Potrobi še malo

Imam nekaj idej, zakaj je smiselno na dolgo trobiti rolerki, ko sta sama na cesti:

  1. ker ima poleg peš stezo, na katero striček še v življenju ni stopil in ne ve, da je polna peska (in tudi če bi to opazil, mu ne bi bilo jasno, da se po makedamu ne da rolat);
  2. ker je gluha in ne sliši avtomobila;
  3. ker na prostrani cesti s črto po sredini res ni prostora za prehitevanje;
  4. ker pred sončnim zahodom s kresničko na roki in odsevniki na rolerjih niti približno ni dovolj vidna;
  5. da si bo zapomnila, da z njim ni dobro po isti cesti vozit;
  6. da ji malo pospeši srčni utrip (in morda še smer vožnje, direkcion pod njegova kolesa – meni več ne);
  7. ker ima lepo rit – torej hvala, vzamem to.

Prašna od pete do glave

Po napornem nakupovanju sem obstala sama sredi dnevne sobe in se smilila sama sebi. Na srečo se mi možgani niso do konca skisali. Hitro so našli rešitev. Šport. Kolo ali rolerji? Hm, je pihalo zunaj in sem izbrala rolanje – prvič to sezono. Sram me povozi. Predstavljajte si sram v obliki težkega, polno naloženega tovornjaka, po možnosti z betonskimi elementi, z enako polno naloženo prikolico, kako divja po cesti mimo mravljice. Tak sram me povozi.

Zdaj je bilo treba najti rolerje. Vzela sem v shrambi ta prvega, pogledala številko, ni moj, je od Mojga, in nedolžno po babje sklepala, da to je Njegov par. Torej sem morala malo bolj kopati, prestaviti eno stvar in izpuliti svoje rolerje iz ozke luknje. V copatih in z rolerji v rokah sem končno lahko odkorakala po stopnišču navzdol, da se preobujem in odpeljem prvi zmagi nasproti.

Na hladnih stopnicah sem si pod rit podtaknila copat in presenetljivo lahko obula prvi roler. Bil je številka 42. Ni bil moj. Po babje malo divja sem bila vesela, da si nisem najprej obuja svojega. Odkorakala sem v “trgovino” reklamirat svoj nakup. Pri tem sem se malo drla na police in vso kramo na njih. Segrevanje pa je bilo učinkovito.

Z obema svojima rolerjema na nogah sem se odkotalila preverjati našo novo peš pot. Asfalt je odličen za majhna kolesca, spretni zvozimo tudi slalom med kamenčki, ki se neumorno kotalijo na stezo z vsake strani. Občutek ob rolanju po pločniku, ločenem od ceste, je božanski. Vse do letos tega pri nas nismo poznali drugje, kot na šolskem igrišču. Za kakšno turo sem se morala spraviti na sredino lokalne ceste, ki je bila dovolj široka za 1,5 avtomobila. O hrapavosti asfalta raje sploh ne razpravljam.

Ko sem takole zamišljena premagovala meter za metrom, sem ugotovila, kako je lepo položno. Svoja ramena sem nastavljala blagemu večernemu sončku. Taka pogajanja z njim se mi še najbolj obnesejo, da poleti na morju ne izgledam kot kuhan rak. Počasi sem se bližala koncu asfalta na 750 m razdalje. Vsa prepotena sem opazovala, kakšna bo cesta v daljavi, ko bo enkrat gotova, nakar se je s stranske ceste pripeljal velik tovornjak, za katerim se je dvigal gost oblak cestnega prahu in peska. Refleksi so mi brž naročili pogled na stran in omejitev dihanja. Preživela. Le tuša sem bila krepko potrebna. Če bi samo za trenutek obstala pri miru in ne bi z vso vnemo odrolala do doma, bi se prah na meni zagotovo strdil in obstala bi kot spomenik padlim rolarjem sredi nove sprehajalne poti. Da bi me odstranili, bi morali priti s tistim ta velikim vrtalnim kladivom za beton, ki ga v risankah tako radi uporabijo, da poskakuje naokoli z ubogo paro, ki ga ne more več kontrolirati.

