Potrobi še malo

Imam nekaj idej, zakaj je smiselno na dolgo trobiti rolerki, ko sta sama na cesti:

  1. ker ima poleg peš stezo, na katero striček še v življenju ni stopil in ne ve, da je polna peska (in tudi če bi to opazil, mu ne bi bilo jasno, da se po makedamu ne da rolat);
  2. ker je gluha in ne sliši avtomobila;
  3. ker na prostrani cesti s črto po sredini res ni prostora za prehitevanje;
  4. ker pred sončnim zahodom s kresničko na roki in odsevniki na rolerjih niti približno ni dovolj vidna;
  5. da si bo zapomnila, da z njim ni dobro po isti cesti vozit;
  6. da ji malo pospeši srčni utrip (in morda še smer vožnje, direkcion pod njegova kolesa – meni več ne);
  7. ker ima lepo rit – torej hvala, vzamem to.

Kako lepo diši…

Lepo diši večerni zrak. Vročino nadomesti nežna toplota, ki se s polj in gozdov prikrade med hiše. Takrat me ujame in odpelje. Nataknem rolerje, na ušesa glasbo*, U2, ja, sedaj že tako vsi veste, in odracam preko ceste v obdelavi proti gladkemu novemu asfaltu.

Proti Trotkovi in Ločkemu vrhu vodi lepa nova cesta. Na peš poti je pač kamenje, še vedno, vedno več ga je, zato se opremim s kresničko, čeprav je še svetlo. Bo treba po cesti. Včasih me spremlja Moj, a danes sem sama srkala vse vonjave odhajajočega poletja. In je dišalo…

Dišala je sveže pokošena trava. Odnesla me je na vsakoletne počitnice k teti, na visokogorsko kmetijo. Poletje je tam kratko in grablje sem znala prijeti. V hlevu je bila lačna živina, v kurniku pa moje prijeteljice. Sem se hodila tja igrat, če se nismo bratranci preselili v smejale – ležali z nogami v zrak v sadovnjaku in se režali kot pečeni mački. V malo “zrelejših” letih sva s sestrično obdelovali skrivne teme dolge ure na skrivnih lokacijah. V jeseni smo hodili grabit listje za steljo, kako je dišalo in znova diši danes v mojem spominu.

Malo naprej je dišalo iz hleva. Res. Ni bil to vonj po gnoju. Bil je vonj po oskrbovanih živalih. Sveža trava v samokolnici je verjetno bila za zajčke.

Dišalo je seno, ki ga je stroj pihal na skedenj. Moj spomin je priklical teto, ki je z vilami nagrabila večino sena v vrste, in strica, vedno nagajivega možaka, ki je nabadal seno na špile. Star sistem spravila sena je to bil. Špile je naložil na eno osni voz, katerega je bilo potrebno potegniti v strm breg. Sam ne bi zmogel vleči bremena. Na srečo je bil pri hiši en tak stroj z dolgo zajlo**, ki je rešil zadevo. Sicer mi je stric na čelu tistega prepolno nabasanega voza zgledal, kot da se trudi voz spraviti v dolino, a vendar sta se vedno srečno primajala na vrh. Kadar smo seno spravljali iz spodnjega travnika, smo za signalizacijo bili potrebni kar trije mladunci, da je bratranec vedel, kdaj naj vklopi stroj. Sedaj mi je zadišala še jutranja rosa, tetino kislo mleko, jajca in žganci. Zadišala je soba, v kateri bi morali spati, a smo mnoge noči preklepetali.

Dišal je gozdič, ob katerem vodi delček poti. Dišal je po odpadlem listju, vlagi, življenju. Dišal je po svobodi divjih živali, po golem boju za obstanek. Jej in izogni se plenilcu.

Dišala je koruza na poljih. Požgečkala me je misel na večere, ko smo z družino in prijatelji noreli ob ognju ob reki, pekli koruzo in krompir ter s tlečimi palicami risali kroge po zraku.

Po delu in kmetiji je dišala stara gospa, ki je nesla mleko na odkup. 20 litrov? Samo groba ocena. Ona nima potrebe po športu. Ona dela na kmetiji. To je fitnes za kondicijo, sprostitev in hrano.

Tudi nedotika je dišala. Po smehu in vriskih Male Miši, ki te dni na veliko in z užitkom koristi še zadnje dneve poletnih počitnic.

Ta večer so dišali še avtomobili. Tistih pet 🙂 . In niso trobili rolarki sredi ceste.

Dišala je še pizza iz bližnje pizzerije. Ne, hecam se, nisem je zvohala.

*Dragi ata, ne boj se, glasba je dovolj potihem, da slišim govor in avtomobile.

** Dragi ata, ti se gotovo spomniš, kako je stric rekel temu stroju. Daj, napiši v komentar tisto stričevo ime zanj.

Prašna od pete do glave

Po napornem nakupovanju sem obstala sama sredi dnevne sobe in se smilila sama sebi. Na srečo se mi možgani niso do konca skisali. Hitro so našli rešitev. Šport. Kolo ali rolerji? Hm, je pihalo zunaj in sem izbrala rolanje – prvič to sezono. Sram me povozi. Predstavljajte si sram v obliki težkega, polno naloženega tovornjaka, po možnosti z betonskimi elementi, z enako polno naloženo prikolico, kako divja po cesti mimo mravljice. Tak sram me povozi.

Zdaj je bilo treba najti rolerje. Vzela sem v shrambi ta prvega, pogledala številko, ni moj, je od Mojga, in nedolžno po babje sklepala, da to je Njegov par. Torej sem morala malo bolj kopati, prestaviti eno stvar in izpuliti svoje rolerje iz ozke luknje. V copatih in z rolerji v rokah sem končno lahko odkorakala po stopnišču navzdol, da se preobujem in odpeljem prvi zmagi nasproti.

Na hladnih stopnicah sem si pod rit podtaknila copat in presenetljivo lahko obula prvi roler. Bil je številka 42. Ni bil moj. Po babje malo divja sem bila vesela, da si nisem najprej obuja svojega. Odkorakala sem v “trgovino” reklamirat svoj nakup. Pri tem sem se malo drla na police in vso kramo na njih. Segrevanje pa je bilo učinkovito.

Z obema svojima rolerjema na nogah sem se odkotalila preverjati našo novo peš pot. Asfalt je odličen za majhna kolesca, spretni zvozimo tudi slalom med kamenčki, ki se neumorno kotalijo na stezo z vsake strani. Občutek ob rolanju po pločniku, ločenem od ceste, je božanski. Vse do letos tega pri nas nismo poznali drugje, kot na šolskem igrišču. Za kakšno turo sem se morala spraviti na sredino lokalne ceste, ki je bila dovolj široka za 1,5 avtomobila. O hrapavosti asfalta raje sploh ne razpravljam.

Ko sem takole zamišljena premagovala meter za metrom, sem ugotovila, kako je lepo položno. Svoja ramena sem nastavljala blagemu večernemu sončku. Taka pogajanja z njim se mi še najbolj obnesejo, da poleti na morju ne izgledam kot kuhan rak. Počasi sem se bližala koncu asfalta na 750 m razdalje. Vsa prepotena sem opazovala, kakšna bo cesta v daljavi, ko bo enkrat gotova, nakar se je s stranske ceste pripeljal velik tovornjak, za katerim se je dvigal gost oblak cestnega prahu in peska. Refleksi so mi brž naročili pogled na stran in omejitev dihanja. Preživela. Le tuša sem bila krepko potrebna. Če bi samo za trenutek obstala pri miru in ne bi z vso vnemo odrolala do doma, bi se prah na meni zagotovo strdil in obstala bi kot spomenik padlim rolarjem sredi nove sprehajalne poti. Da bi me odstranili, bi morali priti s tistim ta velikim vrtalnim kladivom za beton, ki ga v risankah tako radi uporabijo, da poskakuje naokoli z ubogo paro, ki ga ne more več kontrolirati.

Na srečo sem pravi čas prišla do sape in do tuša.