Zamujeno kosilo izpod peke

To nedeljo je bil lep pomladni dan. Prijetno toplo je bilo. Mojo mizo so za spremembo krasile rože. Prejšnji večer je po stanovanju dišalo po nežnih in sladkih kolačkih, dopoldne je dišalo po nežni in slastni peki. Zaradi višje sile, je bila samo polovična porcija. Povabljenca sta žal morala ostati doma. Sedaj sem se odločila, da jima malo delam lušte. Samo za hec. Zamudila sta kosilo izpod peke iz pečice.

jajce ter malo krompirja in zelja

jajce ter malo krompirja in zelja

Mojster, ki me je naučil osnov peke, mi je zagotovil, da tudi v pečici krasno rata, če le imaš stekleno posodo s pokrovom. Jaz jo imam in sem za 3 osebe nametala v posodo vse po spisku:

  • pol majhnega piščanca
  • 1 veliko čebulo
  • 1 ogromen korenček (najbolje je, da je debel, kolikor gre)
  • 3 velike krompirje, olupljene in oprane, vsakega v svojem kosu 😉
  • četrtinko srednje velike zeljne glave v enem kosu
  • jajce s ščepcem rožmarinovih vejic in vršičkom žajbljeve vejice (jajce za zelišča je to)
  • (lahko bi še papriko, cvetačo ali, seveda, bučko 🙂 )

Potem sem

  • solila
  • prelila z mešanico olivnega olja in vode
  • skrbno pokrila
  • postavila v pečico razgreto na ful
  • z zanimanjem opazovala, kdaj bo omakca začela brbotati, kar si v stekleni posodi lahko privoščim

Je rabila kar dobre pol ure, da se je dogajanje pričelo. Naslednjič bom morda jed pokrila šele ob brbotanju omake, da vidim razliko. Med pečenjem sem imela čas še za perilo in kuhanje juhe. Po uri in četrt sem snela pokrov, da je omaka malo povrela in vsebina malo zapekla. V električni pečici morda to ni potrebno. Je pač treba vsake toliko malo televizijo pogledat in oceniti barvo. V 2 urah sprehajanja okoli kuhinje je bilo kosilo gotovo. No, nekaj razlike med pečično in klasično peko je pa le.

Vsebino pekača smo takoj razgrabili. Mala Miš je najbolj planila po bedrci, jaz po zelju, Moj pa po krompirju. Za spodobno fotko ni bilo časa. Preveč je dišalo. Vsem pričakovanjem navkljub je Mala Miš imela še prostor za sladico – bučne kolačke.

Tako, draga povabljenca, nič vama naj ne bo hudo. Naslednjič bo še boljše, kolačke pa tako dobita v petek, čeprav bi vama jih Moj poslal kar po e-pošti.

Advertisements

Temu rečem kosilo

Včeraj sem imela veselico. Dopoldne je bila delovna veselica, opoldne pa želodčna. Moj dragi je jedel zunaj, jaz, sama doma, pa sem bila povsem srečna. In sem se razvajala.

Polžki na sadni posteljici

Polžki na sadni posteljici

Zopet sem si privoščila kosilo samo po mojem okusu. Sem že skoraj izbrala bučke, vendar bom počakala na Malo Miš, da jih skupaj uničiva 🙂 . Tokrat sem ustvarila polžke na sadni posteljici.

Za eno osebo sem naribala 1 jabolko, sok 1 pomaranče, v tej mešanici namočila pest naseckanih suhih hrušk in marelic, pridjala nekaj rozin in bučnega semena ter z vilicami zdrobljeno banano (kot v starih časih za malo bebo 🙂 ). Vse sem zmešala kar v krožniku. Kuhane polnozrnate polžke sem nasula na vrh in jih prelila z nežno pogretimi in dobro odcejenimi ocvirki in potrosila s sezamom.

Sadna posteljica

Sadna posteljica

Original recept pravi, da naj bi sadje malo pokuhali, da se poveže v omako. Po godrnjanju mojega očeta oni dan sem morala preizkusiti, če je hladno tudi dobro. Je. Temu rečem njami kosilo. Za vse dni, ko manjka vitaminov in svežine.

Kolački z bučami in rozinami

Ti slastni kolački ratajo v prvo. Ni šans, da jih pokvariš. Moraš pa res upoštevati kakšno navodilo glede masla in posode, da se nato ne ubadaš z enakim problemom kot alcessa in jaz. Maslo mora biti res mehko. Najboljše je, da ga ves dan mehčaš na kuhinjskem pultu in mencaš, če bo še danes čas ali ne.

Kolački z bučami in rozinami

Kolački z bučami in rozinami

Ni priporočljivo popoldne oditi od doma, brez da bi človek opozoril  sveže pečenega mlečnega kruha željno familijo, da je maslo tvoje! Se zna zgoditi, da tisto maslo odroma v peka, ti pa čakaš na novo rundo in ni nobenega haska od utrujajočega celodnevnega dela 🙂 .

Kakorkoli, da si lahko privoščiš te slastne kolačke po recetu Ruth Podgornik Reš potrebuješ:

  • 150 g mehkega masla
  • 150 g rjavega sladkorja
  • 1 vanilijev sladkor (uf, pozabila sem nanj, so bili vseeno dobri)
  • 2 jajci
  • 300 g polnozrnate moke
  • 300 g bučnega pireja (moj je bil suh bučni pire)
  • 100 g rozin (jaz sem jih namočila z bučnim sokom – joj, so bile dobre, da jih je Mala Miš kar nekaj sunila), (lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem)
  • 1 žločka pecilnega praška
  • četrt žličke ingverja v prahu
  • četrt žličke nageljnovi žbic v prahu
  • pol žličke naribanega muškatnega oreščka
  • žlička cimeta v prahu
  • 36 – 42 manjših papirnatih posodic

Ves dan mehčano maslo penasto umešaj z vsem sladkorjem. Stvar gre počasi, posoda mora biti primerna – ne preplitva in ne preozka. Moja je bila malo preširoka in sem morala kar naprej zadevo kupčkati na sredino. Ker se zapečena Korošica pač ne da, je maslo moralo vzljubiti sladkor. Ko sta postala kremasta, se mi ni dalo več čarati in sem kar dodala jajci. Po navodilu sem primešala vsako posebej. Nato sem dodala cimet, nageljnove žbice (nisem imela mletih, pa sem kar glavice nageljnovih žbic zdrobila med prsti), muškatnega oreška sem maso malo naribala, ker ga nimamo preveč radi. Ingver sem izpustila. Pa kdo bo hodil posebej zato v trgovino?

Že kakšno uro prej sem zmešala bučni pire, pecilni prašek in polnozrnato moko, saj le-ta rabi svoj čas, da postane mehka in voljna. Zmes sem nekajkrat močno pretlačila. Menda moraš kar trdo s ponozrnato moko, da zrnca pšenice popokajo in spustijo lepek, ki dela testo voljno. Je bila kar gosta mešanica.

Obe kreaciji sem počila skupaj in vztrajno mešala, da se je moka razpustila med maslo. Čisto na koncu sem primešala še namočene rozine. Z žlico sem testo nadevala v model za mufine. Obložila sem ga s papirnatimi posodicami, lahko pa bi tudi vzela po 3 posodice, jih napolnila z maso in pekla na navadnem nizkem pekaču za kekse. Pečeš pri 180 °C 25 – 30 minut. Jaz sem naredila preizkus kot za torto. Enega sem prebodla s “štrik iglo” in ker je bila lepo suha, sem razglasila akcijo kot uspešno.

Napolnila sem en pekač, malo mase je še ostalo. No, če hočeš imeti napihnjene kolačke z gobjim klobukom, porabi vso maso. Moj načrt je vključeval še drugo rundo kolačkov s posebnim dodatkom. Čokoholik je moral preizkusiti, kakšni so ti mufini, če primešaš dve žlici 97 % kakava v prahu. Mala pokušalka je enakega mnenja kot njena mama – njami na celi fronti. 16 kolačkov bo hitro zaključilo svojo kariero in po poročanju mladine bo potrebno vajo ponviti kmalu.

Domači njoki s česnovo omako

Njoki so iz polnozrnate moke, da ne bo pomote. Ustvarila sem jih načrtno nekega lepega dne ob pripravi mareličnih cmokov. Sledila sem temu receptu tu.

Ko njoke oblikuješ, jih moraš obvezno raztrositi naokoli po kuhinji (ne celi, prav), da se od zunaj malo osušijo. Meni so se nazadnje nekateri, ki so se bolj objemali med sušenjem, sprijeli in sem potem s tistimi zmrznjenimi kepami po pultu tolkla, a ni pomagalo. So se skuhali, a ne enakomerno.

Omaka je bila boljša. Tako dobra, da je očitno ne morem po hitrem postopku skvariti, saj je Moj dovolil, da lahko z njenim okusom eksperimentiram. Takole gre. Na eno osebo vzameš 1 strok strtega (a ne potrtega) česna, ga zadišiš na njami olivnem olju, dodaš ta pravi parmezan (dedc naj ga riba), recimo 1 zvrhano žlico in enako kisle smetane. Pogreješ in odstaviš. Za omakoljubce je lahko večja količina, jasno 🙂 .

domači njoki s česnovo omako

domači njoki s česnovo omako

Poleg solatka po želji. Kosilo za zaposlene 😀 .

Pečena paprika, ki še ne peče

Letos sem zgodnja. Izkoristila sem krasno priložnost. Na sejmu v Črni sem nabavila rdečo špic papriko, saj sem vedela, da bom imela čas za packanje 😉 . 4 kg za začetek sezone je kar vredu, sploh če pomislim, da sem jo lani skoraj zamudila.

Letos sem iznašla nov način pranja paprike. Do sedaj sem jo prekladala sem in tja ena po ena, drgnila in stočila malo morje vode. Tokrat sem papriko zvrnila v bano, jo raprostrla po dnu in stuširala. Nato sem vodo zaprla in paprike zdrgnila ter jih še enkrat oplaknila. Gotovo.

Rdečke sem nato zložila v pekač, prekrit s peki papirjem in jih pokapljala z olivnim oljem. Pečico na ful in gremo, dame, na vročino na sredino.

paprika se je napihnila, koža je odstopila

paprika se je napihnila, koža je odstopila

Ko po kuhinji lepo zadiši, je čas za obračanje. Malo črnega na kožici nič ne škodi, da le ni paprika preveč zapečena, ker se bo težko lupila. Najboljša je, če je na mestih malo temna, vmes pa jo v pečici zalotiš, ko se napihuje ko žaba. Taki napihnjenki koža odstopi in se z lahkoto olupi. Ko se ohladi, je tako lepo in mehko zgubana kot stara mama.

Pečeno sem pobrala v ohlajevalni bazen. Ko so bile vse na kupu, sem jih še prelila z njihovim lastnim sokom iz pekača, da so imele kje plavati. Zvečer sem pripravila vse potrebno za veliko seciranje. Močno svetujem naslednje:

  • skoči v udobna oblačila, modrček odpade (kot zakleto me ravno tedaj vse pod njim srbi, čeprav je še malo prej bilo vse OK)
  • očala na nos ali leče na zrkla
  • pivce za živce / deci rujnega / karkoli, kar opravi isto funkcijo
  • na sosednjem stolu obvezna klepetulja z lahkimi temami
  • če ni klepetulje, zadostuje muzika v ušesih
  • zaželjen suženj, ki te bo praskal pod nosom, pod očali, vrh glave, po hrbtu itd.
  • paprike z ročaji
  • posoda za odpadke
  • posoda za paprikezance
  • limona / rokavice / rdeč lak za nohte

Ko je vse “na broju”, zgrabiš papričico za ročaj, aktiviraš nohtke, ji preščipneš kožico na vrhu in vlečeš. Ponavljaš. Včasih vlečeš kožico navzgor, samo da gre stran. Ponavljaš.

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

tokrat sem jo dobro spekla, se je lepo lupila

Olupljeno golo revico nato razcefraš na trakce, paprikezance 🙂 . Pazi, da ne zapraviš niti kapljice soka. Kuharica ima pri nas vso pravico do lizanja prstov in izpraznjene posode, zato sem jo obilno izkoristila.

paprikezanci, njami

paprikezanci, njami

Tokrat so šli direktno v zamrzovalnik. Za tri slabe doze jih je bilo. Imam še poln hladilnik sveže bio pridelane zelenjave. Zdaj za pojest. 😛 Paprika bo na vrsti pozimi. Takrat jo bom čez noč pustila na pultu, nato pa jo bom osolila, malo okisala in zasula s česnom. Naj bo “šarf”, tako imava z mojim rada. Za Malo Miš jo bom pa morda zmešala z bučnim ajvarjem (recept tu), brez česna.

Tokrat niti pospravljanje ni bilo težavno. Moj je pameten in je ugotovil, da lahko pekač opere kar v pomivalnem stroju, na vrhu kozarcev. Trikrat hura zanj! Še bomo pekli letos. Malo za takoj v želodčke in še kaj za skrinjo.

Polnozrnati marelični cmoki

Polnozrnata moka, bela moka, skuta, jajce, sol, približno 20 marelic, sladkor v kockah in velik pisker vode, olje in drobtine po želji. Žal, natančnih količin nimam. Delam po občutku. Marelic mora biti nekaj več, ker tiste premehke ali pretrde, ki nočejo izročiti svoje koščice, kar pojemo 😛 . Polnozrnate in bele moke dam pol – pol. Skute približno 500 g. 1 jajce, sol po občutku. Zgnetem testo, ki se zaradi uporabe grobe polnozrnate moke malo težje sprime in rabi več počitka kot belo. Po pol ure testo pregnetem še enkrat in ga zopet pustim malo lenariti.

Danes sem zopet imela Malo Miš-jo kuharsko pomočnico, ki je v vsakem trenutku dobro izkoristila sprednji par tačk. Med pavzami sva malo pospravljali, malo lenarili in pripravili marelice.

posušene, s kocko sladkorja

posušene, s sladkorno koščico

Marelice so o dlično umite, saj Mala Miš obožuje packanje pod vodo. Potem jih je še zbrisala, jaz “izkoščila 😉  ” – ok, prav, razkoščičila, Mala Miš pa je vanje nadevala kocke sladkorja. Kakšno je dala tudi vase x: . (In pojedla kalcijev dextro ali kaj že 🙂 , dozo za odraslega.) Nato je prevzela še foto seanso. Marelice, kača in žimnica so njeno delo.

porcijska kača

porcijska kača

Najlepše si razporedim testo, če ga zvijem v kačo in narežem na pravo število kosov. Najprej samo malo pritisnem z nožem, da vidim, kako se izide. Kolikor marelic, toliko cmokov. Seveda obstaja varianta, da naredim v izobilju testa. Takrat iz ostanka naredim njoke in jih zamrznem. Obstaja tudi varianta, da je ogromno testa in preveč marelic. Gredo pa gotovi cmoki na hladno. Prav pridejo, kadar ni časa kuhati. Za viške marelica pa tako vsak ve, da ni straha, da bi se pokvarile 🙂 .