Na srečo sem pravi čas prišla do sape in do tuša.

Državno prvenstvo Twirling in mažoretne zveze Slovenije, polfinale v Benediktu

V nedeljo 8.3.2009 smo v Benediktu v športni dvorani gostili dekleta, ki skoraj ne znajo živeti brez svojih vrtečih se paličic. Za to se moramo zahvaliti Twirling klubu iz Lenarta, ki je prireditev organiziral.

Punce in njihovi trenerji so Benedikt preplavili že v ranem jutru. Prve skupine so že ob 7.00 pričele z ogrevanjem in zadnjimi pripravami na tekmovanje. Kmalu po 9. uri se je tekmovanje pričelo. V pravem športnem duhu so se vse tekmovalke in tekmovalec! predstavili navijačem. Sledili so nagovori, predstavitev sodnic in zaprisega sodnic in tekmovalcev. Še obe himni smo slišali. Vse skupaj je bilo res svečano.

Tekmovanja so se vrstila skozi ves dan. Površnemu  gledalcu bi se verjetno po nekaj nastopih stvar zazdela čudna. Opazil bi, da punce delajo bolj ali manj isto ob vedno isti glasbi. Temu se reče obvezni liki. Kdor je v življenju kadarkoli malo plesal (ali pa ima doma malo mažoretko 😀 ), pa je lahko hitro opazil razliko med tekmovalkami. Takoj se vidi ali je roka iztegnjena ali skrčena, pod kakim kotom položijo nogo na tla in kako hitro uspe katera vrteti svojo paličico. Tudi vrtenje ne gre le okrog in okrog, temveč se vmes zamenja hod palice na zunanjo ali samo notranjo stran roke, gor dol, pa na komolce, okoli glave in še kje si deklice spretno vrtijo palico. Včasih je sploh ne držijo, ampak jo samo s pravilnim potiskom roke usmerjajo v kroženje.

Vrhunec tekmovanja in končna želja deklet je freesyle. Se pravi, da si izbereš glasbo, potem pa veselo poplesuješ, vrtiš palico in jo mečeš v zrak, medtem pa še po parketu zganjaš različne vragolije, nato seveda palico ujameš. Palice letijo skoraj do stropa! Dekleta so prave carice. Vse.

Najboljše sedaj čaka še finale aprila v Kranju. Neizogibno je, da bodo ene boljše od drugih. To je šport. Pri takih tekmovanjih je najbolj pomembno, da veš, da si pokazal to, kar znaš. Da nimaš slabega dne, da si prepričan vase in lahko sproščeno nastopiš. Zato vsem po vrsti želim, da bodo s svojo izvedbo zadovoljne.

Navdušena sem nad vzdušjem, ki vlada med mažoretkami. Imajo se neizmerno rade in se med seboj vzpodbujajo. So prave prijateljice. Iskreno se veselijo uspeha tekmic in hitro potolažijo razočarano sotrpinko. Med ogrevanjem in med odmori si pomagajo, pokažejo določeno figuro in si medsebojno dajejo navodila, kako jo pravilno izvesti. Človek bi pričakoval, da bodo punce v prostem času odložile palice in se malo posedle, one pa ne, kar vrtijo in vrtijo, da se človeku zvrti 😉 .

Vrtenje je težko. Mala Miš mi je nekoč posodila svojo palico. Sem se skoraj ubila 😉 . Ona jo sedaj zasuče že zelo lahkotno, a še vedno se ima ogromno za naučiti. Letos še ni tekmovala, je pa ponosno nosila tablo za enega od klubov. Njene slike ali posnetek morda objavim prihodnje leto, tokrat pa objavljam posladek: Prve tri uvrščene v freestyle-u. Me že zanima, katera bo dobila finale…

S klikom tu si lahko ogledate galerijo slik.

Ogledate si lahko tudi najboljše tri tekmovalke v freestyle-u. Vredno ogleda!

Če sem pravilno prepoznala obraze, so po vrsti tretja:

druga:

prva: