega dotoka sveže hrane.

Te dni smo se je usmilili. Prislužila si je zaslužen pokoj. Sedaj bo kot prava upokojenka služila še zgolj 10 ur tedensko in izvajala lažja opravila. Bo kot babica, ki gre po otroke v vrtec, da malo pomaga staršem. Do interneta bo še zmogla priti, zato se bo v prostem času potepala po svetu in se nič sekirala, če na poti premine ali zbeži z novim ljubimcem (kradljivim).

Kakor se stara mašinca veseli, tako sedaj jaz jokam ob novem stroju. Pravzaprav mi je stroj čisto všeč. Lep, nov, črn, bleščeč, tih HP z mehkimi tipkami. Nič se ne pritožuje ob delu, hitro poskoči na vsak klik. Slika je za kušnit! Bolj jokam zaradi vse programske opreme, ki mi še manjka. Vista je nameščena, se počasi spoznavava. Slike tudi že lahko gledam, le sistem, da jih prenesem iz fotoaparata, moram še usvojiti. Čaka me ponovno nalaganje programa za telefon – dveh programov, pravzaprav. Spet bom rabila navodila za telebane. Tokrat toliko bolj, saj Moj uživa nekje v Italiji, tako da bom brez vsake pomoči. Še bolj telebansko se bom počutila ob nameščanju programa za mp3 predvajalnik, da se bo razumel z mojim novim strojem. Kaj če raje Mojga počakam in se spet nič ne naučim 🙂 ? Bo bolj enostavno kot pasulj.

Manj enostavna je Vista. So mi skrili neke gumbe. V Wordu je zastarel uporabnik navajen gumbka za tiskanje, na primer. V Visti ga pa nisem našla. Pregledala vse menije, gumbka nikjer. Saj je v mojih mislih že zvonila bližnica ctrl+P, trma pa je silila dalje. Sem pregledala vse, razen tistega smešno oranžnega Windows krogca 🙂 . Še na desni klik na menijski vrstici sem se spomnila, ugotovila da sedaj je tam celo meni za takšne primere in uspela dodati gumb za hitro tiskanje v vrstico za hitri dostop! Sem pametna, ne? Znam prepisovati nove izraze. Morda si jih tako hitreje udomačim v moje možgane.

Torej, krog ima svoj namen, da veste!

Advertisements

Nasilni odvzem interneta II.

Šmentano kablovje! A to res mora držati, da ko mačke ni doma, miši plešejo? Komaj so električarji uspeli požagati vsa podrta drevesa, zamenjati preobtežene droge z novimi in zavezati vse žičke in drote, pa smo že spet ostali brez! Človek za 2 dni pete odnese od doma in je že vse narobe! Le kaj je delal spodnji sosed z internetno linijo, da nam je centralo skurilo 😉 ?

Ko sem se vračala v ponedeljek zvečer v najhujšem sneženju proti domu, sem imela čas razmišljati o vsem, kar sem doživela na “škijariji”. Seveda, tako sama v toplem avtu, na idilično zasneženi cesti, obdana z belo temo sem se odločila za varno polžjo vožnjo. Snega je bilo toliko, da se v ovinku ni videlo čez sneg v naslednji ovinek, kot recimo v jeseni, ko drevje odvrže svoje listje. Razmere vidljivosti bi lahko bolje primerjala z zaraščeno vijugasto gozdno potjo sredi poletja. Ni šans, da v tistih ovinkih vidiš nasproti vozeče vozilo.

Varna polžja vožnja torej. Časa sem imela dovolj, da malo gledam po mehkih oblinah, ki jih je naravi poklonil sneg. Tudi za kako fotko je bilo dovolj časa, a je z neba padalo nekaj belega, nad čimer fotoaparati menda niso preveč navdušeni. Sem pa toliko bolj veselo v spominu pregledovala filmčke Male Miši na snegu in kar v naprej sem že vedela, kako jo bom pogrešala – no, saj sem v bistvu vedela, da bom pogrešala tudi Mojga, ki je z njo ostal na smučanju. Pa sem se tolažila, da bom doma malo pobrskala po blogih in napisala kako e-pošto (in seveda šla delat itd., ker eni si ne moremo vsega dela prestaviti), vendar me je pričakal popoln internetni mrk. Kaj mrk, mračna doba! Šele danes – po 3 dneh popolnega posta komunikacije spet delujejo.

Zato danes z vami delim malo jeze in veliko veselja ob ponovnem snidenju – predvsem z mojima dvema “banditoma”, pa tudi z vami in preostalim svetom 😉 .

Evo, še slikice, ki mi jih je kljub neprestanemu sneženju uspelo posneti:

sneg okrog in okrog

sneg okrog in okrog

vse belo

vse belo

pod milim nebom

pod milim nebom

vračam se

vračam se

Nasilni odvzem interneta

SV Slovenija je v teh dneh na mojo željo prejela svojo količino snega. A to ni bil sneg po mojem okusu. Težak in moker je povzročal predvsem težave.

Pri nas smo imeli še kar srečo. Nismo ostali brez električnega toka po več ur ali celo dni, kot na nekaterih sosednjih lokacijah. Smo imeli malo drugačne probleme. Neprestane nekaj minutne izpade. Prvi se je zgodil, ko sem ravno hotela nekaj komentirati. Sem se šalila, da je na tistem blogu en komentar iz naše familije dovolj. (v resnici sem prav to hotela zapisati kot komentar, se sedaj sprašujem, če je izpad res zgolj naključje) Zgodil se je prvi nasilni odvzem interneta!

Premorem en namizni kompjuter s fuč baterijo. Totalno fuč. Tako fuč, da ob prekinitvi toka ni niti toliko rezerve, da bi v miru ugasnila mašinco. Je v trenutku tema. Sem baterijo kar odstranila, je Moj ugotovil, da se tako računalnik manj greje in posledično manj divja in tuli ventilator 🙂 .

Po prvem nasilnem odvzemu interneta (in elektrike, seveda) je kazalo, da bo sedaj mir. Vklopim mašino, zaženem e-pošto, brskalnik – ups, tema 😦 . Okej, grem pač spat, bo za jutri počakalo.

Zjutraj se je zgodba ponovila. Sem postala kar malo paraniočna, da jaz ne smem pognati računalnika 😉 , ker v naslednjem trenutku je vse v temi! Pač ne bom. In ko je kazalo, da bo že vse vredu, ni bilo več izpadov, zaženem jaz mašinco samo zato, da jo po protokolu tudi ustavim, da bodo programi lahko pospravili za sabo. Ja pa ja da! Tema 😡 !

Tako je mrknil moj kompjuter… Očitno so mu vsi elektrošoki preuredili ničle in enke do potankosti (S., hvala za idejo!) To je ugotovil šele Moj, ki si ga je zagnal zaradi povsem svojih potreb. Zaradi povsem svojih potreb je tudi bil primoran takoj odpraviti napako. Da ne bo pomote – Moj je do mene dober kot kruh in bi se lotil nove inštalacije tudi povsem in samo zame kjub vsemu nujnemu, na rok vezanem delu.

Najbolj žalostno v vsej zgodbi pa je, da sneg sameva. Ni niti enega otroka, ki bi se žele igrati v tej beli luži. Ali pa ni niti ene mame, ki bi otroku to dovolila 😉 .