Marelice potem polagam v posteljice in jih dobro pokrijem, da jih ne bi zeblo.

mareličina žimnica

mareličina žimnica

Nato jih dam v vrelo vodo. Da jih res ne bi zeblo, jih pustim tam kar 20 min. Če so prve spomladanske, bolj slabo zrele, lahko še kakšno minuto dlje. Vendar so občutljive in se nerade pregrejejo. Ne smejo predivje vreti. Podobno kot juha so rade vzrok za prepir. In rade imajo masažo. Njihove postelje – cmoki – uživajo, če že med polaganjem v jakuzi potresamo lonec sem in tja, sicer protestirajo in se zlepijo na dno, marelice pa ves svoj sok od neugodja polulajo v vodo. Marelice, ki smo jih uspešno razvajali, so tesno zavite v svojo pernico. Na krožniku potem od veselja v loku brizgnejo svoj sok naravnost v usta. 

Moj ima malo čudna nagnjenja. On ima rad nagce. Če bi to bile nage babe, bi še nič ne rekla 😉 . V bistvu samo ne mara krzna, se mu živalce smilijo. Takole si jih privošči:

nagci za Mojga

nagci za Mojga

tako se dozirata cimet in sladkor

tako se dozirata cimet in sladkor

Jaz jih po damsko zavijem v plašč:

knedlci s plaščkom

knedlci s plaščkom

Mala Miš jih napade vsakih nekaj, zelo rada, veliko. Velika je od takrat, ko prvič rekla: “enci knedi”.

P.S. To sedaj je ta pravo zahvalno kosilo in ne neka kvazi zahvala kot ta tu.

P.P.S. Zahvala gre Mojmu za ves trud s kuhinjo in renoviranjem stanovanja.

Polnozrnati bučni kruhki

Danes so bili za zajtrk. Upam, da bo strokovno oceno podaj še poskusni zajček, po osnovni profesiji pek. V vsej jutranji gneči in naglici, ga nisem uspela niti povprašati.

Sledila sem temu receptu:

  • 220 g tekočega bučnega pireja
  • 180 g bele pšenične moke
  • 180 g polnozrnate pšenične moke
  • 25 g kvasa
  • 1,5 žličke soli
  • žlica surovega masla
  • malo mleka za premaz

Sol bi bilo po receptu dati na kvas, da ga raztopi, a me je pek učil, da sol kvas ubije in je ta akcija odpadla. V bučni pire sem najprej zvrnila polnozrnato moko in premešala. Dodala sem še belo moko, sol in zdrobljen kvas ter zmehčano maslo (stopila sem ga v mikrovalovki) in zgnetla testo. Po 15 minutah je bilo lepo rejeno.

po prvem vzhajanju mi je bilo všeč

po prvem vzhajanju mi je bilo všeč

Iz majhne kepice je nastala mehka napihnjenka. Drugo gnetenje je prevzela Mala Miš in mimogrede ustvarila še veverico:

Mala Miš ima domišljija

Mala Miš ima domišljija

Potem sva le zvaljali eno kačo, jo delili in rezali tako dolgo, da sva ustvarili 10 majhnih hlebčkov. Te sva dali počivat na pekač za 25 minut. Sledilo je lepotičenje z mlekom in pečenje na 180 stopinjah približno pol ure. Iz pečice so prilezli ljubki hrustljavi kruhki. Najboljši so bili zvečer, še topli.

zlati kruhki

zlati kruhki

Od najine dvojne porcije (20 hlebčkov) jih je še nekaj ostalo, a ne bodo več dolgo.

Tekoči bučkin pire narediš tako, da očiščeno bučko (ne cukin ali katero od poletnih buč – vzemi velikanko, muškatno ali podobno bučo čvrstega mesa) skuhaš v pari in zmelješ. Jaz sem to storila že pozimi, ko sem upokojila sladkasto, še ne popolnoma zrelo velikanko. Pire sem zamrznila za zalogo.

Naslednjič bom po vsej verjetnosti poskusila narediti kruhke z malo več bučinega pireja, morda bom to domačo, malo bolj grobo polnozrnato moko malo dlje namakala, večkrat premesila testo, da vidim razliko v kakovosti kruha. Bom poročala o rezultatih.

tekoč bučkin pire

tekoč bučkin pire

na toplem so še zrastli

na toplem so še zrastli